SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 17. oktobra 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Besedna znamka AXICORP ALLIANCE – Prejšnje besedne in figurativne znamke Evropske unije ALLIANCE – Relativni razlogi za zavrnitev – Člen 8(1)(b) in (5) Uredbe (EU) 2017/1001 – Dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnjih znamk – Člen 47(2) Uredbe 2017/1001 – Razlaga opisa proizvodov, navedenih na abecednem seznamu, ki je priloga k Nicejski klasifikaciji“
V zadevi T‑279/18,
Alliance Pharmaceuticals Ltd s sedežem v Chippenhamu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopa M. Edenborough, QC,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata J. Crespo Carrillo in H. O’Neill, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je bila
AxiCorp GmbH s sedežem v Friedrichsdorfu (Nemčija),
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 7. februarja 2018 (zadeva R 1473/2017–5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Alliance Pharmaceuticals in AxiCorp,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in C. Mac Eochaidh (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: E. Hendrix, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 30. aprila 2018,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. julija 2018,
na podlagi ukrepov procesnega vodstva z dne 31. januarja 2019,
na podlagi obravnave z dne 28. marca 2019
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba AxiCorp GmbH je 17. januarja 2011 pri mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) pridobila mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 1072913, in sicer za besedno znamko AXICORP ALLIANCE. Ta registracija je bila 28. aprila 2011 priglašena Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Proizvodi in storitve, za katere je bilo zahtevano varstvo, spadajo v razrede 3, 5, 10 in 35 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in glede vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:
– razred 3: „Pripravki za beljenje in druge snovi za pranje; pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje; mila; parfumerijski izdelki, eterična olja, kozmetična sredstva, losjoni za lase; sredstva za čiščenje zob“;
– razred 5: „Farmacevtski in veterinarski proizvodi; sanitarni proizvodi za medicinske namene; dietetske snovi za medicinsko uporabo, hrana za dojenčke; obliži, obvezilni material; snovi za plombiranje zob in za zobne odtise; dezinfekcijska sredstva; pripravki za uničevanje škodljivcev; fungicidi, herbicidi“;
– razred 10: „Kirurški, medicinski, zobozdravstveni in veterinarski aparati in inštrumenti; proteze, umetne oči in zobne proteze; ortopedski pripomočki; material za šivanje; aplikatorji za farmacevtske pripravke; brizgalke za uporabo v medicini; inhalatorji“;
– razred 35: „Oglaševanje in oglaševalske storitve; poslovno upravljanje; poslovna administracija; pisarniški posli; veleprodaja in prodaja na drobno farmacevtskih, kozmetičnih in medicinskih izdelkov“.
3 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 2011/082 z dne 29. aprila 2011.
4 Tožeča stranka, družba Alliance Pharmaceuticals Ltd, je 30. januarja 2012 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 46 Uredbe 2017/1001) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode in storitve, navedene v točki 2 zgoraj.
5 Ugovor je bil vložen na podlagi naslednjih prejšnjih pravic:
– prejšnja besedna znamka Evropske unije ALLIANCE, prijavljena 29. julija 2002 in registrirana 11. avgusta 2006 pod številko 2816098, ki označuje proizvode iz razreda 5, ki ustrezajo naslednjemu opisu: „Farmacevtski pripravki razen hrana za otroke in invalide ter kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“;
– prejšnja figurativna znamka Evropske unije, prijavljena 29. julija 2002 in registrirana 17. decembra 2003 pod številko 2816064, ki označuje proizvode iz razreda 5, ki ustrezajo naslednjemu opisu: „Farmacevtski pripravki razen hrana za otroke in invalide ter kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“, ter je prikazana spodaj:
– prejšnja neregistrirana znamka ALLIANCE, ki se uporablja v gospodarskem prometu v Združenem kraljestvu za „farmacevtske snovi in pripravke“.
6 Razlogi v utemeljitev ugovora so določeni v členu 8(1)(b), (4) in (5) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b), (4) in (5) Uredbe 2017/1001).
7 Tožeča stranka je v utemeljitev razlogov za ugovor iz člena 8(4) in (5) Uredbe št. 207/2009 predložila izvleček letnega poročila svoje matične družbe Alliance Pharma plc za leto 2009.
8 EUIPO je na predlog družbe AxiCorp tožečo stranko pozval, naj predloži dokaz o uporabi svojih prejšnjih znamk v skladu s členom 42(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 47(2) Uredbe 2017/1001) za proizvode, zoper katere je bil vložen ugovor.
9 Tožeča stranka je 22. julija 2016 predložila dokaze o uporabi svojih prejšnjih znamk v roku, ki ga je določil EUIPO.
10 Oddelek za ugovore je 11. maja 2017 zavrnil ugovor v celoti, ker ni bilo dokazov o resni in dejanski uporabi prejšnjih znamk Evropske unije in ker ni bilo dokazov o uporabi prejšnje neregistrirane znamke v gospodarskem prometu.
11 Tožeča stranka je 7. julija 2017 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
12 Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 7. februarja 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) delno razveljavil odločbo oddelka za ugovore in mu zadevo vrnil v obravnavo.
13 Na eni strani, glede prejšnjih znamk Evropske unije je odbor za pritožbe menil, da je bil ugovor utemeljeno zavrnjen, ker je bil vložen na podlagi člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001. V zvezi s tem je navedel, prvič, da specifikacija teh znamk, ki se nanaša na proizvode, poimenovane „farmacevtski pripravki razen hrana za otroke in invalide ter kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“, ni jasna. Drugič, menil je, da ni niti nerazumno niti v nasprotju s slovničnimi pravili, da se specifikacija razlaga, kot da zajema farmacevtske pripravke „razen tistih, ki so namenjeni za hrano otrokom in invalidom ter v katerih so uporabljeni kemični farmacevtski pripravki“. Tretjič, menil je, da čeprav ni mogoče izključiti drugih razlag, morajo biti proizvodi in storitve v register vpisani dovolj jasno in natančno, da se lahko določi obseg varstva, ki se zahteva le na tej podlagi. Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da dvoumne specifikacije ni mogoče razlagati ugodno za imetnika pravice. Posledično je menil, da je pravilno, da je oddelek za ugovore specifikacijo razlagal ozko, tako da je izključil kemične pripravke za farmacevtsko uporabo. Poleg tega je navedel, da čeprav je treba šteti, da specifikacija vključuje nekatere farmacevtske proizvode rastlinskega izvora, pa tožeča stranka ni dokazala, da se je znamka ALLIANCE uporabljala za te farmacevtske proizvode, saj so se predloženi dokazi o uporabi nanašali izključno na sintetične sestavine.
14 Na drugi strani, glede prejšnje neregistrirane znamke in glede razloga za ugovor iz člena 8(4) Uredbe 2017/1001 je odbor za pritožbe menil, da je bilo sklepanje oddelka za ugovore, v skladu s katerim tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o uporabi te znamke v predpisanem roku, da bi podprla ugovor, očitno napačno. Menil je, da je treba zadevo vrniti oddelku za ugovore, da ta v celoti ponovno preuči zgoraj navedeni razlog za ugovor in pri tem upošteva vse dokaze o uporabi, ki jih je predložila tožeča stranka v postopku, vključno s tistimi, ki so bili predloženi 22. julija 2016.
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– podredno, izpodbijano odločbo spremeni, tako da jo vrne oddelku za ugovore, da jo ta ponovno preuči na podlagi člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001 in še na podlagi člena 8(4) te uredbe;
– EUIPO naloži plačilo stroškov tega postopka in stroškov postopka pred odborom za pritožbe ter, podredno, če bo v postopku intervenirala druga stranka pred odborom za pritožbe, EUIPO in intervenientki naloži solidarno plačilo stroškov zadnjenavedene.
16 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Obseg predloga za razveljavitev izpodbijane odločbe
17 V odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, ki so bila zastavljena z ukrepi procesnega vodstva, so stranke na obravnavi, kot je zabeleženo v zapisniku obravnave, potrdile, da bi bilo treba tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, razumeti kot tožbo za delno razveljavitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem je odbor za pritožbe zavrnil pritožbo, ki je bila vložena pri njem, glede razlogov za ugovor iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001. Tožeča stranka pa Splošnemu sodišču ne predlaga, naj razveljavi izpodbijano odločbo v delu, v katerem je odbor za pritožbe oddelku za ugovore vrnil zadevo v popolno ponovno presojo razloga za ugovor iz člena 8(4) te uredbe.
Utemeljenost
18 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno razlagal specifikacijo prejšnjih znamk Evropske unije ter je na tej podlagi sklepal, da predloženi dokazi o uporabi ne dokazujejo resne in dejanske uporabe teh znamk za proizvode, ki so vključeni v to specifikacijo, kar naj bi bila bistvena kršitev postopka, Uredbe 2017/1001 ali pravnega pravila v zvezi z njeno uporabo v smislu člena 72 Uredbe 2017/1001.
19 Natančneje, tožeča stranka izpodbija ozko razlago specifikacije, ki jo je podal oddelek za ugovore in ki jo je potrdil odbor za pritožbe, v skladu s katero so „kemični preparati za farmacevtsko uporabo“ izključeni iz „farmacevtskih preparatov“.
20 Na eni strani, tožeča stranka trdi, da naj bi bila izbrana ozka razlaga specifikacije napačna zato, ker naj bi bila v nasprotju s smernicami EUIPO za presojo in, natančneje, z načinom, kako je treba v specifikacijah navesti izjeme. Če je cilj, da se vrste proizvodov izključijo, bi bilo treba uporabiti ločni veznik „ali“, ne pa prirednega veznika „in“. Posledično bi bilo v tem primeru besede „razen hrana za otroke in invalide in kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“ treba razlagati tako, da je izključena le prva kategorija proizvodov, in sicer hrana za otroke in invalide, druga kategorija proizvodov, in sicer kemični pripravki za farmacevtsko uporabo, pa vključena. Če bi se ta razlaga uporabila, bi bilo treba upoštevati dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka za ugotavljanje resne in dejanske uporabe prejšnjih znamk Evropske unije za „kemične pripravke za farmacevtsko uporabo“. Zato bi bilo treba zadevo vrniti oddelku za ugovore, da preuči tudi ugovor z vidika razlogov za ugovor iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001. Poleg tega tožeča stranka navaja, da družba AxiCorp ni predložila nobene trditve glede obsega specifikacije pred odločitvijo oddelka za ugovore.
21 Na drugi strani, tožeča stranka trdi, da naj bi bila ozka razlaga izbrane specifikacije nepravilna, saj naj bi povzročila, da je specifikacija brez prodajnega smisla, kar naj bi bilo v nasprotju z običajnimi pravili razlage pravnih besedil. Podredno trdi, da če bi bili „kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“ izključeni, bi jih bilo treba razlagati ozko, saj naj bi označevali le sintetične predhodne kemijske sestavine v svojem čistem stanju, ki se lahko kombinirajo za farmacevtske namene, in sicer tako, da same tvorijo končne farmacevtske pripravke. Sestavine farmacevtskega pripravka v čistem stanju naj bi bile torej izključene s področja registracije, medtem ko naj bi bila dobljena kombinacija, ki je sestavljena iz samega končnega farmacevtskega pripravka, vključena. Zato predloženi dokazi o uporabi zadostujejo za dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnjih znamk Evropske unije.
22 EUIPO trditve tožeče stranke izpodbija. Prvič, EUIPO meni, da primer besedila izjeme, ki izhaja iz smernic EUIPO za presojo, ne more biti osnova za pravilo, ki določa veznik, ki bi ga bilo treba uporabiti pri pisanju izjeme v specifikaciji. Prijavitelj znamke Evropske unije bi moral jasno in natančno napisati specifikacijo proizvodov in storitev, za katere se zahteva varstvo. Drugič, EUIPO meni, da je specifikacija dvoumna. Način, na katerega sta oddelek za ugovore in odbor za pritožbe razlagala specifikacijo, ni bil niti nerazumen niti v nasprotju s slovničnimi pravili, tudi če drugih razlag ne bi smeli izključiti. Tretjič, EUIPO opozarja, da mora biti obseg zahtevanega varstva mogoče določiti le na podlagi registra. Če poimenovanje proizvodov ali storitev ni dovolj jasno in natančno, je treba področje uporabe znamke razlagati ozko, saj se imetnik znamke ne sme okoristiti s kršitvijo svoje obveznosti, da jasno in natančno določi seznam proizvodov in storitev.
Uvodne ugotovitve
23 Kot je tožeča stranka potrdila na obravnavi, je treba šteti, da je tožeča stranka v bistvu odboru za pritožbe posredno očitala kršitev člena 47(2) Uredbe 2017/1001.
24 V zvezi s tem, kadar prijavitelj znamke sproži vprašanje resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, mora biti to vprašanje načeloma rešeno pred odločitvijo o samem ugovoru (glej sodbo z dne 22. marca 2007, Saint-Gobain Pam/UUNT – Propamsa (PAM PLUVIAL), T‑364/05, EU:T:2007:96, točka 37 in navedena sodna praksa).
25 Tožeča stranka je morala torej, preden bi EUIPO začel preučevati razloge za ugovor iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001, predložiti dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnjih znamk Evropske unije, tako da če tega dokaza ni bilo, je bilo treba ugovor zavrniti v skladu s členom 47(2) te uredbe. Poleg tega se je morala ta uporaba nanašati na proizvode, za katere so bile registrirane prejšnje znamke Evropske unije in na katerih je temeljil ugovor, in sicer na proizvode iz razreda 5, navedene v točki 5 zgoraj. Če bi se prejšnje znamke Evropske unije uporabile le za del proizvodov, za katere so bile registrirane, bi veljale za registrirane za namen preučitve ugovora le za ta del proizvodov v skladu s členom 47(2) te uredbe.
26 Iz sodne prakse, ki je nastala v okviru razlage besedila, ki sestavlja naslov razredov proizvodov in storitev, izhaja, da je treba obseg prijave za registracijo presojati v času vložitve prijave (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 2018, Edison/EUIPO (EDISON), T‑471/17, neobjavljena, v postopku pritožbe, EU:T:2018:887, točka 34; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 11. oktobra 2017, EUIPO/Cactus, C‑501/15 P, EU:C:2017:750, točke od 44 do 49).
27 V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila prijave za registracijo prejšnjih znamk Evropske unije in te prijave so bile registrirane v času, ko se je še vedno uporabljala Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) (ki jo je nadomestila Uredba št. 207/2009, to pa je nadomestila Uredba 2017/1001) (glej točko 5 zgoraj). Uredba št. 40/94 ni vsebovala tako natančnih določb, kot so tiste, ki so navedene v členu 33(2) in (5) Uredbe 2017/1001, ki so veljale na dan izpodbijane odločbe.
28 Vendar pa je člen 26(1)(c) Uredbe št. 40/94, kakor se je uporabljala v času vložitve prijav znamk glede prejšnjih znamk Evropske unije in na dan njihove registracije, določal, da je morala prijava znamke vsebovati seznam proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija. Poleg tega je pravilo 2(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (v bistvu povzeto v členu 33(2) Uredbe 2017/1001), ki je tedaj veljalo, določalo, da mora biti seznam blaga in storitev oblikovan tako, da „jasno izkazuje naravo blaga in storitev“.
29 Iz zgoraj navedenih določb izhaja, da mora tisti, ki zahteva registracijo znaka kot znamke, v prijavi navesti seznam proizvodov oziroma storitev, za katere se zahteva registracija, in za vsakega od navedenih proizvodov oziroma storitev predložiti jasen opis njihove narave (sodba z dne 9. julija 2008, Reber/UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, EU:T:2008:268, točka 23).
30 Iz sodne prakse izhaja, da čeprav te določbe zahtevajo, da blago in storitve, za katere se zahteva varstvo, prijavitelj dovolj jasno in natančno opredeli, je to zato, da se EUIPO in gospodarskim subjektom omogoči, da lahko samo na tej podlagi določijo obseg zahtevanega varstva (sodba z dne 3. junija 2015, Lithomex/UUNT – Glaubrecht Stingel (LITHOFIX), T‑273/14, neobjavljena, EU:T:2015:352, točka 27; glej po analogiji tudi sodbi z dne 12. decembra 2002, Sieckmann, C‑273/00, EU:C:2002:748, točke od 49 do 51, in z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys, C‑307/10, EU:C:2012:361, točka 49).
31 Poleg tega je treba navesti, da morajo organi EUIPO, da bi lahko preučili enakost ali podobnost zadevnih proizvodov in storitev, vedno določiti, na katere proizvode in storitve se nanašata nasprotujoči si znamki, in v tem okviru po potrebi razložiti seznam proizvodov in storitev, za katere je znamka registrirana (glej sodbo z dne 6. aprila 2017, Nanu-Nana Joachim Hoepp/EUIPO – Fink (NANA FINK), T‑39/16, EU:T:2017:263, točka 26 in navedena sodna praksa).
32 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe kršil člen 47(2) Uredbe 2017/1001, ker je odločil, da je oddelek za ugovore pravilno ozko razlagal seznam proizvodov, na katere se nanašajo prejšnje znamke Evropske unije, in tako izključil kemične pripravke za farmacevtsko uporabo, in sicer farmacevtske proizvode, v katerih se uporabljajo kemični farmacevtski pripravki (točki 19 in 22 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da je bil ugovor utemeljeno zavrnjen, ker je temeljil na členu 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001, saj ni bilo dokaza o resni in dejanski uporabi teh znamk (točki 23 in 24 obrazložitve izpodbijane odločbe).
Upoštevnost smernic EUIPO za presojo
33 Najprej je treba navesti, da je treba trditve tožeče stranke, da je bila ozka razlaga specifikacije, ki jo je podal odbor za pritožbe, napačna, ker je bila v nasprotju s smernicami EUIPO za presojo, kot dokaz o morebitni kršitvi določb Uredbe 2017/1001 zavrniti kot brezpredmetne.
34 Smernice EUIPO za presojo namreč niso pravni akti, ki bi bili zavezujoči za razlago določb prava Unije (sodba z dne 19. decembra 2012, Leno Merken, C‑149/11, EU:C:2012:816, točka 48). Določbe smernic EUIPO za presojo kot take ne smejo niti prevladati nad določbami Uredbe 2017/1001 in Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 ter razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1) niti ne smejo vplivati na razlago teh uredb, ki jo poda sodišče Unije. Nasprotno, razlagati jih je treba glede na določbe teh uredb (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2012, Interkobo/UUNT – XXXLutz Marken (my baby), T‑523/10, EU:T:2012:326, točka 29).
35 Vsekakor iz smernic EUIPO za presojo, na katere se sklicuje tožeča stranka, ni razvidno, da bi bilo mogoče za „kemične preparate za farmacevtsko uporabo“ šteti, kot da zanje velja varstvo, saj se v obravnavanem primeru uporablja oblika specifikacije, in sicer kategorija proizvodov, za katere se zahteva varstvo, ki ji sledi kategorija izključenih proizvodov, pred katero je izraz „razen“, ki ji sledi – brez ločila – veznik „in“ in kategorija proizvodov, ki je vključena.
Razlaga specifikacije prejšnjih znamk Evropske unije
36 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da sta za besedilo specifikacije v angleščini, ki je jezik, v katerem so bile vložene prijave za registracijo prejšnjih znamk Evropske unije, mogoči dve jezikovni razlagi.
37 Ker ni ločil, zlasti podpičja, ki bi ločevalo „hrano za otroke in invalide“ od „kemičnih pripravkov za farmacevtsko uporabo“, niti dodatnih pojasnil, je mogoče dobesedno specifikacijo razumeti tako, da tako „hrana za otroke in invalide“ kot „kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“ spadajo pod omejitev „razen“. To razlago sta zagovarjala oddelek za ugovore in odbor za pritožbe.
38 Vendar pa je mogoča še druga dobesedna razlaga, ki jo predlaga tožeča stranka in ki iz specifikacije ne izključuje „kemičnih pripravkov za farmacevtsko uporabo“.
39 V zvezi s tem je treba, prvič, navesti, da je to možnost EUIPO sprejel na obravnavi. Poleg tega je odbor za pritožbe v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane odločbe priznal, da so bile poleg razlage, ki jo je sprejel, mogoče tudi druge razlage.
40 Drugič, Splošno sodišče tako kot tožeča stranka navaja, da iz spisa EUIPO in zlasti iz stališč družbe AxiCorp z dne 16. marca 2016, 20. oktobra 2016 in 10. novembra 2017 izhaja, da je družba AxiCorp šele v fazi pritožbe pred odborom za pritožbe trdila, da specifikacija ne zajema „kemičnih pripravkov za farmacevtsko uporabo“ ter da naj tožeča stranka ne bi predložila dokaza o resni in dejanski uporabi svojih znamk za farmacevtske ali kemične pripravke kot take.
41 Kot je bilo navedeno v točki 30 zgoraj, je namen registra predvsem, da gospodarske subjekte, vključno z obstoječimi ali potencialnimi konkurenti imetnikov ali prijaviteljev znamk, obvešča o pravicah tretjih oseb.
42 Pomembno je torej, da družba AxiCorp specifikacije pred oddelkom za ugovore ni razlagala ozko. Ker družba AxiCorp ni izrazila dvomov glede razlage specifikacije, glede obsega kategorij proizvodov, ki so zajeti s prejšnjimi znamkami Evropske unije, ali glede domnevnih pomanjkljivosti dokazov o uporabi v zvezi s tem pred tem oddelkom, je dovoljeno šteti, na eni strani, da ni bilo nobenega dokaza o tem, da je treba specifikacijo razlagati tako, kakor jo je nazadnje razlagal oddelek za ugovore in kot jo je nato potrdil odbor za pritožbe, in na drugi strani, da je bila spoštovana zahteva po jasnosti in natančnosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 30 zgoraj.
43 Tretjič, treba je navesti, da čeprav je razlaga specifikacije, ki jo je podal odbor za pritožbe, v skladu s katero so „kemični pripravki za farmacevtsko uporabo“ izključeni, mogoča glede na njeno besedilo, pa se pri tej razlagi nista pravilno upoštevala druga bistvena elementa za odločanje o obsegu te specifikacije, in sicer dejanska volja imetnika zadevnih znamk in prizadevanje, da se temu besedilu da uporaben obseg, ki izključuje razumevanje, ki bi za imetnika pomenilo nesmiseln rezultat.
44 Tako Splošno sodišče najprej navaja, da dejanska želja prijavitelja za registracijo znamke Evropske unije v skladu s sodno prakso ni neupoštevna. Namreč, čeprav je bilo to stališče podano v okviru analize obsega varstva nacionalne znamke, ki izhaja iz uporabe vseh splošnih znakov naslova razreda, je Sodišče navedlo, da bi položaj, v katerem je obseg varstva, ki ga zagotavlja znamka, odvisen od pristopa razlage, ki ga sprejme pristojni organ, in ne od dejanske volje prijavitelja, lahko ogrozil pravno varnost navedenega prijavitelja in tudi tretjih gospodarskih subjektov (sodba z dne 19. junija 2012, Chartered Institute of Patent Attorneys, C‑307/10, EU:C:2012:361, točka 60).
45 Če bi bil pristop odbora za pritožbe pravilen in so registracije prejšnjih znamk Evropske unije zajemale farmacevtske proizvode razen tistih, „v katerih so uporabljeni kemični farmacevtski pripravki“, torej so zajemale le „naravne“ pripravke ali pripravke „rastlinskega izvora“, ki ne vsebujejo kemijskih snovi ali sintetičnih sestavin, bi te registracije zajemale le proizvode, ki naj jih tožeča stranka ne bi predvidela in ki naj ne bi bili izrecno navedeni v specifikaciji teh znamk. Kot izhaja iz točke 44 zgoraj, taka predpostavka ni združljiva z zahtevami po predvidljivosti in pravni varnosti.
46 Dalje, čeprav je res, da je treba dati prednost besedni razlagi specifikacije znamke, pa to načelo nikakor ni koristno v primeru, ko sta mogoči dve jezikovni razlagi.
47 V takem primeru je treba med več mogočimi razlagami besedil prava Unije dati prednost tisti, ki ne vodi v nesmiseln rezultat. Razlaga določb prava Unije namreč najprej in predvsem temelji na njihovem besedilu, saj ta pristop izraža bistvena načela predvidljivosti in pravne varnosti. Če pa je besedilo dvoumno ali če njegova besedna razlaga vodi k nesmiselnemu rezultatu, je lahko ta pomen predmet revizije, potem ko je bilo to besedilo postavljeno v svoj kontekst in ko se je razlagalo glede na vse določbe prava Unije, njegove cilje in stanje njegovega razvoja v času, ko se zadevna določba uporabi (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi European Federation for Cosmetic Ingredients, C‑592/14, EU:C:2016:179, točki 36 in 37; glej v tem smislu tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca H. Mayrasa v zadevi Fellinger, 67/79, EU:C:1980:23, str. 550).
48 Sodišče je že imelo možnost, da izključi razlage določb prava Unije, ki bi vodile k nesmiselnemu rezultatu (glej v tem smislu na področju prostega pretoka delavcev sodbo z dne 10. decembra 2009, Peśla, C‑345/08, EU:C:2009:771, točki 46 in 48, in na področju modelov sodbo z dne 21. septembra 2017, Easy Sanitary Solutions in EUIPO/Group Nivelles, C‑361/15 P in C‑405/15 P, EU:C:2017:720, točka 96).
49 Splošno sodišče meni, da je treba po analogiji ugotovitve iz točk od 46 do 48 zgoraj uporabiti v primeru, kakršen je ta v tej zadevi v zvezi z razlago specifikacije prejšnje znamke Evropske unije.
50 Oddelek za ugovore, in če je to potrebno, odbor za pritožbe morata namreč razlagati seznam proizvodov in storitev, za katere je registrirana prejšnja znamka Evropske unije, za katero se je zahteval dokaz o resni in dejanski uporabi, da bi se določil obseg varstva te znamke ter uredilo vprašanje njene resne in dejanske uporabe, preden se odloči o samem ugovoru. Vendar pa morata ob tem kar najbolj skladno razlagati besedilo seznama proizvodov in storitev, ki so vključeni, ne le glede na njegov dobesedni pomen in njegov slovnični zapis, ampak tudi – če bi prišlo do nesmiselnega rezultata – glede na njegovo sobesedilo in dejansko voljo imetnika te znamke glede njenega obsega.
51 Splošno sodišče tako meni, da – v okviru člena 47(2) Uredbe 2017/1001 in določitve obsega varstva prejšnje znamke Evropske unije ter presoje dokazov o resni in dejanski uporabi te znamke – če sta mogoči dve jezikovni razlagi specifikacije te znamke, ampak bi ena od njiju vodila k nesmiselnemu rezultatu glede obsega varstva znamke, mora odbor za pritožbe rešiti težavo tako, da se odloči za bolj verjetno in predvidljivo razlago te specifikacije. Splošno sodišče ugotavlja, da bi bilo nesmiselno sprejeti razlago specifikacije, ki bi povzročila, da se izključijo vsi proizvodi tožeče stranke, tako da so ji kot proizvodi, ki so zaščiteni s prejšnjimi znamkami Evropske unije, puščeni le proizvodi, za katere ni zahtevala varstva svojih znamk.
52 V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe v bistvu izenačil „kemične pripravke za farmacevtsko uporabo“ s končnimi kemičnimi ali sintetičnimi farmacevtskimi pripravki. Posledično so bili vsi dokazi o uporabi prejšnjih znamk Evropske unije zavrnjeni, in to kljub okoliščinam, v skladu s katerimi je bila glavna dejavnost tožeče stranke trženje farmacevtskih pripravkov in v skladu s katerimi so bile te znamke kljub temu registrirane kot „farmacevtski pripravki“. Kot trdi tožeča stranka, bi bilo nesmiselno predpostavljati, da bi slednja nameravala zahtevati registracijo znamke Evropske unije za kategorijo proizvodov, ki bi jo nato omejila s kategorijo precej enakovrednih proizvodov.
53 Te ugotovitve v ničemer ne izpodbija sodna praksa, navedena v točki 21 obrazložitve izpodbijane odločbe, niti EUIPO v točki 27 odgovora na tožbo in na obravnavi v podporo na eni strani zavrnitvi razlage specifikacije, ki je ugodna za tožečo stranko, in na drugi strani nujnosti, da se uporabi ozka razlaga za to specifikacijo, in sicer točka 67 sklepa z dne 6. februarja 2014, El Corte Inglés/UUNT (C‑301/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:235), točka 31 sodbe z dne 11. novembra 2009, Frag Comercio Internacional/UUNT – Tinkerbell Modas (GREEN by missako) (T‑162/08, neobjavljena, EU:T:2009:432), točka 62 sodbe z dne 6. aprila 2017, NANA FINK (T‑39/16, EU:T:2017:263), in točka 62 sodbe z dne 18. oktobra 2018, Next design+produktion/EUIPO – Nanu-Nana Joachim Hoepp (nuuna) (T‑533/17, neobjavljena, EU:T:2018:698).
54 V zvezi s tem je res, na eni strani, kar zadeva sodno prakso, navedeno v točki 21 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je sodišče Unije v okviru postopkov z ugovorom in postopkov primerjave proizvodov in storitev priznalo, da je mogoče, da opis proizvodov in storitev, na katere se nanaša prejšnja znamka, ne omogoča, da se primerjajo s tistimi, ki jih označuje prijavljena znamka (glej v tem smislu sklep z dne 6. februarja 2014, El Corte Inglés/UUNT, C‑301/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:235, točka 67, in sodba z dne 11. novembra 2009, GREEN by missako, T‑162/08, neobjavljena, EU:T:2009:432, točka 31). Na drugi strani je res, kar zadeva sodno prakso, ki jo je EUIPO navedel v točki 27 odgovora na tožbo in na obravnavi, da je Splošno sodišče navedlo, da se imetnik znamke Evropske unije ne sme okoristiti s kršitvijo svoje obveznosti jasne in natančne določitve proizvodov in storitev (glej v tem smislu sodbi z dne 6. aprila 2017, NANA FINK, T‑39/16, EU:T:2017:263, točka 48, in z dne 18. oktobra 2018, nuuna, T‑533/17, neobjavljena, EU:T:2018:698, točka 62).
55 Vendar se dejstva in faza postopka zgoraj navedenih zadev razlikujejo od tistih v tem primeru.
56 Prvič, v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 6. februarja 2014, El Corte Inglés/UUNT (C‑301/13 P, neobjavljen, EU:C:2014:235), na eni strani niti besedilo opisa storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, obravnavana v tej zadevi, niti elementi, ki jih je tožeča stranka navedla v postopku pred EUIPO, ne kažejo na to, da se varstvo te znamke razteza na druge proizvode in storitve, kot so tisti iz razreda 35 v smislu Nicejskega aranžmaja. Na drugi strani trditev in dokazov o posebnostih nacionalnega prava, na podlagi katerih bi se domnevno lahko določil smisel opisa storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, obravnavana v navedeni zadevi, ni bilo mogoče upoštevati, ker so bili prvič podani šele pred Splošnim sodiščem. V teh specifičnih okoliščinah je Sodišče torej odločilo, da je Splošno sodišče pravilno odločilo, da opis storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, obravnavana v tej zadevi, ni dopuščal, da se te primerjajo s proizvodi, ki jih označuje znamka, za katero se je zahtevala registracija.
57 Drugič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. novembra 2009, GREEN by missako (T‑162/08, neobjavljena, EU:T:2009:432) – čeprav so bile storitve, na katere se nanaša prejšnja znamka, obravnavana v navedeni zadevi, določene preširoko, da bi omogočile resnično primerjavo s tistimi, na katere se nanaša zadevna prijavljena znamka – pa so razlike med zadevnimi znaki zadosten razlog, da se zavrne verjetnost zmede kljub enakosti in podobnosti nekaterih proizvodov, na katere se nanašajo zadevne znamke.
58 Tretjič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. aprila 2017, NANA FINK (T‑39/16, EU:T:2017:263) – čeprav je opis nekaterih proizvodov, na katere se nanaša prejšnja znamka, obravnavana v navedeni zadevi, mogoče razumeti na dva različna načina (bodisi kot da vsebuje le končne usnjene izdelke in izdelke iz imitacije usnja bodisi kot da vsebuje tudi „imitacije iz usnja“) – sta bili obe razlagi enako verjetni in nista vodili k nesmiselni specifikaciji.
59 Četrtič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. oktobra 2018, nuuna (T‑533/17, neobjavljena, EU:T:2018:698), je Splošno sodišče navedlo, da so proizvodi, na katere so se nanašale zadevne prejšnje znamke, natančno določeni, kar pa je odbor za pritožbe prezrl, in Splošno sodišče jih je lahko primerjalo s proizvodi, na katere se je nanašala prijavljena znamka v tej zadevi. Navedena zadeva se torej ni nanašala niti na neizpolnitev obveznosti po jasnosti in natančnosti niti na morebitno nesmiselnost specifikacije zadevnih proizvodov.
60 V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da le če sta obe mogoči jezikovni razlagi seznama proizvodov in storitev, ki jih označuje prejšnja znamka Evropske unije, enako verjetni in predvidljivi, je pri določanju obsega varstva te znamke in presoje predloženih dokazov o resni in dejanski uporabi treba uporabiti načelo, izpeljano iz točke 48 sodbe z dne 6. aprila 2017, NANA FINK (T‑39/16, EU:T:2017:263), v skladu s katerim imetnik znamke Evropske unije ne more pridobiti koristi s kršitvijo svoje obveznosti jasne in natančne določitve proizvodov in storitev.
61 Te ugotovitve pa ne izpodbije trditev EUIPO, da je v specifikaciji, potem ko so bili sintetični kemični proizvodi izključeni, ostalo še kar nekaj proizvodov, kot so zdravila iz rastlin. Tak pristop predstavlja namreč enake težave, kot so tiste, navedene v točki 45 zgoraj, in sicer da so registracije prejšnjih znamk Evropske unije zajemale le proizvode, ki jih tožeča stranka ni predvidela in ki niso bili izrecno navedeni v specifikaciji, kar pa naj ne bi bilo združljivo z zahtevama po predvidljivosti in pravni varnosti.
62 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba skleniti, da je odbor za pritožbe s tem, da je ocenil, da bi bilo treba specifikacijo razlagati tako, da so „kemični preparati za farmacevtsko uporabo“ izključeni in da so prejšnje znamke Evropske unije tako zajemale farmacevtske proizvode razen tistih, „v katerih so uporabljeni kemijski farmacevtski pripravki“, to specifikacijo napačno razlagal. Slednjo bi bilo namreč mogoče razlagati tako, kot da na eni strani vključuje „farmacevtske preparate“ in na drugi strani „kemične preparate za farmacevtsko uporabo“, in sicer prehodne kemične sintetične sestavine v njihovem čistem stanju, ki jih je mogoče kombinirati v farmacevtske namene, in sicer za oblikovanje končnih farmacevtskih pripravkov samih.
63 Iz tega izhaja, da je treba edini tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 47(2) Uredbe 2017/1001, sprejeti in izpodbijano odločbo razveljaviti v delu, v katerem je odbor za pritožbe zavrnil pri njem vloženo pritožbo glede razlogov za ugovor iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001.
64 Glede drugega tožbenega predloga tožeče stranke, ki je bil vložen podredno in s katerim tožeča stranka v bistvu Splošnemu sodišču predlaga, naj uveljavi reformatorično pooblastilo, ki ga ima na podlagi člena 72(3) Uredbe 2017/1001, je treba spomniti, da to pooblastilo Splošnemu sodišču ne daje pooblastila za presojo, o kateri odbor za pritožbe še ni podal mnenja. Izvajanje reformatoričnega pooblastila mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih lahko Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72).
65 Treba je ugotoviti, da odbor za pritožbe neutemeljeno ni opravil presoje vseh dokazov, predloženih za ugotavljanje resne in dejanske uporabe prejšnjih znamk.
66 Splošno sodišče ne sme opraviti prve presoje zgoraj navedenih dokazov v okviru presoje predloga za spremembo izpodbijane odločbe, ki ga je v bistvu vložila tožeča stranka v okviru drugega tožbenega predloga.
67 Torej bo o tem moral odločiti odbor za pritožbe, da bo sprejel odločitev, ki jo mora sprejeti o pritožbi, o kateri mora še vedno odločiti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2014, CEDC International/UUNT – Underberg (Oblika travne bilke v steklenici), T‑235/12, EU:T:2014:1058, točki 101 in 102 ter navedena sodna praksa).
68 Ker Splošno sodišče izpodbijane odločbe ne more spremeniti, je treba ta drugi tožbeni predlog zavrniti.
Stroški
69 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO s svojimi predlogi v glavnem ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
70 Poleg tega je tožeča stranka predlagala, naj ji EUIPO povrne stroške postopka pred odborom za pritožbe pri EUIPO. Glede tega je treba spomniti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo. Zato je treba EUIPO naložiti tudi nujne stroške, ki jih je tožeča stranka priglasila v zvezi s postopkom pred odborom za pritožbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Odločba petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 7. februarja 2018 (zadeva R 1473/2017–5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Alliance Pharmaceuticals Ltd in AxiCorp GmbH se razveljavi v delu, v katerem je odbor za pritožbe zavrnil pritožbo, ki je bila vložena pri njem, glede razlogov za ugovor iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe 2017/1001.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. EUIPO se naloži plačilo stroškov, skupaj z nujnimi stroški, ki jih je priglasila družba Alliance Pharmaceuticals v zvezi s postopkom pred odborom za pritožbe pri EUIPO.
Gervasoni | Kowalik-Bańczyk | Mac Eochaidh |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. oktobra 2019.
Podpisi