SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 2. decembra 2008

Zadeva F-15/07

K

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Poklicna bolezen – Psihično nadlegovanje – Odškodninski zahtevek“

Zadeva: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero K v bistvu predlaga, naj se Parlamentu naloži, naj ji povrne nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bila v obdobju 1993–2001 pri opravljanju svojih nalog.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem

2.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pavšalna odškodnina na podlagi ureditve iz Kadrovskih predpisov – Dodatni odškodninski zahtevek na podlagi splošnega prava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)

1.      Pred začetkom veljavnosti člena 12a Kadrovskih predpisov, vnesenega z Uredbo št. 723/2004, je bilo psihično nadlegovanje opredeljeno kot ravnanje, katerega objektivni namen je diskreditirati uradnika ali namerno poslabšati njegove delovne razmere.

(Glej točko 37.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. maj 2006, Magone proti Komisiji, T-73/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-107 in II-A-2-485, točka 79.

2.      Zgolj okoliščina, da je bilo uradniku odvzeto usposabljanje, ki ga je izvajal, ne more biti dokaz, da je bil uradnik izpostavljen psihičnemu nadlegovanju. Za dokaz psihičnega nadlegovanja tudi ni mogoče šteti dejstva, da je njegov nadrejeni, potem ko je prejel pritožbe o kakovosti dela zadevne osebe, zaprosil sodelavca, naj mu predloži primere slabega dela, ki ga je opravila zadevna oseba, da bi preveril utemeljenost teh pritožb. Prav tako ocen in presoj, celo negativnih, v ocenjevalnem poročilu ni mogoče šteti za dokaze, da je bilo poročilo sestavljeno z namenom psihičnega nadlegovanja.

(Glej točki 38 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Magone proti Komisiji, točka 80.

3.      Uradniki imajo v primeru nesreče ali poklicne bolezni pravico zahtevati dodatno odškodnino poleg prejemkov, ki so jih prejeli na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, če je institucija odgovorna za nesrečo ali poklicno bolezen po splošnem pravu in če prejemki iz Kadrovskih predpisov ne zadostujejo za zagotovitev polnega povračila utrpele škode.

Če je nesreča ali poklicna bolezen zadevne osebe posledica napake institucije, mora zadevna oseba dokazati, da sredstva, ki so ji bila izplačana na podlagi člena 73(2)(c) Kadrovskih predpisov, niso zagotovila povračila nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi te nesreče ali bolezni. Čeprav zadevna oseba glede tega trdi, da so bile s sredstvi povrnjene le posledice njene nezmožnosti za opravljanje poklicne dejavnosti do leta, v katerem bi se morala upokojiti, če ne bi bila predčasno upokojena zaradi invalidnosti, te trditve ni mogoče sprejeti, ker je namen postopka iz člena 73 Kadrovskih predpisov, da se pavšalno povrneta premoženjska in nepremoženjska škoda, ki sta nastali zaradi poklicne bolezni.

(Glej točki 33 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. oktober 1986, Leussink proti Komisiji, združeni zadevi 169/83 in 136/84, Recueil, str. I-2801, točke od 10 do 14; 9. september 1999, Lucaccioni proti Komisiji, C-257/98 P, Recueil, str. I-5251, točke od 19 do 22;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F-23/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 198.