SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 12. decembra 2019(*)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 6(1) – Pojem ‚odreditveni pravosodni organ‘ – Merila – Evropski nalog za prijetje, ki ga je izdalo državno tožilstvo države članice zaradi kazenskega pregona“
V združenih zadevah C‑566/19 PPU in C‑626/19 PPU,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki sta ju vložili Cour d’appel (pritožbeno sodišče, Luksemburg) z odločbo z dne 9. julija 2019, ki je na Sodišče prispela 25. julija 2019, in rechtbank Amsterdam (prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) z odločbo z dne 22. avgusta 2019, ki je na Sodišče prispela 22. avgusta 2019, v postopkih v zvezi z izvršitvijo evropskih nalogov za prijetje, izdanih zoper
JR (C‑566/19 PPU),
YC (C‑626/19 PPU),
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, M. Safjan, L. Bay Larsen, sodnika, C. Toader (poročevalka), sodnica, in N. Jääskinen, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. oktobra 2019,
na podlagi stališč, ki so jih predložili:
– za JR P.‑F. Onimus, E. Moyne, G. Goubin in F. Joyeux, avocats,
– za YC T. E. Korff in H. G. Koopman, advocaten,
– za Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg J. Petry, za Openbaar Ministerie K. van der Schaft in N. Bakkenes,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. Langer, agenta,
– za Irsko G. Hodge in M. Browne, agentki, skupaj z R. Kennedyem, SC,
– za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,
– za francosko vlado A. Daniel in A.‑L. Desjonquères, agentki,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Fiandaco, avvocato dello Stato,
– za finsko vlado M. Pere, agentka,
– za Evropsko komisijo S. Grünheid in R. Troosters, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. novembra 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 6(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki ga je procureur de la République (državni tožilec) pri tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu, Francija) 24. aprila 2019 izdal zaradi kazenskega pregona zoper osebo JR (zadeva C‑566/19 PPU), v Luksemburgu in evropskega naloga za prijetje, ki ga je procureur de la République (državni tožilec) pri tribunal de grande instance de Tours (okrožno sodišče v Toursu, Francija) 27. marca 2019 izdal zaradi kazenskega pregona zoper osebo YC (C‑626/19 PPU), na Nizozemskem.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 5, 6, 10 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:
„(5) Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo, v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.
[…]
(10) Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) [EU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) [EU] s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.
[…]
(12) Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 [EU] in jih izraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije[…], zlasti Poglavje VI Listine. […]“
4 Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“
5 Člen 2 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Področje uporabe evropskega naloga za prijetje“, v odstavku 1 določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti[, do] najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti[,] izrečena, za kazni […] najmanj štirih mesecev.“
6 Člen 6 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“
Francosko pravo
Francoska ustava
7 Člen 64, prvi odstavek, Constitution du 4 octobre 1958 (ustava z dne 4. oktobra 1958) določa:
„Predsednik Republike jamči za neodvisnost pravosodnih organov.“
CPP
8 Člen 5 ordonnance n° 58‑1270 du 22 décembre 1958 portant loi organique relative au statut de la magistrature (sklep z dne 22. decembra 1958 o temeljnem zakonu o statusu pravosodja) (JORF z dne 23. decembra 1958, str. 11551) določa:
„Državni tožilci so pod vodstvom in nadzorom svojih hierarhično nadrejenih znotraj državnega tožilstva in spadajo v pristojnost ministra za pravosodje. Na obravnavi so prosti pri podajanju izjav.“
Zakonik o kazenskem postopku
9 Knjiga I zakonodajnega dela code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: CPP), naslovljena „Kazenska politika, kazenski pregon in preiskava“, ima štiri naslove.
10 Naslov I knjige I CPP, „Organi, zadolženi za vodenje kazenske politike, kazenskega pregona in preiskave“, med drugim zajema člene 30, 31 in 36 te knjige. Člen 30 določa:
„Minister za pravosodje vodi kazensko politiko, ki jo določi vlada. Nadzira doslednost njenega izvajanja na ozemlju Republike.
V ta namen državnim tožilcem daje splošna navodila.
V posameznih zadevah jim ne daje nikakršnih navodil.
[…]“
11 Člen 31 CPP določa:
„Državno tožilstvo ob spoštovanju načela nepristranskosti izvaja kazenski pregon in zahteva uporabo zakona.“
12 Člen 36 CPP določa:
„Generalni državni tožilec lahko državnim tožilcem s pisnimi navodili, vloženimi v spis postopka, naloži, da začnejo pregon ali odredijo, da se ta začne, oziroma da na pristojno sodišče naslovijo take pisne predloge, za katere generalni državni tožilec meni, da so primerni.“
13 Naslov III knjige I CPP, „Preiskovalna sodišča“, med drugim vsebuje poglavje I, ki je naslovljeno „Preiskovalni sodnik: preiskovalno sodišče na prvi stopnji“ in ima 13 oddelkov.
14 Člen 122 CPP, ki je v oddelku 6 tega poglavja I, naslovljenem „Nalogi in njihova izvršitev“, določa:
„Preiskovalni sodnik lahko – odvisno od primera – izda nalog za pridržanje, vabilo na zaslišanje, nalog za privedbo ali nalog za prijetje. Sodnik, pristojen za odreditev pripora, lahko izda priporni nalog.
[…]
Nalog za prijetje pomeni navodilo policiji, da poišče osebo, za katero je bil izdan, in jo privede pred ta organ, po potrebi po predaji v ustanovo, ki je navedena na nalogu, v kateri bo sprejeta in pridržana.
[…]“
15 Člen 131 CPP, ki je prav tako v tem oddelku 6, določa:
„Če je oseba na begu ali prebiva zunaj ozemlja Republike, lahko preiskovalni sodnik po opredelitvi državnega tožilca za to osebo izda nalog za prijetje, če je za kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen, ki jo izreče kazenski oddelek okrožnega sodišča, ali hujša kazen.“
16 Člen 170 CPP, ki spada v oddelek 10 poglavja I naslova III knjige I tega zakonika, naslovljen „Ničnost med preiskavo“, določa:
„Pred preiskovalnim senatom lahko na katerem koli področju preiskovalni sodnik, državni tožilec, stranke ali osumljenec med preiskavo začnejo postopek za ugotovitev ničnosti dejanja ali akta v postopku.“
17 Knjiga IV CPP, ki se nanaša na „[p]osebne postopke“, vsebuje med drugim naslov X, „Mednarodna pravna pomoč“, ki je razdeljen na sedem poglavij, med katerimi je poglavje IV, naslovljeno „Evropski nalog za prijetje, postopki predaje med državami članicami Evropske unije, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa Sveta Evropske unije z dne 13. junija 2002, in postopki predaje, ki izhajajo iz sporazumov, ki jih je Evropska unija sklenila z drugimi državami“. Člen 695‑16 CPP, ki je v tem poglavju IV, v prvem odstavku določa:
„Državno tožilstvo pri preiskovalnem sodišču, sodišču, pristojnem za sojenje, ali sodišču, pristojnem za naložitev kazni, ki je izdalo nalog za prijetje, odredi njegovo izvršitev v obliki evropskega naloga za prijetje bodisi na predlog sodišča bodisi po uradni dolžnosti pod pogoji iz členov od 695‑12 do 695‑15.“
Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
Zadeva C‑566/19 PPU
18 Procureur de la République (državni tožilec) pri tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu) je 24. aprila 2019 izdal evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona zoper osebo JR, ki je osumljena, da je bila vpletena v kazniva dejanja, povezana s hudodelsko združbo.
19 Ta nalog je bil izdan na podlagi nacionalnega naloga za prijetje, ki ga je istega dne izdal preiskovalni sodnik pri tribunal de grande instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu).
20 Oseba JR je bila 24. aprila 2019, torej istega dne, prijeta v Luksemburgu na podlagi evropskega naloga za prijetje. Vendar je preiskovalni sodnik pri tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu, Luksemburg), pred katerega je bila privedena oseba JR, 25. aprila 2019 odredil njeno izpustitev, ker je menil, da je opis dejstev v navedenem evropskem nalogu za prijetje zelo jedrnat in da na podlagi tega opisa ni mogoče razbrati narave kaznivih dejanj, ki se očitajo osebi JR.
21 Procureur d’État du Luxembourg (luksemburški državni tožilec) je 28. maja 2019 izvenobravnavnemu senatu pri tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu) predlagal, naj ugotovi, da je treba osebo JR predati francoskim organom.
22 Izvenobravnavni senat pri tribunal d’arrondissement de Luxembourg (okrožno sodišče v Luxembourgu) se je s sklepom z dne 19. junija 2019 izrekel za nepristojnega za odločanje o predlogu osebe JR za razglasitev ničnosti navedenega evropskega naloga za prijetje in je ugodil predlogu za predajo te osebe francoskim organom.
23 Oseba JR je zoper ta sklep vložila pritožbo pri Cour d’appel (pritožbeno sodišče, Luksemburg), v kateri je primarno trdila, da članov državnega tožilstva v Franciji ni mogoče opredeliti kot odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ker jim izvršilna veja oblasti lahko daje posredna navodila.
24 Predložitveno sodišče meni, da bi bilo za državne tožilce na prvi pogled mogoče šteti, da izpolnjujejo zahteve po neodvisnosti iz sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), saj v skladu s členom 30 CPP minister za pravosodje nanje ne more naslavljati navodil v posameznih zadevah. Vendar zadevno sodišče navaja, da člen 36 CPP dovoljuje generalnemu tožilcu, da če se mu zdi primerno, s pisnimi navodili naloži državnim tožilcem, da začnejo kazenski pregon ali da na pristojno sodišče naslovijo take pisne predloge.
25 Predložitveno sodišče se tako ob sklicevanju na sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Camposa Sánchez-Bordone v zadevah OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:337) sprašuje, ali je ta hierarhična vez združljiva z zahtevami po neodvisnosti, ki morajo biti izpolnjene, da se nacionalni organ opredeli kot odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
26 Navedeno sodišče prav tako trdi, da je za državno tožilstvo značilna njegova nedeljivost v smislu, da je dejanje enega od njegovih članov opravljeno v imenu celotnega državnega tožilstva. Poleg tega naj bi bilo državno tožilstvo, ki naj bi v dani zadevi preverilo, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za izdajo evropskega naloga za prijetje, in preizkusilo, ali je ta izdaja sorazmerna, hkrati organ, zadolžen za kazenski pregon v isti zadevi, tako da naj bi bila njegova nepristranskost lahko vprašljiva.
27 V teh okoliščinah je Cour d’appel (pritožbeno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je mogoče francosko državno tožilstvo, ki deluje pri sodišču, zadolženem za preiskavo ali sojenje, in ki je v Franciji na podlagi prava te države pristojno za izdajo evropskega naloga za prijetje, obravnavati kot odreditveni pravosodni organ v samostojnem pomenu iz člena 6(1) Okvirnega sklepa [2002/584] ob predpostavki, da je ta organ, ki naj bi nadziral izpolnjevanje pogojev, potrebnih za izdajo evropskega naloga za prijetje, in preučil njeno sorazmernost glede na okoliščine iz kazenskega spisa, hkrati organ, zadolžen za kazenski pregon v isti zadevi?“
Zadeva C‑626/19 PPU
28 Procureur de la République (državni tožilec) pri tribunal de grande instance de Tours (okrožno sodišče v Toursu, Francija) je 27. marca 2019 izdal evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona zoper osebo YC, ki je osumljena, da je v Franciji sodelovala pri oboroženem ropu.
29 Ta nalog je bil izdan na podlagi nacionalnega naloga za prijetje, ki ga je isti dan izdal preiskovalni sodnik pri tribunal de grande instance de Tours (okrožno sodišče v Toursu).
30 Oseba YC je bila 5. aprila 2019 prijeta na Nizozemskem na podlagi evropskega naloga za prijetje.
31 Istega dne je Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska) na podlagi člena 23 Overleveringswet (zakon o predaji) z dne 29. aprila 2004 v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, pri rechtbank Amsterdam (prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) začelo postopek za preizkus navedenega evropskega naloga za prijetje.
32 Predložitveno sodišče meni, da je, kot izhaja iz točk 50, 74 in 75 sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), državnega tožilca mogoče opredeliti kot odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v odreditveni državi članici, če deluje neodvisno in če je zoper njegovo odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje mogoče vložiti pravno sredstvo pri sodišču.
33 V obravnavanem primeru sta po mnenju navedenega sodišča prvi dve zahtevi izpolnjeni, ker v Franciji državni tožilci sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti in niso izpostavljeni tveganju, da jim bo izvršilna veja oblasti neposredno ali posredno dajala posamične ukaze ali navodila.
34 Nasprotno pa navedeno sodišče glede tretje zahteve ugotavlja, da odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje in njena sorazmernost, kot je razvidno iz informacij, ki so mu jih posredovali francoski organi, ne moreta biti predmet ločenega pravnega sredstva pri sodišču. Vendar naj bi v praksi preiskovalni sodnik pri izdaji nacionalnega naloga za prijetje, na podlagi katerega se izda evropski nalog za prijetje, preučil tudi pogoje in sorazmernost izdaje zadnjenavedenega naloga.
35 Ob upoštevanju teh ugotovitev se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je sodna presoja, ki je opravljena ob izdaji nacionalnega naloga za prijetje in torej pred dejansko odločitvijo državnega tožilstva o izdaji evropskega naloga za prijetje ter ki se nanaša na sorazmernost eventualne izdaje zadnjenavedenega naloga, v bistvu skladna z zahtevami, določenimi v točki 75 sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), v skladu s katero je treba omogočiti, da je odločitev državnega tožilstva, da se izda evropski nalog za prijetje, predmet sodnega nadzora, ki v celoti izpolnjuje pogoje učinkovitega sodnega varstva.
36 Drugič, predložitveno sodišče glede na to, da v skladu z informacijami, ki so mu jih posredovali francoski organi, zadevna oseba pri sodišču lahko vloži zahtevo za ugotovitev ničnosti evropskega naloga za prijetje po njeni dejanski predaji odreditveni državi članici, sprašuje, ali ta možnost izpolnjuje navedene zahteve.
37 V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je mogoče državnega tožilca, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v odreditveni državi, ki pri opravljanju svojih funkcij, neposredno povezanih z izdajo evropskega naloga za prijetje, deluje neodvisno in ki je izdal evropski nalog za prijetje, šteti za odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa [2002/584], če je sodišče v odreditveni državi članici že pred dejansko odločitvijo državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje presodilo o pogojih za izdajo evropskega naloga za prijetje in zlasti o sorazmernosti tega ukrepa?
2. Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno: ali je pogoj, da mora obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo državnega tožilca o izdaji evropskega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, iz točke 75 sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), izpolnjen, če lahko zahtevana oseba po njeni dejanski predaji sproži sodni postopek, v katerem lahko pred sodiščem v odreditveni državi članici zahteva umik evropskega naloga za prijetje in v katerem to sodišče med drugim preverja sorazmernost odločitve o izdaji evropskega naloga za prijetje?“
38 S sklepom predsednika Sodišča z dne 17. septembra 2019 sta bili zadevi C‑566/19 PPU in C‑626/19 PPU združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.
Nujni postopek
39 Prvi senat Sodišča je 17. septembra 2019 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da bosta predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevah C‑566/19 PPU in C‑626/19 PPU obravnavana po nujnem postopku predhodnega odločanja.
40 Prvi senat Sodišča je namreč po tem, ko je navedel, da se oba predloga za sprejetje predhodne odločbe nanašata na razlago Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, ter se torej lahko obravnavata po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 Poslovnika Sodišča, v zvezi z zadevo C‑626/19 PPU, za katero je Rechtbank Amsterdam (prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu) predlagalo, naj se obravnava po tem postopku, ugotovilo, da je osebi YC odvzeta prostost in da je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari. Prvi senat Sodišča je v zvezi z zadevo C‑566/19 PPU menil, da osebi JR sicer ni bila odvzeta prostost, vendar je vprašanje, ki je bilo postavljeno v tej zadevi, neločljivo povezano z vprašanjema iz zadeve C‑626/19 PPU, tako da bi bilo treba za izpolnitev zahtev po učinkovitem izvajanju sodne oblasti to zadevo po uradni dolžnosti obravnavati po nujnem postopku predhodnega odločanja.
Vprašanja za predhodno odločanje
41 Predložitveni sodišči z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašujeta, prvič, ali je treba člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da državni tožilci države članice, ki so zadolženi za kazenski pregon ter so pod vodstvom in nadzorom hierarhično nadrejenih oseb, spadajo pod pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, in drugič, ali je zahteva, da se opravi nadzor nad tem, ali so spoštovani pogoji, ki so potrebni za izdajo evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona, in zlasti tem, ali je ta izdaja sorazmerna, na katero je opozorjeno v točki 75 sodbe z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), izpolnjena, če v odreditveni državi članici sodišče opravi ta nadzor in preizkusi sorazmernost odločitve o izdaji evropskega naloga za prijetje, preden je ta sprejeta, oziroma, če to ni tako, je ta zahteva izpolnjena, če je mogoče sodni nadzor nad to odločitvijo izvajati tudi po dejanski predaji zahtevane osebe.
Uvodne ugotovitve
42 V uvodu je treba opozoriti, da sta načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami in načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, načelo vzajemnega zaupanja zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu), C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 36 in navedena sodna praksa).
43 Opozoriti je treba tudi, da je Okvirni sklep 2002/584, kot je razvidno iz njegove uvodne izjave 6, na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja sodb in sodnih odločb, ki je določeno v členu 82(1) PDEU, s katerim je bil nadomeščen člen 31 EU, na podlagi katerega je bil sprejet ta okvirni sklep. Od tedaj so bili na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah postopoma sprejeti pravni instrumenti, katerih usklajena uporaba je namenjena okrepitvi zaupanja držav članic v njihove nacionalne pravne rede, da bi se zagotovila priznanje in izvršitev sodb v kazenskih zadevah v Uniji s ciljem izognitve vsakršni nekaznovanosti storilcev kaznivih dejanj.
44 Načelo medsebojnega priznavanja, na katerem temelji sistematika Okvirnega sklepa 2002/584, na podlagi člena 1(2) tega okvirnega sklepa pomeni, da so države članice načeloma zavezane k izvršitvi vsakega evropskega naloga za prijetje (sodba z dne 16. novembra 2010, Mantello, C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 36 in navedena sodna praksa).
45 V skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584 lahko namreč države članice zavrnejo izvršitev takega naloga le v primerih obvezne neizvršitve, ki so določeni v členu 3 tega okvirnega sklepa, in v primerih fakultativne neizvršitve, ki so našteti v njegovih členih 4 in 4a. Poleg tega lahko izvršitveni pravosodni organ izvršitev evropskega naloga za prijetje podredi le pogojem, določenim v členu 5 navedenega okvirnega sklepa (sodba z dne 29. januarja 2013, Radu, C‑396/11, EU:C:2013:39, točka 36 in navedena sodna praksa).
46 Opozoriti je treba tudi, da učinkovitost in pravilno delovanje poenostavljenega sistema predaje oseb, obsojenih ali osumljenih kršitve kazenskega prava, ki je uveden z Okvirnim sklepom 2002/584, temeljita na spoštovanju nekaterih zahtev, določenih s tem okvirnim sklepom, katerih obseg je bil pojasnjen v sodni praksi Sodišča.
47 V obravnavanem primeru se zahteve, glede katerih predložitveni sodišči prosita za pojasnila, na eni strani nanašajo na pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, na drugi strani pa na obseg učinkovitega sodnega varstva, ki ga je treba zagotoviti osebam, za katere je bil izdan evropski nalog za prijetje.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je to storil tudi generalni pravobranilec v točki 70 sklepnih predlogov, da obstoj pravnega sredstva pri sodišču zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo je sprejel organ, ki ni sodišče, ni pogoj za to, da se ta organ lahko opredeli kot odreditveni pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584. Ta zahteva ne spada pod statusna in organizacijska pravila navedenega organa, ampak se nanaša na postopek izdaje tega naloga.
49 Ta razlaga je potrjena s sodbo z dne 27. maja 2019, PF (Generalni državni tožilec Litve) (C‑509/18, EU:C:2019:457), v kateri je Sodišče razsodilo, da je treba generalnega državnega tožilca države članice, ki je sicer strukturno neodvisen od sodne oblasti, vendar je pristojen za izvajanje kazenskega pregona in mu njegov status v tej državi članici podeljuje jamstvo za neodvisnost od izvršilne veje oblasti v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje, opredeliti kot odreditveni pravosodni organ v smislu Okvirnega sklepa 2002/584, in je predložitvenemu sodišču prepustilo, da poleg tega preveri, ali se zoper odločitve tega državnega tožilca lahko vloži pravno sredstvo, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.
Pojem „odreditveni pravosodni organ“
50 Člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 opredeljuje odreditveni pravosodni organ kot pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen izdati evropski nalog za prijetje.
51 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko v skladu z načelom procesne avtonomije države članice na podlagi nacionalnega prava določijo „pravosodni organ“, ki je pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje, vendar pomen in obseg tega pojma ne moreta biti prepuščena presoji vsake države članice, ampak je treba navedeni pojem v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno, ob upoštevanju besedila člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, okvira, v katerega je ta člen umeščen, in cilja, ki se uresničuje s tem okvirnim sklepom (glej v tem smislu sodbo z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa).
52 Sodišče je tako razsodilo, da pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 lahko zajema organe države članice, ki – ne da bi bili nujno sodniki ali sodišča – sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v tej državi članici in delujejo neodvisno pri opravljanju nalog v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje, pri čemer se s to neodvisnostjo zahteva, da obstajajo statusna in organizacijska pravila, ki zagotavljajo, da odreditveni pravosodni organ v okviru sprejetja odločitve o izdaji takega naloga za prijetje ni izpostavljen kakršnemu koli tveganju, da bo zlasti podrejen posameznim navodilom izvršilne veje oblasti (glej v tem smislu sodbo z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točki 51 in 74).
53 V obravnavanem primeru ni sporno, da državni tožilci, ki imajo v Franciji status pravosodnega osebja, sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah.
54 Glede vprašanja, ali to pravosodno osebje pri opravljanju nalog, povezanih z izdajo evropskega naloga za prijetje, deluje neodvisno, iz pisnih in ustnih stališč, ki jih je francoska vlada predstavila na obravnavi pred Sodiščem, izhaja, da člen 64 francoske ustave zagotavlja neodvisnost sodne veje oblasti, ki je sestavljena iz sodnikov in državnih tožilcev, ter da na podlagi člena 30 CPP državni tožilec svojo funkcijo opravlja objektivno brez kakršnih koli posameznih navodil izvršilne veje oblasti, saj lahko minister za pravosodje na državne tožilce naslavlja zgolj splošna navodila v zvezi s kazensko politiko, da se zagotovi doslednost te politike na celotnem ozemlju. Ta vlada meni, da ta splošna navodila v nobenem primeru ne morejo preprečiti državnemu tožilcu, da uporabi prosti preudarek glede sorazmernosti izdaje evropskega naloga za prijetje. Poleg tega naj bi v skladu s členom 31 CPP državno tožilstvo izvajalo kazenski pregon in zahtevalo uporabo zakona ob spoštovanju načela nepristranskosti.
55 S temi elementi je mogoče dokazati, da lahko v Franciji državni tožilci neodvisno, predvsem v razmerju do izvršilne veje oblasti, presodijo potrebnost in sorazmernost izdaje evropskega naloga za prijetje ter to presojo opravijo objektivno, tako da upoštevajo vse obremenilne in razbremenilne dokaze.
56 Res je, da morajo državni tožilci ravnati v skladu z navodili svojih hierarhično nadrejenih, vendar iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodb z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu) (C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456), ter z dne 27. maja 2019, PF (Generalni državni tožilec Litve) (C‑509/18, EU:C:2019:457), izhaja, da zahteva po neodvisnosti, ki izključuje možnost, da so v zvezi z odločanjem prvonavedenih oseb podana navodila, ki ne izhajajo iz sodne veje oblasti, ampak zlasti iz izvršilne veje oblasti, ne prepoveduje internih navodil, ki jih državnim tožilcem lahko dajo njihovi hierarhično nadrejeni, prav tako državni tožilci, na podlagi vezi podrejenosti, ki ureja delovanje državnega tožilstva.
57 Neodvisnost državnega tožilstva prav tako ni omajana zaradi dejstva, da je to zadolženo za izvajanje kazenskega pregona. Kot je Parquet général du Grand-Duché de Luxembourg (generalno državno tožilstvo Velikega vojvodstva Luksemburg) navedlo na obravnavi pred Sodiščem, se namreč pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 ne nanaša le na sodnike ali sodišča držav članic. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da se ta pojem uporablja tudi za generalnega državnega tožilca države članice, ki je pristojen za kazenski pregon, če mu njegov status podeljuje jamstvo neodvisnosti v razmerju do izvršilne veje oblasti v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje (glej v tem smislu sodbo z dne 27. maja 2019, PF (Generalni državni tožilec Litve), C‑509/18, EU:C:2019:457, točka 57).
58 Glede na vse zgornje preudarke je treba člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da državni tožilci države članice, ki so zadolženi za kazenski pregon ter so pod vodstvom in nadzorom hierarhično nadrejenih oseb, spadajo pod pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, če jim njihov status podeljuje jamstvo neodvisnosti, zlasti v razmerju do izvršilne veje oblasti, v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje.
Pravica do učinkovitega sodnega varstva
59 Sistem evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi, saj je sodnemu varstvu, določenemu na prvi ravni ob sprejetju nacionalne odločbe, kot je nacionalni nalog za prijetje, dodano varstvo, ki mora biti zagotovljeno na drugi ravni ob izdaji evropskega naloga za prijetje, do katere lahko pride – odvisno od primera – hitro po sprejetju navedene nacionalne sodne odločbe (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 67 in navedena sodna praksa).
60 V zvezi z ukrepom, ki – tako kot izdaja evropskega naloga za prijetje – lahko poseže v pravico zadevne osebe do svobode, to varstvo torej pomeni, da je treba odločitev, ki izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva, sprejeti vsaj na eni od dveh ravni tega varstva (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 68).
61 Natančneje, druga raven varstva pravic zadevne osebe pomeni, da odreditveni pravosodni organ opravi nadzor nad izpolnjenostjo pogojev, potrebnih za to izdajo, in objektivno – ob upoštevanju vseh obremenilnih in razbremenilnih dokazov ter ne da bi bil izpostavljen tveganju, da bi mu bila pri njegovem odločanju lahko dana zunanja navodila, zlasti od izvršilne veje oblasti – preizkusi, ali je navedena izdaja sorazmerna (glej v tem smislu sodbo z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točki 71 in 73).
62 Poleg tega mora v odreditveni državi članici – kadar je v pravu te države članice pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje podeljena organu, ki ni sodišče, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v tej državi članici – obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji takega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 27. maja 2019, OG in PI (Državni tožilstvi v Lübecku in Zwickauu), C‑508/18 in C‑82/19 PPU, EU:C:2019:456, točka 75).
63 Takšno pravno sredstvo zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo sprejme organ, ki sicer sodeluje pri izvajanju sodne oblasti in ima zahtevano neodvisnost od izvršilne veje oblasti, vendar ni sodišče, je namenjeno zagotovitvi, da se nadzor nad spoštovanjem pogojev, ki so potrebni za izdajo evropskega naloga za prijetje zaradi kazenskega pregona, in zlasti nad sorazmernostjo te izdaje izvaja v okviru postopka, v katerem se spoštujejo zahteve, ki izhajajo iz učinkovitega sodnega varstva.
64 Zato morajo države članice zagotoviti, da njihovi pravni redi učinkovito zagotavljajo raven sodnega varstva, ki se zahteva z Okvirnim sklepom 2002/584, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, tako da uvedejo postopkovna pravila, ki se lahko od enega do drugega sistema razlikujejo.
65 Zlasti je uvedba ločenega pravnega sredstva zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, ki jo sprejme pravosodni organ, ki ni sodišče, le možnost v zvezi s tem.
66 Z Okvirnim sklepom 2002/584 namreč državam članicam ni prepovedano, da za izdajo evropskega naloga za prijetje uporabijo svoja postopkovna pravila, če to ne preprečuje, da bi bili izpolnjeni cilj tega okvirnega sklepa in zahteve, ki iz njega izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, F, C‑168/13 PPU, EU:C:2013:358, točka 53).
67 V obravnavanem primeru se v francoskem pravnem redu, kot je razvidno iz spisa, s katerim Sodišče razpolaga, evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona nujno izda po nacionalnem nalogu za prijetje, ki ga izda sodišče, običajno preiskovalni sodnik. Člen 131 CPP določa, da če je zahtevana oseba na begu ali prebiva zunaj francoskega ozemlja, lahko preiskovalni sodnik po opredelitvi državnega tožilca za to osebo izda nalog za prijetje, če je za kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen, ki jo izreče kazenski oddelek okrožnega sodišča, ali hujša kazen.
68 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑626/19 PPU izhaja, da kadar evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona izda državno tožilstvo, sodišče, ki je izdalo nacionalni nalog za prijetje, na podlagi katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje, zahteva, da državno tožilstvo izda evropski nalog za prijetje, ter hkrati presodi pogoje, ki so potrebni za izdajo tega evropskega naloga za prijetje, in zlasti sorazmernost te izdaje.
69 Poleg tega francoska vlada trdi, da se lahko v francoskem pravnem redu zoper odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje kot procesni akt vloži pravno sredstvo za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 170 CPP. To pravno sredstvo, ki je na voljo, dokler poteka kazenska preiskava, strankam postopka omogoča, da zahtevajo spoštovanje svojih pravic. Če se evropski nalog za prijetje izda za osebo, ki še ni stranka v postopku, lahko ta pravno sredstvo za ugotovitev ničnosti vloži po dejanski predaji in zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom.
70 Obstoj teh postopkovnih pravil v francoskem pravnem redu tako kaže na to, da je sorazmernost odločitve državnega tožilstva, da izda evropski nalog za prijetje, lahko predmet sodnega nadzora, ki je bodisi predhoden bodisi skoraj hkraten z njegovo izdajo, vsekakor pa se ta lahko opravi po izdaji evropskega naloga za prijetje, tako da se ta preizkus odvisno od primera lahko opravi pred ali po dejanski predaji zahtevane osebe.
71 Tak sistem zato ustreza zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu.
72 Poleg tega se Okvirni sklep 2002/584, kot je bilo opozorjeno v točki 43 te sodbe, umešča v splošni sistem jamstev v zvezi z učinkovitim sodnim varstvom, ki so določena z drugimi predpisi Unije, sprejetimi na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki osebi, zahtevani na podlagi evropskega naloga za prijetje, olajšajo uveljavljanje njenih pravic še pred predajo odreditveni državi članici.
73 Zlasti člen 10 Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1) pristojnemu organu izvršitvene države članice nalaga, da osebe, za katere se zahteva predaja, brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti seznani s tem, da imajo pravico izbrati odvetnika v odreditveni državi članici.
74 Glede na te preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da državni tožilci države članice, ki so zadolženi za kazenski pregon ter so pod vodstvom in nadzorom hierarhično nadrejenih oseb, spadajo pod pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, če jim njihov status podeljuje jamstvo neodvisnosti, zlasti v razmerju do izvršilne veje oblasti, v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje. Okvirni sklep 2002/584 je treba razlagati tako, da so zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, izpolnjene, če so v skladu z zakonodajo odreditvene države članice pogoji za izdajo tega naloga in zlasti sorazmernost te izdaje predmet sodnega nadzora v tej državi članici.
Stroški
75 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 6(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da državni tožilci države članice, ki so zadolženi za kazenski pregon ter so pod vodstvom in nadzorom hierarhično nadrejenih oseb, spadajo pod pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu te določbe, če jim njihov status podeljuje jamstvo neodvisnosti, zlasti v razmerju do izvršilne veje oblasti, v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje.
Okvirni sklep 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, je treba razlagati tako, da so zahteve učinkovitega sodnega varstva, do katerega mora biti upravičena oseba, za katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi kazenskega pregona, izpolnjene, če so v skladu z zakonodajo odreditvene države članice pogoji za izdajo tega naloga in zlasti sorazmernost te izdaje predmet sodnega nadzora v tej državi članici.
Podpisi