Language of document : ECLI:EU:F:2008:25

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 5. marca 2008

Zadeva F-33/07

Alberto Toronjo Benitez

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Nekdanji začasni uslužbenci, plačani iz postavke ,Raziskave‘ – Izbrisane točke ,popotnice‘ – Premestitev uradnika iz raziskovalnega oddelka v oddelek delovanje splošnega proračuna – Nezakonitost člena 2 Odločbe Komisije z dne 16. junija 2004 o postopku napredovanja uradnikov, plačanih iz postavke ,Raziskave‘ splošnega proračuna“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero A. Toronjo Benitez Sodišču za uslužbence predlaga, naj za nezakonit razglasi člen 2 Odločbe Komisije z dne 16. junija 2004 o podrobnih pravilih za postopek napredovanja uradnikov, plačanih iz postavke „Raziskave“ splošnega proračuna, spremenjene z Odločbo z dne 20. julija 2005, in za nično razglasi odločbo Komisije, s katero je bilo iz njegove „popotnice“ izbrisanih 44,5 točk, ki jih je pridobil kot začasni uslužbenec.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

Člen 2 Odločbe Komisije o podrobnih pravilih za postopek napredovanja uradnikov, plačanih iz postavke „Raziskave“ splošnega proračuna, ki določa omejitev mobilnosti uradnikov, ni v nasprotju z interesom službe.

V členu 2(1) te odločbe, ki se uporablja za uradnike, ki so bili prej začasni uslužbenci in plačani iz postavke „Raziskave“, je z odstopanjem od Splošnih določb za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejela Komisija, določeno, da ti uradniki, ki po natečaju spadajo v postavko „Raziskave“ splošnega proračuna, obdržijo točke za napredovanje, ki so jih pridobili kot začasni uslužbenci. V skladu s členom 2(2) navedene odločbe se te točke za delovno uspešnost in prednostne točke vseeno izbrišejo, če so ti uradniki na svojo zahtevo premeščeni na delovno mesto, ki spada v postavko „Delovanje splošnega proračuna“, v dveh letih po njihovem imenovanju za uradnika na poskusnem delu.

Zadevna omejitev mobilnosti uradnikov je utemeljena s premisleki, ki se nanašajo na dobro delovanje institucije in torej na interes službe. Čeprav sta dobra dodelitev človeških virov in mobilnost uradnikov v institucijah cilja, ki sta v skladu z interesom službe, pa ta interes ni omejen samo nanju. Namen navedene odločbe je spodbuditi uradnike, ki so bili prej začasni uslužbenci, plačani iz postavke „Raziskave“, da ostanejo najmanj dve leti na delovnih mestih, plačanih iz postavke „Raziskave“ splošnega proračuna, na katera so bili imenovani v naziv in za katera imajo zahtevane kvalifikacije.

Iz zadevnih določb izhaja, da Komisija ne prezre interesa službe, ki je povezan z mobilnostjo uradnikov v institucijah, ampak si, nasprotno, prizadeva za njegovo uskladitev z drugimi interesi službe, ki jih ima posebej v mislih. Tako je omejitev mobilnosti zadevnih uradnikov omejena s svojim obsegom, saj zadeva le uradnike, ki so začasni uslužbenci, plačani iz proračunske postavke „Raziskave“ in imenovani v naziv manj kot dve leti na delovnih mestih, plačanih iz istega proračuna. Predvsem pa je omejitev mobilnosti omejena s svojim trajanjem na dve leti od imenovanja zadevnih uradnikov za uradnike na poskusnem delu.

Poleg tega z Odločbo ni kršeno načelo enakega obravnavanja uradnikov. Člen 2(3) navedene odločbe določa, da z odstopanjem od člena 2(2) te odločbe tri kategorije uradnikov iz odstavka 1 ohranijo točke, ki so jih pridobili kot začasni uslužbenci, čeprav so premeščeni na delovno mesto, ki spada v postavko „Delovanje splošnega proračuna“, v dveh letih od datuma njihovega imenovanja za uradnike na poskusnem delu. Uradniki, „ki jih organ za imenovanja premesti v interesu službe na podlagi člena 7(1) Kadrovskih predpisov,“ sestavljajo eno od teh kategorij. Iz ciljev člena 2 Odločbe izhaja, da želi institucija takó opredeliti uradnike, premeščene le v interesu službe in brez upoštevanja njihovih želja po mobilnosti, kot ji omogočajo določbe člena 7(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov, z izjemo določb drugega pododstavka istega odstavka. Vendar, če je treba o premestitvah vedno odločiti v interesu službe, se položaj premeščenih uradnikov bistveno razlikuje glede na to, ali je uprava upoštevala njihove želje po mobilnosti ali ne.

Drugo kategorijo uradnikov iz člena 2(3) navedene odločbe sestavljajo uradniki, ki so bili premeščeni na svojo zahtevo in so vsaj dve leti na delovnem mestu, ki se šteje za občutljivo. Glede tega je utemeljeno različno obravnavanje uradnikov, premeščenih na njihovo zahtevo na delovno mesto, ki spada pod postavko „Delovanje splošnega proračuna“, v dveh letih po datumu njihovega imenovanja za uradnike na poskusnem delu, glede na to, ali so bili vsaj dve leti zaposleni na delovnem mestu, ki se šteje za občutljivo, ali ne. Čeprav je uradnik, imenovan na občutljivo delovno mesto, običajno premeščen šele po petih letih, ugotovitev, da je navedeni uradnik v drugačnem položaju kot drugi uradniki šele po petih letih in ne po dveh letih, ni točna. Večja obveznost mobilnosti, naložena uradnikom, zaposlenim na občutljivih delovnih mestih, je posledica tega, da so zaradi narave svojih delovnih nalog izpostavljeni večjemu tveganju finančnih nepravilnosti ali navzkrižij interesov. Zato so uradniki, zaposleni na občutljivih delovnih mestih, med celotnim trajanjem te zaposlitve – in ne le po petih letih – v objektivno drugačnem položaju kot drugi uradniki. V teh okoliščinah ni nobenega razloga za sklepanje, da bi bila uporaba pravil o odstopanju na področju mobilnosti za te uradnike upravičena šele po petih letih. Nasprotno, ob upoštevanju interesa službe, ki je olajšati mobilnost uradnikov, zaposlenih na občutljivih delovnih mestih, zaradi omejitve tveganj, ki so jim izpostavljeni, se zdi razumno izključiti te uradnike s področja uporabe določbe, ki pomeni močno spodbujanje k stabilnosti v dodatnih dveh letih od datuma njihovega imenovanja za uradnike na poskusnem delu. Tako izjema, določena v odstavku 3 v korist navedenih uradnikov, ni nesorazmerna z želenim ciljem.

(Glej točke 32, od 67 do 73 in od 90 do 96.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. junij 1997, Carbajo Ferrero proti Parlamentu, T-237/95, RecFP, str. I-A-141 in II-429, točka 99.