SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 4. aprila 2019(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Zadeva ‚Eurostat‘ – Nacionalni kazenski postopek – Ustavitev postopka – Prošnja za pomoč – Žvižgač – Domneva nedolžnosti – Odškodninska tožba in tožba za razglasitev ničnosti“
V zadevi T‑61/18,
Amador Rodriguez Prieto, nekdanji uradnik Evropske komisije, s stalnim prebivališčem v Steinslu (Luksemburg), ki ga zastopajo S. Orlandi, T. Martin in R. García-Valdecasas y Fernández, avocats,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Mongin in R. Striani, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, in podredno, za razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 28. marca 2017, s katerim je Komisija zavrnila prošnjo tožeče stranke za pomoč,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, R. Barents in J. Passer (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: R. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 17. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje spora
1 Tožeča stranka, Amador Rodriguez Prieto, je bil od leta 1987 do leta 2003 uradnik Evropske komisije.
2 Tožeča stranka je bila s 1. marcem 1998 imenovana za vodjo enote C1 v direktoratu C „Informacije in razširjanje; promet; tehnično sodelovanje s tretjimi državami; statistike o zunanji trgovini in trgovini znotraj Skupnosti“ Eurostata (Statistični urad Evropske unije).
3 Eurostat je od leta 1996 zbrane statistične podatke razširjal javnosti ob podpori Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Urad za publikacije), ki je vzpostavil mrežo prodajnih točk (v nadaljevanju: datashops). Tristranske pogodbe, ki so bile leta 1996 sklenjene med Eurostatom, Uradom za publikacije in datashops, so določale zapleten sistem medsebojnega plačevanja storitev, ki je Eurostatu omogočil, da prejme do 55 % cene, ki se je zaračunavala pri dajanju teh podatkov na trg.
4 Tožečo stranko je njen nadrejeni, oseba B., zadolžila za potrjevanje izdatkov, ki so nastajali na podlagi tristranskih pogodb, ki so bile med drugim sklenjene z družbo Planistat.
5 Tožeča stranka je z dokumentom z dne 27. oktobra 1998 predlagala, naj se v Eurostatu izvede notranja revizija v zvezi z upravljanjem teh pogodb. Poleg tega je predlagala, naj se ji odvzame pooblastilo za podpisovanje nalogov za plačilo izdatkov, kar je bilo z dokumentom iz dne 27. novembra 1998 tudi storjeno.
6 Pri notranji reviziji so bile septembra 1999 ugotovljene nepravilnosti pri finančnem upravljanju tristranskih pogodb, sklenjenih z družbami Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire, ki naj bi omogočile, da so se sredstva stekala na račun, za katerega se niso uporabljala proračunska pravila Komisije.
7 Poročilo o notranji reviziji je bilo 3. januarja 2000 vročeno generalnemu direktoratu, zadolženemu za finančni nadzor Komisije.
8 Generalni direktorat, zadolžen za finančni nadzor Komisije, je 17. marca 2000 zadevo predložil Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF). Urad OLAF je začel več preiskav, med drugim v zvezi s pogodbami, ki jih je Eurostat sklenil z družbami Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire, v zvezi s subvencijami, ki so bile dodeljene tem družbam, in v zvezi z vzpostavljenim sistemom plačevanja.
9 Urad OLAF je 19. marca 2003 spis, ki se je nanašal na pogodbo, sklenjeno z družbo Planistat, odstopil procureur de la République de Paris (državni tožilec v Parizu, Francija), ki je 4. aprila 2003 uvedel pripravljalni postopek zaradi poneverbe in udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe zaupanja.
10 Komisija je 11. junija 2003 za revizijo pooblastila tudi svojo notranjo revizijsko službo, ki je izdelala tri poročila, to je poročili z dne 7. julija in 24. septembra 2003 ter končno poročilo z dne 22. oktobra 2003.
11 Komisija je na podlagi poročila urada OLAF z dne 22. aprila 2003 svojo pravno službo pooblastila, da pri državnemu tožilcu v Parizu zoper X vloži ovadbo zaradi poneverbe in udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe zaupanja, ovadba pa je bila vložena 10. julija 2003. Ta ovadba se je nanašala na možnost, da so uradniki ali uslužbenci Evropske unije storili poneverbo na škodo finančnih interesov Unije. Pripravljalni postopek, ki ga je uvedel državni tožilec v Parizu je bil 4. avgusta 2003 z dodatnim obtožnim aktom razširjen na zlorabo zaupanja.
12 Tožeča stranka je 11. junija 2008 obvestila Komisijo, da jo je francoska policija v okviru tega kazenskega postopka pozvala na zaslišanje kot pričo. Zato je organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) zaprosila, da jo odveže dolžnosti varovanja tajnosti iz člena 19 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) in da se ji krije stroške prevoza iz Luxembourga (Luksemburg) v Pariz.
13 OI je 30. junija 2008 tožečo stranko odvezal dolžnosti varovanja tajnosti, zavrnil pa je njeno prošnjo za povračilo potnih stroškov. Pritožba z dne 21. julija 2008, ki je bila vložena zoper ta sklep, je bila 20. novembra 2008 zavrnjena.
14 Francoska policija je tožečo stranko zaslišala 7. oktobra 2008.
15 Tožeča stranka je 22. oktobra 2008 na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov vložila prvo prošnjo za pomoč (zavedena pod številko D/505/08). V njej je med drugim navedla, da je z vložitvijo predloga za izvedbo notranje revizije v oktobru 1998 ravnala kot žvižgač in da ji mora zadevna institucija, ker imata skupen interes, zagotoviti pomoč. Po mnenju tožeče stranke bi morala torej Komisija prevzeti plačilo odvetniških stroškov, ki so nastali, ko jo je francoska policija kot pričo povabila na zaslišanje.
16 Prva prošnja za pomoč je bila zavrnjena 17. decembra 2008. Komisija je navedla, da je izvedela, da je bila zoper tožečo stranko med zaslišanjem z dne 7. oktobra 2008 sprožena preiskava. Štela je, da pogoja za uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov, to je obstoj groženj, žalitev ipd. zoper osebo in lastnino uradnika ter vzročna zveza med temi dejanji ter statusom uradnika ali nalogami, ki jih opravlja, nista bila izpolnjena. Sklep Komisije ni bil izpodbijan.
17 Preiskovalni sodnik pri tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) je 9. septembra 2013 izdal sklep o ustavitvi postopka za vse osebe, zoper katere je bila v okviru kazenskega postopka uvedena preiskava, med katerimi je bila tudi tožeča stranka (v nadaljevanju: sklep o ustavitvi postopka).
18 Komisija je 17. septembra 2013 zoper sklep o ustavitvi postopka vložila ugovor.
19 Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 23. junija 2014 sklep o ustavitvi postopka potrdilo.
20 Komisija je 27. junija 2014 zoper sodbo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014, s katero je bil sklep o ustavitvi postopka potrjen, vložila kasacijsko pritožbo.
21 Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) je s sodbo z dne 15. junija 2016 zavrnilo pritožbo Komisije zoper sodbo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014, s katero je bil sklep o ustavitvi postopka potrjen, s čimer se je kazenski postopek končal.
22 Tožeča stranka je 28. novembra 2016 vložila drugo prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, v kateri je zahtevala, naj Komisija prevzame plačilo odvetniških stroškov za njeno obrambo pred francoskimi sodišči, pri čemer se je med drugim sklicevala na sodbo z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija (T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456, točka 59) in na sodbo Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z dne 15. junija 2016. Zaprosila je tudi, naj se ji zaradi ponovne vzpostavitve njene poklicne neoporečnosti prizna status žvižgača in to zabeleži v njenem osebnem spisu. Podredno je predlagala, naj se ji povrne škoda, nastala zaradi nepravilnega ravnanja institucije, ki ji ni priznala statusa žvižgača in ji je zavrnila zaščito.
23 OI je s sklepom z dne 28. marca 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ugotovil, da je druga prošnja za pomoč nedopustna, v glavnem zato, ker tožeča stranka glede na sklep o zavrnitvi prve prošnje za pomoč z dne 17. decembra 2008 ni navedla nobenega novega dejstva. Poleg tega je menil, da sta druga prošnja za pomoč in odškodninski zahtevek neutemeljena.
24 Komisija je z dopisom z dne 10. aprila 2017, številka CMS 16/056, tožečo stranko obvestila, da je v okviru zadeve Eurostat zoper njo odprla disciplinski „spis“, kot se je izrazila Komisija, in da je ta spis zaključila.
25 Tožeča stranka je 28. junija 2017 zoper izpodbijani sklep vložila predhodno upravno pritožbo.
26 Ta pritožba je bila 30. oktobra 2017 zavrnjena.
Postopek in predlogi strank
27 Tožeča stranka je 5. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
28 Z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 4. junija 2018, se je tožeča stranka odpovedala repliki.
29 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– ji Komisija plača 68.831 EUR iz naslova premoženjske škode in 100.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode;
– podredno, izpodbijani sklep razveljavi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Komisija predlaga Splošnemu sodišču, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno in v vsakem primeru zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
31 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe najprej navaja, da je bila njena prošnja za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov dopustna in da je zato dopustna tudi tožba za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi te prošnje. Nato uveljavlja nepogodbeno odgovornost Unije, ker naj Komisija ne bi upoštevala njenega statusa žvižgača, in podredno predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.
Dopustnost prošnje za pomoč in predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
32 Tožeča stranka v tožbi prereka stališče Komisije iz izpodbijanega sklepa, da je bila druga prošnja za pomoč nedopustna.
33 Po mnenju tožeče stranke OI uradniku, ki je osumljen, da ni izpolnil svojih poklicnih dolžnosti, sicer ni dolžan zagotoviti pomoči, vendar pa to, da je Komisija v postopku uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, naj ne bi bila nepremostljiva ovira za to, da bi mu Komisija lahko kasneje zagotovila svojo pomoč. V tej zadevi naj bi OI imel na voljo dokaze, da je tožeča stranka ravnala kot žvižgač.
34 Tožeča stranka trdi, da dejstvo, da njena škoda izhaja iz ravnanja francoskih organov, ne preprečuje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov. Trdi, da se je na svoj status žvižgača oprla, da bi izpostavila dejstvo, da sta bila preiskava in kazenski postopek, ki sta se vodila zoper njo, nezakonita.
35 Nazadnje tožeča stranka trdi, da je vedno prerekala dejstvo, da je vede sodelovala pri sistemu upravljanja, ki je bil v nasprotju s proračunskimi pravili, kar naj bi bilo razvidno iz njenega predloga, naj se ji odvzamejo pooblastila za podpisovanje nalogov za plačilo izdatkov. Po njenem mnenju bi moral OI zaradi teh okoliščin šteti, da nima interesov, ki bi bili nasprotni njegovim, in da bi bilo treba njen položaj razlikovati od položaja drugih vpletenih uradnikov, zlasti kar se tiče prevzema stroškov njene obrambe pred francoskimi sodišči.
36 Komisija v bistvu navaja, da je predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa nedopusten, ker je bila druga prošnja za pomoč nedopustna, saj, prvič, naj bi tožeča stranka le ponovila navedbe iz prejšnje prošnje za pomoč, ne da bi navedla nova dejstva, in, drugič, naj bi to novo prošnjo za pomoč vložila, ne da bi pred tem izčrpala nacionalna prava sredstva.
37 Na prvem mestu, v zvezi z argumentom Komisije, ki se nanaša na nedopustnost druge prošnje za pomoč zaradi nenavedbe novih dejstev, je treba ugotoviti, da ta prošnja za pomoč (glej točko 22 zgoraj) glede na prvo prošnjo za pomoč (glej točko 15 zgoraj), ki je bila vložena malo po tem, ko je preiskovalni sodnik tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu) zoper tožečo stranko uvedel preiskavo, vsebuje novo dejstvo,
38 To novo dejstvo se nanaša na sklep o ustavitvi postopka, ki ga je 9. decembra 2013 sprejel preiskovalni sodnik in je bil po pritožbah Komisije dvakrat potrjen, s tem da nazadnje, pravnomočno, 15. junija 2016 s strani Cour de cassation (kasacijsko sodišče).
39 Sklep o ustavitvi postopka in nato njegova potrditev v pritožbenem postopku in zavrnitev pritožbe v postopku s kasacijsko pritožbo, ki nasprotujejo prepričanju Komisije, razvidnemu iz vlog, ki jih je vložila v pritožbenem postopku in nato v postopku s kasacijsko pritožbo, da je tožeča stranka storila kaznivo dejanje, vsi skupaj pomenijo novo dejstvo.
40 V sklepu o ustavitvi postopka je sicer francoski preiskovalni sodnik navedel, da se je z „mehanizmom, ki izhaja iz izvrševanja tristranskih pogodb, ki so bile sklenjene pod okriljem Eurostata […] kršil člen 4.1 finančne uredbe“, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL 1977, L 356, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba), v sodbi z dne 23. junija 2014 pa je cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) presodilo, da „[so bila] pravila na področju ponovne uporabe, ki jih določa finančna uredba […] kršena“.
41 Vendar pa se te navedbe niso nanašale na nobeno posamično osebo in tožeča stranka v zvezi z njimi ni bila nikjer omenjena.
42 Poleg tega je francoski kazenski sodnik hkrati ugotovil, da ni bilo niti goljufivega namena niti poneverbe, in je v nadaljevanju navedel nekaj trditev, in sicer, prvič, da je bil sistem datashops po mnenju Računskega sodišča Evropske unije, čeprav ni bil skladen s finančno uredbo, „nujen zaradi neprimernosti omenjene uredbe“ in je pomenil „zgolj prevzem sistema, ki ga je popolnoma zakonito uporabljal Urad za publikacije“, drugič, „obstoječi skupnostni postopki niso omogočali komercializacije podatkov, ki jih je izdelal Eurostat, v prožnem in funkcionalnem okviru, in ker ni bilo primernega postopka je bilo treba najti rešitve, ki bi Eurostatu omogočale opravljanje njegove naloge“, in, tretjič, „finančni nadzor, ki je bil sprva povezan z vzpostavitvijo omrežja datashops in ni bil naklonjen temu, da se to omrežje vzpostavi s sistemom tristranskih pogodb, se dejansko sploh ni zanimal za način njegovega izvajanja, zaradi česar so bile odgovorne osebe na Eurostatu v položaju, ko so morale oziroma bi morale ravnati ‚po svojih najboljših močeh‘ in to v času, ko je bila strategija Komisije, da poveča ponudbo statistik zaradi zelo velikega povpraševanja po njih“ (sklep o ustavitvi postopka; sodba cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014.
43 Iz teh navedb izhaja, da tožeča stranka pravilno navaja, da francoske kazenske odločbe pomenijo novo dejstvo.
44 Na drugem mestu, v zvezi z nedopustnostjo druge prošnje za pomoč zaradi tega, ker tožeča stranka ni izčrpala nacionalnih pravnih sredstev, je treba ugotoviti, da ta argument temelji na premisi, da se v tem primeru uporablja člen 24 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na pomoč, in da je zato pogoj za uveljavljanje odgovornosti uprave, ki ne temelji na njeni krivdi, izčrpanje nacionalnih pravnih sredstev zoper tretje osebe, ki so povzročile škodo.
45 Kot pa bo v nadaljevanju navedeno v točkah od 46 do 59 te sodbe, je ta premisa napačna.
46 Člen 24 Kadrovskih predpisov določa:
„Unija pomaga vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.
Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“
47 Iz sodne prakse izhaja, da je namen člena 24 Kadrovskih predpisov, da se uradnikom in uslužbencem zagotovi sedanjo in prihodnjo varnost, da bi lahko v splošnem interesu službe bolje izpolnjevali svoje naloge (sodbe z dne 12. junija 1986, Sommerlatte/Komisija, 229/84, EU:C:1986:241, točka 19; z dne 27. junija 2000, K/Komisija, T‑67/99, EU:T:2000:169, točka 35, in z dne 20. julija 2011, Gozi/Komisija, F‑116/10, EU:F:2011:124, točka 12). Dolžnost institucije, da pomaga, je zato namenjena tako zaščiti njenega osebja kot zaščiti njenih lastnih interesov in torej temelji na zahtevi po skupnih interesih. Tako je bilo presojeno, da uprava nima dolžnosti, da bi pomagala uradniku, ki je osumljen hude kršitve svojih poklicnih obveznosti, zaradi katerih se lahko sproži disciplinske postopke (sodba z dne 23. novembra 2010, Wenig/Komisija, F‑75/09, EU:F:2010:150, točka 49).
48 Še natančneje iz sodne prakse izhaja, da je obveznost pomoči iz člena 24 Kadrovskih predpisov namenjena temu, da institucija obvaruje svoje uradnike pred ravnanji tretjih oseb, ne pa pred ravnanjem same institucije, saj nadzor nad takim ravnanjem spada na področje uporabe drugih določb Kadrovskih predpisov (sodbi z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija, T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456, točka 45, in z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament, T‑275/17, EU:T:2018:479, točka 111; v tem smislu glej tudi sodbo z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 66 in navedena sodna praksa).
49 V tej zadevi so francoski pravosodni organi zoper tožečo stranko 7. oktobra 2008 uvedli preiskavo. Ta preiskava je bila nadaljevanje pripravljalnega postopka, ki so ga ti pravosodni organi uvedli 4. aprila 2003 na podlagi informacij, ki jim jih je 19. marca 2003 posredoval urad OLAF, in po ovadbi, ki jo je 10. julija 2003 Komisija vložila zoper osebo X.
50 Po sprejetju sklepa o ustavitvi postopka, ki je bil izdan za vse osebe, zoper katere je potekala preiskava, se je francoski kazenski postopek zoper ta sklep nadaljeval zaradi pritožbe Komisije, ki jo je cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) zavrnilo s sodbo z dne 23. junija 2014, s katero je bil ta sklep potrjen, in pritožbe Komisije zoper to sodbo, ki jo je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) zavrnilo s sodbo z dne 15. junija 2016.
51 Treba je ugotoviti – kot je Splošno sodišče že ugotovilo v zvezi z F. De Esteban Alonsom v kontekstu zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. septembra 2016, De Esteban Alonso/Komisija (T‑557/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:456, točka 49) – da akti francoskih pravosodnih oblasti, zlasti to, da je bila zoper tožečo stranko uvedena preiskava, ne pomenijo dejanj, na katere se nanaša člen 24 Kadrovskih predpisov. Ne samo, da so ta dejanja del običajnega poteka zadevnega kazenskega postopka, ampak tožeča stranka tudi nikoli ni resno trdila, da so ta dejanja pomenila nezakonite napade nanjo s strani francoskih pravosodnih organov in da bi se lahko zato s temi dejanju utemeljila prošnja za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov.
52 Kot pa v bistvu izhaja iz sodne prakse, dolžnost pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnika sicer pomeni bistveno varovalko iz Kadrovskih predpisov, ki ni pogojena s tem, da bi bilo treba predhodno ugotoviti nezakonitost dejanj, zaradi katerih je uradnik prosil za pomoč, vendar pa mora uradnik predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče na prvi pogled sklepati, da so bila ta dejanja zoper njega usmerjena zaradi njegovega položaja in nalog in da so nezakonita z vidika upoštevnega nacionalnega prava (sodba z dne 23. novembra 2010, Wenig/Komisija, F‑75/09, EU:F:2010:150, točka 48).
53 To v tem primeru ni tako, ker tožeča stranka ni resno navajala, da so francoski pravosodni organi v zvezi z njo ravnali nezakonito in v zvezi s tem ni navedla tudi nobenega dokaza.
54 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka dejansko ni zaprosila za pomoč Komisije v zvezi z ravnanji tretjih oseb, temveč v zvezi z akti ravno te institucije, zaradi katerih se je začel kazenski postopek, ki je potekal proti njej, in zlasti zaradi katerih se je kazenski postopek podaljšal do izdaje sodbe Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z dne 15. junija 2016.
55 Čeprav je namreč res, da so preiskavo zoper tožečo stranko uvedli francoski pravosodni organi, pa je bila Komisija tista, ki jim je posredovala dokaze in vložila ovadbo, zaradi česar se je kazenski postopek začel. Poleg tega se je zaradi Komisije kazenski postopek nadaljeval še po izdaji sklepa o ustavitvi postopka.
56 Tožeča stranka tako v tožbi navaja: „čeprav bi se lahko ravnanje Komisije, da zaradi zaščite finančnih interesov Unije v postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, zdelo nujno, pa nič ne upravičuje tega, da se je kazenski postopek zoper [njo] nadaljeval, ker je Komisija vedela, da ji ni mogoče očitati, da je vede sodelovala pri nezakonitem sistemu datashops, ki so ga vzpostavili njeni nadrejeni“.
57 Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da dejanja, zaradi katerih je tožeča stranka zaprosila za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, niso dejanja francoskih pravosodnih organov (dejanja, katerih zakonitosti se poleg tega resno ne izpodbija, glej točke od 51 do 53 zgoraj), temveč dejanja Komisije same, pri čemer ta določba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 48 zgoraj, v tej zadevi ni upoštevna.
58 Zato argumenta Komisije, ki se nanaša na nedopustnost druge prošnje za pomoč zaradi neizčrpanja nacionalnih pravnih sredstev, ni mogoče sprejeti.
59 Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je treba zavrniti argumente, ki jih Komisija navaja v utemeljitev nedopustnosti ničnostne tožbe, ki se nanašajo na neobstoj novih dejstev in nespoštovanje pogoja za uporabo člena 24 Kadrovskih predpisov.
Vsebinska presoja
60 Tožeča stranka poleg svoje prošnje za pomoč za primer, da bi bila ta prošnja zavrnjena, v tožbi in v predhodni upravni pritožbi podredno navaja, da je Komisija storila napako s tem, da ni upoštevala dejstva, da je ravnala kot žvižgač. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na člen 22a Kadrovskih predpisov. Komisija naj bi za njeno vlogo pri razkrivanju dejstev izvedela najkasneje leta 2003, ko je njena notranja revizijska služba izdelala končno poročilo. Tožeča stranka navaja, da bi se, če bi bil zoper njo začet disciplinski postopek, lahko oprla na člen 21 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim institucija krije stroške obrambe uradnika, ki po koncu disciplinskega postopka ni kaznovan.
61 Tožeča stranka prereka to, da je namenoma sodelovala pri spornem sistemu upravljanja. Hitro naj bi izrazila svoje dvome o tem sistemu. Tožeča stranka naj ne bi vedela, da pri vzpostavitvi omrežja datashops ni bilo finančnega nadzora. Predlagala naj bi, da se izvede notranja revizija in da naj se ji odvzame pooblastilo za podpisovanje. Tej zadevi naj se ne bi mogla izogniti. Poleg tega naj bi šele 10. aprila 2017 izvedela za obstoj disciplinskega postopka zoper njo.
62 Tožeča stranka je torej štela, da Komisija ni spoštovala dolžnosti zaščite žvižgačev, pri čemer naj bi bila njena napaka še večja zaradi uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v postopu ter zaradi pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka in nato kasacijske pritožbe zoper sodbo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014, s katero je bil ta sklep potrjen, pri čemer naj bi tožeči stranki vsakokrat očitala, da je vede sodelovala pri sistemu, s katerim se krši finančna uredba.
63 Tožeča stranka je tako menila, da je njena škoda sestavljena, prvič, iz premoženjske škode, to je odvetniških stroškov, ki so nastali v okviru francoskega kazenskega postopka, v višini 68.331 EUR in, drugič, nepremoženjske škode, to je občutka nepravičnosti zaradi tega, ker se je zoper njo vodil kazenski postopek zaradi dejstev, ki jih je pomagala razkriti, v višini 90.000 EUR. Poleg tega je Komisiji predlagala, naj se zaradi ponovne vzpostavitve njene poklicne neoporečnosti v njen osebni spis vloži zabeležka, s katero se ji prizna status žvižgača v zadevi Eurostat.
64 Tožeča stranka v tožbi v bistvu vztraja pri svojem stališču. To, da ni bil upoštevan njen status žvižgača, naj bi pomenilo kršitev člena 22a Kadrovskih predpisov in dolžnosti skrbnega ravnanja. Okoliščina, da je bila ta določba vključena v Kadrovske predpise leta 2004 naj ne bi pomenila ovire za to, da bi ji Komisija v letu 2016 priznala vlogo žvižgača, v katero se je v zadevnem obdobju postavila na podlagi svojih obveznosti iz členov 11 in 12 Kadrovskih predpisov. Na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja in načela enakega obravnavanja naj bi morala Komisija njen položaj razlikovati od položajev drugih oseb, ki so bile vpletene v zadevo Eurostat.
65 Kot pa navaja tožeča stranka, Komisija, ki je bila najkasneje 22. oktobra 2003 obveščena o njeni vlogi, o tej vlogi ni obvestila francoskih pravosodnih organov in je nepravično podaljšala kazenski postopek, ki je bil sprožen zoper njo, ob tem da ni bilo mogoče, da ne bi vedela, da tožeča stranka ni vede sodelovala pri sistemu datashops. Po njenem mnenju je to, da je Komisija proti vsej škodi, ki ji je nastala, ni zavarovala zgolj iz razloga, ker je bila v času, ko je bila zadeva Eurostat razkrita, vodja enote, pomeni nepravilno ravnanje organa. Nazadnje tožeča stranka v zvezi z disciplinskim postopkom, ki ga je Komisija začela zoper njo, navaja, da se z razlogi, ki jih Komisija navaja za zaključek tega postopka, ne vzpostavlja ponovno njene poklicne neoporečnosti, ampak se pušča odprt dvom o tem, kako je opravljala svoje naloge.
66 Tožeča stranka v zvezi s členom 24 Kadrovskih predpisov navaja, da Komisija še po izreku sodbe Cour de cassation z dne 15. junija 2016 napačno trdi, da je njen interes nasproten od interesa tožeče stranke, kar naj bi preprečevalo kakršno koli možnost pomoči.
67 Komisija prereka stališče pritožnice. Člen 22a Kadrovskih predpisov naj bi bil v Kadrovske predpise umeščen šele 1. maja 2004. Tožeča stranka naj Komisiji ne bi mogla očitati, da ji ni dodelila statusa, ki na dan dokumenta, s katerim je predlagala, naj se izvede revizija, še ni obstajal. V zvezi s domnevno kršitvijo dolžnosti skrbnega ravnanja naj bi iz ustaljene sodne prakse izhajalo, da ta dolžnost ne omogoča dodelitve ugodnosti, ki jih Kadrovski predpisi ne določajo. Glede domnevnega povečanja škode zaradi uveljavljanja pravnih sredstev Komisija navaja, da je le izvrševala svojo pravico. V zvezi z nepravilnostjo, ki naj bi jo storila s tem, da je začela disciplinski postopek, naj ne bi bilo sporno, da v disciplinskem postopku v zvezi s tožečo stranko ni bil sprejet noben akt, zaradi česar o njem tudi ni bila obveščena. Zaradi popolnoma formalnega začetka disciplinskega postopka, ki ni nikoli postal javen in v okviru katerega niso bila opravljena nobena preiskovalna dejanja, naj tožeči stranki ne bi mogla nastati nobena škoda.
68 V zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 24 Kadrovskih predpisov Komisija opozarja na svoje stališče v zvezi z nedopustnostjo druge prošnje za pomoč na podlagi te določbe in trdi, da je ta prošnja vsekakor neutemeljena, ker se nanaša na povračilo stroškov, ki jih je morala tožeča stranka plačati v zvezi z dokazovanjem svoje nedolžnosti v položaju, v katerem so bili interesi Komisije in tožeče stranke ves čas nasprotni, in ne na povračilo stroškov, ki jih je tožeča stranka plačala za obrambo proti napadom tretjih oseb ali proti nezakonitostim, ki so jih storile tretje osebe.
Odškodninski zahtevki
69 Člen 22a Kadrovskih predpisov določa:
„1. Uradnik, ki pri opravljanju nalog ali v povezavi z njimi izve za dejstva, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju možne nezakonite dejavnosti, vključno z goljufijo ali korupcijo, ki škodi interesom Unije, ali o ravnanju v zvezi z opravljanjem poklicnih nalog, ki lahko pomeni hudo kršenje obveznosti uradnikov Unije, o tem nemudoma obvesti svojega neposredno nadrejenega ali svoj Generalni direktorat ali, če se mu zdi to koristno, generalnega sekretarja ali osebe na enakovrednih položajih ali neposredno Evropski urad za boj proti prevaram (OLAF).
[…]
3. Zaradi posredovanja informacij iz odstavkov 1 in 2 uradnik s strani institucije ne utrpi nobenih škodljivih posledic, pod pogojem, da je ravnal razumno in pošteno.“
70 Člen 22 Kadrovskih predpisov, ki je za vse uradnike uvedel obveznost obveščanja o dejstvih, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju nezakonite dejavnosti ali o hudem kršenju obveznosti uradnikov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 2014, Bermejo Garde/CESE, T‑530/12 P, EU:T:2014:860, točke od 103 do 106) je začel veljati 1. maja 2004.
71 Poleg tega je treba navesti, da je imel tudi vsak uradnik, ki je pred 1. majem 2004 svoje nadrejene obvestil o nezakonitostih ali neizpolnjevanju obveznosti iz Kadrovskih predpisov, za katere je izvedel, ki bi lahko škodili finančnim interesom Unije, pravico do zaščite institucije, v kateri je delal, proti morebitnim povračilnim ukrepom zaradi tega razkritja in pravico, da mu ta institucija ne povzroča škode, če je ravnal razumno in pošteno.
72 Vendar pa je treba dodati, da ta zaščita uradnika sicer ščiti pred škodo, ki mu jo povzroči institucija, vendar pa ga ne more ščititi pred preiskavami, s katerimi se želi ugotoviti, ali in v kolikšni meri je bil sam vpleten v nezakonitosti, ki jih je razkril. To, da je uradnik razkril take nepravilnosti, lahko v primeru, da se v takih preiskavah potrdi njegova vpletenost v razkrita dejanja, pomeni le olajševalno okoliščino v okviru morebitnih postopkov, ki jih institucija na podlagi teh preiskav sproži z namenom izreka sankcije, kot je sicer navedeno v Sporočilu podpredsednika Šefčoviča Komisiji z dne 6. decembra 2012, SEC(12012) 679 final, o smernicah za prijavljanje nepravilnosti (whistleblowing) (točka 3 na koncu).
73 Iz zgoraj navedenega izhaja, da status žvižgača, ki ga zahteva tožeča stranka, tožeče stranke v vsakem primeru ne bi mogel obraniti pred postopki, s katerimi se ugotavlja njena morebitna vpletenost v razkrita dejanja.
74 Vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, je torej manj to, ali bi moral biti tožeči stranki priznan status žvižgača, in bolj to, ali je glede na posebnosti te zadeve Komisija ravnala nezakonito s tem, da je po izdaji sklepa o ustavitvi postopka povzročila nadaljevanje kazenskega postopka.
75 V zvezi z nadaljevanjem kazenskega postopka po izdaji sklepa o ustavitvi postopka zaradi pritožbe zoper ta sklep in nato kasacijske pritožbe zoper sodbo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014, s katero je bil ta sklep potrjen, je treba spomniti, da je pravica do uveljavljanja svojih pravic pred sodišči, enako kot sodni nadzor, ki je posledica uveljavljanja te pravice, izraz splošnega pravnega načela, ki je del temeljev skupnih ustavnih tradicij držav članic, in je bila določena tudi v členih 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila 4. novembra 1950 podpisana v Rimu (sodbi z dne 15. maja 1986, Johnston, 222/84, EU:C:1986:206, točki 17 in 18, in z dne 17. julija 1998, ITT Promedia/Komisija, T‑111/96, EU:T:1998:183, točka 60), in v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ker je dostop do sodišča temeljna pravica in splošno načelo, s katerima se zagotavlja spoštovanje prava, se lahko to, da je institucija uveljavljala pravice pred sodiščem, šteje za nepravilno ravnanje organa le v zelo izjemnih primerih (glej v tem smislu sodbo z dne 28. septembra 1999, Frederiksen/Parlament, T‑48/97, EU:T:1999:175, točka 97).
76 V tej zadevi je treba ugotoviti – ne glede na vsebino sklepa o ustavitvi postopka in sodbe cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) z dne 23. junija 2014, s katero je bil ta sklep potrjen, v katerih je francosko kazensko sodišče ugotovilo, da je treba ugotovljene nepravilnosti pripisati bolj neprimernosti pravne ureditve, ki jo je vzpostavila Unija, kot pa uradnikom, zoper katere je bila uvedena preiskava, ki so v okviru te neprimerne ureditve zgolj iskali možnosti v interesu Eurostata – da okoliščine v tej zadevi niso izjemne do te mere, da bi se lahko na njihovi podlagi sprejela ugotovitev, da je Komisija s tem, ko je vložila pritožbo zoper ta sklep in kasacijsko pritožbo zoper to tožbo, ravnala nepravilno. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povračila nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi tega, ker se je zoper njo od leta 2003 do leta 2016 vodil kazenski postopek.
Predlogi za razglasitev ničnosti
77 V zvezi s tem, da je Komisija po tem, ko je bil kazenski postopek zoper tožečo stranko s sodbo Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z dne 15. junija 2016 končan, zavrnila prevzem stroškov za obrambo, ki jih je tožeča stranka plačala v okviru nacionalnega kazenskega postopka, je treba navesti, da v obrazložitvi te zavrnitve, ki jo je Komisija navedla v zavrnitvi prošnje in nato v zavrnitvi predhodne upravne pritožbe, sicer niso bili jasno navedeni odgovori na nekatere navedbe tožeče stranke v upravnem postopku, vendar pa je mogoče iz njih vseeno razbrati pravi razlog, zaradi katerega je Komisija zavrnila drugo prošnjo za pomoč.
78 V zvezi z navedbami tožeče stranke je treba ugotoviti, da tožeča stranka s sklicevanjem na člena 22a in 24 Kadrovskih predpisov – pri čemer je bilo ugotovljeno, da drugi od teh členov za to zadevo ni bil upošteven (glej točko 57 zgoraj) in da prvi tožeče stranke ni mogel zaščititi pred morebitnimi kazenskimi ali disciplinskimi postopki (glej točko 73 zgoraj) – v bistvu trdi, da v zadevi Eurostat ni bila podana njena odgovornost.
79 Tožeča stranka je tako že od začetka upravnega postopka trdila, da ji je bil sistem datashops prepričljivo predstavljen kot zakonit in potrjen, da je bila v dobri veri, da ni nikoli vede sodelovala pri spornem mehanizmu, da je nanj hitro opozorila in, nazadnje, da se tej zadevi ni mogla izogniti. Zaradi tega prepričanja, ki je bilo potrjeno z francoskimi kazenskimi odločbami v njen prid, je Komisijo zaprosila, naj prevzame stroške njene obrambe, ki jih je plačala v okviru nacionalnega kazenskega postopka, in nepremoženjsko škodo zaradi občutka nepravičnosti, ker je Komisija ni zaščitila kljub temu, da je v zadevi Eurostat ravnala kot žvižgač. Zaradi tega je tudi predlagala, naj se v njen spis vloži zabeležka, s katero bi ji bila priznana vloga žvižgača, da bi se ponovno vzpostavila njena poklicna neoporečnost.
80 Tožeča stranka je po tem, ko se je kazenski postopek zoper njo končal, v drugi prošnji za pomoč in nato v predhodni upravni pritožbi med drugim navedla, da bi bila v primeru podobnega izida v disciplinskem postopku na podlagi člena 21 Priloge XI Kadrovskih predpisov upravičena do prevzema stroškov za njeno obrambo.
81 Vendar pa Komisija v zavrnitvah njene prošnje in nato predhodne upravne pritožbe ni jasno odgovorila na te navedbe tožeče stranke. Iz tehničnih razlogov je zavrnila navedbe tožeče stranke v zvezi s členoma 22a in 24 Kadrovskih predpisov.
82 Iz navedb Komisije pa je razvidno, da njena zavrnitev prevzema stroškov tožeče stranke v upravnem postopku v bistvu ne izhaja iz tehnične neupoštevnosti teh določb Kadrovskih predpisov, temveč, bolj vsebinsko, iz stališča, da je bila tožeča stranka odgovorna za kršitev obveznosti, ki jih je imela na podlagi Kadrovskih predpisov.
83 Tako je Komisija s krepkim tiskom v sklepu o zavrnitvi prošnje in v sklepu o zavrnitvi predhodne upravne pritožbe dvakrat poudarila, da je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) v sodbi z dne 15. junija 2016 ugotovilo „nespoštovanje evropskih proračunskih pravil“ in navedlo, da za to, da bi se zoper osebe, zoper katere je potekala preiskava, sprožil postopek pred sodiščem ni „dovolj“ dokazov.
84 Poleg tega je Komisija v sklepu o zavrnitvi predhodne upravne pritožbe navedla, da „[je imela] v kazenskem postopku […] nasproten interes od [tožeče stranke], zaradi česar na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov tudi v primeru sodbe[, s katero je bil potrjen sklep o ustavitvi postopka] ni mogoče vložiti prošnje za pomoč z namenom povrnitve škode, ki je nastala pri tem postopku“.
85 Treba je ugotoviti ali je dejansko res, in poleg tega očitno, da je bil interes Komisije med kazenskim postopkom nasproten interesu tožeče stranke, pri čemer je logično, da se to nasprotje interesov po izdaji sodbe Cour de cassation (kasacijsko sodišče), s katero je bil potrjen sklep o ustavitvi postopka, lahko ohrani le, če je Komisija kljub temu, da je bil kazenski postopek zoper tožečo stranko ustavljen, še naprej menila, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih je imela na podlagi Kadrovskih predpisov.
86 Da je bilo to tako tudi po sodbi Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z dne 15. junija 2016, je sicer razvidno iz odgovora na tožbo.
87 Komisija je tako v odgovoru na tožbo navedla, da „okoliščine, v katerih je bil sprejet sklep o ustavitvi postopka (ta sklep dopušča možnost, da je prišlo do finančnih mahinacij), in v katerih je bil na podlagi načela oportunitete zaključen disciplinski postopek, niso take, da bi prenehalo nasprotje interesov med strankama, in upravičujejo to, da [Komisija] ni spremenila svoje odločitve, da pomoči ne bo dodelila“.
88 Na koncu je treba ugotoviti, da odločitev Komisije, da ne bo prevzela stroškov obrambe, ki jih je imela tožeča stranka v nacionalnem postopku, ne temelji toliko na tehnični neupoštevnosti člena 24 Kadrovskih predpisov – v zvezi s čimer Komisija sicer navaja, da to ne bi bila nepremagljiva ovira za prevzem plačila teh stroškov – kot na tem, da Komisija še vedno meni, da obstaja „nasprotje interesov“, torej na tem, da je Komisija ohranila stališče, da je tožeča stranka kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi Kadrovskih predpisov.
89 Ker pa zoper tožečo stranko ne poteka več pregon v okviru nacionalnega kazenskega postopka, pri čemer francosko sodišče ni nikoli navedlo, da je osebno kršila finančna pravila, in ker poleg tega v času sprejetja izpodbijanega sklepa zoper njo ni bila sprejeta nobena disciplinska odločba, s katero bi bila ugotovljena kršitev obveznosti na podlagi Kadrovskih predpisov, je treba ugotoviti, da ne samo, da je bil kazenski postopek zoper njo v Franciji ustavljen, temveč zanjo v zvezi s spoštovanjem njenih obveznosti na podlagi Kadrovskih predpisov nujno velja tudi domneva nedolžnosti.
90 Tožeča stranka sicer izrecno ne navaja nobenega tožbenega razloga, ki bi se nanašal na kršitev domneve nedolžnosti. Razlog za to je, da se zaradi tega, ker je prepričana o svoji nedolžnosti, nanjo neposredno sklicuje, da bi izpodbila izpodbijani sklep. Vendar pa tako stališče na podlagi argumenta a majore ad minus nujno vključuje – kot je tožeča stranka sicer navedla na obravnavi – sklicevanje na kršitev načela domneve nedolžnosti, zlasti s tem, ko je tožeča stranka, po tem ko je trdila, da ni odgovorna (glej točko 79 zgoraj), navedla, da Komisija s svojim ravnanjem „pušča odprt dvom o tem, kako je opravljala svoje naloge, [in] o njeni poklicni neoporečnosti“.
91 Treba je spomniti, da načelo domneve nedolžnosti, ki predstavlja temeljno pravico, določeno v členu 6(2) Konvencije v varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in členu 48(1) Listine o temeljnih pravicah, posameznikom podeljuje pravice, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije (sodbe z dne 4. oktobra 2006, Tillack/Komisija, T‑193/04, EU:T:2006:292, točka 121; z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točka 209, in z dne 12. julija 2012, Komisija/Nanopoulos, T‑308/10 P, EU:T:2012:370, točka 90).
92 To načelo, ki spada med temeljne pravice (sodbi z dne 8. julija 1999, Montecatini/Komisija, C‑235/92 P, EU:C:1999:362, točka 175, in z dne 4. oktobra 2006, Tillack/Komisija, T‑193/04, EU:T:2006:292, točka 121), ki v skladu s sodno prakso tudi same spadajo med splošna načela prava Unije (sodba z dne 27. septembra 2006, Dresdner Bank in drugi/Komisija, T‑44/02 OP, T‑54/05 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, EU:T:2006:271, točka 61), se uporablja v upravnih postopkih glede na naravo zadevnih neizpolnitev obveznosti ter naravo in stopnjo strogosti ukrepov, ki so zanje predpisani (glej, na področju konkurence, sodbe z dne 8. julija 2004, JFE Engineering/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točka 178; z dne 27. septembra 2006, Dresdner Bank in drugi/Komisija, T‑44/02 OP, T‑54/05 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, EU:T:2006:271, točka 61, in z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 129). Iz tega izhaja, da ima uradnik, ki se mu očita neizpolnitev obveznosti iz Kadrovskih predpisov, ki je dovolj resna, da lahko urad OLAF v zvezi z njo začne preiskavo, na podlagi katere bo lahko uprava sprejela kakršen koli potreben ukrep, po potrebi strog, tudi kadar ne gre za kazenske postopke, pravico do domneve nedolžnosti (sodbi z dne 28. marca 2012, BD/Komisija, F‑36/11, EU:F:2012:49, točka 51, in z dne 29. aprila 2015, CJ/ECDC, F‑159/12 in F‑161/12, EU:F:2015:38, točka 154).
93 V tej zadevi je Komisija, s tem da je – v glavnem iz razloga, da so interesi Komisije še vedno nasprotni interesom tožeče stranke – zavrnila prošnjo tožeče stranke za prevzem plačila stroškov obrambe, ki so nastali v nacionalnem postopku, kršila pravico tožeče stranke do domneve nedolžnosti.
94 Argument, ki ga je Komisija navedla na obravnavi, da je v času sprejetja izpodbijanega sklepa nasprotje interesov še vedno legitimno obstajalo, ker je bila odločitev o zaključku disciplinskega „spisa“, sprejeta šele nekoliko dni kasneje, to je 10. aprila 2017, je treba zavrniti iz teh razlogov.
95 Najprej, to, da je na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, kot se je Komisija nejasno izrazila, obstajal disciplinski „spis“, ki je bil odprt zoper tožečo stranko, ne samo da ni dokazano, temveč je celo ovrženo. Ni namreč mogoče, da bi bilo mogoče odprtje spisa CMS 04/002 v januarju 2004, po predlogu, da se tožeči stranki odvzame imuniteta pred pravnimi postopki, šteti za začetek disciplinskega postopka ali upravne preiskave zoper tožečo stranko. Poleg tega je treba ne glede na ostalo ugotoviti, da je bil ta spis CMS 04/002 iz seznama CMS [(Case Management System, sistem za obravnavo spisov)] umaknjen leta 2010, nato pa leta 2012 po poteku roka hrambe arhivskega gradiva uničen.
96 Nazadnje in v vsakem primeru je treba ugotoviti, da tudi če bi se na dan sprejetja izpodbijanega sklepa zoper tožečo stranko vodil postopek, Komisija – ne da bi pri tem ravnala nepravilno – ne bi mogla zavrniti druge prošnje za pomoč na podlagi svojega stališča o odgovornosti tožeče stranke in potem nekaj dni kasneje končati tega postopka, ker je bil namen tega postopka ravno potrditi ali ovreči to stališče.
97 Nazadnje je treba glede argumenta Komisije, da domneva nedolžnosti tožeči stranki pripada šele od zaključka tega domnevnega postopka, poleg že navedenega ugotoviti še, prvič, da domneva nedolžnosti za uradnika velja v vseh fazah pred sprejetjem odločbe, s katero se ugotovi njegova odgovornost, in, drugič, da v fazi postopka pred Splošnim sodiščem Komisija dejansko še vedno krši domnevo nedolžnosti tožeče stranke, s tem ko v svojo obrambo navaja, da zaradi tega, ker „je bil na podlagi načela oportunitete zaključen disciplinski postopek, [ni] prenehalo nasprotje interesov med strankama“.
98 Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, iz katerih izhaja, da se z izpodbijanim sklepom krši domneva nedolžnosti, je treba ta sklep razglasiti za ničen, pri čemer mora Komisija sprejeti ukrepe za izvršitev te sodbe.
Stroški
99 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 134(2) istega poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.
100 Ker Komisija s svojimi predlogi v glavnem ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Odškodninska zahtevka se zavrneta.
2. Sklep Evropske komisije z dne 28. marca 2017, s katerim je bila zavrnjena prošnja Amadorja Rodrigueza Prieta za pomoč, se razglasi za ničen.
3. Komisija nosi svoje stroške in stroške Amadorja Rodrigueza Prieta.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 4. aprila 2019.