SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 21. novembra 2013(1)
Zadeva C‑360/12
Coty Germany GmbH, prej Coty Prestige Lancaster Group GmbH,
proti
First Note Perfumes NV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Mednarodna sodna pristojnost v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 40/94 – Člen 93(5) – Pristojnost na področju kršitev znamke Skupnosti – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 5, točka 3 – Pristojnost v zadevah v zvezi z delikti – Dejanje, ki ga tožena stranka stori v drugi državi članici in pomeni pomoč pri kršitvi ali deliktu, storjenem na ozemlju države članice, v kateri je sedež sodišča, ki odloča“
I – Uvod
1. Bundesgerichtshof (Nemčija) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje, ali je mogoče mednarodno sodno pristojnost sodišča države članice opreti samo na to, da je domnevno nezakonita dejanja, ki jih je storila tretja oseba, mogoče pripisati toženi stranki, ki naj bi bila pri teh dejanjih posredno udeležena v drugi državi članici, kot če bi delovala tudi na območju pristojnosti sodišča, ki odloča.
2. Prvič, to vprašanje se popolnoma na novo postavlja v okviru razlage pravila o pristojnosti iz člena 93(5) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti(2) v zvezi z domnevnim posrednim prispevkom tožene stranke h kršitvam, ki jih je storila tretja oseba.
3. Drugič, ker se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(3), spada med novejše zadeve, ki zadevajo morebitno dopustnost navezovanja na delikte tretjih oseb za ugotovitev obstoja sodne pristojnosti, predvidene v tej določbi(4). Analiza tega vidika zadeve razkriva napetost med dvema usmeritvama sodne prakse, saj ena daje prednost ožji razlagi te določbe kot druga, kar bo Sodišče moralo upoštevati.
4. Poleg tega sta vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, medsebojno povezani, ker je namen prvega predvsem ugotoviti, v kolikšnem obsegu – ob predpostavki, da je predlagana razširitev pristojnosti v okviru člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I dopustna – je to razlago mogoče prenesti na člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti. Torej bo treba preučiti tudi morebitne povezave med tema uredbama.
5. Konkretno, ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen zaradi tožbe, ki jo je pri nemškem sodišču nemška družba vložila proti belgijski družbi, ker naj bi bila ta udeležena pri kršitvi znamke Skupnosti, katere imetnica je prvonavedena družba, in naj bi prispevala k dejanjem nelojalne konkurence, usmerjenim zoper to nemško družbo. Sodišču se v teh okoliščinah zastavlja vprašanje, ali lahko pristojnost nemških sodišč temelji na tem, da je tožena stranka, ki je delovala v Belgiji, domnevno pomagala pri nezakonitih dejanjih, ki jih je v Nemčiji storil nemški podjetnik, zoper katerega pa pri sodišču ni bila vložena tožba.
II – Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
6. Družba Coty Germany GmbH(5) (v nadaljevanju: družba Coty Germany) proizvaja in distribuira parfume in kozmetične izdelke v Nemčiji. Med drugim trži ženski parfum v steklenički, ki je oblikovana po tridimenzionalni znamki Skupnosti, za katero ima pravice na podlagi registracije.
7. Družba First Note Perfumes N.V. (v nadaljevanju: družba First Note Perfumes) se v Belgiji ukvarja z veleprodajo parfumov. Januarja 2007 je enega od izdelkov iz svojega kataloga prodala Stefanu P. Warenhandlu (v nadaljevanju: Stefan P.), ki je imel poslovni sedež v Nemčiji. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so bile naročene stekleničke ženskega parfuma dobavljene v Belgiji. Po navedbah družbe Coty Germany je Stefan P. avgusta 2007 te izdelke prodal naprej na nemškem ozemlju.
8. Ker je družba Coty Germany menila, da distribucija parfuma v steklenički, podobni znamki Skupnosti, katere imetnica je, pomeni kršitev znamke, nedopustno primerjalno oglaševanje in nelojalno posnemanje, je pri nemškem sodišču vložila tožbo le proti družbi First Note Perfumes(6) in predlagala, naj se ji naloži, prvič, predložitev podatkov o njenem dobavitelju ter, drugič, povrnitev vse škode, ki jo je in jo bo tožeča stranka utrpela zaradi distribucije tega izdelka v Nemčiji, in stroškov, nastalih pred sodnim postopkom.
9. Ker je bilo zavrženje teh predlogov v prvostopenjskem postopku potrjeno v pritožbenem postopku zaradi neobstoja mednarodne sodne pristojnosti nemških sodišč, je družba Coty Germany vložila revizijo pri Bundesgerichtshof. Sklicevala se je na kršitev zadevne znamke Skupnosti in uporabo praks, ki pomenijo nelojalno konkurenco.
10. Bundesgerichtshof glede znamke Skupnosti navaja, da je mednarodna sodna pristojnost nemških sodišč v skladu s členom 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti(7) odvisna od tega, ali je družba Coty Germany utemeljeno trdila, da je edina tožena stranka storila kršitev v Nemčiji.
11. Družba First Note Perfumes je bila lahko pri takem dejanju na nemškem ozemlju udeležena samo zaradi prodaje spornih stekleničk parfuma Stefanu P. v Belgiji, ta pa naj bi nato v Nemčiji kršil znamko v smislu člena 9(1), drugi stavek, točka (b), navedene uredbe(8). Družba Coty Germany je v zvezi s tem trdila, da je družba First Note Perfumes prispevala k domnevni kršitvi njenih pravic v Nemčiji, saj je vedela, da namerava njen nemški kupec izdelke, kupljene v Belgiji, prodajati naprej, in mu je tako pomagala, zato pa je tudi odgovorna za del kršitve.
12. Kar zadeva trditve družbe Coty Germany, ki temeljijo na kršitvi nemškega prava o nelojalni konkurenci(9), naj bi člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I(10) lahko utemeljeval pristojnost nemških sodišč za odločanje o tožbi, vloženi proti družbi First Note Perfumes, na podlagi kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. Vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi z Uredbo o znamki Skupnosti se torej smiselno postavljajo tudi v teh okoliščinah.
13. Bundesgerichtshof je s sklepom, vloženim 31. julija 2012, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 93(5) Uredbe [o znamki Skupnosti] razlagati tako, da je bilo dejanje kršitve izvršeno v državi članici (država članica A) v smislu člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, če dejanje v drugi državi članici (država članica B) pomeni udeležbo pri kršitvi, storjeni v prvi državi članici (država članica A)?
2. Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe [Bruselj I] razlagati tako, da je do škodnega dogodka prišlo v državi članici (država članica A), če je bil delikt, ki je predmet postopka ali zaradi katerega je mogoče uveljavljati zahtevke, storjen v drugi državi članici (država članica B) in pomeni udeležbo pri deliktu (glavno dejanje), izvršenem v prvi državi članici (država članica A)?“
14. Sodišče je prejelo pisna stališča družb Coty Germany in First Note Perfumes, vlade Združenega kraljestva, švicarske vlade ter Evropske komisije. Na obravnavi 19. septembra 2013 so bile zastopane stranki v glavni stvari, nemška vlada in Komisija.
III – Analiza
A – Uvodne ugotovitve
15. Najprej moram pojasniti, da se zato, ker so bila dejanja, ki so predmet spora o glavni stvari, storjena leta 2007, ratione temporis uporabljajo samo določbe Uredbe o znamki Skupnosti in Uredbe Bruselj I, kot so navedene v vprašanjih za predhodno odločanje, z izključitvijo enakovrednih določb, ki izhajajo iz uredb (ES) št. 207/2009(11) in (EU) št. 1215/2012(12), s katerimi sta bili spremenjeni prvonavedeni uredbi. Sicer pa določbe, ki so upoštevne v tej zadevi, niso bile spremenjene tako, da bi to vplivalo na njihovo vsebino.
16. Dodati moram, da je temelj obeh vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, ustaljena sodna praksa Sodišča, ki izhaja iz sodbe Bier, tako imenovane „Mines de Potasse d’Alsace“(13). Iz te sodbe izhaja, da se glede pristojnosti v zadevah v zvezi z delikti izraz „kraj, kjer je nastal škodni dogodek“ iz člena 5, točka 3, Bruseljske konvencije(14) nanaša hkrati na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je nastala škoda, in kraj, v katerem je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja.
17. Čeprav ta opcija gotovo velja tudi za člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, ki je nadomestila navedeno konvencijo(15), obstaja dvom, ki se odraža v drugem vprašanju, glede možnosti razširitve te opcije, tako da bi vključevala navezno okoliščino, povezano z dejanji, ki jih je storila netožena oseba, zlasti z vidika kraja nastanka škode. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem najprej Sodišče sprašuje, ali je navedeno sodno prakso mogoče uporabiti po analogiji za člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti ali pa je treba to določbo razlagati avtonomno ter, v vsakem primeru, ali iz tega lahko izhaja sodna pristojnost za vsako sodišče, ki odloča o tožbi zaradi kršitve v primeru, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari.
B – Razlaga člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti
– Uvodne ugotovitve
18. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje Sodišče, ali je treba člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti razlagati tako, da je na podlagi kraja dejanja kršitve znamke Skupnosti, ki se pripisuje enemu od domnevnih storilcev te kršitve, ki ni stranka v postopku, mogoče določiti sodno pristojnost za drugega domnevnega storilca navedene kršitve, ki pa ni deloval na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu.
19. Konkretneje, Bundesgerichtshof se sprašuje, ali je bila v obravnavanem primeru kršitev v smislu navedenega člena storjena v Nemčiji, ker je prodaja spornih stekleničk parfuma s strani družbe First Note Perfumes Stefanu P., čeprav je bila opravljena v Belgiji, prispevala h kršitvi znamke Skupnosti, katere imetnica je družba Coty Germany, ki jo je Stefan P. storil v Nemčiji, tako da so nemška sodišča pristojna za družbo First Note Perfumes.
20. Predložitveno sodišče in družba Coty Germany sta na to vprašanje odgovorila pritrdilno, medtem ko sta družba First Note Perfumes in Komisija odgovorili nikalno. Nemška vlada je trdila, da člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti ne določa pristojnosti sodišč na podlagi kraja izida kršitve, temveč omogoča podelitev pristojnosti, če je bilo več oseb zavestno udeleženih pri čezmejni kršitvi znamke Skupnosti. Vlada Združenega kraljestva in švicarska vlada glede tega nista podali stališč.
21. Predložitveno sodišče v podporo svoji analizi izhaja iz načela, da bi morala za opredelitev kraja, kjer je bilo izvršeno dejanje kršitve, v smislu člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, za ugotovitev, ali je sodišče države članice pristojno, uporabiti ista merila, kot se uporabljajo za opredelitev kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I.
22. Vseeno menim, da iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, take analogije ni mogoče sprejeti. Zato bi bilo treba po mojem mnenju prvo od teh določb razlagati kot pravilo, ki je ločeno od drugega.
– Izključitev prenosa sodne prakse o razlagi člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I
23. Predložitveno sodišče meni, da je v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Mines de Potasse d’Alsace odgovor na vprašanje, v kateri državi članici je bilo izvršeno domnevno dejanje kršitve v smislu člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, odvisen od kraja vzročnega dogodka, zaradi katerega je nastala škoda,(16) in kraja, kjer je ta škoda nastala(17). Trdi, da je ta razlaga, ki po analogiji izhaja iz alternativne uporabe teh pojmov, ki je dopuščena v okviru člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, večinoma sprejeta med pravnimi strokovnjaki(18) in tudi skladna s smislom in ciljem obeh določb.
24. Če bi sodišče menilo, da sta upoštevni obe navezni okoliščini, bi bilo treba za uporabo navedenega člena nato preučiti, ali je v tej zadevi eno od njiju mogoče šteti za ugotovljeno, kar zadeva družbo First Note Perfumes, kar bi pomenilo, da je dejanja kršitve, ki jih je v Nemčiji storil domnevni glavni storilec, to je Stefan P., mogoče pripisati tej družbi, v delu, v katerem je bila pri njih posredno udeležena. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da so nemška sodišča pristojna za odločanje o družbi First Note Perfumes, tudi če zoper Stefana P. ni bila vložena tožba.
25. Vendar po mojem mnenju več argumentov govori proti temu, da bi bilo člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti mogoče razlagati na podlagi sodne prakse, ki se nanaša na člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I.
26. Prvič, opozarjam, da je povezava obeh aktov izrecno predvidena v Uredbi o znamki Skupnosti, tako da člen 90(1) te uredbe, katerega vsebina je napovedana v bolj jedrnati obliki v petnajsti uvodni izjavi, določa načelo uporabe Bruseljske konvencije v primeru tožbe v zvezi z znamko Skupnosti, kar velja tudi za Uredbo Bruselj I.(19)
27. Vseeno obstajata dve izjemi od tega načela. Predvsem člen 90(2)(a) Uredbe o znamki Skupnosti izključuje uporabo člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I za postopke glede tožb in zahtevkov iz člena 92 prvonavedene uredbe(20), in sicer zlasti glede „vseh [tožb] glede kršitve“(21). Ob upoštevanju te izjeme člen 93 Uredbe o znamki Skupnosti določa več sodnih pristojnosti, ki se uporabljajo „zaporedoma“ ter so značilne za področje, na katero se nanaša ta določba, in so včasih precej oddaljene od pristojnosti, predvidenih v Uredbi Bruselj I(22), zlasti v odstavku 5 navedenega člena(23). Poudarjam, da izrecna potrditev(24), da se člen 5, točka 3, Bruseljske konvencije ne uporablja za tožbe zaradi kršitev znamke – namesto njega se uporablja člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, ki določa posebno pravilo o pristojnosti na tem področju – po mojem mnenju preprečuje skupno razlago obeh določb.
28. Drugič, v nasprotju s stališčem predložitvenega sodišča menim, da posebnosti zadnjenavedene določbe ni mogoče zanikati, zlasti ob upoštevanju njenega nastanka. Glede tega iz pripravljalnega gradiva izhaja, da so se v postopku priprave osnutka uredbe o znamki Skupnosti, še preden se je začela zakonodajna faza v pravem pomenu besede, upoštevala pravila o pristojnosti iz Bruseljske konvencije in sodne prakse Sodišča o njihovi razlagi.(25) Delovna skupina za znamko Skupnosti pri Komisiji je opozorila, da se ta pravila zdijo nezadostna za reševanje posebnih težav, ki jih povzroča kršenje pravic, ki izhajajo iz take enotne pravice, v več državah članicah. Navedena skupina je predvsem menila, da je treba glede na posebnost znamke Skupnosti spremeniti pravilo, ki izhaja iz člena 5, točka 3, navedene konvencije.(26) Dodati moram, da vsebina posebne sodne pristojnosti iz člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti(27) ni bila nikoli postavljena pod vprašaj kljub več spremembam te uredbe(28).
29. Tretjič, okoliščine potrjujejo tezo, da so avtorji Uredbe o znamki Skupnosti želeli uvesti razlikovanje med to določbo in določbo, ki je obstajala v Bruseljski konvenciji. Primerjava z akti, sprejetimi na sosednjih področjih, dokazuje, da se je zakonodajalec Skupnosti zavestno odločil za odmik od sodne pristojnosti iz člena 5, točka 3, navedene konvencije, za kar se je odločil tudi v drugih aktih o intelektualni lastnini(29), od tega pa je, nasprotno, odstopil v Uredbi (ES) št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah(30). Tega protislovja ni mogoče omejiti na tipkarsko napako, na kar namiguje predložitveno sodišče. Po mojem mnenju je še toliko bolj zgovorno, da se je zadnjenavedeni akt pripravljal in bil sprejet po Uredbi o znamki Skupnosti.
30. Četrtič, menim, da več razlogov, iz katerih je Sodišče sprejelo razlikovanje med krajem delovanja in krajem nastanka škode, ki velja za člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, ni mogoče prenesti na člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti zaradi številnih razlik glede vsebine teh določb.
31. Po eni strani je pojem kraja, kjer je bilo izvršeno dejanje kršitve, ožji od pojma kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka.(31) Po drugi strani besedišče, uporabljeno v navedenem členu 93(5), namiguje na dejavno ravnanje, ki je pomembnejše, če se nanaša na kraj delovanja kot pa kraj nastanka škode, medtem ko se zdi, da je bila široka razlaga člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I mogoča zaradi nevtralnejše terminologije, uporabljene v zadnjenavedenem členu.(32) Nazadnje, poudarjam, da se obseg pristojnosti, ki jo podeljuje prva ali druga izmed teh določb, razlikuje z več vidikov(33), kar še zmanjšuje upoštevnost povezave med njima.
32. Po mojem mnenju je mogoče iz posebnosti besedila navedenega člena 93(5)(34), če jih pogledamo z vidika okoliščin, v katerih je bil akt pripravljen, sklepati, da ne ustvarja pristojnosti glede na kraj nastanka škode. Uporabo sodne prakse iz zgoraj navedene sodbe Mines de Potasse d’Alsace po analogiji za to določbo je torej treba izključiti.
33. Predložitveno sodišče vseeno meni, da člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, ki z odstopanjem od odstavkov od 1 do 4 tega člena 93 uvaja pristojnost kraja, kjer je bilo izvršeno dejanje kršitve, izhaja iz istih premislekov kot člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. Glede tega se sklicuje na obstoj posebno tesne zveze med sporom in sodišči v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ta zveza pa upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije.
34. Glede na ta argument bi bilo lahko nazadnje sporno še eno vprašanje. Gre za to, ali bi bilo treba – čeprav razlaga po analogiji ni mogoča – temeljna načela pri razlagi Uredbe Bruselj I vseeno uporabiti pri razlagi člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, tudi če v njej niso omenjena. Med temi načeli so zahteve, ki se nanašajo na tesno zvezo med sporom in sodiščem, ki odloča o njem, učinkovito izvajanje sodne oblasti in procesno ekonomijo, pa tudi na predvidljivost pravil o pristojnosti in pravno varnost.
35. Glede tega opozarjam, da te različne zahteve izhajajo predvsem iz razlagalnih načel, ki jih je Sodišče določilo v okviru sodne prakse o Bruseljski konvenciji in nato o Uredbi Bruselj I, v kateri so nekatere izrecno omenjene(35). Te zahteve so posledica pogojev, ki implicitno izhajajo iz določb, ki jih je analiziralo Sodišče, ter splošnih premislekov in razuma. Ta univerzalna načela naj bi bilo torej mogoče uporabiti za drug akt, če niti vsebina niti cilj zadevnega pravila o pristojnosti tega ne prepovedujeta.
36. Pojasniti moram, da ni mogoče trditi, da bi neenotna razlaga določb teh aktov lahko povzročila pomanjkljivo predvidljivost ali pravno varnost, saj bi z mešanjem teh aktov zanikali, da so pravila o pristojnosti iz Uredbe o znamki Skupnosti nekakšen lex specialis v primerjavi s pravili iz Uredbe Bruselj I. Odločitve zakonodajalca Skupnosti v tem drugem pravnem okviru je treba upoštevati.
37. Zato Sodišču predlagam, naj avtonomno razlaga člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti, pri čemer naj upošteva zgoraj omenjene zahteve, če ta uredba to omogoča, da bi odgovorilo na prvo vprašanje za predhodno odločanje.
– Presoja morebitne razširitve pristojnosti na podlagi kraja nastanka škode, ki jo je povzročila tudi tretja oseba, ki ni tožena stranka
38. Sodišče je zaprošeno, naj odloči o možnosti potrditve pristojnosti na podlagi navezne okoliščine, po kateri bi člen 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti omogočal, da se zoper osebo pri sodišču vloži tožba samo zato, ker je bila v neki državi članici posredno udeležena pri domnevni glavni kršitvi, ki jo je v drugi državi članici storila tretja oseba, ki ni tožena stranka v postopku, začetem pred sodišči te druge države članice.
39. Po mojem mnenju iz člena 94(2) Uredbe o znamki Skupnosti izhaja, da pravilo o pristojnosti, določeno v členu 93(5) te uredbe, temelji na načelu teritorialnosti, ki je tu mišljeno ozko.(36) Določeno je namreč, da je sodišče, ki je pristojno na podlagi tega načela, „pristojno le za dejanja, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila na območju države članice, kjer se to sodišče nahaja“, medtem ko lahko sodišča, katerih pristojnost temelji na enem od drugih štirih odstavkov navedenega člena 93, odločajo tudi o dejanjih kršitve, ki so bila izvršena zunaj nacionalnega ozemlja.
40. Poleg tega je mogoče iz pripravljalnega gradiva za Uredbo o znamki Skupnosti sklepati, da je treba posebno sodno pristojnost, ki izhaja iz člena 93(5), razlagati ozko. Ta pristop je potreben iz razlogov, ki so povezani s tem aktom ter se nanašajo na težavo pri združevanju enotne narave varstva, ki jo podeljuje znamka Skupnosti(37), in nevarnosti kršitev v več krajih na ozemlju Unije(38). Družba First Note Perfumes, nemška vlada in Komisija pravilno poudarjajo, da bi se lahko v primeru kršitve znamke Skupnosti vsaka država članica v praksi štela za kraj, kjer se je zgodila kršitev, ker varovana pravica učinkuje na celotnem ozemlju Unije.
41. Dodati moram, da si je zakonodajalec prvotno zamislil enotno sodišče(39) in da se zdi, da je bila podelitev pristojnosti nacionalnim sodiščem, ki je bila nazadnje izbrana, kompromis. To govori v prid razlagi, ki omejuje razširitev spora o tej enotni pravici intelektualne lastnine. Cilj preprečiti izdajo nasprotujočih si sodnih odločb je sicer izrecno omenjen v preambuli Uredbe o znamki Skupnosti.(40)
42. Med cilji te uredbe, ki so razvidni iz pripravljalnega gradiva(41), je tudi preprečevanje izbiranja pristojnosti (tako imenovani „forum shopping“). To govori tudi proti široki razlagi, po kateri bi bilo mogoče tožiti osebo, ki je osumljena udeležbe pri dejanju kršitve v katerem koli kraju, ki bi bil povezan z nezakonito dejavnostjo druge osebe, zoper katero pa tožba pri sodišču ni vložena.
43. Nazadnje, vprašati se je treba, ali bi temeljna načela, ki jih je Sodišče opredelilo pri razlagi Uredbe Bruselj I(42), upravičila nasprotno razlago člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti. Po mojem mnenju v tem primeru ne sme biti tako zaradi zgoraj opisanih posebnosti te sodne pristojnosti. Zdi se, da je zakonodajalec v okviru varstva enotne pravice intelektualne lastnine, ki jo predstavlja znamka Skupnosti, opredelil prednostne naloge, ki so povezane predvsem z združitvijo spora pred sodišči samo ene države članice, in sicer tiste, v kateri je bilo dejanje kršitve izvršeno ali v kateri grozi nevarnost, da bo izvršeno.
44. Torej menim, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da za to, da se domnevno dejanje kršitve šteje za izvršeno v državi članici v smislu člena 93(5) Uredbe o znamki Skupnosti in je tako lahko podlaga za pristojnost sodišč te države članice, ni dovolj, da je bila tožena stranka posredno, z dejanjem, storjenim v drugi državi članici, udeležena pri kršitvi pravic iz znamke Skupnosti, ki jo je v prvi državi članici storila tretja oseba, zoper katero tožba pri sodišču ni vložena.
C – Razlaga člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I
– Uvodne ugotovitve
45. Pri drugem vprašanju gre za to, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I razlagati tako, da omogoča določitev sodne pristojnosti za enega od domnevnih povzročiteljev zatrjevane škode, čeprav ta tožena stranka ni delovala na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o sporu, če je bil delikt, ki se navaja proti njej, storjen v drugi državi članici in zajema udeležbo pri „glavnem dejanju“(43), ki ga je v državi članici, v kateri ima sedež navedeno sodišče, storil drug domnevni storilec.
46. V zvezi s tem so predložitveno sodišče, družba Coty Germany ter nemška in švicarska vlada naklonjeni dopustitvi take sodne pristojnosti, ki temelji na povezavi z dejanji tretje osebe. Vlada Združenega kraljestva je bila natančnejša, saj je predlagala, da se za to možnost določijo podrobne zahteve, in sicer da se dopušča samo, če obstaja dovolj jasna in neposredna povezava med domnevnim nezakonitim dejanjem, storjenim v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča o sporu, in dejavnostmi tožene stranke v drugi državi članici. Družba First Note Perfumes in Komisija pa sta se izrekli proti tej možnosti.
– Nauki sodne prakse
47. Najprej je treba opozoriti, da je treba vse določbe Uredbe Bruselj I razlagati avtonomno ob upoštevanju njenega sistema in ciljev.(44)
48. V skladu z uvodno izjavo 11 navedene uredbe morajo biti „[p]ravila o pristojnosti [iz navedene uredbe] čim bolj predvidljiva in […] temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina“.
49. Tako je le z odstopanjem od temeljnega načela, določenega v členu 2(1) Uredbe Bruselj I, o dodelitvi splošne pristojnosti sodiščem države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, v poglavju II, oddelek 2, te uredbe določeno nekaj posebnih pristojnosti, med katerimi je pristojnost iz člena 5, točka 3, navedene uredbe(45).
50. Kar zadeva zlasti pravilo o pristojnosti iz navedenega člena 5, točka 3, je Sodišče že odločilo, da to temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, kar upravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in načela procesne ekonomije,(46) v skladu z usmeritvijo, predstavljeno v uvodni izjavi 12 Uredbe Bruselj I. Opredelitev kraja vzročnega dogodka mora namreč omogočati določitev pristojnosti sodišča, ki je objektivno najprimernejše za presojo, ali so predpostavke odgovornosti tožene stranke izpolnjene.(47)
51. To določbo je treba kot pravilo o posebni pristojnosti, ki ima takó naravo odstopanja, razlagati ozko, zato razlaga zunaj primerov, ki jih izrecno določa, ni dopustna,(48) ker obrnitve splošnega pravila o pristojnosti sodišč kraja stalnega prebivališča tožene stranke ni mogoče sprejeti.
52. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Mines de Potasse d’Alsace, se izraz „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“, iz člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I nanaša tako na kraj, kjer je nastala škoda, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala.(49)
53. Sodišče pa je delno že nikalno odgovorilo na drugo vprašanje, postavljeno v tej zadevi, kar zadeva eno od dveh naveznih okoliščin, in sicer kraj vzročnega dogodka, glede katerega je bila možnost pristojnosti, ki temelji samo na pripisovanju na podlagi sostorilstva, izključena. Iz zgoraj navedene sodbe Melzer namreč izhaja, da je treba „člen 5, točka 3, Uredbe [Bruselj I] razlagati tako, da ne omogoča določitve sodne pristojnosti na podlagi kraja škodnega dogodka, ki se pripisuje enemu od domnevnih povzročiteljev škode, ki ni stranka v sporu, za drugega domnevnega povzročitelja navedene škode, ki ni deloval na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi“.
54. Res je, da se predložitveno sodišče, s tem ko se sklicuje na pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v drugem vprašanju sklicuje tako na kraj vzročnega dogodka kot na kraj nastanka škode. Glede na dejanske okoliščine v sporu o glavni stvari bi pristojnost nemških sodišč v resnici lahko temeljila na enem ali drugem od teh meril ob upoštevanju, da je proti družbi First Note Perfumes mogoče upoštevati dejanja, ki jih je v Nemčiji storil Stefan P.
55. Vendar je treba spomniti, da to sodišče ni moglo upoštevati zgoraj navedene sodbe Melzer, ker je bila izdana po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Ne glede na splošno formulacijo postavljenega vprašanja bodo moje ugotovitve v nadaljevanju omejene na sodno pristojnost, povezano s krajem, kjer je nastala škoda(50), ker je Sodišče drugi vidik težave, ki se postavlja v tej zadevi, že obravnavalo v okviru zadeve Melzer.
56. Sodišče se je o navezni okoliščini, ki izhaja iz kraja nastanka škode, izreklo tudi v še novejši sodbi, ki zadeva posebno področje, in sicer delikt kršitve avtorskih pravic. V skladu z zgoraj navedeno sodbo Pinckney „je treba člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I razlagati tako, da je ob domnevni kršitvi materialnih avtorskih pravic, ki jih zagotavlja država članica sodišča, ki odloča, to sodišče pristojno za odločanje o tožbi za ugotovitev odgovornosti, ki jo avtor dela vloži proti družbi s sedežem v drugi državi članici, ki je v tej državi reproducirala navedeno delo z materialnim nosilcem, ki ga nato prodajata družbi s sedežema v tretji državi članici prek spletnega mesta, dostopnega tudi z območja sodišča, ki odloča. To sodišče je pristojno samo za odločanje o škodi, ki je nastala na ozemlju države članice, ki ji pripada.“ Tudi iz tega bo treba izpeljati sklepe, ker je prenos te rešitve mogoč v okviru te zadeve.
– Presoja morebitne razširitve pristojnosti na podlagi kraja nastanka škode, ki jo je povzročila tudi neodvisna tretja stranka
57. Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, kot je preoblikovano zaradi upoštevanja zgoraj navedene sodne prakse, je Sodišče v bistvu zaprošeno, naj odloči, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I razlagati tako, da je na podlagi kraja nastanka škode, ki naj bi jo povzročil eden od domnevnih povzročiteljev, mogoče določiti sodno pristojnost za drugega domnevnega povzročitelja navedene škode, ki pa ni deloval na območju pristojnosti sodišča, ki odloča.
58. Poudariti je treba, da je ob upoštevanju načela avtonomne razlage določb Uredbe Bruselj I treba jasno razlikovati med, po eni strani, pogoji za uveljavljanje deliktne odgovornosti, ki so predmet vsebinske presoje zadeve z vidika zakonodaje, ki se uporablja za spor, ter, po drugi strani, prostorskimi naveznimi okoliščinami, ki so upoštevne pri določitvi sodne pristojnosti z vidika pojmov, uporabljenih v navedeni uredbi. V skladu s sodno prakso Sodišča(51) ti skupini predpisov nista vedno povezani, tako da po mojem mnenju – za to, da se sodišče razglasi za pristojno na podlagi člena 5, točka 3, te uredbe, zlasti na podlagi kraja škodnega dogodka – ne more zadostovati, da pravo, ki se uporablja, ali pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, dovoljuje povrnitev škode določene vrste ali v skladu s posebnimi pravili, kot je pravilo, da se toženi stranki pripišejo dejanja, ki jih je storila tretja oseba, ki naj bi ji ta tožena stranka pomagala, kot je nameravalo storiti predložitveno sodišče.
59. Če bi bilo treba tak pristop sprejeti v zvezi s pojmom kraja nastanka škode v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, bi Sodišče naletelo na potrebo po določitvi količinskega in/ali kakovostnega „praga“ pripisovanja odgovornosti, nad katerim bi bila v primeru več storilcev delikta zoper enega od njih lahko ali ne vložena tožba pri sodišču kraja nastanka škode, ki bi med drugim nastala zaradi njegovega dejanja. Ta posebna težava se v zgoraj navedeni sodbi Melzer ni pojavljala, ker je šlo za kraj dejanja, zaradi katerega je nastala škoda, saj je dejanje vsakega od storilcev, ki so delovali v različnih državah članicah, mogoče lažje krajevno določiti v takem primeru kot pa v primeru kraja nastanka škode. Čeprav dejanske okoliščine v tem sporu o glavni stvari omogočajo očitno razlikovanje med glavno in podredno odgovornostjo(52), ne smemo spregledati, da bi se druge konfiguracije lahko izkazale za zapletenejše tako na količinski(53) kot na kakovostni ravni(54).
60. V zvezi z zadnjo točko moram spomniti, da vlada Združenega kraljestva predlaga, naj bo dopustitev predvidene sodne pristojnosti odvisna od merila, ki se nanaša na obstoj „dovolj jasne in neposredne povezave“ med dejavnostmi tožene stranke v prvi državi članici in domnevnim nezakonitim dejanjem, ki ga tretja oseba stori v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča, nato pa predlaga konkretno uporabo glede na okoliščine spora o glavni stvari.(55) Vendar bi razumevanje težave s tega vidika zahtevalo določitev materialnih meril, ki jih je težko opredeliti,(56) pri tem pa obstaja nevarnost, da bi bilo treba vsekakor opraviti dejansko, zapleteno in dolgotrajno presojo, ki bi bila blizu vsebinskemu odločanju o sporu. Po mojem mnenju bi bilo to v nasprotju s ciljem Uredbe Bruselj I, ki je opredeliti pravila o pristojnosti, ki so hkrati skupna vsem državam članicam in predvidljiva za stranke v sporu(57) ter jih je torej mogoče uporabiti zanesljivo in hitro.
61. Poleg tega se mi zdi upravičen strah, da bi tako široka razlaga člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, kot jo navaja družba Coty Germany, povzročila posplošitev forum actoris in tako spodbujala forum shopping. Kot pa je poudarilo Sodišče,(58) se je zakonodajalec Unije z upoštevanjem splošne pristojnosti sodišč kraja stalnega prebivališča tožene stranke in jasno zavrnitvijo pristojnosti sodišč kraja stalnega prebivališča tožeče stranke odločil za načelo, ki omogoča čim manj izjem. Poleg tega povečanje števila pristojnih sodišč pomeni večje tveganje izdaje nezdružljivih sodnih odločb, ki si jih Uredba Bruselj I prizadeva preprečiti(59), pri čemer je treba opozoriti, da medsebojno priznavanje sodnih odločb v takem primeru ni mogoče.(60)
62. V tem primeru po mojem mnenju manjka utemeljitev tega odstopanja, ki temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Če bi bilo treba pristojnost nemških sodišč sprejeti le na podlagi povezave z dejanji, ki jih je v Nemčiji storila tretja oseba, ki naj bi bila storilec zatrjevanega glavnega dejanja, bi to namreč privedlo do rezultata, ki ni skladen z navedeno utemeljitvijo. Konkretno, ta sodišča bi morala presojati odgovornost tožene stranke, ki je domnevno prispevala k temu deliktu z dejanji, ki so bila storjena samo v drugi državi članici.
63. Bojimo se lahko, da bi taka široka razlaga spodbudila sporne strategije, po katerih bi se domnevna žrtev odločila, da bo najbolj plačilno sposobno nasprotno stranko tožila pred sodiščem, na katerega območju pristojnosti je ena od naveznih okoliščin, povezanih z dejavnostjo druge osebe, ki je bila udeležena pri nastanku zatrjevane škode. S tem bi tožeča stranka lahko zlahka obšla mehanizem, ki je v členu 6, točka 1, Uredbe Bruselj I(61) vzpostavljen posebej za okrepitev večstranskega spora in preprečitev izdaje nezdružljivih sodnih odločb v tem primeru.(62) Ne smemo spregledati splošnega tveganja takega ravnanja, tudi če se v tej zadevi zdi, da je razlog, iz katerega tožeča stranka ni tožila tretje osebe, ki je domnevno storila glavno dejanje, povezan s sklenitvijo zunajsodnega sporazuma s slednjo.(63)
64. Tako se zdi, da kraj nastanka škode, ki je nastala zaradi prostovoljnih dejanj drugih oseb, in ne tožene stranke, v domnevni vzročni verigi sam po sebi ne sme povzročiti sodne pristojnosti za toženo stranko, zlasti ker obseg te verige ni jasno opredeljen in bi bil torej lahko neskončen. Povedano drugače, člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I po mojem mnenju ne bi smel omogočiti, da se zoper osebo, ki je domnevno odgovorna za zatrjevani delikt, vloži tožba pri sodišču s sedežem v državi članici, v kateri nima stalnega prebivališča, samo zato, ker naj bi drug zatrjevani delikt, ki ga je storila tretja oseba, zoper katero ni vložena tožba, povzročil škodo v tej državi članici in ker naj bi dejanje tožene stranke omogočilo dejanja, ki se jih je ta tretja oseba pozneje odločila storiti.
65. Zdi se, da to stališče sledi razlagi, ki jo je Sodišče uporabilo v zgoraj navedeni sodbi Melzer, katere vsebino bi bilo po mojem mnenju mogoče posplošiti, tako da ni mogoče sprejeti razširitve sodne pristojnosti za enega od domnevnih povzročiteljev škode, ki ni storil delikta na območju pristojnosti sodišča, ki odloča, niti na podlagi delovanja, pripisanega drugemu domnevnemu storilcu, zoper katerega tožba pri sodišču ni bila vložena, niti na podlagi kraja nastanka škode, ki je nastala zaradi tega vzroka. Po mojem mnenju bi bilo namreč bolje upoštevati, da mora obstajati zadostna vzročna zveza glede edine tožene stranke, da se sodišče lahko razglasi za pristojno.
66. Ne glede na te okoliščine ne smem pozabiti na ugotovitev, da lahko – razen če menimo, da je stališče, ki ga je Sodišče pred kratkim sprejelo v zgoraj navedeni sodbi Pinckney(64), značilno za poseben primer, ki je bil obravnavan(65) – obrazložitev v navedeni sodbi v tej zadevi privede do rešitve, ki bo v nasprotju z rešitvijo, ki bi lahko izhajala iz zgoraj navedene sodbe Melzer.
67. Sodišče je namreč v sodbi Pinckney razsodilo, „da je glede domnevne kršitve materialne avtorske pravice za odločanje o tožbi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti že določena pristojnost sodišča, ki odloča, ker država članica, na ozemlju katere je to sodišče, varuje materialne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, in ker grozi nastanek domnevne škode na območju sodišča, ki odloča“(66).
68. Če bi bilo treba sprejeti razširitev na druge vrste deliktov,(67) bi lahko ta logika po mojem mnenju privedla do tega, da je sodišče pristojno na podlagi kraja nastanka škode, če je – kot v sporu o glavni stvari – ta škoda posledica dejstva, da „grozi“ nevarnost, da bo sporno blago dano na voljo potrošnikom v državi članici, v kateri ima sedež to sodišče, in je tako dejanje kaznovano na podlagi odškodninske odgovornosti v skladu z lex fori. Z vidika zgoraj navedene sodbe Pinckney se zdi, da okoliščina, da je domnevno nezakonito dejanje sicer imelo učinke na območju pristojnosti sodišča, ki odloča, vendar zaradi dejanj neodvisne tretje osebe, ki je delovala zunaj države članice sodišča in države članice tožeče stranke ter zoper njo pri sodišču ni bila vložena tožba, ni upoštevna.
69. Ker je dejansko stanje, ki je vzrok spora v tej zadevi, podobno dejanskemu stanju v zadevi Pinckney(68), medtem ko se razlike med tema zadevama ne zdijo odločilne,(69) se zdi težko najti argumente, s katerimi bi lahko odstopili od tako začrtane poti za opredelitev kraja nastanka škode v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I.
70. Zato menim, da mora Sodišče, če bi se odločilo slediti širokemu pristopu, ki ga je izbralo v zgoraj navedeni sodbi Pinckney, pritrdilno odgovoriti na drugo vprašanje za predhodno odločanje, kot bom zapisal spodaj. Vendar bom zaradi izčrpnosti podredno zapisal tudi predlog nikalnega odgovora, če bi Sodišče nasprotno menilo, da je stališče v navedeni sodbi značilno za položaj, obravnavan v okviru zadeve, v kateri je bila sodba izdana.
IV – Predlog
71. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesgerichtshof (Nemčija), odgovori tako:
1. Člen 93(5) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da sodišče, pristojno za kraj kršitve znamke Skupnosti, ki naj bi jo storil eden od storilcev te kršitve, ni pristojno za drugega domnevnega storilca navedene kršitve, ki ni deloval na območju pristojnosti tega sodišča.
2. Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je sodišče, pristojno za kraj nastanka škode, ki naj bi jo povzročil eden od povzročiteljev te škode, pristojno tudi za drugega domnevnega povzročitelja navedene škode, ki ni deloval na območju pristojnosti tega sodišča.
Podredno:
Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da za domnevnega povzročitelja navedene škode, ki ni deloval na območju pristojnosti sodišča, ki odloča o zadevi, to sodišče ni pristojno niti na podlagi kraja vzroka nastanka škode, kjer je deloval drugi od domnevnih povzročiteljev te škode, niti na podlagi kraja nastanka te škode.