SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 26. junija 2013

Zadeva F‑12/12

Rita Di Prospero

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Imenovanje – Uspešno opravljen natečaj po povabilu tožeče stranke k pristopu k natečaju zaradi izvršitve sodbe – Imenovanje v naziv z retroaktivnim učinkom“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero R. Di Prospero predlaga razglasitev ničnosti implicitne odločbe Komisije o zavrnitvi njene zahteve za razvrstitev v naziv AD 11 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2010 in povračilo premoženjske in nepremoženjske škode.

Odločitev:      Odločba Evropske komisije z dne 18. oktobra 2011 o zavrnitvi razvrstitve R. Di Prospero v naziv AD 11 s 1. januarjem 2010 se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške R. Di Prospero.

Povzetek

Uradniki – Pritožbe uradnikov – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), s katero tožeči stranki ni bila dovoljena prijava na natečaj – Tožeča stranka, ki je uspela na drugem natečaju za zaposlitev v nižjem razredu – Obveznost uprave, da jo imenuje v višji naziv z retroaktivnim učinkom

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi, člena 3 in 31(1))

V primeru, da sodišče Unije razglasi ničnost odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), s katero kandidatu ni bila dovoljena prijava na natečaj, mora uprava za pravilno izvršitev te odločitve kandidata povrniti v položaj, v katerem bi bil, če bi se lahko prijavil na natečaj. Glede tega dovolitve zainteresirani osebi, da se prijavi na natečaj, ni mogoče šteti za zadostno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz člena 266 PDEU, če s tem, da je uspela na drugem natečaju, ki je bil organiziran vzporedno in je bil namenjen zaposlitvi v nižjem razredu, ni mogla biti zaposlena v višji razred na podlagi prvega natečaja z učinkom od takrat, ko so bili zaposleni ostali kandidati na tem natečaju.

Po navedeni sodbi o razglasitvi ničnosti bi namreč morala institucija ob izvrševanju diskrecijske pravice, ki ji jo podeljuje člen 266 PDEU, izbrati med različnimi možnimi ukrepi za uskladitev interesov službe in potrebe po povrnitvi škode tožeči stranki. Institucija, ki mora sprejeti konkretne ukrepe za odpravo učinkov nezakonitosti, storjene v zvezi s kandidatom, bi morala na podlagi člena 3 Kadrovskih predpisov upoštevati, da se je položaj kandidata po sodbi o razglasitvi ničnosti bistveno spremenil, in sicer je ta začel delati. Zato ni bilo ovir za to, da institucija imenuje kandidata v višji razred na podlagi člena 31(1) Kadrovskih predpisov z retroaktivnim učinkom.

Namreč, če so spoštovana legitimna pričakovanja naslovnika, retroaktivni učinek upravnega akta lahko pomeni ukrep, ki je potreben za zagotovitev spoštovanja temeljnega načela, kot je v obravnavani zadevi načelo učinkovitega pravnega sredstva.

(Glej točke od 31 do 36.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, točka 78; 29. junij 2005, Pappas proti Odboru regij, T‑254/04, točka 44;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Smajda proti Komisijii, F‑135/07, točka 48.