Language of document : ECLI:EU:F:2007:15

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 25. januarja 2007

Zadeva F-55/06

Augusto de Albuquerque

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Prerazporeditev – Člen 7(1) Kadrovskih predpisov – Očitna napaka pri presoji – Načelo enakega obravnavanja – Zloraba pooblastil – Interes službe“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. de Albuquerque predlaga razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja generalnega direktorata Komisije za informacijsko družbo in medije z dne 23. septembra 2005 o njegovi prerazporeditvi na delovno mesto vodje enote G 2 „Mikro- in nanosistemi“ ter odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 2. februarja 2006 o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izpodbijano odločbo.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev zaposlenih

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

2.      Postopek – Dokaz – Tožba zoper odločbo o prerazporeditvi uradnika

3.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev zaposlenih

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

4.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev zaposlenih

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))

1.      Ker ni bilo odločeno, da je z odločbo kršen interes službe, ni mogoče govoriti o zlorabi pooblastil. Tako je v primeru odločbe o prerazporeditvi, sprejete zaradi odprave upravnega položaja, ki je postal nevzdržen, kadar težave z notranjimi odnosi povzročajo napetosti, ki lahko škodijo dobremu delovanju službe. V zvezi s tem ni pomembno določiti identitete osebe, odgovorne za zadevne dogodke, ali ugotoviti, ali so izraženi očitki utemeljeni.

(Glej točke 60, 61 in 89.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1979, List proti Komisiji, 124/78, Recueil, str. 2499, točka 13; 14. julij 1983, Nebe proti Komisiji, 176/82, Recueil, str. 2475, točka 25; 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, C‑116/88 in C‑149/88, Recueil, str. I‑599, točka 22; 12. november 1996, Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863, točka 41;

Sodišče prve stopnje: 10. junij 1992, Eppe proti Komisiji, T‑59/91 in T‑79/91, Recueil, str. II‑2061, točka 57; 22. januar 1998, Costacurta proti Komisiji, T‑98/96, RecFP, str. I‑A‑21 in II‑49, točka 39; 28. maj 1998, W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, RecFP, str. I‑A‑239 in II‑745, točka 88; 17. november 1998, Gómez de Enterría y Sanchez proti Parlamentu, T‑131/97, RecFP, str. I‑A‑613 in II‑1855, točka 62; 6. marec 2001, Campoli proti Komisiji, T‑100/00, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑347, točki 45 in 63; 28. oktober 2004, Meister proti UUNT, T‑76/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑325 in II‑1477, točki 79 in 80; 24. november 2005, Marcuccio proti Komisiji, T‑236/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑365 in II‑1621, točka 182.

2.      Da bi se uprava lahko zagovarjala in zlasti dokazala utemeljenost razlogov, navedenih v podporo odločbi o prerazporeditvi, ki se izpodbija pred sodiščem Skupnosti, se lahko veljavno sklicuje na dopis tožeče stranke, ki razkriva obstoj napetosti, ki lahko škodi dobremu delovanju službe, čeprav ta dopis, ki vsebuje oznako „osebno in zaupno“, ni bil uradno poslan naslovniku, to je nadrejenemu tožeče stranke, ampak ga je tožeča stranka poslala drugim vodjem službe, saj te okoliščine temu dopisu ne morejo odvzeti dokazne moči.

(Glej točko 64.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. september 1996, Postbank proti Komisiji, T‑353/94, Recueil, str. II‑921, točki 67 in 68.

3.      Okoliščina, da je bila odločba o prerazporeditvi uradnika v interesu službe zaradi težavnih odnosov z nadrejenimi povezana s prerazporeditvijo drugih uradnikov zaradi postopka, povezanega z obvezno mobilnostjo, določeno v notranji smernici, ki jo je sprejela uprava, ne more ogroziti zakonitosti te odločbe.

(Glej točko 70.)

4.      V okviru prerazporeditve več uradnikov, ko je bil eden od njih prerazporejen v interesu službe zaradi težavnih odnosov z nadrejenimi, drugi pa so bili prerazporejeni zaradi obvezne mobilnosti, določene v notranji smernici, ki jo je sprejela uprava, ni mogoča nobena primerjava tega uradnika z drugimi uradniki, ki so v drugačnem položaju, ker niso vpleteni v medosebni spor. Dejstvo, da je uprava upoštevala zavrnitev prerazporeditve uradnika, ki je bil na določeno delovno mesto prerazporejen zaradi obvezne mobilnosti, ne pa enake zavrnitve uradnika, ki je bil prerazporejen v interesu službe, torej ni diskriminacija.

(Glej točki 92 in 94.)