Language of document :

Pritožba, ki jo je Nestlé Unternehmungen Deutschland GmbH vložila 18. septembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. julija 2018 v zadevi T-41/17, Lotte Co. Ltd/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino

(Zadeva C-580/18 P)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnica: Nestlé Unternehmungen Deutschland GmbH (zastopniki: Dr. A. Jaeger-Lenz, Rechtsanwältin, C. Elkemann, Rechtsanwältin, Dr. A. Lambrecht, Rechtsanwalt)

Drugi stranki v postopku: Lotte Co. Ltd, Urad Evropske unije za intelektualno lastnino

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. julija 2018 (T-41/17) razveljavi in tožbo zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) z dne 28. oktobra 2016 (zadeva R-0250/2016-5) zavrne;

podredno, ob razveljavitvi izpodbijane sodbe Splošnega sodišča zadevo temu vrne v ponovno odločanje;

tožeči stranki (družbi Lotte Co. Ltd) naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica navaja te pritožbene razloge:

Splošno sodišče naj bi s tem, da je uporabilo svoje reformatorično pooblastilo na podlagi člena 65(3) Uredbe št. 207/2009,1 čeprav naj odbor za pritožbe še ne bi zadostno ugotovil dejanskega stanja glede vprašanja časovne intenzivnosti in stalnosti uporabe, napačno uporabilo pravo. To naj bi posegalo v interese pritožnice, saj naj ugotovitve Splošnega sodišča ne bi bile zadostne in z njimi naj ne bi bili upoštevani upoštevni dokazi. Če bi do ustreznih ugotovitev prišel že odbor za pritožbe, naj bi lahko Pritožnica te ugotovitve izpodbijala s tožbo pred Splošnim sodiščem.

Splošno sodišče naj bi se pri presoji „resne in dejanske uporabe“ v skladu s členom 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 odločilno oprlo na to, da je promet, izkazan na računih, v razmerju do prometa, ki izhaja iz predložene častne izjave, premajhen. Vendar naj bi Splošno sodišče smelo upoštevati kvečjemu proizvodne in distribucijske zmogljivosti, ki so v sektorju objektivno običajne. Aktualne subjektivne razmere posameznega podjetja naj ne bi smele biti upoštevne pri obsegu uporabe. Poleg tega naj bi bilo treba uporabo znamke šteti za resno in dejansko tudi, če je količinsko neznatna; absolutnih spodnjih mej naj ne bi bilo. Presoje poslovne strategije in tržnega uspeha zadevnih proizvodov naj ne bi bilo treba opraviti. Upoštevno naj bi bilo le, ali obstaja povsem simbolična uporaba.

Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo tudi pri razlagi merila „resna in dejanska uporaba“ v smislu člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009, ker naj bi se pavšalno oprlo na velikost celotnega trga, ne da bi upoštevalo proizvodne in distribucijske zmogljivosti, ki so v sektorju objektivno običajne, ter stopnjo diverzifikacije podjetij na ustreznem trgu.

Splošno sodišče naj bi s tem, da ni upoštevalo odločilnih navedb iz častne izjave, zlasti glede časovne stalnosti uporabe, izkrivilo navedbe glede dejanskega stanja v zvezi z resno in dejansko uporabo prejšnje znamke.

S tem, da naj bi se Splošno sodišče pri presoji vprašanja uporabe, ki ohranja pravice, odločilno oprlo na subjektivne razmere pridobitelja licence pritožnice, in zlasti odločilno upoštevalo tudi obseg poslovne dejavnosti ter proizvodne in distribucijske zmogljivosti pridobitelja licence, naj bi bilo kršeno splošno načelo enakega obravnavanja.

Tudi to, da naj bi Splošno odstopilo od prejšnjih odločb Splošnega sodišča in sodišča, v katerih je splošno sodišče oziroma Sodišče v podobnih položajih ugotovilo resno in dejansko uporabo, naj bi pomenilo kršitev splošnega načela enakega obravnavanja.

____________

1 Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Kodificirano besedilo) (UL 2009, L 78, str. 1).