SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
z dne 10. septembra 2009
Zadeva F-124/07
Joachim Behmer
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2006 – Zakonitost navodil, ki urejajo postopek napredovanja – Posvetovanje z odborom za Kadrovske predpise – Postopek za dodelitev točk za delovno uspešnost v Parlamentu – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskriminacija predstavnikov zaposlenih“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J. Behmer predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta o dodelitvi dveh točk za delovno uspešnost za leto 2005 in razglasitev ničnosti odločbe o njegovem nenapredovanju v naziv A 13 za napredovalno obdobje 2006.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Uradniki, ki opravljajo naloge zastopanja osebja
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43; Priloga II, člen 1, šesti odstavek)
2. Uradniki – Napredovanje – Odločba o dodelitvi točk za delovno uspešnost – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
3. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Dodelitev točk za delovno uspešnost le s strani generalnega direktorata zaposlitve
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
4. Uradniki – Kadrovski predpisi – Splošne določbe za izvajanje – Obveznost sprejetja takih določb
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 45 in 110(1))
5. Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja – Ukrepi, ki so bili v trenutku dejanskega stanja razveljavljeni – Izključitev
(člen 241 ES)
6. Uradniki – Napredovanje – Merila – Delovna uspešnost – Upoštevanje delovne dobe – Podrednost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
7. Uradniki – Napredovanje – Postopek
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
8. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Podrobna pravila – Obveznost primerjalne ocene vseh uradnikov, ki lahko napredujejo – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
1. Čeprav je treba na podlagi člena 1, šesti odstavek, prvi stavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom naloge zastopanja osebja upoštevati kot del običajnih delovnih dolžnosti uradnika, samo z opravljanjem navedenih dolžnosti ni mogoče upravičiti prejetja števila točk za delovno uspešnost, ki se jih dodeli uradniku. Poleg tega neupoštevanje nalog zastopanja osebja samo po sebi ne more pomeniti diskriminacije ali navajati k sklepanju na njen obstoj.
(Glej točke 50, 51 in 165.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Diomede Basili proti Komisiji, F-108/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 37.
2. Le če bi bile v mnenju odbora za poročila navedene posebne okoliščine, zaradi katerih bi bila veljavnost ali utemeljenost predlogov za dodelitev točk za delovno uspešnost dvomljiva, bi bilo treba razglasiti ničnost odločbe o dodelitvi točk za delovno uspešnost, ki odstopa od mnenja odbora za poročila, ne da bi bili za to navedeni razlogi.
(Glej točko 60.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 16. maj 2006, Magone proti Komisiji, T-73/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-107 in II-A-2-485, točka 54.
3. Primerjalno oceno delovne uspešnosti uradnikov za dodelitev točk za delovno uspešnost v sistemu dodelitve točk za delovno uspešnost, ki ga je vzpostavil Evropski parlament, je mogoče izvesti le v generalnem direktoratu, v katerem je zaposlen uradnik, s čimer se vsak uradnik iz direktorata ali službe, ki je upravičen do napredovanja, poteguje z vsemi drugimi uradniki iz svojega direktorata ali svoje službe za omejeno število točk za delovno uspešnost, pri čemer so vsi nazivi in skupine skupaj v navedenem direktoratu ali službi.
(Glej točko 64.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 8. oktober 2008, Barbin proti Parlamentu, F-44/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 43 in 44.
4. Institucija Skupnosti mora sprejemati ukrepe za izvajanje, pri katerih je treba v skladu s členom 110(1) Kadrovskih predpisov upoštevati mnenje odbora za Kadrovske predpise in se posvetovati še z odborom uslužbencev, le pri kogentni določbi ali kadar določbe iz Kadrovskih predpisov niso dovolj jasne in natančne, da jih ne bi bilo mogoče uporabiti samovoljno.
V zvezi s sprejetjem navodil, ki urejajo postopek napredovanja, je treba ugotoviti, da člen 45 Kadrovskih predpisov ne določa, da se sprejmejo splošne določbe za izvajanje v smislu člena 110(1) Kadrovskih predpisov, niti ni ugotovljeno, da člen 45 kot tak ne bi bil dovolj jasen in natančen, da bi bilo treba sprejeti splošne določbe za izvajanje, da bi se izognili njegovi samovoljni uporabi.
(Glej točki 91 in 92.)
Napotitev na:
Sodišče: 31. marec 1965, Rauch proti Komisiji, 16/64, Recueil, str. 179 in 193; 31. marec 1965, Vandevyvere proti Parlamentu, 23/64, Recueil, str. 205 in 215; 8. julij 1965, Prakash proti Komisiji, 19/63 in 65/63, Recueil, str. 677 in 695;
Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, Echauz Brigaldi in drugi proti Komisiji, T156/95, RecFP, str. I-A-171 in II-509, točka 53.
5. Obseg ugovora nezakonitosti je treba omejiti na to, kar je nujno za razrešitev spora, ker se mora splošni akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe, in ker mora obstajati neposredna pravna povezava med izpodbijano individualno odločbo in zadevnim splošnim aktom.
Vendar tožeča stranka ne more imeti koristi od razveljavitve ukrepov, ki se v trenutku dejanskega stanja ne uporabljajo več. Zato je treba ugovor nezakonitosti zoper ukrepe za izvajanje, ki so bili razveljavljeni pred vložitvijo tožbe, zavreči kot nedopusten.
(Glej točki 95 in 96.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, T-6/92 in T-52/92, Recueil, str. II-1047, točka 57; 15. september 1998, De Persio proti Komisiji, T-23/96, RecFP, str. I-A-483 in II-1413, točka 54.
6. Člen 45 Kadrovskih predpisov med merili, navedenimi kot odločilnimi za napredovanje, ne določa merila delovne dobe, ker je bilo tako merilo sprejeto le podredno. Zato je treba notranja pravila Evropskega parlamenta, v skladu s katerimi primerjalna ocena delovne uspešnosti zajema analizo stalnosti delovne uspešnosti uradnikov od njihovega zadnjega napredovanja, razlagati v mejah iz člena 45 Kadrovskih predpisov in drugih veljavnih notranjih predpisov v Parlamentu. Zato delovna doba ni glavno merilo za napredovanje in uprava se lahko le podredno odloči, da ga bo upoštevala pri izbiri med kandidati. Vendar se upošteva prek drugih elementov iz ukrepov za izvajanje, ki uprave ne zavezujejo k upoštevanju celotne poklicne poti uradnika.
(Glej točke 106, 110, 141 in 142.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T-134/02, RecFP, str. I-A-125 in II-609, točka 42 in navedena sodna praksa.
7. Priporočila posvetovalnega odbora za napredovanje v sistemu napredovanja, ki ga je sprejel organ, pristojen za imenovanja, so le ena etapa v napredovalnem obdobju in uprave ne zavezujejo. Zato to, da navedeni odbor v zvezi z obdobjem, ki se konča z odločbo o nenapredovanju uradnika, ob pripravi priporočil nima na voljo dokončne odločbe o dodelitvi točk za delovno uspešnost navedenega uradnika, ni upoštevno, če je navedeni organ ob sprejetju svojih odločb o napredovanju seznanjen z navedeno dokončno odločbo.
(Glej točki 132 in 133.)
8. Niti določbe iz člena 45 Kadrovskih predpisov niti notranji ukrepi Evropskega parlamenta ne določajo, da mora posvetovalni odbor za napredovanje primerjalno oceniti uspešnost vseh uradnikov, ki lahko napredujejo. Zato navedenemu odboru ni treba preučiti ocenjevalnih poročil in povzetkov podatkov vseh uradnikov, temveč mora imeti na voljo navedene dokumente le, če oceni, da je sklicevanje nanje koristno.
Ker poleg tega ni obveznosti, ki bi odboru za napredovanje nalagala primerjalno oceno vseh uradnikov, lahko ta svoje delo opre samo na priporočilne sezname uradnikov, ki so jih pripravili generalni direktorati. To velja toliko bolj, ker se lahko navedeni odbor sklicuje na priporočila – saj so jih pripravili generalni direktorati na podlagi primerjalne preučitve delovne uspešnosti – in tako dobi primerjalni vpogled v delovno uspešnost uradnikov.
(Glej točki 140 in 146.)