SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 15. maja 2019(*)
„Predhodno odločanje – Državne pomoči – Pojem ‚pomoč, ki jo dodeli država članica, ali pomoč iz državnih sredstev‘ – Ukrepi za nadomestilo ponudnikom storitev v javnem interesu v sektorju električne energije – Pojem ‚pomoči, ki vplivajo na trgovino med državami članicami ter izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco‘ – Pojem ‚selektivna prednost‘ – Storitev splošnega gospodarskega pomena – Nadomestilo stroškov za opravljanje obveznosti javnih služb“
V zadevi C‑706/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva) z odločbo z dne 7. decembra 2017, ki je na Sodišče prispela 18. decembra 2017, v postopku
AB „Achema“,
AB „Orlen Lietuva“,
AB „Lifosa“
proti
Valstybinė kainų ir energetikos kontrolės komisija (VKEKK),
ob udeležbi
Lietuvos Respublikos energetikos ministerija,
UAB „Baltpool“,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Vilaras (poročevalec), predsednik senata, K. Jürimäe, sodnica, D. Šváby, S. Rodin in N. Piçarra, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodni tajnik: M. Aleksejev, vodja enote,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. novembra 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za AB „Achema“, AB „Orlen Lietuva“ in AB „Lifosa“ G. Balčiūnas in V. Radvila, advokatai, E. Righini in G. Catti De Gasperi, avvocati, ter C. Cluzel, avocate,
– za UAB „Baltpool“ A. Smaliukas in E. Junčienė,
– za litovsko vlado R. Krasuckaitė, D. Stepanienė, R. Dzikovič in D. Kriaučiūnas, agenti,
– za Evropsko komisijo P. Němečková, D. Recchia in A. Steiblytė, agentke,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se primarno nanaša na razlago člena 107(1) PDEU.
2 Ta predlog je bil vložen v sporu med družbami AB „Achema“, AB „Orlen Lietuva“ in AB „Lifosa“ ter Valstybinė kainų ir energetikos kontrolės komisija (nacionalna komisija za nadzor energije in cen, v nadaljevanju: NKNEC) glede sklepa št. O3‑442 NKNEC z dne 11. oktobra 2013 glede določitve zneska denarnih sredstev za leto 2014 za storitve v javnem interesu in glede določitve njihovih tarif (v nadaljevanju: sporni sklep).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 46 in 50 Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55) je navedeno:
„(46) Spoštovanje obveznosti javnih služb je osnovna zahteva te direktive, in pomembno je, da direktiva določa skupne minimalne standarde, ki jih spoštujejo vse države članice, pri čemer so upoštevani cilji glede zaščite odjemalcev, zanesljivosti oskrbe, varstva okolja in enakovrednih ravni konkurenčnosti v vseh državah članicah. Pomembno je, da je mogoče obveznosti javnih služb razlagati na nacionalni osnovi in pri tem upoštevati nacionalne okoliščine ter zakonodajo Skupnosti.
[…]
(50) Zahteve glede javnih služb, vključno z univerzalnimi storitvami, in skupne minimalne standarde, ki izhajajo iz njih, je treba nadalje okrepiti ter tako zagotoviti, da konkurenca in pravične cene koristijo vsem potrošnikom, zlasti ranljivim. Zahteve glede javnih služb bi bilo treba opredeliti na nacionalni ravni, pri čemer se upoštevajo nacionalne okoliščine; države članice bi morale spoštovati zakonodajo Skupnosti. […]“
4 Člen 3(2) Direktive 2009/72 določa:
„Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb Pogodbe [DEU], in zlasti člena [106] Pogodbe, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na zanesljivost, vključno z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varovanje okolja, ki vključuje učinkovito rabo energije, energije iz obnovljivih virov in varstvo podnebja. Take obveznosti morajo biti jasno določene, pregledne, nepristranske in preverljive in morajo elektroenergetskim družbam Skupnosti zagotavljati enak dostop do nacionalnih odjemalcev. V zvezi z zanesljivostjo oskrbe, učinkovito rabo energije/uravnavanjem povpraševanja in za uresničitev okoljskih ciljev ter ciljev v zvezi z energijo iz obnovljivih virov, navedenih v tem odstavku, lahko države članice uvedejo dolgoročno načrtovanje in pri tem upoštevajo možnost želje tretjih strani za dostop do sistema.“
Litovsko pravo
Ureditev storitev v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju
5 Člen 2(51) Lietuvos Respublikos Elektros energetikos įstatymas Nr. VIII‑1881 (zakon o električni energiji št. VIII‑1881) z dne 20. julija 2000 (Žin., 2000, št. 66‑1984, v različici, ki izhaja iz zakona št. XI‑1919 z dne 17. januarja 2012, v nadaljevanju: zakon o električni energiji) opredeljuje „javni interes v elektroenergetskem sektorju“ kot dejanje ali opustitev v tem sektorju, ki je neposredno ali posredno povezana z zanesljivostjo države na področju energetike in/ali javne varnosti, z varnostjo delovanja elektroenergetskega omrežja, z zmanjšanjem škodljivih vplivov tega sektorja na okolje, z diverzifikacijo virov energije in z drugimi cilji trajnostnega razvoja tega sektorja, ki jih določa ta zakon.
6 Člen 2(52) zakona o električni energiji določa, na eni strani, da so storitve v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju (v nadaljevanju: SJI) storitve, ki jih ponujajo podjetja, in na drugi strani, da litovska vlada oziroma organ, ki ga ta določi, določi seznam teh storitev ter ponudnike in način izvajanja teh storitev v skladu s splošnimi zahtevami, določenimi v členu 74 tega zakona, in z javnimi interesi v tem sektorju.
7 Člen 74 tega zakona v odstavku 1 določa dejanja ali opustitve, ki so lahko povezani s SJI, in v odstavku 2 določa, da litovska vlada sestavi seznam SJI in določi načine izvajanja teh storitev.
8 Člen 74(4) istega zakona določa, da litovska vlada ali organ, ki ga ta določi, subjekte na trgu zaveže, naj izvajajo SJI, če med njimi ne dela diskriminacije glede njihovih pravic in obveznosti.
9 Na podlagi člena 74 zakona o električni energiji je bila sprejeta Lietuvos Respublikos Vyriausybės nutarimas Nr. 916 „Dėl viešuosius interesus atitinkančių paslaugų elektros energetikos sektoriuje teikimo tvarkos aprašo patvirtinimo“ (vladna uredba št. 916 o potrditvi opisa sheme opravljanja storitev v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju) z dne 18. julija 2012 (Žin., 2012, št. 88‑4609 v različici, ki izhaja iz uredbe št. 1216 z dne 18. decembra 2013, v nadaljevanju: uredba št. 916).
10 Točke od 7 do 7.6 opisa, ki je priložen tej uredbi, določajo:
„7. Storitve v javnem interesu vključujejo:
7.1 proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije in njeno izravnavo;
7.2 proizvodnjo električne energije v soproizvodnji v obratih za soproizvodnjo toplote in električne energije, kadar ti obrati toploto dobavljajo sistemom daljinskega ogrevanja, prihranki primarne energije pa so taki, da je soproizvodnjo toplote in električne energije mogoče šteti za učinkovito;
7.3 proizvodnjo električne energije v navedenih obratih, v katerih je proizvodnja električne energije potrebna za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo;
7.4 ohranitev rezerv zmogljivosti določenih elektrarn, katerih dejavnost je nujna za zagotovitev nacionalne energetske varnosti;
7.5. razvoj zmogljivosti proizvodnje električne energije, ki je strateško pomembna za zagotavljanje varnosti in zanesljivosti energetskega omrežja ali energetske neodvisnosti države;
7.6. izvajanje strateških projektov v elektroenergetskem sektorju za izboljšanje zanesljivosti oskrbe z energijo z izgradnjo povezovalnih daljnovodov do elektroenergetskih sistemov drugih držav in/ali s povezovanjem elektroenergetskih sistemov Republike Litve z elektroenergetskimi sistemi drugih držav članic“.
11 V točkah od 8 do 8.3 opisa, ki je priložen tej uredbi, je določeno:
„8. Storitve v javnem interesu izvajajo te osebe:
8.1 proizvajalci električne energije […], ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov energije;
8.2. proizvajalci, za katere država določi, naj izvajajo storitve v javnem interesu iz točk od 7.2 do 7.4 [priloženega opisa];
8.3. osebe, ki so določene z nacionalno strategijo energetske neodvisnosti, njenim načrtom ali njenimi programi izvajanja in (ali) odločitvami vlade, za izvajanje storitev v javnem interesu, navedenih v točkah 7.5 in 7.6 [priloženega opisa]“.
12 Točki 11 in 111 opisa, ki je priložen uredbi št. 916, določata:
„11. Pred 1. septembrom tekočega leta vlada na predlog ministra za energijo in za prihajajoča koledarska leta potrdi osebe, ki izvajajo storitve v javnem interesu, navedene v točkah od 7.2 do 7.6 [priloženega opisa], projekte, navedene v točkah 7.5 in 7.6 [priloženega opisa], in obseg subvencionirane proizvodnje električne energije za ponudnike storitev v javnem interesu.
111. Storitve v javnem interesu, navedene v točki 7.2 [priloženega opisa], se izvajajo na načine, opisane spodaj.
111.1. Javni ponudnik ob upoštevanju potreb potrošnikov glede električne energije, za katere se uporabljajo tarife električne energije, ki jih določa država in ki so določene za prihajajoče koledarsko leto, ter obsega subvencionirane proizvodnje električne energije, ki ga določi država za prihajajoče koledarsko leto in za zadevnega proizvajalca, najpozneje 15. novembra tega leta proizvajalcem električne energije, ki izvajajo storitev v javnem interesu, ki je navedena v točki 7.2 [priloženega opisa], predlaga mesečni obseg – v prihajajočem koledarskem letu – subvencionirane električne energije, kupljene za vsak mesec sezone ogrevanja, glede katerega se ti proizvajalci električne energije pogajajo z javnim ponudnikom najpozneje v 30 dneh od prejema, ob upoštevanju potreb po ogrevanju, predvidenih za prihajajoče leto, in zahteve po ohranitvi učinkovitosti proizvodnje električne energije v soproizvodnji. Pogodbe za nakup subvencionirane električne energije med proizvajalci električne energije in javnim ponudnikom, v katerih je določen obseg subvencionirane električne energije, ki se namerava kupiti za vsak mesec sezone ogrevanja, morajo biti sklenjene pred 31. decembrom tekočega leta;
[…]“
Ureditev financiranja SJI
13 Člen 74(3) zakona o električni energiji določa, da litovska vlada imenuje osebo za upravljanje in porazdelitev denarnih sredstev, namenjenih SJI (v nadaljevanju: upravljavec sredstev).
14 Vyriausybės nutarimas Nr. 1157 „Dėl viešuosius interesus atitinkančių paslaugų elektros energetikos sektoriuje lėšų administravimo tvarkos aprašo patvirtinimo“ (vladna uredba št. 1157 o potrditvi opisa postopkov upravljanja denarnih sredstev za službe v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju) z dne 19. septembra 2012 (Žin., 2012, št. 113‑5704, v različici, ki izhaja iz uredbe št. 1537 z dne 19. decembra 2012, v nadaljevanju: uredba št. 1157) določa pravila za pridobitev denarnih sredstev za SJI, njihovo upravljanje in njihovo porazdelitev med ponudnike SJI.
15 Točka 4.6 uredbe št. 1157 določata, da mora biti upravitelj denarnih sredstev subjekt, ki ga neposredno ali posredno nadzoruje država.
16 Z Vyriausybės nutarimas št. 1338 „Dėl viešuosius interesus atitinkančių paslaugų elektros energetikos sektoriuje lėšų administratoriaus paskyrimo“ (vladna uredba št. 1338 o določitvi upravljavca denarnih sredstev za storitve v javnem interesu v sektorju električne energije) z dne 7. novembra 2012 (Žin., 2012, št. 130‑6560) je bila družba UAB „Baltpool“ imenovana za upravljavca denarnih sredstev za nedoločen čas.
17 Na splošno finančna sredstva za SJI končnim odjemalcem električne energije odvzamejo upravljavci omrežij distribucije in prevoza, ki jih prenesejo na upravljavca denarnih sredstev, ki jih izplača ponudnikom SJI, potem ko odbije znesek, s katerim se krijejo njegovi stroški delovanja.
18 Na podlagi člena 9(1), točka 7, zakona o električni energiji NKNEC, ki je javni organ, določi metodo izračuna tarif SJI in samih tarif, ki so določene za vsako leto glede na potrebe denarnih sredstev za SJI in glede na porabo električne energije, ki je predvidena za to leto.
19 NKNEC je s sklepom št. O3‑279 z dne 28. septembra 2012 potrdila izvajanje tarife SJI, na podlagi katere so bile potrjene tarife SJI za leto 2014.
20 NKNEC je s spornim sklepom za leto 2014 določila natančne zneske denarnih sredstev, ki so bila dodeljena vsaki skupini ponudnikov SJI, in tarif za prispevke SJI, ki jih morajo plačati končni odjemalci.
Ureditev proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije
21 Člen 20, naslovljen „Spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije“, Lietuvos Respublikos atsinaujinančių išteklių energetikos įstatymo Nr. XI‑1375 (litovski zakon št. XI‑1375 o obnovljivih virih energije) z dne 12. maja 2011 (Žin., 2011, št. 62‑2936, v različici, ki izhaja iz zakona št. XII‑169 z dne 17. januarja 2013) v odstavkih od 1 do 3 in 6 določa:
„1. Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije in njena izravnava je storitev v javnem interesu. Država določi splošna načela, postopke in pogoje, ki veljajo za plačilo fiksnih tarif, ki se določijo v skladu s tem zakonom in postopkom, ki ga določi vlada, ter za prodajo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, tako da potrdi opis načinov spodbujanja proizvodnje energije iz obnovljivih virov.
2. Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov se v skladu s postopkom na področju storitev v javnem interesu, ki ga določi vlada, spodbuja tako, da se plača razlika med fiksno tarifo, ki se določi za proizvajalca, in tarifo električne energije, ki jo ta proizvajalec prodaja v skladu s postopki, ki jih določi vlada, ki ne sme biti nižja kot povprečna tržna cena električne energije za prejšnji mesec in ki se izračuna v skladu s postopkom, ki ga določi [NKNEC].
3. Določene so fiksne tarife in po postopku za oddajo naročila se dodelijo spodbujevalne kvote za elektrarne, ki imajo moč več kot 10 kW, za izpolnitev ciljev, navedenih v členu 13(3) tega zakona. Spodbujevalne kvote, regije po postopku za oddajo naročila in načini porazdelitve spodbujevalnih kvot za elektrarne z močjo, ki je nižja ali enaka 10 kW, določi in potrdi vlada. Različni postopki za oddajo naročila se izvedejo za povezovanje med omrežji električne energije na regionalni ravni za vsako skupino proizvajalcev v rokih, ki jih določi [NKNEC], vendar najpozneje 180 dni po datumu, ko je proizvajalec vložil zahtevo, da se izvede postopek za oddajo naročila za določeno skupino proizvajalcev in določeno regijo. Vsi proizvajalci, ki so podpisali pismo o nameri, ki ga določa člen 14(11), in so predložili garancijo za izvedbo zavez proizvajalca iz člena 14(13) tega zakona, imajo pravico, da sodelujejo v postopku za oddajo naročila. Največjo fiksno tarifo določi [NKNEC] za vsako četrtletje. V postopku za oddajo naročila je izbran udeleženec, ki je navedel najnižjo želeno tarifo, ob tem da največja moč parka proizvodnje v regiji postopka za oddajo naročila ne sme biti več kot 40 % maksimalne moči proizvodnje toplote v tej regiji, ki je lahko povezana. […]
[…]
6. [NKNEC] največ enkrat četrtletno oceni razvoj zmogljivosti proizvodnje električne energije iz različnih obnovljivih virov energije glede na količino električne energije, ki je bila dejansko proizvedena v preteklem koledarskem letu, nameščeno kumulativno zmogljivost delujočih elektrarn in nameščeno zmogljivost predvidenih elektrarn. Najvišji zneski fiksnih tarif se popravijo na podlagi preučitve razvoja zmogljivosti proizvodnje električne energije iz različnih obnovljivih virov energije in na podlagi skladnosti razvoja s cilji in nalogami, določenimi v nacionalnem akcijskem načrtu v korist obnovljivih energij. Popravljeni največji zneski fiksnih tarif se uporabljajo le za proizvajalce, katerih elektrarne so pridobile dovoljenje za proizvodnjo električne energije po datumu začetka veljavnosti navedenih tarif.“
22 V skladu s to ureditvijo na eni strani proizvajalci električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, ki so bili izbrani v postopku oddaje naročila, določeni v členu 20(3) zakona o obnovljivih virih energije, sklenejo pogodbe s podjetji, ki kupijo električno energijo, in sicer z upravljavci omrežij distribucije in prevoza. Na drugi strani tem podjetjem izgube zaradi trženja električne energije, ki je bila kupljena v tem okviru, nadomesti upravljavec denarnih sredstev z denarnimi sredstvi za SJI.
23 Na podlagi te ureditve se stroški, ki so nastali upravljavcem omrežij distribucije in prevoza za izravnavo proizvodnje električne energije, ki je bila proizvedena iz obnovljivih virov energije, nadomestijo s temi denarnimi sredstvi.
Ureditev proizvodnje električne energije v obratih za soproizvodnjo
24 Na podlagi uredbe št. 916 je električna energija, ki je bila proizvedena v obratih za soproizvodnjo, in sicer v elektrarnah za kombiniran cikel električne in toplotne energije, SJI, če te elektrarne dobavljajo toploto v sisteme ogrevanja in če se ta soproizvodnja šteje za učinkovito.
25 V skladu z Elektros energijos supirkimo iš bendrų šilumos ir elektros energijos gamintojų taisyklės, patvirtintos Lietuvos Respublikos energetikos ministro įsakymu Nr. 1‑219 (odlok št. 1‑219 litovskega ministrstva za energijo, ki potrjuje pravila za nakup električne energije pri soproizvajalcih toplotne in električne energije) z dne 24. novembra 2009 (Žin., 2009, št. 140‑6160) proizvajalci, ki želijo opravljati takšne SJI, vložijo zahtevek pri ministru za energijo.
26 Litovska vlada na predlog ministra za energijo potrdi seznam podjetij, ki bodo opravljale te SJI v naslednjem koledarskem letu, in določi maksimalen obseg električne energije, ki se proizvede v tem okviru.
27 Nato javni ponudnik električne energije za naslednje koledarsko leto proizvajalcem električne energije, ki ponujajo te SJI, ponudi – in se z njimi pogaja glede mesečne količine kupljene električne energije – pogodbe za nakup električne energije, proizvedene v obratih za soproizvodnjo, kot SJI, ki morajo biti podpisane pred 31. decembrom tekočega leta. Na podlagi teh pogodb ponudniki SJI dobijo nadomestilo za električno energijo, ki so jo proizvedli in dobavili v omrežja električne energije, in pri tem ne smejo prekoračiti dogovorjenega obsega, ki jim ga neposredno izplača upravljavec denarnih sredstev.
Ureditev o zanesljivosti oskrbe z električno energijo
28 Podružnica družbe AB „Lietuvos energijos gamyba“, družba „Lietuvos Elektrinė“, je bila imenovana za ponudnika SJI za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo za leto 2014.
29 S sklepom št. O3‑703 z dne 22. novembra 2013 o proizvodnji električne energije Republike Litve in določitvi nakupne cene električne energije, ki jo je proizvedla družba Lietuvos Elektrinė, je NKNEC to nakupno ceno za leto 2014 določila tako, da na eni strani predstavlja variabilne stroške, na drugi strani pa fiksne stroške.
Ureditev v zvezi s projektom NordBalt
30 Člen 3 Lietuvos Respublikos elektros energetikos sistemos integracijos į Europos elektros energetikos sistemas įstatymas Nr. XI‑2052 (zakon št. XI‑2052 o vključitvi omrežja električne energije Republike Litve v evropska omrežja električne energije) z dne 12. junija 2012 (Žin., 2012, št. 68‑3465) določa, da se za zagotavljanje popolne vključitve litovskega omrežja električne energije v evropska omrežja električne energije upravljanje povezave omrežja distribucije električne energije Republike Litve z omrežjem distribucije električne energije Kraljevine Švedske (v nadaljevanju: projekt NordBalt) začne leta 2015.
31 Člen 6(3) tega zakona določa:
„Izvajanje vključitve omrežja električne energije Republike Litve v evropske sisteme električne energije se financira z denarnimi sredstvi za [SJI] v skladu s postopkom, ki ga določa zakon o električni energiji; subvencije Evropske unije je mogoče prav tako uporabljati v skladu s postopki, ki jih določa zakon za delno financiranje uresničitve te vključitve, vključno s pomočjo, ki je bila dodeljena za projekte električne energije z večletnim finančnim okvirom Unije za obdobje 2014–2020, in (ali) za druga zakonito pridobljena sredstva.“
32 Izvajanje SJI, ki se nanašajo na projekt NordBalt, je bilo zaupano družbi AB „Litgrid“, upravljavcu omrežja prometa.
Ureditev nadomestil, namenjenih upravljavcem elektrarn na sončno energijo
33 Na podlagi člena 3(3) Lietuvos Respublikos atsinaujinančių išteklių energetikos įstatymo 2, 11, 13, 14, 16, 20, 21 straipsnių pakeitimo ir papildymo įstatymo įgyvendinimo įstatymas Nr. XII‑170 (litovski izvedbeni zakon št. XII‑170, ki spreminja in dopolnjuje člene 2, 11, 13, 14, 16, 20 in 21 zakona o energiji iz obnovljivih virov) z dne 17. januarja 2013 (Žin., 2013, št. 12‑561) so izdatki za razvoj projektov za elektrarne na sončno energijo, za katere se dovoljenja, da se razvijajo zmogljivosti proizvodnje električne energije iz obnovljivih energetskih virov tako, da se postavljajo take elektrarne, niso izvajala pred datumom, ki je bil določen s prvotno zakonodajo, oziroma niso bila podaljšana, priznani kot stroški za SJI.
34 V skladu s to ureditvijo imajo osebe, ki so razvile projekte za elektrarne na sončno energijo, ki so vprašljivi zaradi spremembe zakonodaje v letu 2013, možnost, da od komisije za nadomestila, ki jo je ustanovila litovska vlada, zahtevajo, da se določi znesek za nadomestilo, ki jim ga je treba izplačati na podlagi izdatkov, ki so nastali pred 1. februarjem 2013. To nadomestilo upravljavec denarnih sredstev prenese neposredno tem osebam.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
35 Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so družbe, ki so registrirane v Litvi, njihova dejavnost pa je med drugim upravljanje obratov za soproizvodnjo, v katerih se električna energija porabi za njihove gospodarske potrebe ali se dobavi drugim pravnim osebam, ki delujejo na njihovem področju upravljanja. Manjkajočo električno energijo kupujejo od neodvisnih dobaviteljev.
36 Na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari morajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari nositi stroške SJI. Zneski, ki jih je treba plačati, se izračunajo na podlagi količine električne energije, ki jo same proizvedejo ali ki jo dobijo od neodvisnih dobaviteljev in ki jo porabijo za svoje gospodarske potrebe.
37 NKNEC je s spornim sklepom za leto 2014 določila denarna sredstva, ki so bila dodeljena za različne SJI, in znesek prispevkov za te SJI, ki ga je treba obračunati končnim odjemalcem električne energije in nekaterim proizvajalcem električne energije, med katerimi so tudi tožeče stranke.
38 Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so 11. novembra 2013 pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (okrožno upravno sodišče, Vilna, Litva) vložile tožbo za razveljavitev točk od 1.2 do 1.4, 1.7, 2 in 3 spornega sklepa.
39 Ta sklep so izpodbijale in trdile, da je delno nezakonit, ker naj bi spadal v okvir državnih pomoči, ki je bil določen z zakonodajo o SJI, ki se je izvajala, ne da bi bila o tem Evropska komisija predhodno obveščena, kar pomeni kršitev obveznosti, ki jo določa člen 108(3) PDEU. Poleg tega menijo, da je znesek prispevkov previsok in nezakonit.
40 Vilniaus apygardos administracinis teismas (okrožno upravno sodišče, Vilna) je s sodbo z dne 9. februarja 2016 zahtevke tožečih strank v postopku v glavni stvari zavrnilo.
41 Tožeče stranke so 23. februarja 2016 pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva) vložile tožbo za razveljavitev sodbe z dne 9. februarja 2016 in predlagale, naj to sodišče odloči o njihovi tožbi na prvi stopnji. Poleg tega so vložile predlog, naj se pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267 PDEU.
42 Tožena stranka v postopku v glavni stvari, NKNEC, tretje zainteresirane osebe, Lietuvos Respublikos energetikos ministerija (litovsko ministrstvo za energijo) in družba Baltpool so predlagale, naj se predlog tožečih strank v postopku v glavni stvari zavrne.
43 V teh okoliščinah se vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo na to, ali je treba nekatere elemente SJI in njihovo financiranje obravnavati kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Zlasti se ta vprašanja nanašajo na pojem „državna sredstva“ iz te določbe in na pogoje, ki so bili določeni v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
44 V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče, Litva) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„Ali je treba zakonodajni okvir za zagotavljanje [SJI] in njihovo financiranje (nadomestilo) (v nadaljevanju: shema SJI) – ki je določen v litovskem zakonu o električni energiji, litovskem zakonu o energiji iz obnovljivih virov, litovskem zakonu o vključitvi elektroenergetskega sistema v evropske elektroenergetske sisteme, litovskem zakonu, s katerim se izvaja zakon o spremembi in dopolnitvi členov 2, 11, 13, 14, 16, 20 in 21 zakona o energiji iz obnovljivih virov, in pravnih ukrepih za izvajanje (teh zakonov), vključno s postopkom za zagotavljanje [SJI], ki je bil odobren z uredbo vlade Republike Litve št. 916 […], postopkom za upravljanje denarnih sredstev za storitve v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, ki je bil odobren z uredbo vlade Republike Litve št. 1157 […], in tako dalje – kot je veljal leta 2014, oziroma njegov del šteti za državno pomoč (shema državne pomoči) za namene člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije? Poleg tega:
1. Ali je treba člen 107(1) PDEU v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, razlagati tako, da se denarna sredstva za SJI štejejo za državna sredstva?
2. Ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se primer, ko morajo upravljavci omrežja (podjetja) električno energijo od proizvajalcev električne energije kupiti po fiksni ceni (tarifi) in/ali izravnati električno energijo, izgube, ki jih zaradi te obveznosti upravljavci omrežja utrpijo, pa se nadomestijo z denarnimi sredstvi, ki jih je morebiti treba šteti za državna sredstva, ne šteje za pomoč, ki se proizvajalcem električne energije dodeli iz državnih sredstev?
3. Ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, za selektivno in/ali zmožno prizadeti trgovino med državami članicami šteje ta podpora: podpora podjetju, ki izvaja projekt strateškega pomena, kot je projekt NordBalt; podpora podjetjem, ki so v določenem obdobju zadolžena za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z električno energijo; podpora za nadomestitev izgub, ki odražajo razmere na trgu in jih dejansko nosijo osebe, kot so obravnavani razvijalci fotovoltaičnih sončnih elektrarn, ker država ni hotela izpolniti prevzetih zavez (zaradi nacionalnih regulativnih sprememb); podpora podjetjem (upravljavcem omrežja), namenjena nadomestitvi dejanskih izgub, ki so jih utrpela zaradi izpolnjevanja obveznosti, da po fiksni ceni kupijo električno energijo od proizvajalcev električne energije, ki zagotavljajo SJI, in izravnajo električno energijo?
4. Ali je treba člen 107(1) PDEU v povezavi s členom 106(2) PDEU razlagati tako, da se v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, za obravnavano shemo SJI (ali njen del) šteje, da izpolnjuje merila iz odstavkov od 88 do 93 sodbe […] z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415)?
5. Ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, za shemo SJI (ali njen del) šteje, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
45 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se denarna sredstva, namenjena za financiranje sheme storitev v javnem interesu, kakršne so SJI, štejejo za državna sredstva v smislu te določbe.
46 Uvodoma je treba opozoriti, da opredelitev „državne pomoči“ iz člena 107(1) PDEU zahteva izpolnjevanje štirih pogojev, in sicer da gre za državni ukrep ali ukrep iz državnih sredstev, da ta ukrep lahko prizadene trgovino med državami članicami, da svojemu upravičencu omogoča selektivno prednost in da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (sodbe z dne 17. marca 1993, Sloman Neptun, C‑72/91 in C‑73/91, EU:C:1993:97, točka 18; z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 15, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 17).
47 Spomniti je treba tudi, da morajo biti prednosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, neposredno ali posredno podeljene iz državnih sredstev in morajo biti pripisljive državi (sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 16, ter z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 20 in navedena sodna praksa).
48 Prvič, za presojo pripisljivosti ukrepa državi je treba preizkusiti, ali so pri sprejetju tega ukrepa sodelovali javni organi (sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 17, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 21).
49 V postopku v glavni stvari, kot izhaja iz točk od 5 do 34 te sodbe, različne SJI in njihov način financiranja sprejme država z različnimi zakoni in uredbami vlade. Šteti je torej treba, da so pripisljive državi, česar sicer nobena od strank ni izpodbijala.
50 Na drugem mestu je za ugotovitev, ali je bila prednost dodeljena neposredno ali posredno iz državnih sredstev, treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da prepoved, določena v členu 107(1) PDEU, zajema pomoči, ki jih dodeli neposredno država ali so iz državnih sredstev, in pomoči, ki jih dodelijo javni ali zasebni subjekti, ki jih je ustanovila država za to, da jih bo upravljala (sodbe z dne 22. marca 1977, Steinike & Weinlig, 78/76, EU:C:1977:52, točka 21; z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 20, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 23).
51 V pravu Unije se namreč ne more dovoliti, da bi bilo mogoče pravila o državni pomoči zaobiti že zgolj z oblikovanjem avtonomnih institucij, pristojnih za dodeljevanje pomoči (sodbi z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 23, in z dne 9. novembra 2017, Komisija/TV2/Danmark, C‑656/15 P, EU:C:2017:836, točka 45).
52 Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da ukrep, ki vključuje med drugim obveznost odkupa energije, lahko spada v pojem „pomoči“, tudi če te ne vključujejo prenosa državnih sredstev (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 19, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 24).
53 Člen 107(1) PDEU zajema namreč vsa denarna sredstva, ki jih lahko javni organi dejansko uporabijo za podporo podjetjem, pri čemer ni pomembno, ali ta sredstva trajno spadajo v premoženje države. Čeprav zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu pomoči, niso trajno v lasti države, dejstvo, da so stalno pod javnim nadzorom in so torej na voljo pristojnim državnim organom, zadostuje, da se opredelijo kot „državna sredstva“ (sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 21, in z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točka 25 in navedena sodna praksa).
54 Sodišče je podrobneje odločilo, da je mogoče denarna sredstva, ki se zbirajo z obveznimi prispevki, ki so predpisani z zakonodajo države članice ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, šteti za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, tudi če jih upravljajo subjekti, ki so ločeni od javnih organov (sodbi z dne 2. julija 1974, Italija/Komisija, 173/73, EU:C:1974:71, točka 35, in z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 25).
55 V zvezi s tem je odločilno, ali je država zadevne subjekte pooblastila za upravljanje državnih sredstev, in ne le, ali so zavezani k nakupu z lastnimi finančnimi sredstvi (glej v tem smislu sodbe z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 74; z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točki 30 in 35, ter z dne 13. septembra 2017, ENEA, C‑329/15, EU:C:2017:671, točki 26 in 30).
56 V obravnavanem primeru iz spisa, ki ga ima Sodišče, izhaja, da so za shemo SJI značilni ti elementi.
57 Najprej, na podlagi te sheme je končnim odjemalcem naložena obveznost, da se upravljavcem omrežja za distribucijo in promet plača nadomestilo, ki je vključeno v tarifo za elektriko in ki poveča ceno električne energije ter za katero NKNEC na podlagi člena 9(1), točka 7, zakona o električni energiji določa poseben znesek glede na kilovat porabljene ure. Ta shema velja tudi za proizvajalce električne energije, ki za svoje potrebe porabljajo električno energijo, ki jo proizvajajo, določi pa se jim tarifa, ki jo določi NKNEC glede na kilovat porabljene ure in ki se razlikuje od tarife, ki se uporablja za končne odjemalce.
58 Kot izhaja iz predložitvene odločbe, NKNEC za določitev teh tarif za vsako zadevno leto upošteva potrebo po denarnih sredstvih za SJI za to obdobje in količino električne energije, ki se bo predvidoma porabila v tem obdobju.
59 Dalje, zneski, ki so jih na tej podlagi zbrali upravljavci omrežja distribucije in prometa, se izplačajo upravljavcu denarnih sredstev, ki ga, kot so stranke v postopku v glavni stvari in litovska vlada navedle na obravnavi, na podlagi točke 4.6 uredbe št. 1157 neposredno ali posredno nadzoruje država. Iz teh zneskov mora upravljavec denarnih sredstev izračunati denarna sredstva za SJI in jih razdeliti med različne izvajalce SJI, s tem da se odšteje maksimalni znesek v višini 500.000 litovskih litasov (LTS) (približno 145.000 EUR) na leto, s čimer se krijejo stroški delovanja.
60 Zato upravljavec denarnih sredstev ta sredstva nakaže različnim ponudnikom SJI, katerih imena so bila v skladu s točko11 opisa, ki je priložen uredbi št. 916, potrjena s strani litovske vlade, razen glede proizvajalcev električne energije, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, ki jih je izbrala NKNEC po postopkih za oddajo naročila spodbujevalnih kvot.
61 Iz tega naslova so upravljavci omrežja distribucije in prometa upravičeni do denarnih sredstev, ki so namenjeni SJI, da se jim povrnejo preveč plačani zneski, ki so jim nastali zato, ker so morali električno energijo pridobiti iz obnovljivih virov energije in jo izravnati.
62 Nazadnje predložitveno sodišče navaja, da je namen denarnih sredstev, ki so bila plačana ponudnikom SJI, nadomestilo za obveznosti, ki jim jih je naložila država v okviru SJI.
63 Shema SJI torej na eni strani temelji na več obveznostih, ki jih nalaga ekonomskim subjektom in končnim odjemalcem, in na drugi strani na intervenciji – kot edinega organa za upravljanje denarnih sredstev za SJI – subjekta, ki ga neposredno ali posredno nadzoruje država.
64 Denarna sredstva za SJI torej zbirajo upravljavci omrežij distribucije in prometa pri vseh končnih odjemalcih električne energije, od česar ni mogoče zakonito odstopati. Ta obveznost plačila, ki jo nalaga shema SJI, torej kaže na to, da je nadomestilo obvezno. Poleg tega morajo upravljavci omrežij na podlagi te sheme pridobiti SJI od različnih ponudnikov in pri tem nimajo možnosti, da zanje ta obveznost ne bi veljala.
65 Glede na sodno prakso, navedeno v točki 54 te sodbe, je mogoče ta denarna sredstva šteti za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, čeprav jih upravljajo subjekti, ki niso javni organi.
66 Poleg tega so denarna sredstva za SJI porazdeljena med njihove ponudnike v skladu s shemo SJI s strani organa pod javnim nadzorom, ki glede na informacije, ki izhajajo iz spisa, ki ga ima Sodišče, nima diskrecijske pravice glede določitve in namena teh denarnih sredstev. Uredba št. 1157 in sklepi NKNEC, ki je javni organ, natančno določajo postopek izračuna denarnih sredstev za SJI, ki jih je treba plačati ponudnikom SJI. Ta okoliščina kaže na to, da je pot teh denarnih sredstev, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 32 sklepnih predlogov, strogo določena s to shemo.
67 V teh okoliščinah je treba šteti, da denarna sredstva za SJI ostajajo pod javnim nadzorom.
68 Kot je Sodišče že odločilo, je treba mehanizem nadomestila dodatnih stroškov, ki ga financirajo vsi končni odjemalci električne energije na nacionalnem ozemlju in v skladu s katerim javni subjekt tako pobrane zneske razdeli podjetjem, ki so do tega upravičena v skladu z zakonodajo države članice, opredeliti kot državni ukrep ali ukrep iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 37, in sklep z dne 22. oktobra 2014, Elcogás, C‑275/13, neobjavljen, EU:C:2014:2314, točka 30).
69 Poleg tega se položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, razlikuje od tistih, v katerih je Sodišče odločilo, da obveznosti zasebnih podjetij za oskrbo z električno energijo, da po fiksnih minimalnih cenah odkupujejo električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, če to ne vključuje nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev podjetjem, ki proizvajajo tovrstno električno energijo, ni mogoče šteti za ukrep iz državnih sredstev (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2001, PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točka 59, in z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka, 34).
70 V teh položajih je namreč Sodišče navedlo, da zadevna država članica zadevnih zasebnih podjetij ni pooblastila za upravljanje državnih sredstev, temveč so imela podjetja obveznost odkupa z lastnimi finančnimi sredstvi (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 74, in z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 35).
71 V obravnavanem primeru je na eni strani upravljavec denarnih sredstev očitno pooblaščen za upravljanje z obveznim prispevkom, naloženim vsem končnim odjemalcem električne energije, ki je državno sredstvo, na drugi strani pa se obveznost nakupa SJI, ki je naložena upravljavcem omrežja distribucije in prometa, nadomesti tako, da se tem upravljavcem izplačajo denarna sredstva za SJI.
72 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da so denarna sredstva, namenjena financiranju sheme storitev v javnem interesu, kot so SJI, državna sredstva v smislu te določbe.
Drugo vprašanje
73 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da če upravljavci omrežij za distribucijo in promet koristijo denarna sredstva, namenjena za financiranje SJI, da se nadomesti izguba, ki je nastala zaradi obveznosti kupovanja električne energije pri nekaterih proizvajalcih električne energije po fiksni tarifi in njene izravnave, je to nadomestilo prednost v smislu te določbe, ki jo dobijo proizvajalci električne energije.
74 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se za državno pomoč štejejo vsi državni ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi dobilo (sodbi z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 79, ter z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 65).
75 Spomniti je treba tudi, da je sodna praksa potrdila, da ugodnost, ki je neposredno dodeljena nekaterim fizičnim ali pravnim osebam, lahko pomeni posredno prednost in zato državno pomoč za druge fizične ali pravne osebe, ki so podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2002, Nizozemska/Komisija, C‑382/99, EU:C:2002:363, točke 38 in od 60 do 66).
76 V obravnavanem primeru iz člena 20 zakona o obnovljivih virih električne energije izhaja, da morajo upravljavci omrežij za distribucijo in promet kot podjetja, ki kupujejo električno energijo, kupovati električno energijo, ki se proizvede iz obnovljivih virov energije po fiksni tarifi, ki je lahko višja kot strošek električne energije, ki jo prodajajo proizvajalci te električne energije. Vendar pa se izgube, ki so nastale tem upravljavcem, nadomestijo z denarnimi sredstvi za SJI, ki jih izplača upravljavec denarnih sredstev.
77 Čeprav se zneski, namenjeni za povračilo teh izgub, izplačajo upravljavcem omrežij za distribucijo in promet, so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, proizvajalci električne energije, ki je bila proizvedena iz obnovljivih virov električne energije, očitno posredno dejanski prejemniki pomoči, ki jo zajema ta mehanizem nadomestila.
78 Na eni strani je namreč nadomestilo za izgube, ki so nastale tem upravljavcem, s sredstvi za SJI neločljivo povezano z ugodnostjo, ki je določena za proizvajalce električne energije, ki je bila proizvedena iz obnovljivih virov energije, kot določa člen 20(2) zakona o obnovljivih virih energije, v katerem je poudarjeno, da se proizvodnja take električne energije spodbuja v skladu s postopkom na področju SJI, „tako da se izplača razlika med fiksno tarifo, ki je določena za proizvajalca, in tarifo za elektriko, ki jo prodaja ta proizvajalec“. Ta razlika pa ustreza presežkom ali izgubam, ki so nastale tem subjektom in ki so bile nadomeščene z denarnimi sredstvi za SJI.
79 Na drugi strani pa nobena določba zakona o obnovljivih virih električne energije ne zavezuje proizvajalcev električne energije tega izvora, da sodelujejo v postopku za oddajo naročila, ki bi jim celo lahko omogočil, da so upravičeni do tarife, navedene v prejšnji točki. V takih okoliščinah je učinek njihovega sodelovanja pri tem mehanizmu prodaje in plačilo nadomestila upravljavcem omrežij za distribucijo in promet, da se tem proizvajalcem omogoči prodaja električne energije po ceni, ki je višja kot tržna cena, in vsekakor prodaja večje količine.
80 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da če upravljavci omrežij za distribucijo in promet koristijo denarna sredstva, namenjena za financiranje SJI, da se nadomesti izguba, ki je nastala zaradi obveznosti nakupa električne energije pri nekaterih proizvajalcih električne energije po fiksni tarifi in njene izravnave, to nadomestilo pomeni prednost v smislu te določbe, ki je dana proizvajalcem električne energije.
Tretje vprašanje
81 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se za denarna sredstva, kakršna so denarna sredstva, namenjena nekaterim ponudnikom SJI, šteje, da tem dajejo selektivno prednost v smislu te določbe in da lahko prizadenejo trgovino med državami članicami.
82 Predložitveno sodišče navaja štiri kategorije prejemnikov denarnih sredstev za SJI. Gre za podjetje, ki izvaja projekt strateške pomembnosti NordBalt, podjetja, ki skrbijo za zanesljivo oskrbo z električno energijo za specifično obdobje, upravljavce elektrarn na sončno energijo, za katere država ni hotela izpolniti prevzetih zavez, ki so dobili odškodnine za resnično nastale izgube in ki izpolnjujejo pogoje trga, ter upravljavce omrežij za distribucijo in promet zaradi nadomestila izgub, ki so resnično nastale pri izvajanju obveznosti nakupa električne energije pri proizvajalcih električne energije, ki dobavljajo SJI po fiksni tarifi in jo izravnajo.
83 Na prvem mestu je treba opozoriti, da se za državno pomoč štejejo vsi državni ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi dobilo (sodbi z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi, C‑206/06, EU:C:2008:413, točka 79, in z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 65).
84 Sodišče je v zvezi s tem odločilo, da je treba pri presoji tega pogoja glede selektivnosti koristi ugotoviti, ali je v okviru dane pravne ureditve zadevni nacionalni ukrep tak, da omogoča prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi, ki so glede na cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju ter so tako deležni drugačnega obravnavanja, ki ga je v bistvu mogoče opredeliti kot „diskriminatorno“ (sodbi z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točke od 53 do 55, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 54).
85 Vsi gospodarski subjekti, navedeni v točki 82 te sodbe, so prejemniki denarnih sredstev za SJI, ki jih je, čeprav želijo nadomestiti dodatne stroške ali izgube, ki so nastali tem upravljavcem, mogoče opredeliti kot „selektivno prednost, zagotovljeno iz državnih sredstev“.
86 Člen 107(1) PDEU namreč ne razlikuje med vzroki in cilji državnih pomoči, ampak te opredeljuje glede na njihove učinke, torej ne glede na uporabljene tehnike (sodbi z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, EU:C:2011:732, točka 87, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Hansestadt Lübeck, C‑524/14 P, EU:C:2016:971, točka 48).
87 Iz navedb predložitvenega sodišča in pojasnil strank v stališčih, ki so jih predložile Sodišču, izhaja, da se vsaki kategoriji subjektov, ki je navedena v točki 82 te sodbe, dodeli prednost na selektivni podlagi. Kot namreč izhaja iz uredbe št. 916, predpisi o SJI dajejo prednost le nekaterim proizvajalcem električne energije, med katerimi so zlasti ti, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov električne energije ali v soproizvodnji, kot tudi tisti, ki prispevajo k zanesljivosti oskrbe, varnosti ali neodvisnosti nacionalne energetike, varnosti in zanesljivosti nacionalnega energetskega omrežja ali izvajanju strateških projektov dobave. Poleg tega litovska vlada vse te subjekte, razen upravljavcev elektrarn na sončno energijo, ki jim je država zavrnila izpolnitev svojih zavez, poimensko določi kot potencialne prejemnike denarnih sredstev za SJI na podlagi točk 11 in 111 opisa, ki je priložen uredbi št. 916.
88 S pridržkom preverjanja s strani predložitvenega sodišča je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da je za denarna sredstva, kot so sredstva, ki so namenjena nekaterim ponudnikom SJI, treba šteti, kot da tem ponudnikom dajejo selektivno prednost v smislu te določbe.
89 Na drugem mestu za opredelitev nacionalnega ukrepa kot „državne pomoči“ ni treba dokazati dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami, ampak je treba le preučiti, ali te pomoči lahko vplivajo na to trgovino (sodbi z dne 26. oktobra 2016, Orange/Komisija, C‑211/15 P, EU:C:2016:798, točka 64, in z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 29).
90 Vendar pa vpliv na trgovino med državami članicami ne sme biti zgolj hipotetičen ali domneven. Ugotoviti je treba, ali obravnavani ukrep s svojimi predvidljivimi učinki lahko vpliva na trgovino med državami članicami (sodba z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 30 in navedena sodna praksa).
91 V zvezi s tem iz navedb, ki jih je podalo predložitveno sodišče, in iz stališč, ki jih je predložila družba Baltpool med obravnavo, izhaja, da je že leta 2014 obstajala trgovina med Republiko Litvo in drugimi državami članicami na trgu električne energije zaradi povezav z električnimi omrežji Republike Estonije in Republike Latvije, ki so se uporabljale za uvoz električne energije. Te navedbe, ki jih litovska vlada ne izpodbija, zrelativizirajo njeno trditev o tem, da je bil trg električne energije v tej državi relativno izoliran.
92 Poleg tega, kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini med državami članicami, se šteje, da pomoč na ta podjetja vpliva (sodbi z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, EU:C:2006:8, točka 141, in z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 31).
93 V zvezi s tem ni potrebno, da podjetja, ki dobijo pomoč, sama sodelujejo v trgovini znotraj Skupnosti. Kadar država članica dodeli pomoč podjetjem, lahko namreč s tem ohrani ali poveča notranjo dejavnost, zaradi česar se zmanjša možnost podjetij s sedežem v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice (sodbi z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 67, in z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 32).
94 Poleg tega okoliščina, da se je gospodarski sektor, kot je energetski sektor, liberaliziral na ravni Unije, lahko vodi do dejanskega ali potencialnega učinka na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 2015, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português, C‑667/13, EU:C:2015:151, točka 51, in z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 34).
95 V zvezi s tem je treba navesti, da je Direktiva 2009/72 popolnoma liberalizirala trg električne energije v Uniji in da so morale države članice ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari sprejeti zakone in druge predpise, ki so potrebni za prenos te direktive.
96 Če je električna energija predmet čezmejne trgovine, lahko dodelitev denarnih sredstev za SJI ponudnikom SJI, ki so navedeni v točki 82 te sodbe, vpliva na trgovino med temi državami (glej v tem smislu sodbo z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 35).
97 Vendar mora predložitveno sodišče za presojo vpliva na trgovino med državami članicami za vsako kategorijo ponudnikov SJI, navedeno v točki 82 te sodbe, upoštevati posebnosti opravljanja dejavnosti, ki je predmet nadomestila s plačilom denarnih sredstev, namenjenih tem ponudnikom, da se ugotovi, ali se lahko zaradi plačila teh denarnih sredstev navedenim ponudnikom okrepi njihov položaj na litovskem trgu električne energije glede na ostala konkurenčna podjetja v trgovini med državami članicami.
98 Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da je treba v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za denarna sredstva, kot so denarna sredstva, namenjena nekaterim ponudnikom SJI, šteti, da tem ponudnikom dajejo selektivno prednost v smislu te določbe in da lahko prizadenejo trgovino med državami članicami.
Četrto vprašanje
99 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da je treba državno intervencijo, kakršna je shema SJI, šteti za nadomestilo, ki predstavlja plačilo za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvajanje obveznosti javnih služb v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
100 Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da se za državno intervencijo ne uporablja člen 107(1) PDEU, če se ta intervencija šteje za nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki prejemajo nadomestilo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, tako da ta podjetja dejansko ne pridobijo nobene finančne koristi in da torej učinek omenjene intervencije ni, da se ta podjetja postavijo v ugodnejši konkurenčni položaj v primerjavi s konkurenčnimi podjetji (sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, EU:C:2003:415, točka 87, in z dne 8. marca 2017, Viasat Broadcasting UK/Komisija, C‑660/15 P, EU:C:2017:178, točka 25).
101 V skladu s točkami od 88 do 93 sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), velja, da mora biti za to, da te intervencije ni treba opredeliti kot „državno pomoč“, izpolnjenih nekaj pogojev. Prvič, upravičeno podjetje mora učinkovito izvajati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, parametri, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti predhodno določeni na nepristranski in pregleden način. Tretjič, znesek nadomestila ne sme presegati zneska, nujnega za kritje vseh ali delnih stroškov, nastalih pri izpolnjevanju obveznosti javnih služb. Četrtič, raven potrebnega nadomestila je treba določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih podjetje, ki je povprečno, dobro vodeno in ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti.
102 Nadzor spoštovanja pogojev, ki jih je določila sodna praksa in ki izhajajo iz te sodbe, se izvede za to, da se ugotovi, ali je treba zadevne ukrepe opredeliti kot „državno pomoč“, kar je vprašanje, ki se zastavi pred tistim, s katerim se po potrebi preuči, ali je nezdružljiva pomoč vseeno nujna za izvršitev naloge, ki je bila dodeljena upravičencu zadevnega ukrepa na podlagi člena 106(2) PDEU (sodba z dne 8. marca 2017, Viasat Broadcasting UK/Komisija, C‑660/15 P, EU:C:2017:178, točka 34).
103 Nasprotno pa se pogoji, ki jih je določila ta sodna praksa, ne uporabijo, kadar je bilo ugotovljeno, da je treba ukrep opredeliti kot „pomoč“, zlasti ker podjetja, ki je do ukrepa upravičeno, ni mogoče primerjati s podjetjem, ki je povprečno, dobro vodeno in ustrezno opremljeno, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, in je treba preučiti, ali je ta pomoč lahko upravičena na podlagi člena 106(2) PDEU (sodba z dne 8. marca 2017, Viasat Broadcasting UK/Komisija, C‑660/15 P, EU:C:2017:178, točka 35).
104 Na prvem mestu je treba spomniti, da smejo države članice ob spoštovanju prava Unije opredeliti obseg in organizacijo svojih služb splošnega gospodarskega interesa, zlasti ob upoštevanju ciljev svoje nacionalne politike, in da imajo v zvezi s tem države članice široko polje proste presoje, ki ga Komisija lahko izpodbija le v primeru očitne napake (sodba z dne 20. decembra 2017, Comunidad Autónoma del País Vasco in drugi/Komisija, od C‑66/16 P do C‑69/16 P, EU:C:2017:999, točki 69 in 70).
105 Glede tega člen 3(2) Direktive 2009/72 določa, da države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v sektorju električne energije, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na zanesljivost, vključno z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe ter na varovanje okolja, ki vključuje učinkovito rabo energije, energije iz obnovljivih virov in varstvo podnebja.
106 V zvezi s tem se mora predložitveno sodišče prepričati, da je Republika Litva z opredelitvijo SJI uporabila svoje polje proste presoje, ne da bi pri tem storila očitno napako pri presoji, med drugim glede na cilje teh SJI, ki morajo biti povezani s tistimi iz člena 3(2) Direktive 2009/72.
107 Na drugem mestu iz logike izjeme, uvedene s sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), izhaja, da prvi pogoj, ki ga določa ta sodba, predpostavlja, da mora, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 78 sklepnih predlogov, podjetje, ki je prejemnik, res ponuditi zadevno storitev v danih pogojih, in ne, da mu je le dovoljeno, da ponudi to storitev.
108 Glede na elemente, ki jih je navedlo predložitveno sodišče glede nacionalnega pravnega okvira in glede dejanskega položaja, je mogoče podvomiti, da več SJI a priori izpolnjuje ta pogoj.
109 To velja, prvič, za proizvajalce električne energije, ki se proizvaja iz obnovljivih virov energije. Tem namreč nacionalna ureditev ne nalaga, da dobavijo električno energijo, ki jo proizvajajo, pod nekaterimi pogoji, ki se nanašajo zlasti na univerzalnost ali trajanje storitev, ki jih je treba ponuditi. V nasprotnem primeru se v skladu s členom 20 zakona o obnovljivih virih energije proizvajalci te vrste električne energije le zavežejo, da bodo prodajali proizvedeno električno energijo, upravljavci omrežij za distribucijo in promet pa, da jo kupijo, kar so transakcije, ki se konkretizirajo v prostovoljno sklenjenih pogodbah.
110 Drugič, podobno je mogoče ugotoviti glede proizvodnje električne energije v soproizvodnji. Ponovno je mogoče ugotoviti, da zadevni proizvajalci prostovoljno sodelujejo pri shemi SJI, ker iz odloka št. 1‑219 izhaja, da ti proizvajalci od litovskega ministra za energetiko zahtevajo, da bodo sodelovali pri SJI. Poleg tega, ko je ta zahteva sprejeta, se dobava električne energije, ki temelji na soproizvodnji, izvaja v okviru pogodb, ki so bile sklenjene z javnim ponudnikom električne energije in v katerih je z uredbo litovske vlade določena le maksimalna količina električne energije, ki jo je treba letno dobaviti.
111 V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče preveriti, ali za ti kategoriji proizvajalcev električne energije kljub vsemu veljajo obveznosti, ki jih je litovska vlada naložila kot zavezujoče.
112 Še bolj bistveno je treba, tretjič, navesti, da se denarna sredstva za SJI za nadomestilo stroškov za razvoj projektov elektrarn na sončno energijo očitno ne nanašajo na kakršno koli izvajanje storitev, ki naj bi ga opravili upravljavci teh elektrarn v korist končnih odjemalcev ali subjektov elektroenergetskega sektorja v Litvi. Cilj SJI je nadomestiti izgube, ki so nastale tem upravljavcem zaradi spremembe v litovski zakonodaji leta 2013, zaradi katere se dovoljenja, ki so jih imeli za upravljanje teh elektrarn, niso izvajala. Poleg tega na prvi pogled ni očitno, da je tako nadomeščena „dejavnost“ povezana z enim od ciljev, navedenih v členu 3(2) Direktive 2009/72, ki lahko veljajo za obveznosti javne službe, ki jih države članice lahko naložijo upravljavcem elektroenergetskega sektorja.
113 Na tretjem mestu drugi in tretji pogoj, ki sta bila določena s sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), nalagata, da se parametri, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, predhodno objektivno in pregledno določijo ter da nadomestilo ne presega tistega, kar je nujno, da se pokrije celota ali del stroškov, ki so nastali z izvajanjem obveznosti javne službe.
114 Navedbe predložitvenega sodišča v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pa, čeprav so pojasnjene v stališčih strank, ne omogočajo ugotoviti, v kolikšnem obsegu sta ta pogoja, katerih namen je zagotoviti, da se podjetjem, ki morajo izvajati obveznosti javnih služb, ne izplača preveliko nadomestilo, v obravnavanem primeru izpolnjena.
115 Iz tega izhaja, da se SJI nanašajo na eni strani na ohranitev rezervnih zmogljivosti določenih elektrarn, katerih dejavnost je nujna za zagotovitev nacionalne energetske varnosti, in na drugi strani na razvoj zmogljivosti proizvodnje električne energije, ki kaže na strateški pomen za zagotovitev varnosti in zanesljivosti energetskega omrežja ali energetske neodvisnosti države, ki sta navedeni v točkah 7.4 in 7.5 opisa, priloženega k uredbi št. 916. V zvezi s tem predložitveno sodišče ni predložilo nobene informacije glede postopkov izračuna denarnih sredstev za SJI.
116 Enako velja za SJI glede zanesljivosti dobave električne energije, za katero le cena za nakup električne energije, ki jo na eni strani sestavlja kritje variabilnih stroškov in na drugi strani kritje fiksnih stroškov, izhaja iz ureditve, ki se nanaša nanjo in kakor jo je predstavilo predložitveno sodišče.
117 Torej mora predložitveno sodišče preveriti, ali za kategorije ponudnikov SJI, navedene v točkah 115 in 116 te sodbe, veljavna nacionalna ureditev določa, da se parametri, na podlagi katerih je bilo izračunano nadomestilo, ki je bilo izplačano tem različnim ponudnikom, predhodno objektivno in pregledno določijo, in ali to nadomestilo ne presega tistega, kar je nujno, da se v celoti ali delno pokrijejo stroški, ki so nastali z izvajanjem obveznosti javne službe.
118 Na četrtem mestu je treba ugotoviti, da četrti pogoj, ki je določen s sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), ni izpolnjen za SJI, navedene v točkah 115 in 116 te sodbe. Neobstoj informacije o postopkih izračuna denarnih sredstev, namenjenih tem SJI, je namreč neizogibno povezan z dejstvom, da ni mogoče vedeti, ali je bila stopnja nujnih nadomestil iz tega naslova določena na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno in ustrezno opremljeno za izpolnitev zahtev javne službe, imelo pri izvajanju teh obveznosti.
119 Poleg tega Sodišče ne more odločiti o tem, ali je ta četrti pogoj izpolnjen, saj ne more ugotoviti, ali stroški, ki so nastali ponudniku SJI za projekt NordBalt in upravljavcem omrežij distribucij in prometa glede izravnave električne energije, ki je bila proizvedena iz obnovljivih virov energije, lahko ustrezajo stroškom povprečnega podjetja, kot je navedeno v prejšnji točki, in da torej iz informacij, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, izhaja, da ti ponudniki niso bili izbrani v postopku javnega razpisa.
120 Torej se bo moralo predložitveno sodišče prepričati, da so bili v obravnavanem primeru ponudniki SJI izbrani v skladu s postopki, ki omogočajo spoštovanje četrtega pogoja, ki je bil določen s sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415).
121 Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da državne intervencije, kot je shema SJI, ni mogoče šteti za nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvajanje obveznosti javnih služb v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), razen če predložitveno sodišče ne ugotovi, da ena ali druga od SJI dejansko izpolnjuje vse štiri pogoje, navedene v točkah od 88 do 93 te sodbe.
Peto vprašanje
122 Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da je treba za državno intervencijo, kakršna je shema SJI, šteti, da izkrivlja oziroma bi lahko izkrivljala konkurenco.
123 Navesti je treba, da to sodišče s tem vprašanjem sprašuje o vplivu različnih SJI na konkurenco, in ne le o vplivu nekaterih med njimi nanjo.
124 Za opredelitev nacionalnega ukrepa kot „državne pomoči“ ni treba dokazati dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko izkrivlja konkurenco (sodba z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 29 in navedena sodna praksa).
125 Vendar dejansko izkrivljanje konkurence ne sme biti zgolj hipotetično ali domnevno. Zato je treba ugotoviti razlog, iz katerega obravnavani ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (sodba z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 30 in navedena sodna praksa).
126 V zvezi s tem je treba spomniti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (sodba z dne 18. maja 2017, Fondul Proprietatea, C‑150/16, EU:C:2017:388, točka 33 in navedena sodna praksa).
127 Iz razlogov, navedenih v točkah 95 in 96 te sodbe, je pri preučitvi pogoja glede vpliva na trgovino med državami članicami treba šteti, da shema SJI glede različnih storitev, ki so njen del, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, vendar mora predložitveno sodišče opraviti nujna preverjanja, kot so navedena v točki 97 te sodbe, glede vpliva posebnosti izvajanja dejavnosti različnih ponudnikov SJI na konkurenco na litovskem trgu električne energije.
128 Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da se šteje, da državna intervencija, kakršna je shema SJI, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.
Stroški
129 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da so denarna sredstva za financiranje sheme storitev v javnem interesu, kot so storitve v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, državna sredstva v smislu te določbe.
2. Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da če upravljavci omrežij za distribucijo in promet koristijo denarna sredstva za storitve v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, da se nadomesti izguba, ki je nastala zaradi obveznosti nakupa električne energije pri nekaterih proizvajalcih električne energije po fiksni tarifi in njene izravnave, to nadomestilo pomeni prednost v smislu te določbe, ki je dana proizvajalcem električne energije.
3. Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da je treba v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, za denarna sredstva, kot so denarna sredstva, namenjena nekaterim ponudnikom storitev v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, šteti, da tem ponudnikom dajejo selektivno prednost v smislu te določbe in da lahko prizadenejo trgovino med državami članicami.
4. Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da državne intervencije, kot je shema storitev v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, ni mogoče šteti za nadomestilo, ki pomeni plačilo za storitve, ki so jih opravila upravičena podjetja za izvajanje obveznosti javnih služb v smislu sodbe z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), razen če predložitveno sodišče ne ugotovi, da ena ali druga od storitev v javnem interesu dejansko izpolnjuje vse štiri pogoje, navedene v točkah od 88 do 93 te sodbe.
5. Člen 107(1) PDEU je treba razlagati tako, da se šteje, da državna intervencija, kakršna je shema storitev v javnem interesu v elektroenergetskem sektorju, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.
Podpisi