SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 29. septembra 2011

Zadeva F‑9/07

Pilar Angé Serrano

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Prehod iz kategorije na podlagi starih kadrovskih predpisov – Prehodna pravila za razvrstitev v naziv na dan 1. maja 2004 – Odločba predsedstva Evropskega parlamenta z dne 13. februarja 2006 – Prerazporeditev na podlagi plače uradnikov, ki so prejemali kompenzacijsko izplačilo – Množitelj, ki se uporabi – Izguba točk za napredovanje – Odškodninski zahtevek“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero P. Angé Serrano predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 20. marca 2006, s katero je bila prerazporejena v naziv B*6, plačilni razred 8, od 1. maja 2004, ter naložitev Parlamentu, naj ji plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške. Svet, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Pravnomočnost – Obseg

2.      Uradniki – Kariera – Uvedba nove strukture z Uredbo št. 723/2004 – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

(člen 336 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člena 2 in 10; Uredba Sveta št. 723/2004)

3.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Meje

1.      Da bi se zagotovili stabilnost prava in pravnih razmerij ter učinkovitost sojenja, je pomembno, da sodnih odločb, ki so postale dokončne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati.

Pravnomočnost sodbe lahko ovira dopustnost tožbe, če se je tožba, na podlagi katere je bila izrečena zadevna sodba, nanašala na iste stranke in isti predmet ter je temeljila na istem razlogu. Pravnomočnost se nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v zadevni sodni odločbi.

(Glej točke od 41 do 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. februar 1991, Italija proti Komisiji, C‑281/89, točka 14; 30. september 2003, Köbler, C‑224/01, točka 38; 28. november 1996, Lenz proti Komisiji, C‑277/95 P, točka 50; 16. marec 2006, Kapferer, C‑234/04, točka 20;

Splošno sodišče Evropske unije: 25. junij 2010, Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, točki 196 in 197 ter navedena sodna praksa.

2.      Uradniki, ki so uspešno opravili notranji natečaj za prehod iz kategorije na podlagi starih kadrovskih predpisov, niso v enakem pravnem in dejanskem položaju kot uradniki, ki takega natečaja niso uspešno opravili. Prvi so na podlagi Kadrovskih predpisov pridobili boljše karierne možnosti kot drugi, kar je bilo upoštevano v prehodnih določbah Priloge XIII k novim kadrovskim predpisom.

Zato za zakonodajalca glede na to, da je s sprejetjem novih kadrovskih predpisov preoblikoval do tedaj veljaven karierni sistem, ne more veljati obveznost, da določi povsem enako hierarhijo nazivov, kakršna je bila po starih kadrovskih predpisih, ne da bi šlo za poseg v njegovo pristojnost spreminjanja Kadrovskih predpisov. V teh okoliščinah primerjava hierarhičnih stopenj pred reformo Kadrovskih predpisov in po njej sama po sebi ni odločilna pri presoji skladnosti novih kadrovskih predpisov z načelom enakega obravnavanja.

Novi kadrovski predpisi razlikujejo med karierami uradnikov, ki so imeli po starih kadrovskih predpisih različne hierarhične nazive, in zagotavljajo tistim, ki so uspešno opravili natečaj za prehod iz kategorije, drugačne karierne možnosti, kot jih imajo uradniki, ki istega natečaja niso uspešno opravili. Še posebej prehodni sistem in zlasti člen 10(1) in (2) Priloge XIII k novim kadrovskim predpisom s pravilom blokiranja napredovanja v karieri in s pravilom določanja stopenj napredovanja za različne nazive zagotavljata boljše karierne možnosti uradnikom, ki so imeli po starih kadrovskih predpisih višji naziv, in torej tistim, ki so napredovali v nazive po uspešno opravljenem natečaju za prehod iz kategorije.

(Glej točke 64, 66 in 67.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. september 2008, Angé Serrano, T‑47/05, točke od 145 do 147.

3.      Dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja pomenita predvsem, da pristojni organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in pri tem upošteva ne le interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika.

Ta dolžnost skrbnega ravnanja ne more v nobenem primeru prisiliti uprave, da ravna v nasprotju z določbami, ki se uporabljajo. Zlasti ne more uprave prisiliti, naj da določbi prava Unije učinek, ki bi bil v nasprotju z jasnim in natančnim besedilom te določbe. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati na dolžnost skrbnega ravnanja, da bi pridobila koristi, ki ji jih ni mogoče odobriti na podlagi Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 88 in 89.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, točki 99 in 100 ter navedena sodna praksa.