Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. septembra 2018 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesarbeitsgericht – Nemčija) – IR/JQ
(Zadeva C-68/17)1
(Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Poklicne dejavnosti cerkva ali drugih organizacij, katerih etika temelji na veri ali prepričanju – Poklicne zahteve – Delovanje v dobri veri in lojalno do etosa cerkve ali organizacije – Pojem – Različno obravnavanje na podlagi vere ali prepričanja – Odpoved delovnega razmerja delavcu, ki je pripadnik katoliške vere in ki je na vodstvenem položaju, zaradi druge civilne zakonske zveze, sklenjene po razvezi)
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Bundesarbeitsgericht
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: IR
Tožena stranka: JQ
Izrek
1. Člen 4(2), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da:
– na eni strani cerkev ali druga organizacija, katere etika temelji na veri ali prepričanju in ki upravlja bolnišnico v obliki kapitalske družbe zasebnega prava, ne more odločiti, da za njene delavce na vodstvenih položajih veljajo zahteve delovanja v dobri veri in lojalno do te etike, ki se razlikujejo glede na versko pripadnost oziroma nepripadnost teh delavcev, ne da bi obstajala možnost, da je ta odločitev po potrebi predmet učinkovitega sodnega nadzora, ki zahteva, da se preveri, ali so izpolnjena merila iz člena 4(2) navedene direktive, in da
– je na drugi strani različno obravnavanje delavcev na vodstvenih položajih, ki se nanaša na takšne zahteve delovanja v dobri veri in lojalno do navedene etike, glede na njihovo pripadnost oziroma nepripadnost veri v skladu z navedeno direktivo le, če glede na naravo zadevnih poklicnih dejavnosti ali okvir, v katerem se te izvajajo, vera ali prepričanje pomeni poklicno zahtevo, ki je bistvena, legitimna in upravičena glede na etiko zadevne cerkve ali organizacije ter ki je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.
2. Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med strankama zasebnega prava, mora, če veljavnega nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s členom 4(2) Direktive 2000/78, v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz splošnih načel prava Unije, kot je prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ki je zdaj določena v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ter polni učinek pravic, ki iz njih izhajajo iz teh načel, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče nacionalne določbe.
____________
1 UL C 144, 8.5.2017.