SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 20. januarja 2009

Zadeva F-32/08

Marie-Claude Klein

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Invalidska pokojnina – Smrt – Pojem vzdrževanega otroka – Člen 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Nadomestilo za primer smrti – Pavšalni znesek v primeru smrti – Pokojnina po starših“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M.-C. Klein v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic Komisije z dne 4. maja 2007, s katero so bile zavrnjene njene zahteve za priznanje upravičenosti do nekaterih finančnih pravic, ki jih je zahtevala zaradi smrti očeta, nekdanjega uradnika Komisije, in če je primerno, razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja z dne 15. novembra 2007, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je 3. avgusta 2007 vložila zoper zgoraj navedeno odločbo.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek tožbenih razlogov

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1))

2.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Načela – Samostojna razlaga

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 70 in 80)

3.      Uradniki – Pokojnine – Upravičenci po prejemniku – Vzdrževani otrok

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 70 in 80; Priloga VII, člen 2)

4.      Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Pavšalni znesek v primeru smrti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73(1) in (2))

5.      Uradniki – Pokojnine – Upravičenci po prejemniku – Roki za vložitev zahtevka za izplačilo pokojninskih pravic

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 42)

1.      V skladu s členom 35(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence mora tožba obsegati predvsem predmet postopka ter tožbene razloge in dejanske in pravne trditve. Da se zagotovi pravna varnost, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila same tožbe. Vendar tožbe ni treba razglasiti za nedopustno, čeprav zgolj sklicevanje na prilogo v zvezi s povzetkom dejanskega stanja, ki ga mora sama tožba vsebovati, na splošno ni sprejemljivo, temveč jo je treba preučiti po temelju, če sta imela tožena stranka in sodišče Skupnosti možnost razumeti dejansko stanje, predstavljeno v pritožbi. Sodišče je v vsakem primeru pristojno, da glede na okoliščine posamezne zadeve presodi, ali je zaradi dobrega delovanja sodnega sistema upravičeno, da se tožba zavrne po temelju, ne da bi predhodno odločilo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila tožena stranka.

(Glej točki 19 in 20.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. februar 2002, Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točki 51 in 52; 23. marec 2004, Francija proti Komisiji, C‑233/02, Recueil, str. I‑2759, točka 26;

Sodišče prve stopnje: 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20; 22. junij 1994, Rijnoudt in Hocken proti Komisiji, združeni zadevi T‑97/92 in T‑111/92, RecFP, str. I‑A‑159 in II‑511, točka 71; 21. maj 1999, Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II‑1703, točka 49; 15. junij 1999, Ismeri Europa proti Računskemu sodišču, T‑277/97, Recueil, str. II‑1825, točka 29; 15. junij 2005, Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T‑171/02, ZOdl., str. II‑2123, točka 155;

Sodišče za uslužbence: 17. oktober 2007, Mascheroni proti Komisiji, F‑63/06, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 52; 8. april 2008, Bordini proti Komisiji, F-134/06, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 56.

2.      Iz zahtev po enotni uporabi prava Skupnosti in načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz neke določbe prava Skupnosti, ki za določitev njenega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, v celotni Skupnosti praviloma razlagati samostojno in enotno ob upoštevanju okvira ureditve in cilja, ki mu zadevna ureditev sledi. Poleg tega, čeprav je res, da celo, če izrecne napotitve ni, uporaba prava Skupnosti, če je primerno, lahko vsebuje napotitev na pravo držav članic, to velja le, ko sodišče Skupnosti v pravu Skupnosti ali v splošnih načelih prava Skupnosti ne more najti elementov, ki bi mu s samostojno razlago omogočali natančno določitev njene vsebine in obsega.

V zvezi z razlago pojma vzdrževani otrok iz členov 70 in 80 Kadrovskih predpisov za uradnike pravo Skupnosti zlasti v Kadrovskih predpisih vsebuje zadostne podatke, na podlagi katerih je mogoče samostojno pojasniti vsebino in obseg navedenega pojma. Predvsem je treba zavrniti vsakršno sklicevanje na nacionalno pravo. Poleg tega je mogoče s samostojno razlago pojma vzdrževani otrok najlažje zavarovati enotno uporabo tega pojma in enako obravnavanje upravičencev po uradnikih, prejemnikih starostne pokojnine ali prejemnikih invalidnine.

(Glej točki 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 22. februar 2006, Adam proti Komisiji, T‑342/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑23 in II‑A‑2‑107, točka 32.

3.      Za razlago pojma vzdrževani otrok v smislu členov 70 in 80 Kadrovskih predpisov se je treba sklicevati na opredelitev v členu 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom o dodatku za vzdrževanega otroka, in sicer je to v skladu z odstavkom 2 te določbe otrok, „ki ga uradnik dejansko vzdržuje“, pri čemer dejansko vzdrževanje vključuje zadovoljevanje vseh ali dela bistvenih potreb otroka, zlasti v zvezi z bivanjem, prehrano, oblačili, izobraževanjem ter zdravstvenim varstvom in stroški zdravljenja.

Sodišče Skupnosti ob upoštevanju določb člena 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom ne more prezreti starostnih meja, ki veljajo za upravičenost do dodatka za vzdrževanega otroka v skladu z odstavkom 3 navedenega člena, po katerem mora biti otrok mlajši od 18 let ali pod določenimi pogoji mlajši od 26 let. Starostni meji, določeni v členu 2(3) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, sta zato utemeljeni ne le za dodelitev dodatka za vzdrževanega otroka, temveč tudi za dodelitev nadomestila za primer smrti ali pokojnine po starših. Čeprav je zakonodajalec v okviru diskrecijske pravice izhajal iz predpostavke, da morajo otroci od določene starosti sami zadovoljevati svoje potrebe in zaradi dodelitve dodatka za vzdrževanega otroka ne smejo biti breme za proračun Skupnosti, ni namreč nobenega razloga, da to ne bi veljalo tudi za finančne dajatve iz členov 70 in 80 Kadrovskih predpisov.

Potreba po opredelitvi pojma vzdrževani otrok ob upoštevanju povezanih določb odstavkov 2 in 3 člena 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom je potrjena z določbami odstavkov 6 in 7 istega člena. Iz zadnjenavedenih določb namreč jasno izhaja, da se pojem vzdrževani otrok ne sme razumeti le v smislu odstavka 2 navedenega člena, temveč ga je treba razumeti širše; tako se odstavek 6 člena 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom izrecno sklicuje na „vzdrževanega otroka […] v smislu tega člena“, odstavek 7 istega člena pa na „vzdrževanega otroka v smislu odstavkov 2 in 3“.

Iz odstavka 4 člena 2 Priloge VII h Kadrovskim predpisom izrecno izhaja, da mora za to, da se oseba lahko šteje za vzdrževanega člana, obstajati „poseb[en] obrazložen[…] sklep[…] organa za imenovanja“. Možnost, da uprava v smislu člena 2(4) Priloge VII h Kadrovskim predpisom vsako osebo šteje za vzdrževanega člana, temelji na kumulativnem dokazu, da ima uradnik po eni strani „po zakonu dolž[nost] vzdrževati“ in po drugi strani „visok[e] strošk[e]“, povezane z vzdrževanjem otroka.

(Glej točke 37, 40, 41, 44 in 45.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. oktober 2006, Arranz Benitez proti Parlamentu, T‑87/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑201 in II‑A‑2‑1031, točka 42 in navedena sodna praksa.

4.      Sklicevanje v členu 73 Kadrovskih predpisov na pogoje, določene v Skupnih pravilih o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer nezgode ali poklicne bolezni, se nanaša le na stvarno področje uporabe navedenega člena, in sicer na „primer poklicne bolezni in nesreče“, ne pa na osebno področje uporabe. Prav tako je treba v tem smislu, in sicer v primerjavi s stvarnim področjem uporabe skupnih pravil, razumeti določbo člena 73(1), drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov, ki določa, da je „v teh pravilih […] določeno, za katera tveganja zavarovanje ne velja“. Poleg tega se navedena skupna pravila glede na osebno področje njihove uporabe v skladu s členom 1 teh pravil uporabljajo le za „uradnika“, „začasnega uslužbenca“ in „pogodbenega uslužbenca“ ter torej ne veljajo za tveganja, ki nastanejo po dokončnem prenehanju delovnega razmerja uradnika ali uslužbenca. Čeprav je za poklicno bolezen v členu 16 teh pravil določeno, da so „nekdanji zavarovanec“ (in sicer tisti, čigar delovno razmerje je dokončno prenehalo) ali njegovi upravičenci (če je zavarovanec umrl) lahko upravičeni do dajatev iz člena 73(2) Kadrovskih predpisov, so take dajatve zagotovljene le, če je smrt „nekdanjega zavarovanca“ posledica bolezni, ki se je pojavila po dokončnem prenehanju opravljanja poklica, vendar je bil vzrok zanjo opravljanje poklica.

Dejstvo, da člen 73 Kadrovskih predpisov določa, da se pavšalni znesek v primeru smrti lahko izplačuje poleg dajatev iz poglavja 3 naslova V Kadrovskih predpisov, ne dokazuje, da so lahko do pavšalnega zneska v primeru smrti upravičeni tudi upravičenci po uradniku, ki ni več aktivno zaposlen. Čeprav se nekatere določbe zadevnega poglavja 3 nanašajo na prejemnike starostne pokojnine ali invalidnine, pa druge, kot sta člena 79 in 80 Kadrovskih predpisov, določajo, da so do finančnih dajatev upravičeni ne le upravičenci po zgoraj navedenih prejemnikih, temveč ob smrti aktivno zaposlenega uradnika tudi upravičenci po njem.

(Glej točki 54 in 55.)

5.      Določbe člena 42 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, po katerih upravičenci po umrlem uradniku, ki niso zaprosili za pokojnino v enem letu po datumu smrti uradnika, izgubijo to pravico, razen če je dokazana višja sila, so določbe javnega prava, ki jih stranke in sodišče ne morejo spreminjati, ker so bile določene zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev. Dejstvo, da se je upravičenec s Kadrovskimi predpisi seznanil šele po tem roku, ni utemeljitev, ki upravičuje neupoštevanje teh predpisov, in torej ne more povzročiti dokaza obstoja višje sile, saj se navedeni enoletni rok zdi že dovolj dolg, da imajo dediči in upravičenci po uradniku ali upokojencu Skupnosti dovolj časa, da se obrnejo na upravo institucije. Še več, za vsako osebo, za katero veljajo pravila Kadrovskih predpisov ali ki bi lahko bila upravičena do dajatve, dodeljene na podlagi teh pravil, se šteje, da je seznanjena s Kadrovskimi predpisi, zato se ne more sklicevati na njihovo nepoznavanje, da bi obšla zastaralne roke, določene v teh predpisih.

(Glej točki 59 in 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. september 1999, Neumann in Neumann‑Schölles proti Komisiji, T‑68/97, RecFP, str. I‑A‑193 in II‑1005, točki 45 in 48.