SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 29. septembra 2011

Zadeva F‑80/10

AJ

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Člena 43 in 45 Kadrovskih predpisov – Ocenjevalno poročilo – Očitna napaka pri presoji – Obrazložitev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero AJ predlaga predvsem razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila za leto 2008.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Komisije.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Diskrecijska pravica ocenjevalcev – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Predmet – Obveznosti ocenjevalcev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Znižanje ocene glede na prejšnjo oceno – Obveznost obrazložitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Paritetni odbor za ocenjevanje in napredovanje pri Komisiji – Vloga vmesnih delovnih skupin

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Uradniki – Ocena – Spoštovanje pravice do obrambe – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

1.      Ocenjevalci imajo široko diskrecijsko pravico pri ocenah dela oseb, ki jih morajo oceniti. Zato je sodni nadzor sodišča Unije nad vsebino ocenjevalnih poročil omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka, pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil. Sodišče Unije namreč ne more nadzirati utemeljenosti ocene uprave o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje kompleksne vrednostne ocene, ki jih že zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.

Napako je mogoče opredeliti kot očitno, le kadar jo je mogoče zlahka odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje pooblastila za odločanje.

Zato morajo biti za ugotovitev, ali je uprava storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe o napredovanju ali ocenjevalnega poročila, dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je treba kljub dokazom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo sprejeti kot resnično ali veljavno.

To še zlasti velja, kadar zadevna odločba vsebuje napake pri presoji, ki so, če se obravnavajo skupaj, tako majhne, da niso mogle vplivati na odločitev uprave.

Predvsem v zvezi s sodnim nadzorom nad ocenami v ocenjevalnih poročilih je treba dodati, da je toliko bolj upravičeno omejiti ta nadzor na očitno napako, ker sodišče Unije ne pozna neposredno položaja ocenjenih uradnikov, medtem ko ocenjevalni postopek na upravni ravni vsebuje jamstva, saj v njem sodelujejo ocenjevani uradnik, njegovi nadrejeni in paritetni organ.

(Glej točke 32 in od 34 do 37.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. november 1978, Agence européenne d’intérims proti Komisiji, 56/77, točka 20;

Sodišče prve stopnje: 8. maj 1996, Adia interim proti Komisiji, T‑19/95, točka 49; 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 6. julij 2000, AICS proti Parlamentu, T‑139/99, točka 39; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221; 21. maj 2008, Belfass proti Svetu, T‑495/04, točka 63;

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Wenning proti Europolu, F‑114/07, točka 111 in navedena sodna praksa; 23. februar 2010, Faria proti UUNT, F‑7/09, točka 44 in navedena sodna praksa; 24. marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točka 35, predmet pritožbenega postopka, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑281/11 P.

2.      Namen ocenjevalnega poročila je obstoj pisnega in formalnega dokaza kakovosti dela, ki ga je opravil uradnik, tako da ni le opis nalog, opravljenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja osebnih odlik, ki jih je ocenjena oseba izkazala v poklicnem življenju. Iz tega zlasti sledi, da namen ocenjevalnega poročila ni le sestaviti izčrpen pregled storitev, ki jih je uradnik moral opraviti pri opravljanju nalog, ki se nanašajo na njegovo delovno mesto, temveč na podlagi odločilnih elementov poudariti sposobnost, učinkovitost in obnašanje v službi vsakega uradnika. Poleg tega ocenjevalec pripravi oceno po koncu kontradiktornega postopka, ki se nanaša prav na oceno storitev v referenčnem obdobju. Zato načeloma zadostuje, če so v ocenjevalnem poročilu izpostavljene in ocenjene bistvene točke storitev uradnika predvsem z vidika učinkovitosti, sposobnosti in obnašanja v službi. Ob upoštevanju obveznosti obrazložitve ter da bi bila ocena očitno individualna in ne neosebna, ocenjevalcu ni treba podrobno navesti razlogov za svojo oceno, tako da navede konkretne primere, s katerimi podpre svoje vrednostne ocene.

Poleg tega, čeprav je res, da ocenjevalec ne more pooblastiti tretjih oseb, da ocenijo storitve ocenjevanih uradnikov, mu nič ne preprečuje, da upošteva informacije, ki jih dobi od uradnih in zanesljivih sogovornikov. Tak postopek je skladen z obveznostjo vsakega organa, da odloči ob polnem poznavanju dejstev in po končani popolni preučitvi položaja.

(Glej točki 58 in 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, točka 44;

Sodišče prve stopnje: 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑249/04, točka 86; 19. november 2009, Michail proti Komisiji, T‑49/08, točka 57;

Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑93/08, točka 46; 10. september 2009, van Arum proti Parlamentu, F‑139/07, točka 101.

3.      Uprava je dolžna podrobno in zadostno obrazložiti ocenjevalna poročila ter zadevni osebi omogočiti, da izrazi pripombe k tej obrazložitvi, pri čemer je upoštevanje teh zahtev še pomembnejše, kadar se ocena zniža glede na prejšnjo oceno.

(Glej točko 86.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. november 2007, Ianniello proti Komisiji, T‑205/04, točka 94;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F‑65/05, točka 96; 21. februar 2008, Semeraro proti Komisiji, F‑19/06, točki 47 in 48.

4.      V ocenjevalnem postopku pri Komisiji sta edini nalogi vmesnih delovnih skupin pripraviti plenarne sestanke paritetnega odbora za ocenjevanje in napredovanje ter povzetke dela paritetnih delovnih skupin za potrebe tega odbora. Iz tega sledi, da ustanovitev teh organov izhaja iz pristojnosti organa za ureditev notranje organizacije, ki daje temu organu, tudi če ni določeno s predpisom, pooblastilo za sprejetje ustreznih ukrepov za zagotovitev njegovega notranjega delovanja v interesu dobrega upravljanja. Poleg tega je treba opozoriti, da ustanovitev vmesnih delovnih skupin ni privedla do prenosa pooblastil, ki jih ima organ, pristojen za imenovanja, na podlagi Kadrovskih predpisov, ter ocenjevanim uradnikom ne nalaga nobene obveznosti in jim ne daje pravice ali procesnega jamstva.

(Glej točko 101.)

5.      Čeprav pravica do obrambe velja za ocenjevalni postopek, pomeni samo to, da lahko ocenjevani uradnik v ocenjevalnem postopku zadostno predstavi svoje stališče do vrednostnih ocen o njem, preden njegovo ocenjevalno poročilo postane dokončno.

Poleg tega se lahko drugostopenjski ocenjevalec posvetuje z nadrejenimi, ocenjevalcem in celo sodelavci ocenjevanega uradnika, ne da bi to posvetovanje nujno zahtevalo začetek kontradiktornega postopka z zadevno osebo. To a fortiori velja za vmesne delovne skupine paritetnega odbora za ocenjevanje in napredovanje pri Komisiji, ki ne smejo same oceniti storitev zadevnih oseb.

(Glej točki 108 in 109.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. november 2007, Ianniello proti Komisiji, T‑308/04, točki 73 in 74; 18. junij 2008, Sundholm proti Komisiji, T‑164/07 P, točki 28 in 29.