SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
z dne 15. februarja 2011
Zadeva F‑104/10 R
Mario Alberto de Pretis Cagnodo in Serena Trampuz de Pretis Cagnodo
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj“
Predmet: Predlog, ki sta ga na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, vložila M. A. de Pretis Cagnodo in njegova žena S. Trampuz de Pretis Cagnodo za odložitev „postopka izterjave“ zneskov v višini stroškov bolnišničnega zdravljenja S. Trampuz de Pretis Cagnodo.
Odločitev: Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red in način preizkusa – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme – Strogo premoženjska škoda
(člen 278 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))
3. Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Vloga – Zahteve obličnosti – Navajanje razlogov, ki na prvi pogled upravičujejo odobritev predlaganih ukrepov
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 35(1)(d) in 102(2) in (3))
1. V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.
Pogoja glede nujnosti in očitne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, tako da je treba predlog za izdajo začasnih ukrepov zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.
Sodnik za začasne odredbe ima v smislu celovitega presojanja široko diskrecijsko pravico in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker ni nobenega pravila, ki bi določalo vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi bilo treba presojati potrebo po odreditvi začasnih ukrepov.
(Glej točke od 15 do 17.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, točki 12 in 13;
Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, točki 20 in 22.
2. Nujnost predloga za izdajo začasne odredbe je treba presojati glede na potrebo po začasnem odločanju, da bi se izognili nastanku resne in nepopravljive škode za stranko, ki predlaga začasne ukrepe, saj finančne škode, razen v izjemnih okoliščinah, ni mogoče šteti za nepopravljivo ali celo težko popravljivo, ker je lahko predmet naknadnega finančnega nadomestila.
Celo pri le premoženjski škodi je začasna odredba upravičena, če se zdi, da bi se stranka brez navedene odredbe, ki jo predlaga, znašla v položaju, ki bi lahko ogrozil njen finančni obstoj, saj ne bi imela zneska, s katerim bi lahko do odločitve v postopku v glavni stvari pokrila vse nujne stroške za zadostitev osnovnih potreb.
Vendar mora sodnik za začasne odredbe pri presoji, ali je zatrjevana škoda resna in nepopravljiva in je torej mogoče izvršitev izpodbijane odločbe izjemoma odložiti, vsekakor imeti na voljo konkretne in natančne navedbe, podprte s podrobnimi dokumenti, iz katerih je razviden finančni položaj stranke, ki predlaga začasno odredbo, in poleg tega omogočajo presojo posledic, ki bi verjetno izhajale iz neobstoja predlaganih ukrepov.
Vsekakor je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe.
(Glej točke od 23 do 26.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. januar 1988, Top Hit Holzvertrieb proti Komisiji, 378/87 R, točka 18; 18. oktober 1991, Abertal in drugi proti Komisiji, C‑213/91 R, točka 18; 11. april 2001, Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, C‑471/00 P(R), točka 113; 7. maj 2002, Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑306/01 R, točka 94;
Sodišče prve stopnje: 2. april 1998, Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji, T‑86/96 R, točke 64, 65 in 67; 16. julij 1999, Hortiplant proti Komisiji, T‑143/99 R, točka 18; 3. julij 2000, Carotti proti Računskemu sodišču, T‑163/00 R, točka 8; 15. junij 2001, Bactria proti Komisiji, T‑339/00 R, točka 94; 18. oktober 2001, Aristoteleio Panepistimio Thessalonikis proti Komisiji, T‑196/01 R, točka 32; 15. november 2001, Duales System Deutschland proti Komisiji, T‑151/01 R, točka 187; 3. december 2002, Neue Erba Lautex proti Komisiji, T‑181/02 R, točka 82; 13. oktober 2006, Vischim proti Komisiji, T‑420/05 R II, točki 83 in 84; 25. april 2008, Vakakis proti Komisiji, T‑41/08 R, točka 52.
3. Stranka, ki predlaga začasno odredbo, mora pri zatrjevani premoženjski škodi na stopnji vložitve predloga za izdajo začasne odredbe predložiti resničen in celovit prikaz svojega finančnega položaja. Kot namreč izhaja iz člena 35(1)(d) v povezavi s členom 102(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence, mora že sam predlog za izdajo začasne odredbe toženi stranki omogočiti, da pripravi svojo obrambo, sodniku za začasne odredbe pa, da po potrebi brez drugih dodatnih informacij odloči o bistvenih dejanskih in pravnih elementih, na katerih ta temelji in ki morajo izhajati iz samega besedila predloga za izdajo začasne odredbe.
(Glej točko 28.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, točka 52;
Sodišče prve stopnje: 15. januar 2001, Stauner in drugi proti Parlamentu in Komisiji, T‑236/00 R, točka 34; 23. maj 2005, Dimos Ano Liosion in drugi proti Komisiji, T‑85/05 R, točka 37; 4. februar 2010, Portugalska proti Transnáutici in Komisiji, T‑385/05 TO R, točke od 11 do 13.