SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 11. decembra 2012

Zadeva F‑65/10

José Manuel Mata Blanco

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Notranji natečaj COM/INT/OLAF/09/AD 10 – Boj proti goljufijam – Pristojnosti EPSO in natečajne komisije – Pristopni testi, ki jih nadzoruje natečajna komisija – Ustni preizkus – Kršitev obvestila o natečaju – Razlike v ocenah – Merila za ocenjevanje – Enako obravnavanje kandidatov – Očitna napaka pri presoji – Načeli preglednosti in dobrega upravljanja – Obveznost obrazložitve“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero J. M. Mata Blanco v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije notranjega natečaja COM/INT/OLAF/09/AD 10 z dne 11. maja 2010, s katero je bila po ponovnem preizkusu potrjena njena odločba z dne 9. marca 2010, da ga ne vpiše na rezervni seznam.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Potek natečaja – Delitev pristojnosti med Evropskim uradom za izbor osebja (EPSO) in natečajno komisijo – Pristopni test – Predhodno preverjanje natečajne komisije, ali kandidati izpolnjujejo sprejemne pogoje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 30, prvi odstavek; Priloga III, člena 5 in 7)

2.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Vsebina preizkusov ter uporaba meril za ocenjevanje in njihovo tehtanje – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

3.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Spoštovanje tajnosti dela – Področje uporabe – Merila za popravljanje pisnih preizkusov in merila za ocenjevanje ustnih preizkusov – Vključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 6)

4.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Potek preizkusov – Različni datumi in vsebina ustnih preizkusov – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

5.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Ocena sposobnosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

6.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev prijave – Obveznost obrazložitve – Obseg – Spoštovanje tajnosti dela

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25; Priloga III, člen 6)

1.      Ni mogoče sklepati, da je Evropski urad za izbor osebja sam brez kakršnega koli sodelovanja natečajne komisije organiziral prvo fazo natečaja, in sicer predizbor na podlagi pristopnih testov, ker so bili k pristopnim testom navedenega natečaja povabljeni vsi kandidati, ki so po predhodnem preverjanju s strani natečajne komisije izpolnjevali sprejemne pogoje iz obvestila o natečaju. Natečajna komisija je namreč s predhodnim preverjanjem, ali kandidati izpolnjujejo sprejemne pogoje za pripustitev k pristopnim testom, lahko že od začetka izbirnega postopka nadzirala vse preizkuse v okviru natečaja.

(Glej točko 31.)

2.      Natečajna komisija, ki ima široko diskrecijsko pravico glede podrobnih pravil in natančnejše vsebine preizkusov, predvidenih v natečaju, je vseeno vezana na besedilo obvestila o natečaju. Sodišče Unije lahko vsebino preizkusov kritizira le, če je bil z njo prekoračen okvir, ki izhaja iz obvestila o natečaju, ali če ni v skladu s cilji preizkusa ali natečaja. Iz tega sledi, da ima natečajna komisija široko diskrecijsko pravico glede tega, ali so merila za ocenjevanje, navedena v obvestilu o natečaju, dovolj natančna, da lahko opravi svojo nalogo, ali pa je treba pred preizkusi določiti podrobnejša merila. Poleg tega ima tudi možnost, da kadar obvestilo o natečaju ne določa meril za ocenjevanje, določi taka merila, ali kadar jih to obvestilo določa, vendar brez sklicevanja na njihovo tehtanje, da določi to tehtanje. Sodišče za uslužbence lahko kritizira odločbo, ki jo natečajna komisija sprejme v okviru izvajanja diskrecijske pravice, le toliko, kot je potrebno za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov.

(Glej točke 46, 47 in 55.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. julij 1995, Pimley-Smith proti Komisiji, T‑291/94, točka 48; 5. april 2005, Christensen proti Komisiji, T‑336/02, točki 85 in 94;

Sodišče za uslužbence: 8. julij 2010, Wybranowski proti Komisiji, F‑17/08, točka 32 in navedena sodna praksa.

3.      Merila za popravljanje pisnih preizkusov, ki jih natečajna komisija sprejme pred preizkusi, so sestavni del primerjalnih ocen uspešnosti kandidatov, ki jih opravi natečajna komisija. Namen teh meril je v interesu kandidatov zagotoviti določeno enotnost ocen natečajne komisije, zlasti ko je veliko kandidatov, zanje pa enako kot za ocene natečajne komisije velja tajnost posvetovanja. Enako razlogovanje je treba uporabiti za merila, ki jih natečajna komisija sprejme pred ustnim preizkusom, da lahko presoja različna merila za ocenjevanje navedenega preizkusa, določena v obvestilu o natečaju.

Iz tega sledi, da merila za ocenjevanje, ki jih natečajna komisija določi za presojo odgovorov na ustnem preizkusu, kot sta notranja doslednost navedenih odgovorov in struktura argumentiranja, očitno ne morejo biti navedena v obvestilu o razpisu.

(Glej točki 68 in 69.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, točka 29.

4.      Čeprav načelo enakosti zahteva, da pisni preizkusi potekajo isti dan za vse kandidate, takega pogoja ni mogoče določiti za ustne preizkuse, ki zaradi svoje narave ne morejo potekati hkrati za vse kandidate in poleg tega nimajo nujno enake vsebine za vse kandidate.

V zvezi s tem dejstvo, da so ustni preizkusi potekali v obdobju desetih delovnih dni in da v tem obdobju štiri delovne dni ni bilo nobenega ustnega preizkusa, ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja kandidatov. Razlika štirih delovnih dni za pripravo ustnega preizkusa na natečaju, ki je bil objavljen skoraj deset mesecev pred ustnimi preizkusi in je bil namenjen osebam, ki so morale imeti najmanj petnajst let delovnih izkušenj na zadevnih delovnih mestih, je zanemarljiva. Zato dejstvo, da je bil kandidat na ustni preizkus povabljen med prvimi in je imel nekaj dni manj za pripravo kot pozneje povabljeni kandidati, ne pomeni, da je bil ta kandidat v slabšem položaju kot drugi in da je bilo zato kršeno načelo enakega obravnavanja.

(Glej točki 83 in 85.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. oktober 1990, Gallone proti Svetu, T‑132/89, točka 36.

5.      Ocene, do katerih pride natečajna komisija, ko ocenjuje znanje in sposobnosti kandidatov, so primerjalne. Te ocene, kot tudi odločitve, s katerimi natečajna komisija ugotavlja neuspeh kandidata na preizkusu, pomenijo izraz vrednostne sodbe tega, kar je kandidat pokazal na preizkusu, spadajo v široko diskrecijsko pravico, ki jo ima natečajna komisija, in jih sodišče Unije lahko nadzira le v primeru očitne kršitve pravil, ki urejajo delo natečajne komisije.

Tako je nadzor sodišča Unije na področju zaposlovanja na podlagi natečajev omejen na preizkus zakonitosti postopkov, ki jih uporabi uprava, na preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katero se je uprava oprla pri sprejetju odločitve, ter, nazadnje, na ugotovitev neobstoja očitne napake pri presoji, napačne uporabe prava in zlorabe pooblastil, ki bi jih lahko vključevala upravna odločba.

(Glej točki 93 in 94.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T‑53/00, točki 91 in 92.

6.      Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je po eni strani zadevni osebi dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena, in po drugi strani omogočiti sodni nadzor nad to odločbo. Kar zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, mora biti ta obveznost v skladu s spoštovanjem tajnosti, ki velja za njeno delo na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom. Spoštovanje te tajnosti preprečuje razkritje stališč, ki so jih izrazili posamezni člani natečajnih komisij, in razkritje vseh elementov, ki se nanašajo na individualno ali primerjalno oceno kandidatov. Obveznost obrazložitve odločb natečajne komisije mora v teh okoliščinah upoštevati naravo zadevnega dela, ki na splošno vključuje najmanj dve ločeni fazi, in sicer, prvič, preučitev prijav, da se izberejo kandidati, ki bodo pripuščeni k natečaju, in, drugič, preučitev sposobnosti kandidatov za prosto delovno mesto, da se sestavi seznam primernih kandidatov.

Druga faza dela natečajne komisije je predvsem primerjalna, zato zanjo velja tajnost, ki velja za to delo. Merila za popravljanje, ki jih natečajna komisija sprejme pred preizkusi, so sestavni del primerjalnih ocen uspešnosti kandidatov, ki jih opravi komisija. Za ta merila in za ocenjevanje natečajne komisije torej velja tajnost posvetovanja. Primerjalne ocene, do katerih pride natečajna komisija, so izražene v ocenah, ki jih komisija da kandidatom. Te so izraz vrednostnih sodb vsakega izmed njih. Ob upoštevanju tajnosti, ki velja za delo natečajne komisije, je sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih, zadostna obrazložitev odločb natečajne komisije. Taka obrazložitev ne krši pravic kandidatov.

Poleg tega glede na široko diskrecijsko pravico natečajne komisije za oceno rezultatov preizkusov na natečaju natečajna komisija pri obrazložitvi neuspeha kandidata na preizkusu ni zavezana podrobneje navesti odgovorov kandidatov, ki so bili ocenjeni za nezadostne, ali obrazložiti, zakaj so bili ti odgovori ocenjeni za nezadostne. Taka raven obrazložitve ni potrebna za to, da se sodišču omogoči, da izvaja sodni nadzor in, posledično, da se kandidatu omogoči, da presodi možnost vložitve pritožbe ali po potrebi tožbe.

(Glej točke od 106 do 109.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Parlament proti Innamoratiju, točke od 23 do 29 in 32;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Pimley-Smith proti Komisiji, točki 63 in 64; 19. februar 2004, Konstantopoulou proti Sodišču, T‑19/03, točka 34;

Sodišče za uslužbence: 30. april 2008, Dragoman proti Komisiji, F‑16/07, točka 63 in navedena sodna praksa.