Pritožba, ki sta jo Prysmian SpA, Prysmian Cavi e Sistemi Srl vložili 24. septembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 12. julija 2018 v zadevi T-475/14, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi/Komisija
(Zadeva C-601/18 P)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnici: Prysmian SpA, Prysmian Cavi e Sistemi Srl (zastopniki: C. Tesauro, F. Russo, L. Armati, avvocati)
Druea stranke v postopku: Evropska komisija, The Goldman Sachs Group, Inc., Pirelli & C. SpA
Predlogi
Pritožnici Sodišču predlagata, naj:
razveljavi izpodbijano sodbo;
ugodi predlogom, ki so bili podani na prvi stopnji;
Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pritožnici Sodišču podredno predlagata, naj:
zadevo vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču;
pridrži odločitev o plačilu stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1. Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da člen 20 Uredbe št. 1/20031 Komisiji ne preprečuje izdelav forenzičnih kopij celotnih trdih diskov zaposlenih pri pritožnicah, ne da bi preučila njihovo vsebino, in nadaljevanja pregleda v prostorih Komisije v Bruslju. Pravilna razlaga te določbe bi bila, da se pregled lahko opravi le v prostorih podjetja in da lahko Komisija naredi le kopije datotek, katerih upoštevnost je preučila. Glede na poseg v temeljne pravice podjetij in njihovih zaposlenih, ki ga ta praksa predstavlja, kopiranje celotnih trdih diskov ne bi smelo biti urejeno s pojasnilom, ki daje Komisiji popolno diskrecijsko pravico, temveč bi moralo biti urejeno z zakonom, v skladu z načelom zakonitosti.
2. Splošno sodišče je kršilo načela individualne odgovornosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja, poleg tega pa je kršilo obveznost obrazložitve, ker ni upoštevalo tega, da je pripisovanje odgovornosti družbi Prysmian Cavi e Sistemi na podlagi ekonomske kontinuitete izjema od pravila, v skladu s katerim odgovornost sledi pravni osebi, ki v času kršitve upravlja s podjetjem. Kot vse izjeme, se uporablja ozko, njena uporaba pa je lahko upravičena le, kadar je ogrožena učinkovitost konkurence. Poleg tega je Splošno sodišče storilo napako s tem, da je ugotovilo, da v tej zadevi ne gre za diskriminacijo, ker ne more biti enakosti v nezakonitosti, saj je pripis odgovornosti na podlagi ekonomske kontinuitete možnost, ki je dana Komisiji.
3. Splošno sodišče ne obravnava najpomembnejšega argumenta podjetja na prvi stopnji, da načela „nacionalnega ozemlja“, tudi če bi obstajalo – kar pa ne drži –, ne bi bilo mogoče verodostojno uporabljati za vse različne stopnje, ki so navedene v sklepu, in da z njim enotne in trajajoče kršitve ni mogoče dokazati v skladu z zahtevanim pravnim standardom.
4. Splošno sodišče je pri presoji sedmega tožbenega razloga pritožnic na prvi stopnji, ki se nanaša na začetek kartela, ravnalo ultra petita in kršilo pravico podjetja od obrambe iz člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 6 EKČP. Splošno sodišče očitno ni razumelo dokazov, ki so mu bili predloženi, in je za njihovo preučitev uporabilo nepravilen pravni standard. Tako očitno izkrivljanje je povzročilo, da je Splošno sodišče razmišljalo v napačni smeri in prišlo do napačnega pravnega sklepa, da je Komisija lahko ugotovila, da je 18. februar 1999 začetni datum kršitve, ki je vplivala na trgovino med državami članicami, v smislu člena 101 PDEU.
5. Splošno sodišče je kršilo načelo enakega obravnavanja s tem, da je potrdilo presojo Komisije, da dodeljevanje projektov med evropskimi proizvajalci v okviru konfiguracije „le evropski - (R)“ upravičuje 2 % povečanje koeficienta teže (in posledično „vstopno pristojbino“) za evropske proizvajalce, čeprav se za azijske proizvajalce tako povečanje ni uporabilo. Ni mogoče sprejeti tega, da je Komisija v sklepu ugotovila enotno in trajajočo kršitev na podlagi pravila nacionalnega ozemlja z različnimi konfiguracijami, in hkrati sprejeti to, da aktivna udeležba v eni ali drugi konfiguraciji upravičuje različno težo pri različnih udeležencih. Čeprav azijski proizvajalci niso bili aktivno udeleženi v zatrjevanih evropskih dodeljevanjih, so prispevali k tem dodeljevanjem na primerljivi ravni kot evropski proizvajalci.
____________
1 Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).