Language of document : ECLI:EU:F:2011:3

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)

z dne 20. januarja 2011

Zadeva F‑121/07

Guido Strack

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Akt, ki posega v položaj“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Strack predlaga, naj se za nične razglasijo odločbe Komisije z dne 12. januarja, 26. februarja in 20. julija 2007 v delih, v katerih mu je bil zavrnjen dostop do nekaterih dokumentov, ki jih ima Komisija, ter naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine, ocenjene na vsaj 10.000 EUR, povečane za zamudne obresti, za škodo, ki jo je utrpel zaradi zgoraj navedenih odločb o zavrnitvi dostopa.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vložitev odgovora na tožbo – Rok – Podaljšanje

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 39(2))

2.      Postopek – Ustni postopek – Poročilo za obravnavo sodnika poročevalca – Predmet

3.      Evropska unija – Institucije – Pravica dostopa javnosti do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Splošni predpis – Prošnja uradnika za dostop do osebnega spisa in zdravstvene kartoteke – Podrejenost ureditvi iz Kadrovskih predpisov za uradnike

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 26, sedmi in osmi odstavek, ter 26a; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za dostop do dokumentov, ki jo uradnik vloži na podlagi Uredbe št. 1049/2001 – Vključitev

(člena 230 ES in 236 ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 1; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 8(1); Sklep Sveta 2004/752, člen 1)

5.      Evropska unija – Institucije – Pravica dostopa javnosti do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Odločba o zavrnitvi dostopa javnosti do dokumentov – Pojem

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 6(2))

6.      Evropska unija – Institucije – Pravica dostopa javnosti do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Obveznost vložitve dovolj natančne prošnje za dostop

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 6(1) in (2))

1.      Člen 39(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence predsedniku omogoča, da odobri podaljšanje roka, predpisanega toženi stranki za vložitev odgovora na tožbo. V zvezi s tem okoliščina, da je bilo odobrenih več podaljšanj roka brez kontradiktorne razprave, ne pomeni kršitve pravice tožeče stranke do poštenega sojenja, če se položaj strank ni bistveno spremenil. Pravičnost postopka se presoja glede na celoten postopek.

(Glej točko 39.)

2.      Kot kaže naslov, je cilj pripravljalnega poročila za obravnavo, ki ga sestavi sodnik poročevalec Unije, pripraviti obravnavo in strankam omogočiti, da predstavijo morebitna stališča o podatkih o sporu in vprašanjih, postavljenih v navedenem poročilu za sestavo sodbe. Sprememba tega dokumenta kot taka tudi ne bi imela nobenega učinka na potek sodnega postopka in vsebino sodbe, ker je očitke, ki jih stranke navedejo v zvezi s tem dokumentom, mogoče upoštevati le pri sestavi sodbe, če so upoštevni.

(Glej točko 42.)

3.      Dostop uradnikov do lastnega osebnega spisa in dostop uradnikov do lastne zdravstvene kartoteke sta urejena v členu 26, sedmi in osmi odstavek, Kadrovskih predpisov oziroma v členu 26a Kadrovskih predpisov, medtem ko je možnost uradnikov, da se seznanijo z vsemi podatki, ki jih zadevajo, urejena z Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije.

Čeprav je Uredba št. 1049/2001 splošen predpis, v katerem so določena splošna načela, ki urejajo uveljavljanje pravice vsakega državljana Unije do dostopa do dokumentov zadevnih institucij na vseh področjih dejavnosti Unije, tudi v zvezi z javnimi uslužbenci, je namreč lahko tako določena pravica kot vsako splošno pravilo natančneje določena, razširjena ali, nasprotno, omejena, celo izključena – v skladu z načelom, da posebno pravilo odstopa od splošnega (lex specialis derogat legi generali) – kadar obstajajo posebni predpisi, ki urejajo posebna področja.

V zvezi s tem sta člena 26, sedmi in osmi odstavek, in 26a Kadrovskih predpisov posebni določbi, ki odstopata od določb Uredbe št. 1049/2001, ker urejata dostop do posebnih vrst dokumentov, med katerimi se eni nanašajo na upravni status, sposobnosti, učinkovitost in obnašanje uradnikov, drugi pa so zdravstvene narave.

(Glej točke od 65 do 67.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. april 2005, Hendrickx proti Svetu, T‑376/03, točka 55; 14. julij 2005, Le Voci proti Svetu, T‑371/03, točka 122; 17. maj 2006, Kallianos proti Komisiji, T‑93/04, točka 87;

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 294.

4.      Iz člena 1 Priloge I k Statutu Sodišča izhaja, da je Sodišče za uslužbence pooblaščeno za odločanje o vseh sporih med uradnikom in njegovo institucijo, katerih vzrok je zaposlitveno razmerje, ki ju povezuje, ne glede na določbe, ki jih uradnik navaja v podporo svoji tožbi. To ugotovitev potrjuje člen 1 Sklepa 2004/752 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije.

Zato je Sodišče za uslužbence pristojno za odločanje o ničnostni tožbi, ki je na podlagi člena 236 ES vložena zoper odločbo Komisije, s katero je bila zavrnjena prošnja za dostop do dokumentov, ki jo je uradnik ali uslužbenec vložil na podlagi Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, in ki izvira iz zaposlitvenega razmerja, ki povezuje tega uradnika ali uslužbenca s Komisijo. Te ugotovitve ne more ovreči dejstvo, da je v členu 8(1) navedene uredbe predvidena le ničnostna tožba, uvedena s členom 230 ES. Vendar okoliščina, da je zakonodajalec s to uredbo želel dati čim večji možni učinek pravici splošne javnosti, da dostopa do dokumentov, ki jih imajo institucije, pojasnjuje, da je načrtoval čim bolj splošno pravno sredstvo, ne da bi bila posledica sklicevanja na člen 230 ES omejitev pravnih sredstev, dostopnih posamezniku, le na ničnostno tožbo iz tega člena in s tem omejitev obsega pristojnosti, podeljene Sodišču za uslužbence s členom 1 Priloge I k Statutu Sodišča.

(Glej točke od 71 do 74.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 19. januar 2010, Co‑Frutta proti Komisiji, T‑355/04 in T‑446/04, točka 71.

5.      Poziv k razjasnitvi prošnje za dostop do dokumentov zaradi velikega števila zadevnih dokumentov, ki ga je dal organ, pristojen za imenovanja, na podlagi člena 6(2) Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, izrecno pušča odprto preučitev prošnje za dostop, tako da ničnostna tožba zoper tak poziv ni dopustna.

(Glej točko 84.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. oktober 2000, JT’s Corporation proti Komisiji, T‑123/99, točka 25.

6.      Kadar jasne določbe, kot je člen 6(1) in (2) Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, glede prošenj za dostop do dokumentov, ki jih imajo institucije, nedvoumno predpisujejo obveznost vložitve dovolj natančne prošnje, da se upravi omogoči odgovor na to prošnjo, se zaradi neizvršitve te obveznosti od te uprave ne more zahtevati, da sama opravi poizvedbe za odpravo te nenatančnosti, tako da bi po potrebi uporabila znatna sredstva. Vendar je na podlagi pravila, da posamezniki ne smejo zlorabljati sklicevanja na evropske predpise, zadevnim osebam, ko vložijo prošnjo pri organu, naložena obveznost obveščanja in lojalnosti do institucij.

V teh okoliščinah mora zaprošena institucija, čeprav obdrži možnost, da v posebnih primerih, v katerih bi ji konkretna in posamična preučitev dokumentov povzročila nesorazmerno količino upravnega dela, tehta na eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi strani delovno obremenitev te konkretne in posamične preučitve, da bi v teh posebnih primerih ohranila interes dobrega upravljanja, a fortiori izkoristiti to možnost, če se prošnja za dostop nanaša na znatno število dokumentov, ki niso jasno opredeljeni, tako da obravnava prošnje zahteva veliko predhodnega raziskovalnega dela.

(Glej točke 86, 87 in 89.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2002, Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, točka 74; 17. oktober 2002, Astipesca proti Komisiji, T‑180/00, točka 93; 11. marec 2003, Conserve Italia proti Komisiji, T‑186/00, točka 50; 13. april 2005, Verein für Konsumenteninformation proti Komisiji, T‑2/03, točka 102.