SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 5. decembra 2012

Zadeva F‑6/12

Julien Bourtembourg

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Izselitveni dodatek – Pojem običajnega prebivališča – Stalno ali običajno središče interesov – Začasno prebivanje za dokončanje študija – Kraj opravljanja poklicne dejavnosti – Delovna razmerja za določen čas“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero J. Bourtembourg predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa Evropske komisije, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 11. oktobra 2011 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper odločbo Komisije z dne 24. maja 2011, s katero mu je bila zavrnjena pravica do izselitvenega dodatka.

Odločitev:      Odločba Komisije se razglasi za nično. Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Predmet – Pojem izselitve – Uradniki z državljanstvom države članice zaposlitve – Domneva obstoja številnih tesnih vezi s to državo – Izpodbijanje – Dokazno breme uradnika

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(b))

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Uradniki z državljanstvom države članice zaposlitve – Običajno prebivališče zunaj države članice zaposlitve v referenčnem obdobju – Pojem običajnega prebivališča – Prebivališče v dveh obdobjih, omejenih na opravljanje poskusnega dela in izvajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Okoliščine, ki ne omogočajo domneve, da je običajno prebivališče v kraju zaposlitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(b))

1.      Namen izselitvenega dodatka je nadomestitev stroškov in posebnih neugodnosti zaradi zaposlitve pri Uniji za uradnike, ki se morajo zaradi tega preseliti iz države stalnega prebivališča v državo, kjer opravljajo delo, ter se vključiti v novo okolje. Pojem izselitve je odvisen od osebnega položaja uradnika, in sicer od stopnje njegove integracije in, natančneje, od tega, ali je – čeprav ima državljanstvo države članice zaposlitve – dejansko prekinil socialne in poklicne vezi z navedeno državo.

V zvezi s tem člen 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom temelji na domnevi, da je državljanstvo osebe resen indic obstoja številnih tesnih vezi te osebe z državo, katere državljanstvo ima. Domneva zakonitosti, ki načeloma velja za akte uprave, in ta bolj posebna domneva, povezana z državljanstvom, zahtevata, da tožeča stranka predloži dokaz, da je središče svojih interesov določila v drugi državi v celotnem desetletnem referenčnem obdobju in da je institucija z zavrnitvijo izselitvenega dodatka kršila zgoraj navedeno določbo.

(Glej točke 25, 26 in 29.)

Napotitev na:

Sodišče: 2. maj 1985, De Angelis proti Komisiji, 246/83, točka 13; 13. november 1986, Richter proti Komisiji, 330/85, točka 6; 15. september 1994, Magdalena Fernández proti Komisiji, C‑452/93 P, točki 20 in 22;

Sodišče za uslužbence: 11. julij 2007, B proti Komisiji, F‑7/06, točka 39; 20. november 2007, Kyriazis proti Komisiji, F‑120/05, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa.

2.      Na področju izselitvenega dodatka je običajno prebivališče kraj, v katerem je zadevna oseba v želji, da bi mu podelila stalnost, določila stalno ali običajno središče svojih interesov, pri čemer za uradnika z državljanstvom države zaposlitve okoliščina, da je v njej ohranil ali določil običajno prebivališče, pa čeprav le za zelo kratek čas v desetletnem referenčnem obdobju, zadostuje za povzročitev izgube ali zavrnitve pravice do izselitvenega dodatka.

Vendar začasno prebivanje v državi zaposlitve v okviru študija načeloma ne predpostavlja želje po selitvi središča interesov v to državo, razen če to prebivanje ob upoštevanju drugih pomembnih dejavnikov dokazuje obstoj trajnih socialnih in poklicnih vezi zadevne osebe s to državo.

Poleg tega, čeprav je kraj opravljanja poklicne dejavnosti osebe resen indic za določitev običajnega prebivališča, samo na podlagi dejstva, da je oseba prebivala v državi zaposlitve v obdobju, omejenem na izvajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče domnevati, da je obstajala želja, da bi v to državo preselila stalno ali običajno središče svojih interesov.

(Glej točke 28, 36, 39 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Magdalena Fernández proti Komisiji, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 27. september 2006, Koistinen proti Komisiji, T‑259/04, točka 38;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba B proti Komisiji, točka 38 in navedena sodna praksa; 26. september 2007, Salvador Roldán proti Komisiji, F‑129/06, točka 51; zgoraj navedena sodba Kyriazis proti Komisiji, točka 47.