SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 19. julija 2011

Zadeva F‑127/10

Eberhard Bömcke

proti

Evropski investicijski banki

„Intervencija – Nedopustnost spora o glavni stvari – Sposobnost biti stranka v postopku – Predmet intervencije – Interes za intervencijo – Volitve, organizirane po razrešitvi enega od predstavnikov osebja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU in člena 41 Poslovnika Evropske investicijske banke, s katero E. Bömcke predlaga zlasti razglasitev ničnosti akta, s katerim je volilni odbor 8. decembra 2010 potrdil izvolitev novega predstavnika osebja po njegovi razrešitvi.

Odločitev:      Predlog za intervencijo kolegija predstavnikov osebja Evropske investicijske banke (EIB) se zavrže. J.‑P. Bodson, E. Kourgias, M. Sutil in P. Vanhoudt smejo intervenirati v zadevi Bömcke proti EIB (F‑105/10) v podporo predlogom EIB. Predlogom za zaupno obravnavanje nekaterih listin ali delov listin iz spisa, ki sta jih vložila E. Bömcke in EIB, se začasno ugodi. Sodni tajnik bo strankam, ki smejo intervenirati, predložil nezaupno različico vsakega procesnega akta, ki je bil vročen strankam. Za stranke, ki smejo intervenirati, bo določen rok za vložitev morebitnega ugovora zoper predlog za zaupno obravnavanje. Odločba o utemeljenosti navedenega predloga se pridrži. Po odločbi o utemeljenosti predloga za zaupno obravnavanje bo za stranke, ki smejo intervenirati, določen rok za predložitev intervencijske vloge, brez poseganja v možnost za njeno poznejšo dopolnitev, če bo ta potrebna. Kolegij predstavnikov osebja EIB nosi svoje stroške. Stroški tožečih strank se pridržijo.

Povzetek

1.      Postopek – Intervencija – Učinki nedopustnosti tožbe v glavni stvari

2.      Postopek – Intervencija – Osebe, ki imajo upravičen interes – Kolegij predstavnikov osebja Evropske investicijske banke – Nesposobnost biti stranka v sporu – Nedopustnost

3.      Postopek – Intervencija – Pogoji za dopustnost – Neposredni in dejanski interes – Spor v zvezi z volitvami predstavnikov osebja institucije – Status volilnega upravičenca

1.      Če je mogoče predlog za intervencijo zavrniti, kadar je tožba v glavni stvari taka, da jo je treba razglasiti za nedopustno, ne da bi se odločalo o njeni vsebini, ta rešitev izhaja iz predpostavke, da je tožba v glavni stvari očitno nedopustna.

(Glej točko 6.)

2.      Tretja oseba sme intervenirati le, če je sposobna biti stranka v postopku. Osebe, ki niso fizične, kot je na primer kolegij predstavnikov osebja Evropske investicijske banke, imajo v skladu s sodno prakso priznano sposobnost biti stranka v postopku, če imajo pravno osebnost na podlagi prava, ki se uporablja za njihovo ustanovitev, ali vsaj elemente, na katerih ta temelji, zlasti avtonomijo in odgovornost, tudi če je omejena.

Čeprav je v predpisih, ki se uporabljajo v Evropski investicijski banki, priznan obstoj kolegija predstavnikov osebja, iz istih predpisov izhaja, da navedeni kolegij opravlja naloge, za katere je v institucijah, v katerih veljajo Kadrovski predpisi za uradnike, pristojen odbor uslužbencev. Odbor uslužbencev institucije pa je po naravi notranji organ in zato ni sposoben biti stranka v postopku. Ker z nobeno določbo, ki se uporablja za kolegij predstavnikov osebja, v zvezi z njim ni mogoče utemeljiti drugačne odločitve, je treba šteti, da navedeni kolegij ni sposoben biti stranka v postopku.

(Glej točke od 10 do 12.)

3.      V zvezi z organi, ki predstavljajo osebje institucije, ima vsak volivec neposredni in dejanski interes, da volitve potekajo v okviru in na podlagi volilnega sistema, ki je v skladu z določbami Kadrovskih predpisov, veljavnimi za volilni postopek na tem področju, ki nujno vodi k upoštevanju trajanja mandatov izvoljenih predstavnikov, zlasti ker je treba ob koncu mandata enega od predstavnikov osebja načeloma organizirati volitve. Uslužbenec ima zato v sporu v zvezi z razrešitvijo enega od predstavnikov osebja na podlagi statusa volilnega upravičenca zadosten pravni interes za utemeljitev dopustnosti tožbe ali intervencije. Že sam status volilnega upravičenca, ki ga ima zadevna oseba, zadostuje kot dokaz, da ne deluje samo v interesu zakona ali institucije.

(Glej točki 19 in 20.)