SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JÁNA MAZÁKA,
predstavljeni 3. maja 2012(1)
Zadeva C‑115/11
Format Urządzenia i Montaże Przemysłowe Spółka z o. o.
proti
Zakład Ubezpieczeń Społecznych I Oddział w Warszawie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Apelacyjny – Sąd Pracy i Ubezpieczeń Społecznych w Warszawie (Poljska))
„Socialna varnost delavcev migrantov – Določitev zakonodaje, ki se uporablja – Oseba, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic – Opravljanje dela v zaporednih obdobjih in na podlagi zaporednih pogodb o zaposlitvi – Obrazec E 101 – Razlika med pogodbo o zaposlitvi in dejansko opravljenim delom“
I – Uvod
1. Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče, Varšava) (Poljska) je na podlagi člena 267 PDEU s sklepom z dne 15. decembra 2010, ki je na Sodišče prispel 2. marca 2011, Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo vprašanji glede razlage člena 14(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, ki izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996,(2) kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006(3) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71 ali Uredba).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Format Urządzenia i Montaże Przemysłowe Sp. z o. o. (v nadaljevanju: Format) in delavcem Wiesławom Kito na eni strani in Zakład Ubezpieczeń Społecznych I Oddział w Warszawie (zavod za socialno varnost, v nadaljevanju: ZUS) na drugi strani glede določitve zakonodaje, ki se uporablja za W. Kito v skladu z Uredbo št. 1408/71.
3. Predložitveno sodišče želi v zvezi s tem v bistvu izvedeti, ali je v skladu s členom 14(2)(b) Uredbe št. 1408/71 mogoče šteti osebo v okoliščinah, kakršne so te, v katerih je W. Kita, za „osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic“, tako da je izjemoma mogoče uporabiti zakonodajo države članice, v kateri ima zaposlena oseba stalno prebivališče – v tem primeru poljske zakonodaje.
II – Pravni okvir
4. V zvezi z določitvijo zakonodaje, ki se uporablja, člen 13 Uredbe št. 1408/71 z naslovom „Splošna pravila“ določa, kolikor je pomembno za predmetne namene:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. V skladu s členi [od] 14 do 17:
(a) za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članice;
[…]“
5. Člen 14(1) in (2) Uredbe št. 1408/71 z naslovom „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“ v delih, ki so upoštevni za to zadevo, določa:
„Člen 13(2)(a) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:
1.(a) Za osebo, zaposleno na ozemlju države članice v podjetju, kateremu običajno pripada, in ki jo to podjetje napoti na ozemlje druge države članice, da tam opravlja delo za to podjetje, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje tega dela ne presega 12 mesecev in če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo, ki ji je potekla napotitev.
1.(b) Če se trajanje dela, ki ga je treba opraviti, zaradi nepredvidljivih okoliščin podaljša preko prvotno predvidenega časa in preseže 12 mesecev, se zakonodaja prve države članice še naprej uporablja do dokončanja takega dela, če pristojni organ v državi članici, na ozemlje katere je oseba napotena, ali ustanova, ki jo imenuje ta organ, da za to svoje soglasje; za soglasje je treba zaprositi pred koncem prvotnega dvanajstmesečnega obdobja.
Takega soglasja pa ni mogoče izdati za obdobje, ki presega 12 mesecev.
2. Za osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic, se veljavna zakonodaja določi na naslednji način:
2.(a) za osebo, ki je zaposlena kot član potujočega ali letalskega osebja v podjetju, ki za najem ali plačilo ali na lasten račun opravlja storitve mednarodnega prevoza potnikov ali blaga po železnici, cesti, zraku ali celinskih plovnih poteh in ki ima svoj statutarni sedež ali poslovno enoto na ozemlju države članice, velja zakonodaja te države z naslednjimi omejitvami:
[…]
2.(b) Za osebo, ki ni omenjena v (a), velja:
(i) zakonodaja države članice, na ozemlju katere oseba stalno prebiva, če opravlja dejavnost delno na tem ozemlju ali če je povezana z več podjetji ali več delodajalci, ki imajo svoj statutarni sedež ali kraj poslovanja na ozemlju raznih držav članic;
(ii) zakonodaja države članice, na ozemlju katere je statutarni sedež ali kraj poslovanja podjetja ali posameznika, ki jo zaposluje, če ne prebiva stalno na ozemlju katere koli druge države članice, v kateri opravlja svojo dejavnost.“
III – Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
6. Iz predložitvene odločbe izhaja, da družba Format, ki ima registrirani sedež v Varšavi, na trgih različnih držav članic opravlja podizvajalske storitve na področju gradbeništva. Leta 2008 je na petih oziroma šestih trgih hkrati izvajala približno od 15 do 18 gradbenih projektov. Družba Format je delovala tako, da je zaposlovala delavce iz Poljske in jih napotila na gradbene projekte, ki so se izvajali v različnih državah glede na potrebe družbe in vrsto del, ki jih je bilo treba opraviti.
7. Delavec, ki ga je družba Format nameravala premestiti na drugo gradbišče, je dobil navodilo za odhod. Ob prenehanju gradbene pogodbe in če ni bilo dela za določenega delavca, se je delavec vrnil na Poljsko in čakal na delo, pri čemer je bil na neplačanem dopustu ali pa je bila njegova pogodba o zaposlitvi odpovedana. To je bilo odvisno od števila del, ki jih je bilo v letih 2008 in 2009 manj (krizni leti). Načeloma naj bi delavec opravljal delo v državah članicah Evropske unije. Delavci družbe Format v letih 2008 in 2009 niso opravljali dela na Poljskem.
8. Natančneje, kar zadeva W. Kito, je po mnenju predložitvenega sodišča njegovo stalno prebivališče v smislu člena 1(h) Uredbe št. 1408/71 (njegovo običajno prebivališče) Poljska.
9. W. Kita je bil trikrat zaposlen za polni delovni čas pri družbi Format na podlagi pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas.
10. Prvič je bila pogodba sklenjena za obdobje od 17. julija 2006 do 31. januarja 2007 in podaljšana do 22. decembra 2007. Pogodba je bila odpovedana 30. novembra 2006. Člen 2(2) te pogodbe je kot kraj opravljanja dela določal: podjetja in gradbišča na Poljskem in na ozemlju Evropske unije (Irska, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Finska) v skladu z navodili delodajalca. Toda W. Kita je na podlagi te pogodbe delal le v Franciji.
11. ZUS je kot pristojni pokojninski zavod za obdobje od 17. julija 2006 do 22. decembra 2007 izdal obrazec E 101, določen v členu 11a Uredbe (EGS) št. 574/72(4), ki na podlagi člena 14(2)(b) Uredbe št. 1408/71 potrjuje, da za W. Kito velja poljska zakonodaja. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil nato obrazec spremenjen, tako da je veljal do 30. novembra 2006.
12. Družba Format in W. Kita sta naslednjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila 2. januarja 2007 za obdobje od 4. januarja 2007 do 21. decembra 2008. Člen 2(2) te pogodbe je kot kraj opravljanja dela določal: na Poljskem in na ozemlju Evropske unije (Irska, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Finska) v skladu z navodili delodajalca.
13. Na podlagi te pogodbe je W. Kita opravljal delo zunaj Poljske, in sicer v Franciji. Pogodba je bila odpovedana 5. aprila 2008 na podlagi sporazuma med strankama, pri čemer W. Kita zaradi bolezni ni mogel delati od 22. avgusta 2007 do 31. decembra 2007. ZUS je zato 8. januarja 2008 spremenil obrazec E 101, izdan za obdobje, zajeto s pogodbo, tako da je veljal do 22. avgusta 2007.
14. Z odločbo z dne 23. julija 2008 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), naslovljeno na družbo Format in W. Kito, je ZUS – na podlagi poljske zakonodaje in člena 14(1)(a) in (2)(b) Uredbe št. 1408/71 – zavrnil izdajo obrazca E 101 glede zakonodaje, ki velja za W. Kito oziroma potrditev na tem obrazcu, da je zanj v obdobjih od 1. januarja 2008 do 21. decembra 2008 in od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009 veljal poljski sistem socialne varnosti. V skladu s to odločbo W. Kita ni bil oseba, običajno zaposlena na ozemlju več držav članic Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, ampak napoten delavec, odvisno od situacije delodajalca.
15. Po izdaji izpodbijane odločbe sta družba Format in W. Kita 24. julija 2008 sklenila tretjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ta pogodba je bila sklenjena za obdobje od 30. julija 2008 do 31. decembra 2012, kot kraj opravljanja dela pa je bilo navedeno enako kot v prejšnjih dveh pogodbah. Vendar pa je dopolnilni sporazum k pogodbi z dne 24. julija 2008 določal, da bo kraj opravljanja dela jedrska elektrarna v Olkiluotu na Finskem. Po opravljanju dela na Finskem je bil W. Kiti odobren neplačan dopust od 1. novembra 2008 do 30. septembra 2009, s čimer je bil oproščen dolžnosti opravljanja plačanega dela. Pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana 16. marca 2009 na podlagi sporazuma med strankama.
16. Zoper izpodbijano odločbo je družba Format vložila tožbo pri Sąd Okręgowy – Sąd Ubezpieczeń Społecznych w Warszawie (okrožno sodišče – socialno sodišče Varšava), ki je s sodbo z dne 12. februarja 2009 zavrnilo tožbo z obrazložitvijo, da pogoji za ugotovitev, ali je bil W. Kita napoten na podlagi člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, niso izpolnjeni, ker družba Format v državi, v kateri ima svoj sedež, v glavnem ne opravlja dejavnosti. Sąd Okręgowy je ugotovilo tudi, da W. Kita „običajno ni bil zaposlen na ozemlju dveh ali več držav članic“, ampak je opravljal delo brez prekinitev več mesecev oziroma več kot deset mesecev na ozemlju ene države članice (najprej Francije, nato Finske), zaradi česar zanj velja splošno pravilo usklajevanja na ravni Skupnosti, v skladu s katerim se določi zakonodaja, ki jo je treba uporabiti po načelu kraja opravljanja dela.
17. Družba Format in W. Kita sta vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču zoper sodbo Sąd Okręgowy.
18. Družba Format je v okviru postopka pred predložitvenim sodiščem trdila, da sistemu, v skladu s katerim delajo njeni delavci, ustreza določba člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, ki ne določa, da je nujna istočasna zaposlitev na ozemlju dveh ali več držav članic, in ne določa kakršnih koli referenčnih obdobij pogostosti premestitev delavcev ali prestopanja meje.
19. W. Kita navaja enako trditev, s tem ko v svoji pritožbi zatrjuje, da je uporaba pravila iz člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 za njegov položaj ustrezna, saj je že bil „običajno zaposlen na ozemlju dveh ali več držav članic“ v obdobju svojega delovnega razmerja z družbo Format, in sicer na podlagi pogodb, sklenjenih za ozemlje šestih držav članic, čeprav je bilo delo do zdaj opravljeno na ozemlju samo dveh držav članic (Francije in Finske). Poleg tega naj bi se v primeru njegove premestitve na gradbišče na Poljskem uporabljal člen 14(2)(b)(i).
20. Predložitveno sodišče v predložitveni odločbi navaja, da je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v neki drugi sodbi v zvezi z zaposlenim pri družbi Format razsodilo, da pojem „običajno zaposlen na ozemlju dveh ali več držav članic“ iz člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 ni popolnoma jasen. Ta pojem bi lahko pomenil bodisi (i) delavca, ki v okviru enega delovnega razmerja opravlja delo v več državah članicah hkrati (istočasno), bodisi (ii) osebo, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z enim delodajalcem, opravlja delo v več državah članicah v zaporednih obdobjih. Toda ob upoštevanju ciljev Uredbe, zlasti tistega o premagovanju upravnih ali tehničnih težav, ki bi nastale zaradi uporabe načela lex loci laboris v primeru zaposlitve za določen čas in spodbujanja prostega pretoka delavcev, bi bilo po mnenju tega sodišča smiselno obravnavati osebo kot „običajno zaposleno“ na ozemlju več držav članic v skladu s členom 14(2)(b)(ii) Uredbe, ko mora ta oseba v okviru enega delovnega razmerja stalno (običajno) opravljati delo v več državah članicah, razen v tisti, v kateri ima stalno prebivališče.
21. Predložitveno sodišče meni, da se v zvezi s to razlago zastavljata dve vprašanji. Prvič, ni jasno, ali je dolžina zaporednih obdobij, v katerih se izvajajo obveznosti v posameznih državah članicah in prekinitev med temi obdobji, pomemben dejavnik. Pri presoji tega ni mogoče zanemariti pogojev iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, ki določa dvanajstmesečno omejitev glede začasne napotitve.
22. Drugič, postavlja se vprašanje, ali se uporablja člen 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, če obveznost v skladu s pogodbo o zaposlitvi o trajnem opravljanju dela v več državah članicah vključuje izvajanje obveznosti v državi članici, v kateri ima delavec stalno prebivališče, čeprav se zdi, da je bilo v času sklenitve pogodbe opravljanje dela v tej državi izključeno. Če je odgovor nikalen, se postavlja naslednje vprašanje – ali se uporablja člen 14(2)(b)(i) Uredbe?
23. V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali dejstvo, da ‚oseba, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic‘, pri čemer je v točki (b) tega člena določeno, da gre za drugo osebo, ki ni omenjena v točki (a), spada na področje uporabe člena 14(2), prvi stavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/711 […] – v primeru osebe, zaposlene pri enem (in istem) delodajalcu – pomeni,
(a) da se ta oseba šteje za tako, če glede na naravo zaposlitve opravlja delo v različnih državah članicah v istem času (hkrati), kar zajema tudi razmeroma kratka obdobja, in zato pogosto prestopa meje držav,
in
(b) da se ta oseba šteje za tako tudi takrat, ko je na podlagi enega (in istega) delovnega razmerja zavezana k stalnemu (običajnemu) opravljanju dela v več državah članicah, med drugim v državi, na ozemlju katere ima stalno prebivališče, ali v več drugih državah članicah, ki niso država stalnega prebivališča,
– in sicer ne glede na dolžino zaporednih obdobij opravljanja dela v posamezni državi članici in premorov med njimi ali glede na časovno omejitev?
2. Ali je v primeru sprejetja razlage, ki je podana v točki (b), mogoča uporaba določb člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 v položaju, v katerem se, če obstaja dolžnost stalnega opravljanja dela v več državah članicah, ki obstaja na podlagi delovnega razmerja med delavcem in enim (in istim) delodajalcem, upošteva opravljanje dela v državi stalnega prebivališča delavca, čeprav se zdi, da je tak položaj – opravljanje dela prav v tej državi – ob sklenitvi delovnega razmerja izključen, in ali je mogoča uporaba člena 14(2)(b)(i) Uredbe št. 1408/71, če je odgovor nikalen?“
IV – Pravna analiza
A – Uvodne ugotovitve
24. Pred začetkom analize je treba razmejiti probleme, ki izhajajo iz vprašanj za predhodno odločanje.
25. Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu želi vedeti, ali je v obdobjih, ki so predmet postopka v glavni stvari, treba W. Kito obravnavati – ob pravilni uporabi Uredbe št. 1408/71, zlasti pa izjem, določenih v njenem členu 14 – kot da zanj velja poljska zakonodaja na področju socialne varnosti, torej zakonodaja države članice, v kateri ima stalno prebivališče, kar bi pomenilo, da bi moral ZUS kot pristojni zavod izdati obrazec E 101, ki potrjuje vključenost v ta sistem socialne varnosti.
26. V zvezi s tem je najprej treba opozoriti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da predložitveno sodišče izhaja iz ugotovitve, da se člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 o začasni napotitvi delavcev ne uporablja v položaju W. Kite, z utemeljitvijo – kot se zdi – da družba Format kot podjetje, ki ga zaposluje, običajno ne izvaja pomembnih dejavnosti na Poljskem, v državi članici, v kateri ima svoj sedež, kar se zahteva v skladu s to določbo.(5)
27. Za namene obravnavanega postopka ne bom izpodbijal te presoje, saj je bilo tudi na obravnavi potrjeno, da družba Format v upoštevnih obdobjih dejansko ni izvajala gradbenih del na Poljskem.
28. Posledično se nacionalno sodišče v svojih vprašanjih v bistvu omejuje na vprašanje, ali položaj, v kakršnem je W. Kita, spada bodisi na področje uporabe člena 14(2)(b)(i) bodisi člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, pri čemer je uporaba obeh določb v skladu s prvim stavkom člena 14(2) te uredbe,odvisna od tega, ali je „oseba običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic“.
29. V zvezi s tem je prav tako treba opozoriti, da so za okoliščine obravnavane zadeve značilne – kot je nekaj strank tega postopka pravilno ugotovilo in kar se zlasti odraža v besedilu drugega vprašanja – na eni strani razlike med pogoji posameznih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med družbo Format in W. Kito, na drugi strani pa način, v skladu s katerim so bile te pogodbe dejansko izvedene v praksi, kar prav tako povzroča določeno dvoumnost glede vprašanj, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče.
30. V pogodbah o zaposlitvi je bil tako kraj zaposlitve v vseh primerih opisan kot: podjetja in gradbišča na Poljskem in na ozemlju Evropske unije (Irska, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Finska) v skladu z navodili delodajalca.
31. Vendar pa je bil v resnici položaj W. Kite, kot je razvidno iz informacij, ki so jih predložili nacionalno sodišče in stranke, tak, da so bile sklenjene zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas z enim delodajalcem (družbo Format), v skladu z vsako od njih pa je delavec neprekinjeno opravljal delo v obdobju nekaj mesecev ali več kot deset mesecev na ozemlju ene države članice, in sicer v skladu s prvo zadevno pogodbo – in drugimi pogodbami za določen čas pred tem – v Franciji, v skladu z naslednjo pa na Finskem. Treba je dodati, da je v skladu z ugotovitvami nacionalnega sodišča kraj običajnega prebivališča W. Kite, v smislu člena 1(h) Uredbe št. 1408/71, ostala Poljska, tudi v obdobjih, v katerih je opravljal delo v Franciji ali na Finskem.
32. Prav tako se zdi, da je delavec ob koncu dela vsakokrat dobil neplačan dopust, nato pa je bila pogodba o zaposlitvi predčasno odpovedana na podlagi sporazuma med strankama. Zdi se tudi, da drži in da je to predpostavka drugega vprašanja, da v skladu s temi pogodbami W. Kita dejansko ni opravljal nobenega dela na ozemlju Poljske, države članice svojega stalnega prebivališča.
33. Menim, da je za to, da se nacionalnemu sodišču zagotovi ustrezen in koristen odgovor, treba najprej pomensko razlikovati med vprašanjem razlage pogojev za uporabo člena 14(2)(b)(i) oziroma 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 in, drugič, vidikom razlik, v obravnavani zadevi, med pogodbami o zaposlitvi in tam „napovedanimi“ kraji zaposlitve – na podlagi katerih je družba Format zaprosila za obrazec E 101 – in načinom, kako so se obveznosti dejansko izvajale v praksi v skladu s temi pogodbami.
34. Glede na to bom ob upoštevanju dejanskega položaja W. Kite, kot je opisan zgoraj, v nadaljevanju obravnaval zahteve navedenih določb člena 14(2) Uredbe št. 1408/71, nato pa vprašanje razlik med zadevnimi pogoji pogodb in njihovim dejanskim izvajanjem. Ta zadnji vidik lahko dejansko zožim na vprašanje, kako – oziroma na podlagi katerih dejstev in dokazov – mora pristojni organ ugotoviti, za namene izdaje obrazca E 101, ali so v obravnavani zadevi izpolnjene zahteve za uporabo ene od izjem iz člena 14(2) Uredbe.
B – Bistvene trditve strank
35. V zvezi s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe so pisna stališča predložili družba Format in ZUS ter tudi poljska, belgijska in nemška vlada ter Komisija. Razen nemške vlade so bile navedene stranke zastopane tudi na obravnavi 29. februarja 2012.
36. Družba Format trdi, da člen 14(2) Uredbe št. 1408/71 zajema tudi osebo, ki je na podlagi enega (in istega) delovnega razmerja zavezana k stalnemu opravljanju dela v več državah članicah, ne glede na dolžino zaporednih obdobij izvajanja obveznosti v zadevni državi članici in premorov med njimi, in v bistvu predlaga, naj se na predloženi vprašanji odgovori pritrdilno. Druge stranke – katerih stališč prav tako ne bom podrobno povzel – predlagajo razne opredelitve pojma „oseba, običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic“, kot se uporablja v tej določbi, pri čemer se jih večina opredeljuje za ožjo razlago člena 14(2)(b)(ii) Uredbe glede na tisto, ki jo navaja družba Format.
C – Presoja
37. Najprej je treba spomniti, da določbe iz naslova II Uredbe št. 1408/71, katerega del je člen 14(2), sestavljajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zaokrožen in enoten sistem kolizijskih pravil, katerih namen je zagotoviti, da za delavce, ki se gibljejo v Uniji, velja sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečili prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko zato nastanejo. To načelo je izraženo zlasti v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, ki določa, da velja za delavce, za katere se uporablja ta uredba, zakonodaja ene same države članice.(6)
38. V zvezi s tem člen 14(2) Uredbe št. 1408/71 določa izjeme od pravila, navedene v njenem členu 13(2)(a), v skladu s katerim za delavca velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je zaposlen (načelo lex loci laboris).(7)
39. Kot izhaja iz prvega stavka člena 14(2) Uredbe št. 1408/71, se te izjeme nanašajo na osebe, ki so „običajno zaposlene na območju dveh ali več držav članic“.
40. V zvezi s tem člen 14(2)(b) Uredbe št. 1408/71, ki se nanaša na te osebe (razen na člane potujočega ali letalskega osebja v podjetju v smislu člena 14(2)(a)), določa, prvič, v skladu s členom 14(2)(b)(i), da velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če zadevna oseba opravlja dejavnost delno na ozemlju te države članice.(8)
41. Vendar pa je v zvezi s tem treba ugotoviti – kot je poudarila belgijska vlada – da položaj W. Kite očitno ne ustreza tem pogojem, kajti ugotovljeno je, da v upoštevnem obdobju ni opravljal nobene dejavnosti na ozemlju Poljske, države članice stalnega prebivališča. Zato menim – ob upoštevanju končne ugotovitve nacionalnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem in pomena, ki ga je treba pripisati v tem kontekstu besedilu pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljeno v nadaljevanju – da je treba zgolj na podlagi tega izključiti, da se člen 14(2)(b)(i) Uredbe št. 1408/71 uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve.
42. Poleg tega člen 14(2)(b)(ii) te uredbe določa, da za osebo velja zakonodaja na področju socialne varnosti države članice, na ozemlju katere ima podjetje, ki jo zaposluje, svoj sedež, če nima stalnega prebivališča na ozemlju katere koli od držav članic, v kateri opravlja dejavnost.
43. Čeprav se v skladu z informacijami iz predložitvene odločbe zdi, da W. Kita izpolnjuje ta zadnji pogoj, pa je uporaba člena 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71 v tem položaju – kakor tudi člena 14(2)(b)(i) – odvisna od tega, ali ga je mogoče šteti za „osebo, običajno zaposleno na ozemlju dveh ali več držav članic“.
44. V Uredbi ni nobene nadaljnje opredelitve tega pojma, vendar je najprej mogoče na splošno reči, da očitno pomeni zaposlitev, ki ni omejena na ozemlje ene in iste države članice, ampak običajno in ponavadi sega – to je praviloma in ne zgolj izjemoma ali začasno – na ozemlje več držav članic.(9)
45. Nekaj primerov zaposlitve te vrste, kot je predvidena v prvem stavku člena 14(2), je navedenih v Uredbi in v sodni praksi Sodišča.
46. Kot je torej razvidno iz člena 14(2)(a) Uredbe št. 1408/71, se člani potujočega ali letalskega osebja podjetja, ki opravlja mednarodne prevozniške storitve, načeloma štejejo za osebe, običajno zaposlene na ozemlju več držav članic.
47. Poleg tega je Sodišče potrdilo, da na primer člen 14(2)(b)(i) Uredbe št. 1408/71 zajema položaj delavca s stalnim prebivališčem v eni državi članici in zaposlitvijo izključno pri podjetju s sedežem v drugi državi članici, ki na podlagi delovnega razmerja redno – več ur vsak teden in v obdobju, ki ni omejeno na 12 mesecev – opravlja dejavnost v prvi državi članici.(10)
48. Ti primeri se nanašajo na položaje, v katerih oseba načeloma na podlagi delovnega razmerja opravlja delo bolj ali manj istočasno ali hkrati v več – in sicer najmanj dveh – državah članicah.
49. Vendar je po mojem mnenju prav tako mogoče, da pojem običajne zaposlitve na ozemlju več držav članic zajema položaj, kakršen je ta, ki ga navaja nacionalno sodišče, za katerega je značilno zaporedno ali izmenično izvajanje delovnih nalog ali projektov v več kot eni državi članici.
50. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen izjem, navedenih v členu 14(2)(b) Uredbe št. 1408/71 – tako kot v primeru drugih izjem od pravila države zaposlitve, iz členov od 14 do 17 Uredbe – premagati ovire, ki lahko ovirajo svobodo gibanja delavcev, in spodbujati gospodarsko prepletenost, hkrati pa preprečevati upravne zaplete, zlasti za delavce in podjetja.(11)
51. Te ovire in zapleti se seveda lahko pojavijo tudi v primeru delavca, čigar zaposlitev v skladu z zgoraj uporabljenim pomenom ne sega hkrati na ozemlje več držav članic, ampak obsega delovne naloge, ki se izvajajo v različnih državah članicah v zaporednih obdobjih ali izmenjaje.
52. Ob upoštevanju navedenega in v zvezi z isto temo je prav tako primerno za ponazoritev – čeprav se nanaša na novo Uredbo (ES) št. 883/2004,(12) ki se v tem primeru ne uporablja ratione temporis – da se v skladu s členom 14(5) Uredbe (ES) št. 987/2009(13) opredelitev oseba, ki „običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah“, nanaša na osebo, ki to opravlja istočasno, in na osebo, ki pri opravljanju dejavnosti stalno menjava dve ali več držav članic.
53. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s to določbo to velja ne glede na pogostost ali rednost menjavanja.
54. Zdi se tudi, da iz člena 14(2) Uredbe št. 1408/71 – ob neobstoju določb v zvezi s tem – ni mogoče sklepati, kot so večkrat predlagale zlasti stranke na obravnavi, o določeni pogostosti menjavanja ali določenem trajanju, ki ga za namene uporabe te določbe obdobje dejavnosti v eni od zadevnih držav članic ne sme preseči.
55. Poleg tega, kot sta opozorila predložitveno sodišče in Komisija, ni mogoče spregledati dejstva, da je na podlagi izjeme iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 zakonodajalec očitno obravnaval napotitev delavca v drugo državo članico za obdobje do 12 mesecev kot „začasno“ in „kratkotrajno“, s čimer je utemeljil izjemo od pravila države članice zaposlitve, povod zanjo pa je spodbujanje gospodarske prepletenosti in preprečevanje upravnih zapletov.(14)
56. Podobno bi bilo lahko sprejemljivo, da je mogoče osebo, ki opravlja – v zaporednih obdobjih dela – dejavnost v različnih državah članicah, opredeliti kot „osebo, običajno zaposleno na ozemlju dveh ali več držav članic“, če obdobje neprekinjenega dela v eni državi članici traja najmanj – a ne več kot – 12 mesecev.
57. Vendar obstaja še drug vidik, ki so ga prav tako obravnavale nekatere od strank in ki se mi zdi bolj odločilen glede na dejstva obravnavane zadeve. Nedvomno je vprašanje, ali je to, da je nekdo „običajno“ zaposlen na ozemlju več držav članic – in sicer ali je za opis delovnega mesta te osebe res značilno zaporedno, izmenjujoče se opravljanje dela v različnih državah članicah – mogoče opredeliti le v razmerju do referenčnega okvira, ki je po mojem mnenju delovno razmerje, kot ga določa pogodba o zaposlitvi.
58. Menim, da delovno razmerje, predvideno v prvem stavku člena 14(2) Uredbe št. 1408/71, ni položaj, v katerem na primer oseba v določenem letu začne opravljati delo v državi članici A, naslednje leto pa drugačno delo v državi članici B na podlagi drugačne pogodbe o zaposlitvi, ampak je ustaljeno in trajno delovno razmerje, ki hkrati ali v zaporednih obdobjih sega na ozemlje več držav članic.(15)
59. Zato je jasno, da če oseba v nasprotnem primeru opravlja delo na podlagi ene pogodbe o zaposlitvi in v obdobju, ki ga zajema to delovno razmerje, dela le v eni državi članici, te osebe ni mogoče šteti za osebo, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic. Dodati je treba, da mora navedeno veljati, tudi če je oseba zaposlena na podlagi zaporedne, ločene pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu na ozemlju države članice, ki ni država, navedena v prvi pogodbi o zaposlitvi.(16)
60. Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev predlagam, naj se kot prvi del odgovora predložitvenemu sodišču navede, da je pojem „oseba, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic“, kot je določen v prvem stavku člena 14(2) Uredbe št. 1408/71, treba razlagati, kot da se uporablja tudi za osebo, ki v obdobju, ki ga zajema ena in ista pogodba o zaposlitvi, sklenjena z enim delodajalcem, delovnih nalog ne opravlja istočasno ali hkrati, ampak v zaporednih obdobjih na ozemlju najmanj dveh držav članic, čeprav obdobje neprekinjenega dela v vsaki državi članici ne sme trajati več kot 12 mesecev.
61. Dalje, glede vprašanja – ki se nanaša na izdajo obrazca E 101 – v zvezi z morebitnimi razlikami med pogoji zadevne pogodbe o zaposlitvi in dejanskim položajem delavca, na katerega se nanaša ta pogodba, je najprej jasno, da mora pristojni zavod pri ugotavljanju, ali za osebo velja določena določba člena 14(2) Uredbe št. 1408/71, postopati ustrezno, in sicer lahko ugotovi, da se zakonodaja s področja socialne varnosti države članice stalnega prebivališča uporablja v celotnem danem obdobju, a le pod pogojem, če položaj zadevnega delavca dejansko izpolnjuje upoštevne zahteve Uredbe.
62. V skladu s sodno prakso Sodišča načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU (prej člen 10 ES), v zvezi s tem zavezuje nosilca izdajatelja, da opravi ustrezno presojo dejstev, ki se nanašajo na uporabo pravil za določitev zakonodaje, ki se uporablja na področju socialnega varstva, in posledično da zagotavlja pravilnost podatkov, vpisanih v obrazec E 101.(17)
63. Vendar je treba poudariti, da se obrazec E 101 načeloma izdaja – in zato je navedena presoja dejstev opravljena – pred začetkom obdobja, na katero se nanaša, in da v bistvu ustvarja domnevo glede upoštevne zakonodaje.(18) Zato ga izdaja pristojni zavod na podlagi pričakovanega položaja zaposlitve zadevnega delavca, kar je zato treba ugotoviti predvsem na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki opisuje vrsto zaposlitve.
64. Če pa iz drugih zadevnih dejavnikov in posrednih okoliščin izhaja, da se položaj zaposlitve delavca dejansko bistveno razlikuje od tistega, opisanega v njegovi pogodbi o zaposlitvi, pomeni navedena obveznost pravilne uporabe Uredbe št. 1408/71, da se mora pristojni zavod, ne glede na besedilo te pogodbe, glede svojih ugotovitev opreti na dejanski položaj in po potrebi zavrniti izdajo obrazca E 101. Če se pozneje izkaže, da so dejstva, na katerih temelji obrazec, večinoma nepravilna, se lahko zahteva od pristojnega zavoda – ali v primeru sodnega postopka od sodišča, ki zadevo obravnava – naj obrazec po potrebi odvzame ali ga razglasi za neveljaven.(19)
65. Izdajatelj lahko pri presoji dejstev za ugotavljanje veljavne zakonodaje na področju socialnega varstva za izdajo obrazca E 101 upošteva poleg besedila pogodbe o zaposlitvi tudi dejavnike, kot so način, po katerem so se predhodno v praksi izvajale podobne pogodbe te vrste med delodajalcem in zadevnim delavcem, ali, bolj na splošno, značilnosti dejavnosti, ki jo opravlja zadevno podjetje,(20) če lahko ti dejavniki pojasnijo dejansko vrsto zadevnega dela ali če kako drugače kažejo na zlorabe.
66. Iz navedenega tudi izhaja, da te določbe ni mogoče uporabiti, če se na podlagi te presoje izkaže, da je kljub besedilu predložene pogodbe o zaposlitvi jasno, da zadevni delavec ne izpolnjuje ene od zahtev za uporabo zadevne določbe Uredbe št. 1408/71 – kot je na primer zahteva, na katero se sklicuje nacionalno sodišče v drugem vprašanju, da je za namene uporabe člena 14(2)(b)(i) Uredbe treba opraviti delo v državi članici, v kateri ima delavec stalno prebivališče.
67. Na podlagi vsega navedenega predlagam, da se kot drugi del odgovora predložitvenemu sodišču navede, da je treba v zvezi z ugotavljanjem, ali se za namene izdaje obrazca E 101 za položaj osebe uporablja člen 14(2)(b)(i) ali člen 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, opraviti ustrezno presojo dejstev, ki se nanašajo na uporabo teh pravil, zato da položaj zadevnega delavca dejansko izpolnjuje upoštevne zahteve v skladu s temi pravili. To presojo je treba opraviti predvsem na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vendar se lahko upoštevajo tudi drugi ustrezni dejavniki, kot je način prejšnjega izvajanja podobnih pogodb med podjetjem in zadevno osebo, in, bolj splošno, značilnosti dejavnosti, ki jih opravlja zadevno podjetje. Če se torej izkaže, da kljub besedilu pogodbe o zaposlitvi položaj osebe dejansko ne izpolnjuje zahteve v skladu s pravilom iz Uredbe št. 1408/71 – kot je na primer pravilo iz člena 14(2)(b)(i) ali 14(2)(b)(ii) – tega pravila ni mogoče uporabiti.
V – Predlog
68. Iz zgoraj navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Sąd Apelacyjny, odgovori:
– pojem „oseba, ki je običajno zaposlena na ozemlju dveh ali več držav članic“, v smislu prvega stavka člena 14(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, ki izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006, je treba razlagati tako, kot da se nanaša tudi na osebo, ki – v obdobju, ki ga zajema ena in ista pogodba o zaposlitvi, sklenjena z enim delodajalcem – delovnih nalog ne opravlja istočasno ali hkrati, ampak v zaporednih obdobjih na ozemlju najmanj dveh držav članic, pri čemer obdobje neprekinjenega dela v posamezni državi članici ne sme trajati več kot 12 mesecev;
– v zvezi z ugotavljanjem, ali se za namene izdaje obrazca E 101 za položaj osebe uporablja člen 14(2)(b)(i) ali člen 14(2)(b)(ii) Uredbe št. 1408/71, je treba opraviti ustrezno presojo dejstev, ki se nanašajo na uporabo teh pravil, zato da položaj zadevnega delavca dejansko izpolnjuje upoštevne zahteve v skladu s temi pravili. To presojo je treba opraviti predvsem na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vendar se lahko upoštevajo tudi drugi ustrezni dejavniki, kot je način prejšnjega izvajanja podobnih pogodb med podjetjem in zadevno osebo in bolj splošno, značilnosti dejavnosti, ki jih opravlja zadevno podjetje. Če se torej izkaže, da kljub besedilu pogodbe o zaposlitvi položaj osebe dejansko ne izpolnjuje zahteve v skladu s pravilom iz Uredbe št. 1408/71 – kot je na primer pravilo iz člena 14(2)(b)(i) ali člena 14(2)(b)(ii) – tega pravila ni mogoče uporabiti.