Language of document : ECLI:EU:F:2007:188

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 7. novembra 2007

Zadeva F-57/06

Jacques Hinderyckx

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2005 – Nevpis na seznam uradnikov, ki so napredovali – Kršitev člena 45 Kadrovskih predpisov – Primerjalna ocena uspešnosti – Ocenjevalna poročila različnih institucij“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero J. Hinderyckx predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa Sveta za imenovanja o njegovem nenapredovanju v naziv B*8 v napredovalnem obdobju 2005 in svoje napredovanje v navedeni naziv ter povračilo utrpele škode.

Odločitev: Tožba se zavrne. Svet nosi svoje stroške in tretjino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ni napredoval

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45; Uredba Sveta št. 723/2004)

4.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

1.      Organu za imenovanja sicer ni treba obrazložiti odločb o napredovanju v zvezi z uradniki, ki niso napredovali, vendar pa mora obrazložiti odločbo o zavrnitvi pritožbe uradnika, ki ni napredoval, ker naj bi se obrazložitev te odločbe o zavrnitvi ujemala z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je vložena pritožba.

Ker se napredovanja v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov opravijo na podlagi izbire, zadošča, da se obrazložitev zavrnitve pritožbe nanaša na izpolnjevanje zakonskih pogojev, ki so v Kadrovskih predpisih določeni za zakonitost napredovanja.

Poleg tega odločba o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo o nenapredovanju izpolnjuje zahtevo po obrazložitvi, če zainteresirani osebi omogoča, da presodi utemeljenost odločbe o njenem nenapredovanju in možnost vložitve tožbe pri sodišču Skupnosti, temu pa izvajanje sodnega nadzora nad zakonitostjo odločbe o napredovanju.

Še podrobneje, kar zadeva položaj uradnika, ki je zamenjal delovno mesto v okviru medinstitucionalne mobilnosti, in čeprav je iz posebno visoke ravni zadnjega ocenjevalnega poročila, sestavljenega v matični instituciji, lahko razvidna želja po popolnejši in podrobnejši obrazložitvi, organ za imenovanja izpolni zahtevo po obrazložitvi, če podrobneje pojasni, da so se pri primerjalni oceni uspešnosti upoštevala vsa poročila zainteresirane osebe, navede, da so bile analitične in splošne ocene tehtane, da bi relativizirali pristope različnih ocenjevalcev, in pojasni, kako se je upoštevala senioriteta.

Če je organ za imenovanja podal začetek obrazložitve, se dodatna pojasnila lahko vsekakor navedejo med postopkom.

(Glej točke od 25 do 27, 31 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, Recueil, str. I‑225, točka 13; 9. december 1993, Parlament proti Volgerju, C‑115/92 P, Recueil, str. I‑6549, točki 22 in 23;

Sodišče prve stopnje: 29. maj 1997, Contargyris proti Svetu, T‑6/96, RecFP, str. I‑A‑119 in II‑357, točka 147; 18. december 1997, Delvaux proti Komisiji, T‑142/95, RecFP, str. I‑A‑477 in II‑1247, točka 84; 27. april 1999, Thinus proti Komisiji, T‑283/97, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑353, točke od 74 do 76; 21. september 1999, Oliveira proti Parlamentu, T‑157/98, RecFP, str. I‑A‑163 in II‑851, točka 50; 10. junij 2004, Liakoura proti Svetu, T‑330/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑191 in II‑859, točka 42; 3. februar 2005, Heurtaux proti Komisiji, T‑172/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑15 in II‑63, točka 44; 3. oktober 2006, Nijs proti Računskemu sodišču, T‑171/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-195 in II‑A‑2‑999, točka 42.

2.      Organ za imenovanja ima široko diskrecijsko pravico pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, to primerjalno oceno, ki temelji predvsem na ocenjevalnih poročilih, pa mora opraviti skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij. Za ta namen je na podlagi Kadrovskih predpisov pristojen, da opravi primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša.

Nadzor sodišča Skupnosti mora tako biti omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila. Sodišče torej s svojo oceno poklicnih sposobnosti in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa za imenovanja.

(Glej točki 43 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. julij 1976, De Wind proti Komisiji, 62/75, Recueil, str. 1167, točka 17; 17. december 1992, Moritz proti Komisiji, C‑68/91 P, Recueil, str. I‑6849, točka 16;

Sodišče prve stopnje: 3. oktober 2000, Cubero Vermurie proti Komisiji, T‑187/98, RecFP, str. I‑A‑195 in II‑885, točka 59; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 52 in navedena sodna praksa ter točki 53 in 54.

3.      Ocenjevalna poročila so za organ za imenovanja tako v različici člena 45 Kadrovskih predpisov, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev 1. maja 2004, kot v različici, ki velja od navedenega datuma, posebno pomemben element ocene za napredovanje uradnika. V različici člena 45 Kadrovskih predpisov, ki je veljala pred 1. majem 2004, je bilo določeno, da mora biti poleg ocenjevalnih poročil predmet primerjalne ocene za napredovanje še drug element, in sicer „uspešnost“, vendar točna vsebina tega izraza ni bila natančneje določena, kar pa je bilo opravljeno v sodni praksi, v kateri je sodišče presodilo, da se zadevni izraz nanaša na druge informacije o upravnem statusu in osebnem položaju uradnikov, ki lahko relativizirajo oceno, opravljeno samo na podlagi ocenjevalnih poročil.

Člen 45 Kadrovskih predpisov je zdaj bolj jasen glede elementov, ki jih je treba upoštevati za napredovanje, saj poleg ocenjevalnih poročil omenja tudi uporabo drugih jezikov poleg jezika, katerega temeljito znanje so zadevni uradniki dokazali, in po potrebi raven odgovornosti, ki jih imajo; na splošno organ za imenovanja zdaj na podlagi teh treh elementov opravlja primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, saj ima izraz „uspešnost“ iz člena 45 Kadrovskih predpisov drugačen pomen, ki je v bistvu širši od pomena istega izraza, uporabljenega v različici tega člena, ki je veljala pred 1. majem 2004.

Poleg tega, ker je bilo v sodni praksi, izdani pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 723/2004, priznano, da lahko organ za imenovanja pri presoji uspešnosti uradnikov podredno upošteva druge elemente, kot sta starost kandidatov in njihova senioriteta v nazivu ali službi, bi se ti podredni elementi še zdaj lahko izkazali za koristne, če bi bila uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo, enaka po upoštevanju treh elementov, ki so izrecno navedeni v členu 45 Kadrovskih predpisov, in bi upravičeno lahko bili odločilen dejavnik pri izbiri organa za imenovanja.

(Glej točki 45 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. november 1993, X proti Komisiji, T‑89/91, združeni zadevi T‑21/92 in T‑89/92, Recueil, str. II‑1235, točki 49 in 50; 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑280/94, RecFP, str. I‑A‑77 in II‑239, točka 138; 21. oktober 1997, Patronis proti Svetu, T‑168/96, RecFP, str. I‑A‑299 in II‑833, točka 35; 5. marec 1998, Manzo-Tafaro proti Komisiji, T‑221/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑307, točki 17 in 18; 24. februar 2000, Jacobs proti Komisiji, T‑82/98, RecFP, str. I‑A‑39 in II‑169, točke od 36 do 39; 11. julij 2002, Perez Escanilla proti Komisiji, T‑163/01, RecFP, str. I‑A‑131 in II‑717, točka 29; 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T‑134/02, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑609, točka 42.

4.      Čeprav morajo institucije Skupnosti, po eni strani, zagotoviti, da mobilnost ni v nasprotju z razvojem kariere uradnikov, ki jih zadeva, in, po drugi strani, preučiti položaj uradnika, ki je bil predmet mobilnosti, zato da preverijo, da premeščeni uradniki v okviru napredovalnega obdobja niso bili kaznovani, pa ne obstaja nobena obveznost na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, da mora institucija sprejeti natančna pravila za urejanje položaja uradnikov, ki so uveljavljali pravico do mobilnosti.

Organ za imenovanja ima na podlagi Kadrovskih predpisov namreč pristojnost, da izvaja napredovanja po postopku in na načine, ki se mu zdijo primerni. Zato ter glede na pravno podlago, ki jo daje člen 45 Kadrovskih predpisov, in obveznost, ki jo imajo na podlagi tega člena institucije, in sicer, da v vseh primerih opravijo primerjalno oceno uspešnosti predvsem z vidika ocenjevalnih poročil, uradnik ne more zahtevati, da institucija sprejme pravila, ki posebej urejajo postopek in metode primerjave med uradniki, ki so bili ocenjeni v tej instituciji, in uradniki, ki so prišli v institucijo po tem, ko jih je ocenila druga institucija. V tem okviru uradnik tudi ne more očitati zadevni instituciji, da je očitno nepravilno uporabila svoja pooblastila, ker ni sprejela takega pravnega okvira, ne da bi predložil dokaz o obstoju resničnega tveganja samovoljnega ravnanja pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ker v zvezi s tem niso bili sprejeti ukrepi. Sicer pa v nasprotju s členom 43 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša predvsem na ocenjevalna poročila, iz člena 45 Kadrovskih predpisov ne izhaja nobena obveznost, da se sprejme pravni okvir za izvajanje postopkov napredovanja, pa čeprav so nekatere institucije uredile navedene postopke s sprejetjem notranjih smernic.

(Glej točke 55, 59 in 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Cubero Vermurie proti Komisiji, točki 68 in 69; 28. september 2004, Tenreiro proti Komisiji, T‑216/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑245 in II‑1087, točki 92 in 95.