SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 22. oktobra 2008

Zadeva F-46/07

Marie Tzirani

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Napredovanje – Mesto direktorja – Zavrnitev prijave – Izvršitev sodbe, s katero je bila odločba o imenovanju razglašena za nično – Dopustnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero M. Tzirani predlaga, naj se po eni strani razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 30. avgusta 2006 o imenovanju D. J. na mesto direktorja direkcije B „Kadrovski predpisi: politika, upravljanje in svetovanje“ Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo in, posledično, o zavrnitvi njene prijave na to delovno mesto ter po drugi strani Komisiji naloži plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpela.

Odločitev: Odločba o zavrnitvi prijave tožeče stranke na delovno mesto direktorja direkcije B „Kadrovski predpisi: politika, upravljanje in svetovanje“ Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije se razglasi za nično. Odločba o imenovanju D. J. na delovno mesto direktorja direkcije B „Kadrovski predpisi: politika, upravljanje in svetovanje“ Generalnega direktorata za kadrovske zadeve in administracijo Komisije z dne 30. avgusta 2006 se razglasi za nično. Komisija mora tožeči stranki plačati odškodnino v višini 10.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Pravni interes – Tožba zoper neizvršitev sodbe, s katero je bila zavrnitev prijave na prosto delovno mesto razglašena za nično – Dopustnost

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Ničnostna tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Obseg

(člen 233 ES)

3.      Uradniki – Prosto delovno mesto – Zasedba prostega delovnega mesta z napredovanjem ali s premestitvijo – Primerjalna ocena uspešnosti kandidatov – Delovna mesta naziva A 1 ali A 2 – Diskrecijska pravica uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 29(1) in 45(1))

4.      Uradniki – Tožba – Tožbeni razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem

5.      Uradniki – Enako obravnavanje – Enakost uradnikov in uradnic – Odstopanja

(člen 141(3) in (4) ES)

6.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Načelo upravičenosti do kariere

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 29(1), 43 in 45)

7.      Uradniki – Tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Razglasitev ničnosti zavrnitve prijave – Vzpostavitev prejšnjega pravnega položaja zainteresirane osebe – Posledična razglasitev ničnosti naknadno sprejetih aktov v zvezi s tretjimi osebami – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

8.      Uradniki – Tožba – Neomejena pristojnost – Možnost, da se toženi instituciji po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

9.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Pogoji – Nezakonitost

1.      Naslovnika sodbe, s katero se za ničen razglasi akt institucije, neposredno zadeva način, kako institucija izvrši to sodbo. Zato je pooblaščen, da sodišču Skupnosti predlaga, naj ugotovi morebitno neizpolnitev obveznosti, ki jih ima institucija na podlagi veljavnih predpisov. Iz tega sledi, da ima tožeča stranka pravni interes v zvezi z odločbo Komisije o imenovanju kandidata na prosto delovno mesto, če je ta odločba povezana z načinom, kako je Komisija izvršila sodbo Sodišča za uslužbence, s katero je bila za nično razglašena prva odločba Komisije o imenovanju istega kandidata na isto delovno mesto. Te ugotovitve ni mogoče ovreči, ker tožeča stranka ne more doseči nove objave navedenega delovnega mesta, ker je bilo to med tem zasedeno z imenovanjem tretjega kandidata. Interesi tretjih oseb in interes službe se namreč lahko upoštevajo pri presoji posledic, ki bi jih imela razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ker se presoja po potrebi opravi po preizkusu zakonitosti navedene odločbe.

(Glej točki 37 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. februar 1989, van der Stijl in Cullington proti Komisiji, združene zadeve 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, str. 511, točka 18;

Sodišče prve stopnje: 31. januar 2007, C proti Komisiji, T‑166/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 25 in navedena sodna praksa.

2.      Institucija, ki je izdala razveljavljeni akt, mora določiti, katere ukrepe je treba sprejeti za izvršitev ničnostne sodbe. Upravni organ mora ob izvajanju te diskrecijske pravice upoštevati določbe prava Skupnosti ter izrek in obrazložitev sodbe, ki jo mora izvršiti. Pravnomočnost ničnostne sodbe sodišča Skupnosti je povezana z izrekom sodbe in obrazložitvijo, ki je njegova potrebna podlaga. Ta obrazložitev namreč po eni strani natančno opredeljuje določbo, ki se šteje za nezakonito, in po drugi strani navaja natančne razloge za nezakonitost, ugotovljeno v izreku, zadevna institucija pa jo mora upoštevati, ko nadomesti razveljavljeni akt. Postopek za nadomestitev takega akta se torej lahko nadaljuje od natančno določenega trenutka, ko je nastala nezakonitost. Razglasitev ničnosti akta Skupnosti torej ne vpliva nujno na vse pripravljalne akte, ampak pomeni, da mora uprava pri sprejetju novega akta, s katerim nadomesti razveljavljeni akt, upoštevati trenutek, ko je nezakonitost postala očitna.

(Glej točke od 49 do 53.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. december 1954, Francija proti Visoki oblasti, 1/54, Recueil, str. 7, 33; 12. julij 1962, Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, 14/61, Recueil, str. 485, 515; 13. november 1963, Erba in Reynier proti Komisiji, združeni zadevi 98/63 R in 99/63 R, Recueil, str. 551, 555; 26. april 1988, Asteris in drugi proti Komisiji, združene zadeve 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Recueil, str. 2181, točka 27; 12. november 1998, Španija proti Komisiji, C‑415/96, Recueil, str. I‑6993, točki 31 in 32; 14. september 1999, Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim, C‑310/97 P, Recueil, str. I‑5363, točka 54;

Sodišče prve stopnje: 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, Recueil, str. II‑2335, točka 73;

Sodišče za uslužbence: 17. april 2007, C in F proti Komisiji, združeni zadevi F‑44/06 in F‑94/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točke od 33 do 35.

3.      Organ za imenovanja ima široko diskrecijsko pravico pri primerjavi uspešnosti kandidatov, zlasti kadar je prosto delovno mesto zelo visoko in ustreza nazivu A 1 ali A 2. Vendar jo mora izvajati ob čim popolnejšem upoštevanju vseh ustreznih predpisov, to je ne samo obvestila o prostem delovnem mestu, ampak tudi morebitnih postopkovnih pravil, ki jih je določil za izvajanje te pravice. Tako so pravila, ki se uporabljajo za postopek imenovanja, prav tako del pravnega okvira, ki ga mora strogo upoštevati.

Organu za imenovanja mora biti pred sprejetjem dokončne odločbe o imenovanju omogočeno, da pozna in sam presodi elemente, ki so v vsaki fazi izbirnega postopka privedli do tega, da so bila na različnih upravnih ravneh, na katerih je bilo opravljeno posvetovanje, izdana posvetovalna mnenja, kakršna so mu bila predložena.

(Glej točke 66, 67 in 108.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1999, Forvass proti Komisiji, T‑203/97, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑705, točka 45; 20. september 2001, Coget in drugi proti Računskemu sodišču, T‑95/01, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑879, točka 113; 9. julij 2002, Tilgenkamp proti Komisiji, T‑158/01, RecFP, str. I‑A‑111 in II‑595, točka 50; 18. september 2003, Pappas proti Odboru regij, T‑73/01, RecFP, str. I‑A‑207 in II‑1011, točka 53; 4. julij 2006, Tzirani proti Komisiji, T‑88/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑149 in II‑A‑2‑703, točki 78 in 81.

4.      Pojem zloraba pooblastil pomeni, da upravni organ uporablja svoja pooblastila za drug namen kot za tistega, za katerega so mu bila podeljena. Pri odločbi gre za zlorabo pooblastil le, če je na podlagi natančnih, objektivnih in skladnih dokazov jasno, da je bila sprejeta za doseganje drugih namenov kot tistih, ki so bili določeni. Torej ni dovolj navesti nekatera dejstva v podporo svojih trditev, ampak je treba navesti natančne, objektivne in skladne dokaze, ki lahko podprejo resničnost ali vsaj verjetnost teh dejstev.

Kadar je ugotovljeno, da odločba o imenovanju ne vsebuje očitne napake pri presoji organa za imenovanja, trditev o domnevni zlorabi pooblastil navedenega organa ne more temeljiti na predpostavki, da bi primerjalna ocena uspešnosti morala privesti do zavrnitve prijave imenovanega kandidata.

(Glej točke od 159 do 161.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točka 113;

Sodišče prve stopnje: 5. julij 2000, Samper proti Parlamentu, T‑111/99, RecFP, str. I‑A‑135 in II‑611, točka 64; 26. november 2002, Cwik proti Komisiji, T‑103/01, RecFP, str. I‑A‑229 in II‑1137, točka 28; 10. junij 2008, Ceuninck proti Komisiji, T‑282/03, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 48.

5.      Če se domneva, da zahteve iz člena 141(4) ES o pozitivni diskriminaciji na podlagi spola veljajo za institucije Skupnosti, ta odločba daje le možnost, da se izvaja pozitivna diskriminacija v korist žensk, vendar pa take obveznosti ne določa. Čeprav je res, da je enaka zastopanost žensk in moških pri delitvi delovnih mest cilj Komisije ter je ta izvedla ukrepe in pozitivne strategije za spodbujanje dodeljevanja delovnih mest kandidatkam, pravni instrumenti, na katerih temelji izvajanje te strategije, niso zavezujoči, torej Sodišču za uslužbence ni treba nadzirati, ali jih institucije upoštevajo. Vsekakor se načelo enakih možnosti uporablja le, če so kandidati enako uspešni.

(Glej točke od 180 do 183 in 186.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 3. februar 2005, Mancini proti Komisiji, T‑137/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑7 in II‑27, točke 120 in od 122 do 124.

6.      Načelo upravičenosti vsakega uradnika do kariere v njegovi instituciji je uporabljeno v preferenčnem vrstnem redu, določenem v členu 29(1) Kadrovskih predpisov, kar zadeva način zaposlovanja, in v obveznosti, da se izvede primerjalna ocena uspešnosti kandidatov. V zvezi s tem se s Kadrovskimi predpisi ne podeljuje nobena pravica do napredovanja, in to niti uradnikom, ki izpolnjujejo vse pogoje za imenovanje. Ker ni navedena nobena posebna trditev, ki bi dokazovala, da je uprava pri zainteresirani osebi vzbudila utemeljeno upanje v zvezi z delovnim mestom, ki si ga je želela, se ta oseba ne more sklicevati na upravičena pričakovanja, da bo imenovana na to delovno mesto.

(Glej točki 196 in 197.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. februar 1992, Volger proti Parlamentu, T‑52/90, Recueil, str. II‑121, točka 24; zgoraj navedena sodba C proti Komisiji in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2007, Da Silva proti Komisiji, F‑21/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 71 in navedena sodna praksa.

7.      Kadar ponovna vzpostavitev pravnega položaja, v katerem je bila tožeča stranka, preden je sodišče Skupnosti akt razglasilo za ničen, zahteva razglasitev ničnosti naknadno sprejetih aktov, ki pa se nanašajo na tretje osebe, se taka razglasitev ničnosti posledično sprejme le, če se ob upoštevanju zlasti narave storjene nezakonitosti in interesa službe ne zdi pretirana.

Načeli sorazmernosti in zaupanja v pravo namreč določata, da je treba uskladiti interes tožeče stranke, ki je žrtev nezakonitosti, da ponovno pridobi svoje pravice, in interese tretjih oseb, katerih pravni položaj je lahko pri njih vzbudil upravičena pričakovanja. Za različne ukrepe, ki sledijo postopkom iz člena 29(1) Kadrovskih predpisov, kot so vpis osebe, ki je bila izbrana na natečaju, na rezervni seznam, napredovanje uradnika ali celo imenovanje uradnika na prosto delovno mesto, se lahko šteje, da ustvarjajo pravni položaj, v zakonitost katerega ima zainteresirana tretja oseba upravičeno lahko zaupanje.

(Glej točko 201.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 1995, Coussios proti Komisiji, C‑119/94 P, Recueil, str. I‑1439, točka 24;

Sodišče prve stopnje: 12. maj 1998, Wenk proti Komisiji, T‑159/96, RecFP, str. I‑A‑193 in II‑593, točka 121; 31. marec 2004, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑483, točki 85 in 86.

8.      Sodišče Skupnosti lahko, da v interesu tožeče stranke zagotovi polni učinek ničnostne sodbe, ki ni privedla do ponovnega začetka izbirnega postopka za zasedbo delovnega mesta, za katero se je prijavila tožeča stranka, uporabi neomejeno pristojnost, ki mu je podeljena v sporih finančne narave, in tudi po uradni dolžnosti tožeči instituciji naloži plačilo odškodnine. Zadevno institucijo lahko tudi pozove, naj ustrezno zaščiti pravice tožeče stranke in poišče pravično rešitev za njen primer.

(Glej točko 214.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. junij 1980, Oberthür proti Komisiji, 24/79, Recueil, str. 1743, točka 14;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Girardot proti Komisiji, točka 89;

Sodišče za uslužbence: 8. maj 2008, Suvikas proti Svetu, F‑6/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 127.

9.      Da se prizna obstoj vzročne zveze med zavrnitvijo prijave kandidata na delovno mesto in premoženjsko škodo, ki jo ima zainteresirana oseba zaradi razlike med plačo in ugodnostmi, do katerih bi bila upravičena, če bi bila imenovana, ter tistimi, ki jih je dejansko prejemala, je načeloma treba dokazati neposredno in gotovo vzročno-posledično zvezo med kršitvijo, ki jo je storila zadevna institucija Skupnosti, in navedeno škodo.

V posebnih okoliščinah zasedbe delovnega mesta z napredovanjem je stopnja gotovosti vzročne zveze dosežena, ko je nezakonitost, ki jo je storila institucija Skupnosti, osebi gotovo odvzela ne nujno dodelitev zadevnega delovnega mesta, pravice do katerega zainteresirana oseba ne more nikakor dokazati, temveč resno možnost, da bi bila imenovana na to delovno mesto, kar je zainteresirani osebi povzročilo premoženjsko škodo, ki jo predstavlja izguba prihodkov. Ko se v okoliščinah primera izkaže za zelo verjetno, da bi zadevna institucija Skupnosti ob spoštovanju zakonitosti delovno mesto dodelila zainteresirani osebi, teoretična negotovost, ki ostaja glede rezultata, ki bi ga prinesel zakonito voden postopek, ne preprečuje, da se povrne dejanska premoženjska škoda, ki je zainteresirani osebi nastala, ker njena prijava za delovno mesto, za katero bi imela vse možnosti za uspeh, ni bila upoštevana.

(Glej točke od 216 do 218.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točki 149 in 150; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑250/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 95 in 96.