SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 27. novembra 2007

Zadeva F-122/06

Anton Pieter Roodhuijzen

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Skupni sistem zdravstvenega zavarovanja – Zunajzakonska skupnost – Člen 72 Kadrovskih predpisov – Člen 1 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Člen 12 Pravilnika o zdravstvenem zavarovanju“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero A. P. Roodhuijzen predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 28. februarja 2006, potrjene 20. marca 2006, s katero se njegova skupnost z Mario Heleno Astrid Hart ne prizna in s katero so bile zato zadnjenavedeni zavrnjene pravice iz skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja Evropskih skupnosti, ter odločbe o zavrnitvi pritožbe, ki jo je 12. julija 2006 izdal organ za imenovanja.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 28. februarja 2006, potrjena 20. marca 2006, s katero se skupnost tožeče stranke in M. H. A. Hart v skupnem sistemu zdravstvenega zavarovanja Evropskih skupnosti ne prizna kot izvenzakonska skupnost, se razglasi za nično. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Osebno področje uporabe – Neporočeni partner uradnika

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72; Priloga VII, člena 1(2)(c) in 2(4); Uredba Sveta št. 723/2004; Pravilnik o zdravstvenem zavarovanju, člen 12)

Iz samega besedila člena 72 Kadrovskih predpisov o skupnem sistemu zdravstvenega zavarovanja Evropskih skupnosti izhaja, da ta člen glede opredelitve pojma neporočeni partner uradnika neposredno napotuje na prve tri pogoje iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, pri čemer se vprašanje registracije izvenzakonske skupnosti, navedeno v uvodnem stavku člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ne more šteti za prvi pogoj. Če bi ga zakonodajalec želel določiti drugače, se člen 72 Kadrovskih predpisov in člen 12 Pravilnika o zdravstvenem zavarovanju uradnikov ne bi nanašala na neporočenega oziroma priznanega partnerja uradnika, ampak na njegovega registriranega partnerja, na izraz, ki je uporabljen v členu 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Poleg tega se uvodna izjava 8 Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, to je uvodna izjava v zvezi z razširitvijo ugodnosti poročenih parov na oblike skupnosti, ki niso sklenjene s poroko, nanaša na uradnike, ki živijo v izvenzakonskem razmerju, ki ga država članica priznava kot stalno skupnost, ne da bi bili v njej omenjeni pogoji glede registracije zadevnega razmerja. V tem okviru v bistvu ni razlike med pojmom „izvenzakonski partner uradnika“, navedenim v členu 72 Kadrovskih predpisov, in pojmom „priznani partner uradnika“ v smislu člena 12 Pravilnika.

Sodišče Skupnosti mora torej, da bi odločilo o razširitvi pravic iz skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja na izvenzakonskega partnerja uradnika, preveriti le spoštovanje prvih treh pogojev iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

Prvi od navedenih pogojev določa, da mora par predložiti uradni dokument, ki ga država članica ali pristojni organ države članice prizna kot uradni dokument, ki potrjuje njun status izvenzakonskih partnerjev. Ta pogoj ima tri dele:

– prvi se nanaša na predložitev uradnega dokumenta o statusu oseb;

– drugi določa obveznost, da država članica prizna navedeni uradni dokument;

– tretji določa, da ta uradni dokument dokazuje status izvenzakonskih partnerjev zadevnih oseb.

Vprašanje, ali sta dve osebi izvenzakonska partnerja v smislu tretjega dela, ne more biti odvisno le od presoje nacionalnih organov države članice. Tako zahteve po statusu izvenzakonskih partnerjev ni mogoče izpolniti le z dejstvom, da uradni dokument, ki ga prizna država članica, potrjuje obstoj takega statusa.

Nasprotno pa mora biti skupnost, zato da bi se zanjo uporabljala člen 72 Kadrovskih predpisov in člen 12 Pravilnika o zdravstvenem zavarovanju uradnikov, v določeni meri podobna zakonski zvezi. Glede na to merilo je treba tretji del prvega pogoja razumeti, kot da združuje tri kumulativne podpogoje. Prvič, ta tretji del predpostavlja to, kar potrjuje tudi sam izraz, uporabljen v določbi Kadrovskih predpisov, ki jo je treba uporabiti, da morata biti partnerja par, kar pomeni skupnost dveh oseb, v nasprotju z drugimi skupnostmi oseb. Drugič, uporaba besede „status“ dokazuje, da mora imeti razmerje med partnerjema elemente javnosti in obličnosti. Pogoj, da imata osebi status izvenzakonskih partnerjev, ki je delno povezan s prvim delom prvega pogoja, ki zadeva predložitev uradnega dokumenta v zvezi s statusom teh oseb, vendarle presega preprosto zahtevo po uradnem dokumentu. Nazadnje, pojem izvenzakonskih partnerjev je treba razumeti, kot da gre za položaj, ko partnerja živita v življenjski skupnosti, za katero je značilna precejšnja stabilnost, in sta v okviru te življenjske skupnosti povezana z vzajemnimi pravicami in obveznostmi glede njunega skupnega življenja.

Taka razlaga je poleg vsega skladna z razvojem običajev in družbe. Glede tega je treba poudariti, da sta cilja razširitve pravic iz skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja na stalnega partnerja uradnika solidarnost in socialna povezanost, ki se razlikuje od ciljev določb, ki uradnikom dajejo povsem finančne ugodnosti v obliki dodatka k plači, kot je na primer gospodinjski dodatek za partnerja uradnika, določen s členom 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom; zato je razumljivo, da za te ugodnosti veljajo strožji pogoji glede razmerja med uradnikom in njegovim neporočenim partnerjem kot za ugodnost, da se na slednjega razširijo pravice iz skupnega sistema zdravstvenega zavarovanja.

(Glej točke 29, 30, 32, od 35 do 40 in 49.)