SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 29. marca 2012(*)
„Pritožba – Okolje – Direktiva 2003/87/ES – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije za Republiko Poljsko za obdobje od leta 2008 do leta 2012 – Člena 9(1) in (3) ter 11(2) Direktive 2003/87 – Pristojnosti Komisije in držav članic – Enako obravnavanje“
V zadevi C‑504/09 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 4. decembra 2009,
Evropska komisija, ki jo zastopajo E. Kružíková, K. Herrmann in E. White, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
pritožnica,
ob intervenciji
Kraljevine Danske, ki jo zastopa C. Vang, zastopnik,
intervenientka v pritožbenem postopku,
druge stranke v postopku so
Republika Poljska, ki jo zastopajo M. Szpunar, M. Nowacki in B. Majczyna, zastopniki,
tožena stranka na prvi stopnji,
ob intervenciji
Češke republike, ki jo zastopata M. Smolek in D. Hadroušek, zastopnika,
Romunije, ki jo zastopata V. Angelescu in A. Cazacioc, svetovalca,
intervenientki v pritožbenem postopku,
Madžarske,
Republike Litve,
Slovaške republike,
Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa H. Walker, zastopnica, skupaj z J. Mauricijem, barrister,
intervenienti na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, U. Lõhmus, A. Rosas (poročevalec), A. Ó Caoimh in A. Arabadžiev, sodniki,
generalna pravobranilka: V. Trstenjak,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. septembra 2011,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 17. novembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 23. septembra 2009 v zadevi Poljska proti Komisiji (T‑183/07, ZOdl., str. II‑3395, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče razglasilo za nično Odločbo Komisije C(2007) 1295 konč. z dne 26. marca 2007 o nacionalnem načrtu razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ga je Republika Poljska priglasila za obdobje od leta 2008 do leta 2012 v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 1 Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 (UL L 338, str. 18, v nadaljevanju: Direktiva 2003/87), določa:
„Ta direktiva vzpostavlja sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov v Skupnosti […], da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.“
3 Člen 9 te direktive določa:
„1. Za vsako obdobje iz člena 11(1) in (2) vsaka država članica pripravi nacionalni načrt, v katerem navede skupno količino pravic, ki jih namerava dodeliti za to obdobje, in kako jih namerava dodeliti. Načrt temelji na objektivnih in preglednih merilih, vključno s tistimi iz Priloge III, ob ustreznem upoštevanju pripomb javnosti. Komisija brez poseganja v Pogodbo [ES] najpozneje do 31. decembra 2003 pripravi navodilo za uporabo meril iz Priloge III.
Za obdobje iz člena 11(1) se načrt objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice najpozneje do 31. marca 2004. Za nadaljnja obdobja se načrt objavi in o njem obvesti Komisijo in druge države članice vsaj 18 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja.
2. Nacionalni načrti razdelitve pravic se obravnavajo v odboru iz člena 23(1).
3. V treh mesecih od obvestila države članice o nacionalnem načrtu razdelitve pravic v skladu z odstavkom 1 lahko Komisija ta načrt ali katerikoli njegov del zavrne na podlagi njegove nezdružljivosti z merili iz Priloge III ali s členom 10. Država članica sprejme odločitev po členu 11(1) ali (2) le, če predlagane spremembe sprejme Komisija. Komisija obrazloži vsako odločitev o zavrnitvi.“
4 Člen 10 navedene direktive določa, da „[z]a triletno obdobje od 1. januarja 2005 države članice vsaj 95 % pravic dodelijo brezplačno. Za petletno obdobje od 1. januarja 2008 države članice vsaj 90 % pravic dodelijo brezplačno.“
5 Člen 11(2) Direktive 2003/87 določa:
„Za petletno obdobje od 1. januarja 2008 in vsako nadaljnje petletno obdobje vsaka država članica odloči o skupni količini pravic, ki jih bo dodelila za to obdobje, in začne postopek dodeljevanja teh pravic upravljavcu posamezne naprave. To odločitev sprejme vsaj 12 mesecev pred začetkom zadevnega obdobja na podlagi svojega nacionalnega načrta razdelitve pravic, pripravljenega na podlagi člena 9 in v skladu s členom 10, ob ustreznem upoštevanju pripomb javnosti.“
6 V Prilogi III k Direktivi je naštetih dvanajst meril, ki se uporabljajo za nacionalne načrte razdelitve. Merila od 1 do 3, 5, 6, 10 in 12 navedene priloge določajo:
„1. Skupna količina pravic, ki se dodelijo za ustrezno obdobje, je skladna z obveznostjo države članice, da omeji svoje emisije na podlagi Odločbe [Sveta z dne 25. aprila 2002 o odobritvi Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v imenu Evropske skupnosti in skupnega izpolnjevanja iz njega izhajajočih obveznosti (2002/358/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 42, str. 24)] in Kjotskega protokola, ob upoštevanju deleža vseh emisij, ki jih te pravice predstavljajo glede na emisije iz virov, ki niso zajeti v tej direktivi, na eni strani in nacionalnih energetskih politik na drugi strani, ter skladna z nacionalnim programom o spremembi podnebja. Skupna količina pravic, ki se dodelijo, ne sme biti večja, kakor bo verjetno potrebno za dosledno uporabo meril iz te priloge. Do leta 2008 je količina skladna z namenom doseči ali preseči ciljno vrednost vsake države članice po Odločbi 2002/358/ES in Kjotskem protokolu.
2. Skupna količina pravic, ki se dodelijo, je skladna z ocenami dejanskega in predvidenega napredka pri uresničevanju prispevka držav članic pri obveznostih Skupnosti, prevzetih na podlagi Odločbe [Sveta] 93/389/EGS [z dne 24. junija 1993 o mehanizmu za spremljanje emisij CO2 in drugih toplogrednih plinov v Skupnosti (UL L 167, str. 31)].
3. Količine pravic, ki se dodelijo, so skladne z zmožnostjo, vključno s tehnološkimi zmožnostmi, dejavnosti, zajetih v tem sistemu, da zmanjšajo emisije. Države članice lahko svoje pravice razdelijo na podlagi povprečnih emisij toplogrednih plinov na proizvod pri vsaki dejavnosti in dosegljivega napredka pri vsaki dejavnosti.
[…]
5. Načrt ne razlikuje med družbami ali sektorji, tako da bi neupravičeno dajal prednost nekaterim podjetjem ali dejavnostim, v skladu z zahtevami Pogodbe, zlasti členov 87 [ES] in 88 [ES].
6. Načrt vsebuje informacije o tem, kako bodo novi udeleženci lahko začeli sodelovati v sistemu Skupnosti v zadevni državi članici.
[…]
10. Načrt vsebuje seznam naprav, zajetih v tej direktivi, skupaj s količinami pravic, namenjenih za dodelitev vsaki od njih.
[…]
12. Načrt določa največjo količino [potrjenih zmanjšanj emisij] in [enot zmanjšanja emisij], ki jih upravljavci lahko uporabljajo v sistemu Skupnosti kot odstotek dodelitve pravic do emisije za vsako napravo. Odstotek mora biti v skladu z dodatnimi obveznostmi države članice, katere izhajajo iz Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi [Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejete 9. maja 1992 v New Yorku] ali Kjotskega protokola.“
Dejansko stanje in sporna odločba
7 Dejansko stanje spora in sporna odločba sta v točkah od 9 do 15 izpodbijane sodbe predstavljeno tako:
„9. Republika Poljska je z dopisom z dne 30. junija 2006 Komisijo Evropskih skupnosti v skladu z določbami člena 9(1) Direktive [2003/87] obvestila o svojem nacionalnem načrtu razdelitve za obdobje od leta 2008 do leta 2012 (v nadaljevanju: [poljski] NNR). Na podlagi [poljskega] NNR je želela svoji nacionalni industriji, ki je zajeta [s to d]irektivo, dodeliti povprečno skupno letno količino 284,648332 milijona ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (MteCO2).
10. [Poljskemu] NNR je bil priložen dopis poljskega ministra za okolje z dne 29. junija 2006, naslovljen na Komisijo, v katerem je bilo navedeno, da ‚bodo tabele, ki vsebujejo starejše podatke in predvidene emisije, na katere se nanaša Priloga 10 zgoraj navedenih smernic, Komisiji predložene po prejemu posodobljenih nujnih podatkov‘ in da ‚bosta dokončna različica poimenskega seznama upravljavcev naprav in število pravic, ki jim bodo dodeljene, Komisiji predložena po sprejetju na Svetu ministrov‘.
11. Komisija je v dopisu z dne 30. avgusta 2006, naslovljenem na Republiko Poljsko, poudarila, da [poljski] NNR po prvi preučitvi ni bil popoln in kot tak ni bil v skladu z meriloma 2 in 5 Priloge III k Direktivi [2003/87]. Zato je Republiko Poljsko pozvala, naj v desetih delovnih dneh odgovori na več vprašanj in dodatnih zahtev za informacije. Komisija je dodala, da bi lahko stališče o [poljskem] NNR sprejela najpozneje v treh mesecih po prejemu popolnih informacij.
12. Državni podsekretar poljskega ministrstva za okolje je v dopisu z dne 30. oktobra 2006 Komisiji predlagal, naj rok, določen za predložitev njegovega odgovora na dopis z dne 30. avgusta 2006, podaljša do konca tretjega tedna v novembru 2006, in zlasti zatrjeval, da bi mu ta dodatni čas omogočil pripraviti natančne informacije in pojasniti bistvene vidike, tako da bo lahko Komisija opravila pravilno in zares popolno oceno predloženega dokumenta.
13. Republika Poljska je na dopis z dne 30. avgusta 2006 odgovorila z dopisom z dne 29. decembra 2006. V dopisu z dne 9. januarja 2007 je poslala dodatne informacije.
14. Komisija je 26. marca 2007 v skladu z določbami člena 9(3) Direktive [2003/87] sprejela [sporno odločbo]. V [tej] odločbi je v bistvu ugotovila kršitev več meril iz Priloge III k [tej] [d]irektivi, zato je skupno letno količino pravic do emisije, vpisano v [poljski] NNR, zmanjšala za 76,132937 MteCO2 in tako zgornjo mejo določila na 208,515395 MteCO2.
15. V izreku [sporne] odločbe je določeno:
‚Člen 1
Deli, ki se nanašajo na [poljski NNR] za prvo petletno obdobje iz člena 11(2) Direktive [2003/87], niso v skladu z:
1. merili od 1 do 3 iz Priloge III k Direktivi [2003/87]: del skupne količine pravic, ki se dodelijo – ki znaša na leto 76,132937 [MteCO2] emisij, prilagoditev, ki sledi vsakemu zmanjšanju števila naprav, ki spadajo na področje Direktive [2003/87], ter ena petina skupne količine pravic, ki jih namerava dodeliti [Republika] Poljska v skladu s členom 13(2) Direktive [2003/87] – ni v skladu z ocenami, opravljenimi na podlagi Odločbe [št.] 280/2004/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov v Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 8, str. 57)] in ni v skladu s zmožnostjo, vključno s tehnično zmožnostjo, zmanjšanja emisij dejavnosti, ki spadajo v sistem Skupnosti; ta del se zmanjša za pravice, dodeljene za načrte, ki so bili uresničeni že leta 2005 in so v tem letu omogočili zmanjšanje ali omejitev emisij naprav, ki jih zajema Direktiva [2003/87], če so podatki utemeljeni in preverjeni; poleg tega del skupne količine pravic v višini največ 6,2884 [MteCO2] letno, ki ustreza dodatnim emisijam kurilnih naprav, če se te v skladu s splošno metodologijo iz [poljskega NNR] ne opirajo na utemeljene in preverjene podatke in se ne nanašajo izključno na razvoj novih dejavnosti teh naprav;
2. merilom 5 iz Priloge III k Direktivi [2003/87]: dodelitev pravic nekaterim napravam, ki presegajo načrtovane potrebe, zaradi priznanja dodatnih pravic za predčasno sprejetje ukrepov, uporabe biomase ali sočasne proizvodnje toplotne in električne energije;
3. merilom 6 iz Priloge III k Direktivi [2003/87]: informacije o načinu, na katerega bodo lahko novi akterji na trgu začeli sodelovati v sistemu Skupnosti;
4. merilom 10 iz Priloge III k Direktivi [2003/87]: namera [Republike] Poljske, da se pravice, ki naj bi se dodelile napravam sektorja za proizvodnjo koksa, prenesejo na elektrarne, če bi te naprave koksarniški plin prodale elektrarnam;
5. merilom 12 iz Priloge III k Direktivi [2003/87]: največja količina potrjenega zmanjšanja emisij in enota zmanjšanja emisij, ki jo upravljavci lahko uporabijo v sistemu Skupnosti, ki v odstotku pravic, dodeljenih vsaki napravi, znaša 25 odstotkov, ni v skladu z dodatnimi obveznostmi [Republike] Poljske, ki izhajajo iz Kjotskega protokola in določb, sprejetih v skladu z [Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja, sprejeto 9. maja 1992 v New Yorku] ali Kjotskim protokolom, ker ta presega prag 10 odstotkov.
Člen 2
Zoper [poljski NNR] se ne bo ugovarjalo, če bodo na nediskriminatoren način podane naslednje spremembe in bo o njih v najkrajšem možnem času obveščena Komisija, glede na roke, potrebne za izvedbo nacionalnih postopkov brez nepotrebnega odlašanja:
1. skupna količina pravic, ki se dodelijo v okviru sistema Skupnosti, bo zmanjšana za: letno količino emisij 76,132937 [MteCO2], višino prilagoditve, ki sledi vsakemu zmanjšanju števila naprav, in eno petino skupne količine pravic, ki jih dodeli [Republika] Poljska v skladu s členom 13(2) Direktive [2003/87]; pravice, dodeljene dodatnim kurilnim napravam, se določijo v skladu s splošno metodologijo, navedeno v [poljskem NNR], na podlagi utemeljenih in preverjenih podatkov o emisijah, in se nanašajo izključno na nove dejavnosti zadevnih naprav, pri čemer se skupna količina zmanjša za razliko med pravicami, dodeljenimi zgoraj navedenim napravam, in 6,2884 [MteCO2], ki pomeni letno rezervo za te naprave; skupna količina se poveča za pravice, dodeljene načrtom, ki so bili uresničeni že leta 2005, ki so v tem letu omogočili zmanjšanje ali omejitev emisij naprav, ki spadajo na področje Direktive [2003/87], če se ta zmanjšanja ali omejitve opirajo na utemeljene in preverjene podatke;
2. pravice, dodeljene napravam, ne gredo preko načrtovanih potreb zaradi priznanja predčasno sprejetih ukrepov, uporabe biomase ali sočasne proizvodnje električne in toplotne energije;
3. informacije se predložijo na način, na katerega bodo lahko novi akterji na trgu začeli sodelovati v sistemu Skupnosti, in v skladu z merili iz Priloge III k [Direktivi 2003/87] in določbami člena 10 te direktive;
4. količina pravic, dodeljenih eni od naprav, navedeni v [poljskem NNR], ki obratuje na celotnem nacionalnem ozemlju, ne bo prilagojena zaradi zaprtja drugih naprav na tem ozemlju;
5. največja zgornja meja zmanjšanja potrjenih emisij in enote zmanjšanja emisij, ki jo upravljavci lahko uporabijo v sistemu Skupnosti, v odstotku pravic, dodeljenih vsaki napravi, se zmanjša tako, da ne prekorači praga 10 odstotkov.
Člen 3
1. Povprečna skupna letna količina pravic, ki jih mora [Republika Poljska] na podlagi [poljskega NNR] dodeliti napravam, navedenim v tem načrtu, in novim akterjem na trgu, znaša 208,515395 [MteCO2] in se je ne sme prekoračiti; ta znesek se zmanjša za znesek prilagoditve, ki sledi vsakemu zmanjšanju števila naprav, za eno petino skupne količine pravic, ki jih [Republika] Poljska dodeli v skladu s členom 13(2) Direktive [2003/87], ter za višino razlike med pravicami, dodeljenimi dodatnim kurilnim napravam, ter 6,2884 [MteCO2], ki ustreza letni rezervi za te naprave, ter se nato poveča za pravice, dodeljene načrtom, uresničenim leta 2005, ki so tega leta omogočili zmanjšanje ali omejitev emisij naprav, ki spadajo na področje Direktive [2003/87], če se ta zmanjšanja ali omejitve opirajo na utemeljene in preverjene podatke ter se izključno nanašajo na širitev njihovih dejavnosti.
2. [Poljski NNR] je mogoče spremeniti brez predhodnega soglasja Komisije, če se sprememba nanaša na pravice, dodeljene določenim napravam, v mejah skupne količine pravic, ki se dodelijo napravam, navedenim v načrtu, glede na izboljšave kakovosti podatkov, ali če vključuje zmanjšanje odstotka pravic, ki se brezplačno dodelijo v mejah, opredeljenih v členu 10 Direktive [2003/87].
3. Vsako spremembo [poljskega NNR], ki je potrebna za popravo neskladnosti, navedenih v členu 1 te odločbe, ampak odstopa od neskladnosti iz člena 2, je treba priglasiti čim hitreje, ob upoštevanju rokov, potrebnih za izvedbo nacionalnih postopkov brez nepotrebnega odlašanja, potrebno pa je tudi predhodno soglasje Komisije v skladu s členom 9(3) Direktive [2003/87]. Vsaka druga sprememba [poljskega NNR], z izjemo tistih, ki jih zahteva člen 2 te odločbe, je nedopustna.
Člen 4
Republika Poljska je naslovnica te odločbe.‘“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
8 Republika Poljska je s tožbo, ki jo je 28. maja 2007 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, sprožila postopek za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
9 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 5. oktobra 2007 Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dopustil intervencijo v podporo stališčem Komisije. S sklepoma z dne 19. novembra 2007 in 10. aprila 2008 je bila Republiki Litvi, Slovaški republiki in Madžarski med ustnim postopkom dopuščena intervencija v podporo stališčem Republike Poljske.
10 Ta država članica je v utemeljitev tožbe navedla devet tožbenih razlogov. Ti so se v bistvu po eni strani nanašali na kršitev določb Direktive 2003/87, in sicer njenega člena 9(1) in (3), meril od 1 do 3 in 12 Priloge III k tej direktivi in člena 13(2) navedene direktive, po drugi strani pa na kršitev pravice, da se med postopkom seznani z dejstvi, na podlagi katerih je bila sprejeta sporna odločba, in na ogrožanje nacionalne energetske varnosti.
11 Komisija je Splošnemu sodišču predlagala, naj tožbo zavrne.
12 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo sporno odločbo razglasilo za nično.
13 Najprej, Splošno sodišče je v točkah od 32 do 46 navedene sodbe presojalo prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonito sprejetje sporne odločbe po izteku trimesečnega roka iz člena 9(3) Direktive 2003/87. Presodilo je, da je ta rok začel teči od priglasitve poljskega NNR, to je 30. junija 2006, kljub temu, da je bil načrt nepopoln. Vendar je Splošno sodišče menilo, da je bil zaradi ugovorov, ki jih je Komisija navedla v dopisu z dne 30. avgusta 2006 v zvezi z nekaterimi vidiki načrta, ta rok prekinjen. V teh okoliščinah je v točki 47 izpodbijane sodbe ta tožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.
14 Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 70 do 162 izpodbijane sodbe preučilo drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev člena 9 Direktive 2003/87.
15 Splošno sodišče je v točkah od 70 do 78 izpodbijane sodbe presojalo utemeljenost navedb Komisije, da naj bi Republika Poljska šele v repliki navedla nov tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 9(3) Direktive 2003/87. Po navedbah Komisije naj bi se drugi tožbeni razlog nanašal samo na način, kako je ocenjevala podatke iz poljskega NNR ob njegovi presoji. Splošno sodišče je v točki 79 navedene sodbe presodilo, da ne gre za obstoj takšnega novega tožbenega razloga.
16 Točke od 80 do 98 izpodbijane sodbe se nanašajo na uvodne ugotovitve o presoji utemeljenosti drugega tožbenega razloga. Splošno sodišče je v navedenih točkah opozorilo na cilje Direktive 2003/87, delitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami v skladu z določbami te direktive in, nazadnje, na obseg sodnega nadzora, ki ga sodišče Skupnosti opravlja nad odločbo, kakršna je izpodbijana.
17 Splošno sodišče je v točkah od 99 do 133 izpodbijane sodbe preučilo drugi del drugega tožbenega razloga, v okviru katerega je Republika Poljska Komisiji očitala, da je kršila določbe člena 9(1) in (3) Direktive 2003/87. Po navedbah Splošnega sodišča je Komisija prekoračila svoja nadzorna pooblastila iz člena 9(3) te direktive. Prvič, očitalo ji je, da se ni omejila na nadzor skladnosti poljskega NNR in da je podatke, ki jih je uporabila Republika Poljska, nadomestila s svojimi podatki, ki jih je pridobila s svojo ocenjevalno metodo. Drugič, navedlo je, da je Komisija prekoračila pooblastila, ki so ji podeljena na podlagi te iste določbe, ker je v izreku sporne odločbe sama določila najvišjo raven za skupno količino pravic, ki se dodelijo.
18 Za dodatno pojasnitev je Splošno sodišče v točkah od 134 do 152 izpodbijane sodbe preučilo utemeljenost prvega dela drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Glede na to, da je dokazno breme na strani Komisije, naj ta v sporni odločbi ne bi predložila nobenega elementa, ki bi omogočal razumeti, v čem je bila izbira metode ekonomske analize in podatkov, ki jih je uporabila Republika Poljska, v nasprotju s pravom Unije. Splošno sodišče je tako v točki 153 izpodbijane sodbe presodilo, da je ta del drugega tožbenega razloga utemeljen.
19 Splošno sodišče je v teh okoliščinah v točki 154 izpodbijane sodbe ugodilo drugemu tožbenemu razlogu v obeh delih in člene 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe razglasilo za nične.
20 Nazadnje, Splošno sodišče se je v točkah od 155 do 162 izpodbijane sodbe opredelilo glede posledic razglasitve ničnosti navedenih določb sporne odločbe za njene druge določbe. Splošno sodišče je ob upoštevanju tega, da določb, ki so razglašene za nične, ni bilo mogoče ločiti od preostalega dela te odločbe, v točki 163 izpodbijane sodbe v smislu sodne prakse Sodišča presodilo, da je treba navedeno odločbo v celoti razglasiti za nično, ne da bi preučilo druge tožbene razloge, navedene v utemeljitev tožbe.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
21 S sklepom predsednika Sodišča z dne 28. junija 2010 je bila Kraljevini Danski dopuščena intervencija v podporo predlogom Komisiji, Češki republiki in Romuniji pa je bila dopuščena intervencija v podporo predlogom Republike Poljske.
22 Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi in
– Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
23 Kraljevina Danska Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo.
24 Združeno kraljestvo Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in naj izpodbijano sodbo razveljavi, razen v delu, v katerem se nanaša na prvi tožbeni razlog.
25 Republika Poljska Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo v celoti zavrne na podlagi člena 116(1), prva alinea, Poslovnika Sodišča;
– če Sodišče pritožbe ne bi zavrnilo v celoti, naj v skladu s členom 116(1), druga alinea, Poslovnika Sodišča preuči vse predloge, predstavljene na prvi stopnji, in o njih odloči ter zlasti preuči prvi razlog vloge, s katero se je postopek začel, in o njem odloči;
– če Sodišče pritožbe ne bi v celoti zavrnilo in ne bi odločilo o predlogih, predstavljenih na drugem mestu, naj odloči o predlogih, predstavljenih na prvi stopnji v okviru tožbenih razlogov od tretjega do devetega, in sicer po preučitvi zadeve s strani Sodišča ali Splošnega sodišča, v skladu z diskrecijsko presojo Sodišča, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
26 Češka republika Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
27 Romunija se pridružuje predlogom Republike Poljske.
Pritožba
28 Komisija v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. Prvič, Splošno sodišče naj bi kršilo člen 48(2) svojega poslovnika, odločalo preko zahtevka in prekoračilo svoja pooblastila za nadzor. Drugič, pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 naj bi napačno uporabilo pravo. Tretjič, napačno naj bi razlagalo obveznost obrazložitve na podlagi člena 253 ES in člena 9(3) navedene direktive. Nazadnje, četrtič, Splošno sodišče naj bi napačno pravno opredelilo člene 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe, ker je presodilo, da teh določb ni mogoče ločiti od drugih določb te odločbe.
Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člen 48(2) svojega poslovnika in prepoved odločanja preko zahtevka ter prekoračilo meje svojih pooblastil za nadzor
Trditve strank
29 Splošno sodišče naj bi po navedbah Komisije kršilo člen 48(2) svojega poslovnika in prepoved odločanja preko zahtevka. Prav tako naj bi prekoračilo meje svojih pooblastil za nadzor v delu, v katerem je preučilo – kot drugi del drugega tožbenega razloga ničnostne tožbe – domnevno kršitev člena 9(1) in (3) Direktive 2003/87. Takšen tožbeni razlog pa naj bi bil nedopusten, ker naj ne bi izhajal iz argumentacije, ki jo je Republika Poljska podala v tožbi. Splošno sodišče naj bi tako na lastno pobudo opredelilo pomen navedenega drugega tožbenega razloga in določb prava Unije, ki naj bi jih Republika Poljska kršila. Prav tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da argumenti, ki jih je Republika Poljska predstavila v repliki, pomenijo razširitev tožbenega razloga, ki je bil predhodno naveden v tožbi.
30 Republika Poljska predlaga, naj se ta pritožbeni razlog zavrne. Drugi del drugega tožbenega razloga naj bi bil v skladu s sodno prakso Sodišča naveden že v tožbi. Čeprav je bil ta del opredeljen splošno, je bil dovolj jasen. Trditve, ki jih ta država članica podaja v repliki, naj bi pomenile zgolj razširitev in pojasnitev predhodno navedenega tožbenega razloga.
31 Poleg tega naj Direktiva 2003/87 ne bi bila posebej razvit pravni akt. Postopek, po katerem države članice priglasijo nacionalne načrte razdelitve Komisiji, in analizo načrtov, ki jo opravi Komisija, naj bi urejal samo en člen navedene direktive, in sicer člen 9, ki vključuje odstavke od 1 do 3. Če bi tožbeni razlogi, navedeni v tožbi, pomenili konkretne kršitve, ki jih je storila Komisija pri tej analizi, bi bilo težko trditi, da povezava s temi določbami ni zaznavna.
Presoja Sodišča
32 Prvi pritožbeni razlog se nanaša na točke od 70 do 79 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v točki 70 izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da se drugi tožbeni razlog ničnostne tožbe deli na dva dela. Prvi del se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi pa na napačno razlago in uporabo člena 9(1) in (3) Direktive 2003/87. Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 71 do 78 navedene sodbe preučilo očitek Komisije, da naj bi bil drugi del drugega tožbenega razloga nov tožbeni razlog, ki ga je Republika Poljska navedla šele v repliki, in bi zato moral biti v skladu z določbami člena 44(1)(c) in 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča razglašen za nedopusten. Navedlo je, da je bila argumentacija v zvezi s tem, da je Komisija kršila člen 9(3) navedene direktive, opredeljena že v tožbi in da so dodatni argumenti, ki jih je Republika Poljska navedla v repliki, samo razširitev tega dela. Tako je v točki 79 navedene sodbe ta očitek zavrnilo.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske Unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, istega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika Splošnega sodišča med drugim vsebovati predmet spora, zahtevek in kratek povzetek tožbenih razlogov.
34 Poleg tega iz člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. V skladu z ustaljeno sodno prakso je tožbeni razlog, ki pomeni razširitev tožbenega razloga, ki je bil že prej neposredno ali posredno podan v vlogi, s katero se je začel postopek, treba šteti za dopusten (glej zlasti sodbe z dne 19. maja 1983 v zadevi Verros proti Parlamentu, 306/81, Recueil, str. 1755, točka 9; z dne 13. novembra 2001 v zadevi Dürbeck proti Komisiji, C‑430/00 P, Recueil, str. I‑8547, točka 17; z dne 26. aprila 2007 v zadevi Alcon proti UUNT, C‑412/05 P, ZOdl., str. I‑3569, točke od 38 do 40; z dne 17. julija 2008 v zadevi Campoli proti Komisiji, C‑71/07 P, ZOdl., str. I‑5887, točka 63, in z dne 15. aprila 2010 v zadevi Gualtieri proti Komisiji, C‑485/08 P, ZOdl., str. I‑3009, točka 37).
35 Vendar je Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, pravilno navedlo, da je Republika Poljska Komisiji že v tožbi očitala, da je prekoračila pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 in se nanašajo na njeno pristojnost za presojo nacionalnih načrtov razdelitve. Tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija to določbo napačno razložila in uporabila, naj bi bil namreč – čeprav le omenjen – že v vlogi, s katero se je začel postopek. Ta tožbeni razlog je bil namreč del navedb v zvezi s trditvijo, da je Komisija svoja pooblastila prekoračila s tem, da ni preučila podatkov, ki jih je Republika Poljska predstavila v svojem nacionalnem načrtu razdelitve, in da se je omejila na predložitev svojih podatkov.
36 Ne izpodbija se, da – kot je Splošno sodišče navedlo v točki 75 izpodbijane sodbe – se je Republika Poljska v točki 54 tožbe v okviru drugega tožbenega razloga sklicevala na člen 9(3) Direktive 2003/87. Čeprav se je navedena država članica glede te trditve v repliki podrobno in natančno izrekla, je bila v zvezi s tem vseeno upravičena razširiti svojo argumentacijo.
37 Poleg tega je treba opozoriti, da je bil člen 9(3) Direktive 2003/87 pravna podlaga za sprejetje sporne odločbe in da med tem odstavkom 3 in odstavkom 1 navedenega člena obstaja tesna zveza. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 29 sklepnih predlogov, če Komisija prekorači pooblastila za nadzor nacionalnega načrta razdelitve, ki jih ima na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, poseže v pristojnosti držav članic za pripravo njihovega nacionalnega načrta razdelitve na podlagi odstavka 1 tega člena.
38 Iz navedenega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je drugi del drugega tožbenega razloga ničnostne tožbe razglasilo za dopusten, pri odločanju ni napačno uporabilo prava. Prvi pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87
39 Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87. Potem ko je podala očitke v zvezi s splošnimi stališči Splošnega sodišča, zlasti glede narave nadzora, ki ga je Komisija opravila na podlagi člena 9(3) navedene direktive, je Komisija navedla argumente, ki jih je mogoče uvrstiti v dve skupini, ki se posamično nanašata na domnevno kršitev načela enakega obravnavanja in domnevno neupoštevanje cilja te direktive.
Narava nadzora Komisije na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87
– Trditve strank
40 Komisija opozarja, da naj bi po navedbah Splošnega sodišča s tem, da je podatke iz poljskega NNR nadomestila s „svojimi podatki“, pridobljenimi na podlagi svoje metode presoje nacionalnih načrtov za razdelitev držav članic, in s tem, da je določila najvišjo raven za skupno količino pravic, ki jih mora Republika Poljska dodeliti, spremenila delitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot je določena v členih 9 in 11 Direktive 2003/87, in prekoračila svoja pooblastila.
41 Vendar naj bi Splošno sodišče s tem napačno opredelilo obseg pooblastil Komisije glede preučitve nacionalnih načrtov razdelitve, kot ta izhaja iz člena 9(3) Direktive 2003/87. S tem, da je nadzorna pooblastila Komisije opredelilo kot „zelo omejena“, naj bi se omejilo na dobesedno vsebino prvega stavka te določbe, ne da bi upoštevalo navedeno določbo v celoti, cilj navedene direktive ali načelo enakega obravnavanja.
42 Nadzorna pooblastila Komisije, kot so določena v členu 9 Direktive 2003/87, se ne bi smela razlagati tako, da pomenijo nadzor aktov o prenosu direktive. Predhodni nadzor nacionalnih načrtov razdelitve naj bi se namreč razlikoval od naknadnega nadzora, določenega v členu 226 ES, na podlagi katerega bi morala Komisija spoštovati izbiro držav članic glede oblike in sredstev za dosego cilja, ki ga ta direktiva določa. Navedeni člen 9 naj bi imel naravo predpisa in naj bi te države neposredno zavezoval. Svoboda navedenih držav članic pri pripravi nacionalnih načrtov razdelitve naj bi bila močno omejena z odstavkom 1 tega člena in merili, naštetimi v Prilogi III k Direktivi 2003/87. Poleg tega bi morale upoštevati navodila za uporabo teh meril, ki jih Komisija pripravi na podlagi člena 9(1) navedene direktive, ter razprave, ki se odvijajo znotraj odbora iz njenega člena 23(1).
43 Republika Poljska navaja, da vsi argumenti, ki jih navaja Komisija, kažejo na potrditev tega, da je Komisija kršila obseg svojih pristojnosti, kot so opredeljene v Direktivi 2003/87. Ob priznanju, da nacionalni načrt razdelitve ni klasičen nacionalni ukrep za prenos direktive, ta država članica izkazuje, da ne pozna primerov neposredne uporabe člena 9 te direktive. Države članice bi namreč morale predhodno sprejeti potrebne nacionalne ukrepe. Poleg tega naj bi Komisija predhodne nadzorne ukrepe lahko uporabila tudi na drugih področjih, čeprav gre za klasične oblike prenosa direktiv. Zlasti naj bi bilo tako, kar zadeva načrtovanje ukrepov, ki jih države članice nameravajo sprejeti v okviru Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 13, str. 349).
44 Tudi če bi bilo razlogovanje Komisije – da je z vidika učinkovitosti celotnega sistema trgovanja pravic do emisije toplogrednih plinov razlaga, ki je drugačna od razlage Splošnega sodišča, ustrezna – utemeljeno, si ta institucija ne bi smela pripisovati pooblastil, ki ji jih zakonodajalec Unije ni podelil, da bi izboljšala vsebino nekaterih določb Evropske unije.
– Presoja Sodišča
45 Trditve Komisije se nanašajo na točke od 82 do 92 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na delitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot je določena v členih 9 in 11 Direktive 2003/87.
46 Splošno sodišče v navedenih točkah pravilno navaja, da so države članice same pristojne, po eni strani, za pripravo svojega nacionalnega načrta razdelitve in, po drugi strani, za sprejetje končnih odločitev, s katerimi se določi zlasti skupna količina pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo. Pri izvajanju svojih pooblastil naj bi imele določen manevrski prostor. Komisija naj bi bila na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 po eni strani pooblaščena za preverjanje, ali so nacionalni načrti razdelitve v skladu z merili iz Priloge III k tej direktivi in z določbami njenega člena 10, po drugi strani pa za zavrnitev načrtov zaradi neskladnosti s temi merili in določbami. Nadzorno pooblastilo Komisije naj bi bilo omejeno na nadzor zakonitosti.
47 V obravnavanem primeru – kot Splošno sodišče pravilno navaja v točkah 84 in 89 izpodbijane sodbe – Direktiva 2003/87 v členih 9(1) in (3) ter 11(2) jasno in izrecno določa delitev pristojnosti za pripravo, nadzor in izvajanje nacionalnih načrtov razdelitve med Komisijo in državami članicami, da bi se izvajal sistem za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov. Kar zadeva vsebinske omejitve nadzornega pooblastila in zavrnitev takšnih načrtov, je Komisija pooblaščena samo za preverjanje skladnosti ukrepov držav članic z merili, navedenimi v Prilogi III k navedeni direktivi, in določbami njenega člena 10.
48 V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se je v točki 82 izpodbijane sodbe oprlo na člen 249, tretji odstavek, ES, da bi presodilo vprašanje delitve pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot je določena v členih 9 in 11 Direktive 2003/87. Načelo, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod, se načeloma uporablja glede celotne direktive.
49 Res je, da lahko obstajajo velike razlike glede vrste obveznosti, ki jih direktive nalagajo državam članicam, in glede rezultatov, ki jih morajo te doseči. Prav tako velja, da določbe direktiv, ki se nanašajo samo na odnos med državo članico in Komisijo, ne zahtevajo nujno ukrepov za prenos (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2006 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑32/05, ZOdl., str. I‑11323, točki 35 in 36). Vendar ta okoliščina ne vpliva na rešitev tega spora. Ni mogoče zanikati, da člena 9 in 11 Direktive 2003/87 urejata vlogo Komisije in držav članic v okviru postopka sprejetja nacionalnih načrtov razdelitve, in sicer vprašanje delitve pristojnosti med njimi. Te določbe omogočajo ugotoviti, ali države članice za pripravo svojega načrta imajo manevrski prostor ali ne in – odvisno od primera – kakšen je njegov obseg.
50 V obravnavanem primeru ni mogoče zanikati, da Direktiva 2003/87 ne predpisuje metode za pripravo nacionalnega načrta razdelitve in za določitev skupne količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo. Prav nasprotno, v točki 1 Priloge III k navedeni direktivi je izrecno določeno, da morajo države članice skupno količino pravic, ki se dodeli, določiti ob upoštevanju zlasti nacionalne energetske politike in nacionalnega programa o spremembah podnebja.
51 Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 88 izpodbijane sodbe, imajo države članice določen manevrski prostor za prenos Direktive 2003/87 in zato za izbiro ukrepov, za katere menijo, da so najustreznejši za uresničitev – v posebnem okviru nacionalnega energetskega trga – cilja, določenega s to direktivo.
52 V zvezi s tem, da v skladu s členom 9 Direktive 2003/87 Komisija nacionalne načrte razdelitve oceni pri predhodnem nadzoru, velja, da se tako nadzorno pooblastilo v mnogo vidikih razlikuje od naknadnega nadzora iz člena 226 ES. Vendar ta okoliščina ne pomeni, da mora predhodni nadzor preseči nadzor zakonitosti.
53 Iz navedenega izhaja, da je očitke, ki jih Komisija navaja zoper splošne ugotovitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na delitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot jo določa Direktiva 2003/87, treba zavrniti.
Prvi del drugega pritožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja
– Trditve strank
54 Komisija navaja, da je Splošno sodišče s tem, da je določilo pomen in obseg njenega nadzornega pooblastila in izvajanja tega pooblastila na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, napačno uporabilo pravo, kar v bistvu izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja.
55 Splošno sodišče naj bi med drugim zavrnilo argument, da to načelo pomeni, da se združljivost nacionalnih načrtov razdelitve z merili, navedenimi v Prilogi III k Direktivi 2003/87, preuči na podlagi ocenjevalne metode, ki jo je razvila Komisija, in ažuriranih podatkov, ki za vse države članice prihajajo iz istega vira. Okoliščina, da naj bi Komisija domnevno prekoračila svoja pooblastila, naj bi izhajala iz tega, da ta na prvem mestu ni opravila nadzora nad združljivostjo podatkov iz poljskega NNR z merili iz Priloge III k tej direktivi.
56 Komisija trdi, da ta očitek spada bolj v okvir morebitne kršitve obveznosti obrazložitve kot pa kršitve člena 9(1) in (3) Direktive 2003/87. Vsekakor naj bi bil očitek neutemeljen.
57 Najprej, argument, da naj bi Komisija „podatke“ iz poljskega NNR nadomestila s „svojimi podatki“, naj ne bi bil utemeljen. V zvezi s podatki, ki se nanašajo na dejanske emisije CO2, naj bi pri opravljanju nadzora nad poljskim NNR uporabila podatke, ki so prišli neposredno od upravljavcev naprav iz Direktive 2003/87, ki so bili preverjeni v skladu z Odločbo št. 280/2004 in objavljeni v Neodvisnem dnevniku transakcij Skupnosti (Community Independent Transaction Log, CITL). Kar zadeva napovedi o razvoju bruto domačega proizvoda (BDP) za obdobje od leta 2005 do leta 2010, naj bi te temeljile na nacionalnih statistikah, opravljenih v sodelovanju z nacionalnimi strokovnjaki.
58 Dalje – kar zadeva razlago člena 9(3) Direktive 2003/87 – ob upoštevanju načela enakega obravnavanja bi to, da se dovoli, da vsaka država članica uporabi svoje podatke, ki jih pridobi po svojih merilih, lahko povzročilo neenako obravnavanje med navedenimi državami. Namen in cilj te direktive ter zahteva, da se vsi nacionalni načrti razdelitve Komisiji posredujejo v približno istem obdobju, naj bi potrjevalo, da so ti načrti „v primerljivih položajih“ in da jih je treba preveriti na podlagi najnovejših podatkov o emisijah CO2 in napovedih o razvoju BDP, ki obstajajo za isto obdobje za vse države članice. Usklajeno metodo nadzora, ki temelji na uporabi podatkov in/ali parametrih, ki prihajajo iz istega vira in se nanašajo na isto obdobje, naj bi upravičevali zlasti cilji Direktive 2003/87, in sicer zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, prispevanje k ohranjanju celovitosti notranjega trga in preprečevanje izkrivljanja konkurence.
59 Nazadnje, razlogovanje Splošnega sodišča naj bi bilo v nasprotju s tistim, ki ga je podalo v sklepu z dne 20. oktobra 2008 v zadevi BOT Elektrownia Bełchatów in drugi proti Komisiji (T‑208/07). V njem naj bi Splošno sodišče sprejelo začasni okvir sprememb, ki jih države članice vnesejo v svoj nacionalni načrt razdelitve, s tem, da je presodilo, da iz besedila Direktive 2003/87 ter tudi iz njene splošne logike in ciljev sistema, ki ga vzpostavlja, izhaja, da ima država članica vedno pravico predlagati spremembe k svojemu načrtu po tem, ko ga je priglasila Komisiji, in sicer do sprejetja odločbe, ki tej državi članici nalaga, da mora uporabiti člen 11(2) navedene direktive. Če bi imela zadevna država članica časovno neomejeno pravico za predložitev sprememb v svojem nacionalnem načrtu razdelitve, ki bi zaradi izida novejših ekonomskih podatkov in/ali napovedi vodila k povečanju skupne količine pravic, ki se dodelijo, bi bil cilj te direktive in delovanje sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov obsojen na neuspeh.
60 Republika Poljska predlaga, naj se ta prvi del drugega pritožbenega razloga zavrne. Direktiva 2003/87 naj bi Komisijo zavezovala, da opravi posamično analizo vsakega nacionalnega načrta razdelitve. Cilj navedene direktive naj ne bi bil, da vsaka država članica „za vsako ceno“ zmanjša emisije toplogrednih plinov, ampak naj bi skušala izpolniti obveznosti, določene v Kjotskem protokolu, ter pri tem povzročiti čim manj škode za gospodarski razvoj. Komisija bi morala pri analizi nacionalnih načrtov razdelitve upoštevati dejanski položaj vsake države članice, zlasti stanje uresničenja ciljev, določenih v navedenem protokolu, in posamične potrebe vsake države članice, ki so povezane s posebnostmi njihove ekonomije ali stopnjo razvoja nacionalne ekonomije. Različno obravnavanje držav članic naj bi bilo objektivno utemeljeno glede na načelo enakega obravnavanja ob upoštevanju značilnosti energetskega trga vsake države članice in stanja izpolnjevanja obveznosti, določenih z navedenim protokolom.
– Presoja Sodišča
61 Prvi del drugega pritožbenega razloga se nanaša na točke od 100 do 120 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v navedenih točkah navedlo, da je nadzorno pooblastilo Komisije na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 omejeno na nadzor skladnosti podatkov, navedenih v vsakem nacionalnem načrtu razdelitve, z merili iz Priloge III k tej direktivi, in da Komisija podatkov, ki jih je država članica navedla v svojem načrtu, ni upravičena nadomestiti s svojimi podatki. Države članice so same pristojne za pripravo nacionalnega načrta razdelitve in za sprejetje dokončne odločitve o skupni količini pravic do emisij toplogrednih plinov, ki se dodelijo. Splošno sodišče je v točki 104 navedene sodbe pojasnilo, da „uporaba načela enakega obravnavanja držav članic ne more povzročiti spremembe razdelitve pristojnosti med državami članicami in Komisijo, kot je določena v [navedeni] [d]irektivi“.
62 Takoj je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbo z dne 16. decembra 2008 v zadevi Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, C‑127/07, ZOdl., str. I‑9895, točka 23).
63 Vendar nujnost spoštovanja tega načela ne spreminja delitve pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot jo določa določba Unije. Kot pa je bilo potrjeno v točki 47 te sodbe, člen 9(3) Direktive 2003/87 Komisiji podeljuje le pooblastilo za nadzor zakonitosti nacionalnih načrtov razdelitve, saj ji omogoča, da zavrne načrt, ki ni v skladu z merili, navedenimi v Prilogi III k Direktivi 2003/87 ali z določbami njenega člena 10.
64 Kar zadeva stopnjo tega nadzora, je Splošno sodišče v točki 101 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da se navedeno pooblastilo za nadzor nujno nanaša na podatke, navedene v poljskem NNR. Komisija pa mora nadzirati izbiro podatkov zadevne državne članice za pripravo njenega načrta.
65 V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je menilo, da je bila Komisija zavezana preučiti podatke, ki jih je Republika Poljska navedla v svojem načrtu. Če bi Komisija o navedenih podatkih dvomila, bi morala pri pristojnih nacionalnih organih zahtevati pojasnila ali dokazati neskladnost teh podatkov z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87.
66 Argumenti, ki jih Komisija navaja glede sočasnosti nadzora nacionalnih načrtov razdelitve, te ugotovitve ne morejo omajati. Ti argumenti namreč temeljijo na napačnem pojmovanju njenega nadzornega pooblastila na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87. Kot navaja generalna pravobranilka v točki 68 sklepnih predlogov, so morebitne razlike v zvezi s podatki in ocenjevalnimi metodami držav članic izraz njihovega manevrskega prostora, ki ga mora Komisija pri nadzoru skladnosti upoštevati.
67 V okviru tega je treba navesti, da lahko Komisija enako obravnavanje držav članic ustrezno zagotovi s tem, da načrt, ki ga vsaka država predloži, preuči z enako mero skrbnosti. Opozoriti je tudi treba, da je dovoljeno, da Komisija izbere skupno primerjalno izhodišče za načrte, ki jih je vsaka od teh držav pripravila. Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 102 izpodbijane sodbe, lahko Komisija v ta namen med drugim pripravi „svojo metodo presoje nacionalnih načrtov razdelitve“, ki temelji na podatkih, za katere meni, da so najustreznejši, in jo uporabi kot sredstvo za primerjavo pri preverjanju, ali so podatki, navedeni v nacionalnih načrtih razdelitve, v skladu z merili, navedenimi v Prilogi III k Direktivi 2003/87.
68 Nazadnje, kar zadeva argument Komisije, da naj bi Splošno sodišče – ker je menilo, da Komisija podatkov, ki jih je Republika Poljska uporabila v svojem načrtu, ne more nadomestiti s tistimi, ki jih je pridobila s svojo ocenjevalno metodo – napačno presodilo, da so zadnjenavedeni podatki „lastni podatki“ Komisije, ta argument temelji na napačnem razumevanju točk od 100 do 103 in 120 izpodbijane sodbe. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 76 sklepnih predlogov, se očitek Splošnega sodišča, da Komisija podatkov, ki jih je uporabila Republika Poljska, ne more nadomestiti s svojimi, ni nanašal na izbiro ali vir podatkov, ki jih je uporabila Komisija, ampak na dejstvo, da ta ni preverila združljivosti podatkov iz poljskega NNR z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87.
69 Na podlagi teh elementov je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
Drugi del drugega pritožbenega razloga: neupoštevanje cilja Direktive 2003/87
– Trditve strank
70 Komisija trdi, da je Splošno sodišče pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo njenega cilja.
71 Nadzorna pooblastila, ki jih ima Komisija na podlagi te določbe, bi bilo treba brati in razlagati ob upoštevanju ciljev Direktive 2003/87. Navedena direktiva pa naj bi v skladu s svojim členom 1 vzpostavljala sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, da bi pospešila zmanjšanje emisij teh plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način. Sodišče naj bi v zgoraj navedeni sodbi Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi pripoznalo, da je končni cilj tega sistema varstvo okolja in da navedeni sistem spodbuja in pospešuje iskanje stroškovno najučinkovitejših rešitev za zagotovitev znižanja teh emisij. Iz te sodbe naj bi izhajalo, da je ta cilj mogoče doseči le, če povpraševanje po pravicah preseže ponudbo na skupnostnem trgu pravic. Poleg tega bi v skladu z uvodno izjavo 7 Direktive 2003/87 izvajanje istega sistema moralo prispevati k ohranjanju celovitosti notranjega trga in preprečevanju izkrivljanja konkurence.
72 V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v izpodbijani sodbi, naj nadzor, ki ga Komisija opravi na podlagi člena 9 Direktive 2003/87, ne bi bil „zelo omejen“ nadzor, omejen le na preverjanje podatkov, ki jih države članice uporabijo v svojih nacionalnih načrtih razdelitve. Poleg tega bi bilo mogoče naknadno dokazati, da bi brezpogojno priznanje podatkov o emisijah CO2, navedenih v poljskem NNR, in o predlagani skupni količini pravic, ki se dodelijo, vodilo k rezultatu, ki ne bi bil samo v nasprotju z merili od 1 do 3 Priloge III k Direktivi 2003/87, ampak bi povzročil inflacijo pravic do emisije CO2 na trgu.
73 Komisija izpodbija tudi trditev Splošnega sodišča, da je sporna odločba spremenila delitev pristojnosti med njo in državami članicami, kot je določena v členih 9 in 11 Direktive 2003/87.
74 Republika Poljska meni, da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti. Poudarja, da če člen 9(3) Direktive 2003/87 ne bi bil natančen, teleološka razlaga navedene direktive ne bi vodila v to, da se tej določbi pripiše pomen, ki je v nasprotju s tistim, ki izhaja iz njene dobesedne razlage.
75 Poleg tega naj zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ne bi bil samostojen cilj Direktive 2003/87. Niti njenih določb niti delovanja sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov niti pospeševanja zmanjšanja emisij s strani držav članic naj ne bi bilo mogoče šteti za razloge, s katerimi bi bilo države članice mogoče prisiliti k zmanjšanju svojih emisij, ki so večje od tistih, ki so predpisane z mednarodnimi obveznostmi Unije. Poleg tega naj cilj navedene direktive ne bi bil zmanjšati emisije toplogrednih plinov „za vsako ceno“, ampak jih zmanjšati tako, da se „povzroči čim manj škode za gospodarski razvoj in zaposlenost“. Skušala naj bi vzpostaviti sistem za trgovanje s pravicami do takšnih emisij v Skupnosti, pri tem pa omogočiti uresničevanje teh ciljev „na stroškovno in ekonomsko učinkovit način“.
– Presoja Sodišča
76 Drugi del drugega pritožbenega razloga se nanaša na točke od 121 do 131 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v navedenih točkah presodilo, da je Komisija s tem, da je v sporni odločbi določila posebno količino pravic, katerih vsakršno preseganje se je štelo za neskladno z merili iz Direktive 2003/87, in da je poljski NNR zavrnila v delu, v katerem je skupna količina v njem predlaganih pravic ta prag presegla, prekoračila meje nadzornega pooblastila iz člena 9(3) te direktive.
77 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je glavni cilj Direktive 2003/87 bistveno zmanjšati emisije toplogrednih plinov zaradi spoštovanja obveznosti Unije in držav članic iz Kjotskega protokola. Ta cilj je treba uresničiti ob spoštovanju več podciljev in z uporabo nekaterih sredstev. Glavno sredstvo za to je skupnostni sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, kot to izhaja iz člena 1 Direktive 2003/87 in njene druge uvodne izjave. Navedeni člen 1 določa, da ta sistem spodbuja zmanjšanje navedenih emisij na stroškovno in ekonomsko učinkovit način. Kot je navedeno v peti in sedmi uvodni izjavi te direktive, so drugi podcilji, ki jim mora navedeni sistem slediti, med drugim ohranitev gospodarskega razvoja in zaposlovanja ter celovitosti notranjega trga in pogojev konkurence.
78 V obravnavanem primeru – tudi če bi bil pristop, ki ga Komisija zagovarja, takšen, da bi izboljšal delovanje sistema Unije za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov in tako omogočil učinkoviteje uresničiti cilj bistvenega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov – ta okoliščina ne bi spremenila delitve pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot je določena v členih 9 in 11 Direktive 2003/78.
79 Na področju deljene pristojnosti, kot je področje varstva okolja, mora namreč zakonodajalec Unije ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 ES določiti ukrepe, ki so po njegovem mnenju nujni za uresničitev zastavljenih ciljev.
80 Želja zakonodajalca Unije, da Komisiji podeli samo pooblastilo za nadzor skladnosti nacionalnih načrtov razdelitve z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87, ne pa pooblastila za nadomestitev ali poenotenje, ki bi vključevalo pooblastilo za določanje največje količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo, je razvidna tako iz člena 9(3) Direktive 2003/87 kot iz pripravljalnih del v zvezi s to direktivo. Presoja, da Komisija takšno najvišjo količino lahko določi, tako presega meje teleološke razlage te direktive in bi tej instituciji podelila pooblastila brez pravne podlage.
81 Kot je razvidno že iz točke 47 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 89 izpodbijane sodbe torej pravilno presodilo, da iz člena 9(3) Direktive 2003/87 enoznačno izhaja, da je vloga Komisije omejena na nadzor skladnosti nacionalnega načrta razdelitve države članice z merili iz Priloge III k navedeni direktivi in določbami njenega člena 10. Pravilno je presodilo, da je Komisija pooblaščena za preverjanje te skladnosti in za zavrnitev nacionalnega načrta razdelitve zaradi neskladnosti s temi merili ali določbami.
82 V zvezi s tem je treba navesti, da je zakonodajalec Unije, ki je edini pristojen za sprejetje sprememb k Direktivi 2003/87, menil, da je člen 9 te direktive treba spremeniti z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL L 140, str. 63). Ta direktiva o spremembah določa vzpostavitev bolj usklajenega sistema, da bi se bolje izkoristile prednosti trgovanja z emisijami, da bi se izognilo izkrivljanju notranjega trga in olajšalo povezovanje različnih sistemov za trgovanje.
83 Kar zadeva trditev Komisije, da bi bilo mogoče naknadno dokazati, da bi brezpogojno priznanje podatkov o emisijah CO2 in o skupni količini pravic do emisije toplogrednih plinov, navedenih v poljskem NNR, vodilo k rezultatu, ki bi bil v nasprotju z merili od 1 do 3 Priloge III k Direktivi 2003/87, ta temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Kot je namreč generalna pravobranilka navedla v točki 85 sklepnih predlogov, je Splošno sodišče priznalo, da lahko Komisija zavrne nacionalni načrt razdelitve, ki ni v skladu z merili iz te priloge, in torej ni menilo, da bi morala Komisija brezpogojno priznati podatke v poljskem NNR.
84 Kar zadeva argument Komisije, da bi bilo zaradi ekonomičnosti postopka ustrezno, da se ji podeli pooblastilo za določanje največje količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo, res velja, da bi se s takšnim pristopom zmanjšalo tveganje za sprejemanje zaporednih odločb o zavrnitvi nacionalnih načrtov razdelitve zaradi neskladnosti z merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87. V okviru tega je kljub temu treba poudariti, da Komisija ne prekorači svojih pooblastil, če v izreku odločbe o zavrnitvi načrta objavi – ne da bi prisilno določila največjo količino teh pravic – da sprememb, vnesenih v ta načrt, ne bo zavrnila, če bodo te v skladu s predlogi in priporočili iz te zavrnilne odločbe. Takšno postopanje je v skladu z načelom lojalnega sodelovanja med državami članicami in Komisijo in ustreza tudi ciljem ekonomičnosti postopka.
85 Iz navedenega sledi, da Komisija neutemeljeno trdi, da Splošno sodišče pri razlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 ni upoštevalo ciljev te direktive. Drugi del drugega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti kot neutemeljen.
86 Ker so bili očitki, ki jih je Komisija navedla zoper splošne ugotovitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na delitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami, kot jo določa Direktiva 2003/87, zavrnjeni in ni bilo mogoče sprejeti nobenega dela drugega pritožbenega razloga, je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog: napačna razlaga obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES in člena 9(3) Direktive 2003/87
Trditve strank
87 Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno razložilo obseg obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES. Napačno naj bi namreč menilo, da je Komisija brez razloga in „brez upoštevne obrazložitve“ zavrnila metodo ekonomske analize, ki jo je uporabila Republika Poljska, in podatke, ki jih je ta navedla v svojem nacionalnem načrtu razdelitve. V obrazložitvi akta pa naj ne bi bilo treba opredeliti vseh upoštevnih pravnih in dejanskih elementov. Ta obrazložitev bi morala izhajati iz okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in vseh pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Sicer pa naj bi obrazložitev sporne odločbe zadostovala za to, da Republika Poljska lahko razume razloge, iz katerih obravnavani podatki niso bili upoštevani in je bila uporabljena metoda analize zavrnjena. Poleg tega naj bi imela ta država članica na voljo dodatne dejanske in pravne elemente, ki ji omogočajo razumeti navedene razloge.
88 Republika Poljska predlaga, naj se ta pritožbeni razlog zavrne. Komisija naj bi napačno trdila, da je obveznost obrazložitve odločbe o zavrnitvi poljskega NNR „stroga“ in da natančnih razlogov za zavrnitev podatkov in metod, uporabljenih v takšnem načrtu, ni treba razložiti.
Presoja Sodišča
89 Tretji pritožbeni razlog se nanaša na točke od 135 do 153 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče za dodatno pojasnitev preučilo utemeljenost prvega dela drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve. Splošno sodišče se je v točkah od 136 do 143 izpodbijane sodbe najprej izreklo glede obsega te obveznosti. Potem ko je opozorilo na sodno prakso v zvezi s členom 253 ES, je v točki 143 navedene sodbe presodilo, da „je bila Komisija v skladu s členom 9(3) Direktive [2003/87] dolžna v okviru izvrševanja svojega nadzornega pooblastila pojasniti, v katerem delu instrumenti, ki jih je Republika Poljska uporabila za pripravo [poljskega] NNR, niso bili v skladu [z merili iz] Prilog[e] III in z določbami člena 10 [navedene] [d]irektive“. Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 144 do 152 navedene sodbe ugotovilo, da je Komisija navedeno obveznost kršila. Tako je v točki 153 izpodbijane sodbe sklenilo, da je ta prvi del utemeljen.
90 Navesti je treba, da je ta pritožbeni razlog – kot je razvidno iz točke 134 izpodbijane sodbe – usmerjen proti razlogu za dodatno pojasnitev navedene sodbe, zato ne more, tudi če bi bil utemeljen, povzročiti njene razveljavitve (glej zlasti sodbi z dne 28. oktobra 2004 v zadevi van den Berg proti Svetu in Komisiji, C‑164/01 P, ZOdl., str. I‑10225, točka 60, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 148).
91 Vprašanje, ali je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ker je zavrnila metodo ekonomske analize, ki jo je uporabila Republika Poljska, in podatke, navedene v poljskem NNR, namreč ne vpliva na presojo Splošnega sodišča v točki 132 izpodbijane sodbe, v kateri je pravilno navedlo, da je Komisija, prvič, s tem, da je podatke iz poljskega NNR nadomestila s svojimi podatki, pridobljenimi na podlagi svoje metode presoje nacionalnih načrtov razdelitve, in drugič, s tem, da je določila najvišjo raven za skupno količino pravic, ki jih mora Republika Poljska dodeliti v obdobju od leta 2008 do leta 2012, kršila določbe člena 9(1) in (3) Direktive 2003/87.
92 V teh okoliščinah je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neupošteven.
Četrti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri analizi neločljivosti členov 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe
Trditve strank
93 Komisija Splošnemu sodišču očita, da je presodilo, da členov 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe ni mogoče ločiti od drugih določb sporne odločbe, in da je zato to odločbo v celoti razglasilo za nično.
94 Izpodbijana sodba naj bi temeljila na pomanjkljivem razumevanju ločljivosti določb akta Unije ter na napačni razlagi sodne prakse, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 156 izpodbijane sodbe, in sporne odločbe. Po mnenju Komisije iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zahteva po ločljivosti ni izpolnjena, če je posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva. Vendar naj to ne bi veljalo za vsako spremembo vsebine akta. Sprememba vsebine akta naj bi namreč pomenila njegovo preoblikovanje v akt, ki ga njegov avtor ni nameraval sprejeti oziroma ga ne bi sprejel.
95 Komisija navaja, da so odstavek 1 člena 1, odstavek 1 člena 2 in odstavek 1 člena 3 sporne odločbe med seboj povezani in da je druge odstavke tako člena 1 kot člena 2 te odločbe mogoče ločiti od odstavka 1 vsakega od teh členov. Poleg tega naj bi obstajala ločljiva zveza med, po eni strani, merili od 1 do 3 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 in, po drugi strani, merili 5, 6, 10 in 12, ki so našteta v navedeni prilogi, takšna zveza pa naj bi obstajala tudi med celotno količino pravic, ki se dodelijo, in drugimi metodami, ki se nanašajo na morebitne bodoče spremembe nacionalnega načrta razdelitve iz člena 3(2) in (3) navedene odločbe.
96 Republika Poljska Sodišču predlaga, naj ta pritožbeni razlog zavrne. Določbe sporne odločbe, katerih ničnost je bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, naj bi pomenile bistven element te odločbe. Brez teh določb naj ta odločba ne bi imela smisla.
Presoja Sodišča
97 Četrti pritožbeni razlog zadeva točke od 155 do 162 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je člene 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe mogoče ločiti od preostalega dela te odločbe in ali je zato Splošno sodišče ravnalo pravilno, ko je to odločbo v celoti razglasilo za nično.
98 Kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 156 izpodbijane sodbe, razglasitev delne ničnosti akta Unije ni mogoča, če elementov, glede katerih se razglasitev ničnosti zahteva, ni mogoče ločiti od preostanka akta (glej zlasti sodbi z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑29/99, Recueil, str. I‑11221, točka 45, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑239/01, Recueil, str. I‑10333, točka 33; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. januarja 2003 v zadevi Komisija proti Parlamentu in Svetu, C‑378/00, Recueil, str. I‑937, točka 30). Sodišče je prav tako že večkrat presodilo, da tej zahtevi po ločljivosti ne bi bilo zadoščeno, kadar bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo (sodba z dne 24. maja 2005 v zadevi Francija proti Parlamentu in Svetu, C‑244/03, ZOdl., str. I‑4021, točka 13; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 257, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Svetu, točka 46).
99 V obravnavanem primeru je za preverjanje ločljivosti členov 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe od preostalega dela te odločbe potreben preizkus obsega navedenih določb, da bi bilo mogoče presoditi, ali bi njihova ničnost spremenila smisel in vsebino navedene odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 29).
100 Opozoriti je treba, da so določbe sporne odločbe posledica negativne presoje, ki jo je Komisija podala v zvezi s poljskim NNR, ki ga je priglasila Republika Poljska. V členu 1 navedene odločbe so našteta različna neskladja tega načrta z enim ali več merili iz Priloge III k Direktivi 2003/87. V členu 2 sporne odločbe je določena obveznost Komisije, da ne ugovarja načrtu, ki bo sprejet po izdaji te zavrnilne odločbe, če bo zadevna država članica upoštevala spremembe, naštete v odstavkih od 1 do 5 navedenega člena. Kar zadeva člen 3 sporne odločbe, se njegov odstavek 1 nanaša na skupno količino pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo, njegova odstavka 2 in 3 pa vključujeta podrobnosti glede izvrševanja drugih določb navedene odločbe.
101 Kar zadeva zlasti razmerje med, po eni strani, členi 1(1), 2(1) ter 3(1) sporne odločbe in, po drugi strani, drugimi njenimi določbami, je ob upoštevanju različnih vidikov poljskega NNR in različnih meril iz Priloge III k Direktivi 2003/87 treba ugotoviti, da te določbe sestavljajo nerazdružljivo enoto.
102 Po eni strani ni mogoče zanikati, da določitev skupne količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo (merila od 1 do 3 Priloge III k Direktivi 2003/87), ki je določena v členih 1(1), 2(1) ter 3(1) sporne odločbe, pomeni bistven element nacionalnih načrtov razdelitve in je tesno povezana z drugimi elementi takšnih načrtov.
103 Po drugi strani – kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 157 in 158 izpodbijane sodbe – bi ob upoštevanju strukture člena 1 sporne odločbe morebitna razglasitev ničnosti nekaterih odstavkov tega člena „povzročila zmanjšanje števila neskladnosti z Direktivo [2003/87], ki so bile ugotovljene v [sporni] odločbi“. Kar zadeva ničnost nekaterih odstavkov člena 2 te odločbe, naj bi ta „povzročila le ohranitev veljavnosti zaveze Komisije, da ne bo ugovarjala glede [poljskega] NNR, pri čemer bi se zmanjšalo število sprememb, ki so bile pogoj za prvotno sprejetje zaveze“.
104 Vendar nič iz navedene odločbe ne dopušča domneve, da bi se poljski NNR lahko štel za skladen z Direktivo 2003/87, ne da bi bile podane vse spremembe, naštete v zadnjenavedeni določbi.
105 Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 161 izpodbijane sodbe, bi bila namreč zaradi morebitne razglasitve ničnosti enega od odstavkov člena 1 sporne odločbe in ustreznega odstavka njenega člena 2 „[ta] odločb[a] – na podlagi katere bi bilo mogoče [poljski] NNR sprejeti pod pogojem petih posebnih sprememb, s katerimi bi bilo mogoče odpraviti pet neskladnosti z merili iz Priloge III k Direktivi [2003/87] – nadome[ščena] z drugačno odločbo, na podlagi katere bi bilo mogoče ta načrt sprejeti, če bi se nekoliko spremenil“.
106 Ob upoštevanju teh elementov je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da bi morebitna razglasitev ničnosti enega od odstavkov člena 1 in ustreznega odstavka člena 2 te odločbe povzročila spremembo bistva izpodbijane odločbe.
107 Kar zadeva člen 3(2) in (3) sporne odločbe, zadošča navedba, da ti določbi vsebujeta pojasnila, ki se nanašajo na izvrševanje drugih določb sporne odločbe. To pomeni, da če se členi 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe razglasijo za nične, postane člen 3(2) in (3) brezpredmeten.
108 Teh ugotovitev ni mogoče omajati s trditvijo Komisije, da sprememba bistva akta Unije pomeni samo njegovo preoblikovanje v akt, ki ga njegov avtor ni nameraval sprejeti oziroma ga ne bi sprejel. V zvezi s tem zadostuje navedba, da vprašanje, ali delna ničnost spreminja bistvo akta Unije, pomeni objektivno merilo, in ne subjektivnega, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je sporni akt sprejel (glej zgoraj navedeni sodbi Nemčija proti Komisiji, točka 37, in Francija proti Parlamentu in Svetu, točka 14).
109 Iz navedenega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da členov 1(1), 2(1) in 3(1) sporne odločbe ni mogoče ločiti od drugih določb te odločbe, in da je zato navedeno odločbo razglasilo za nično v celoti, v sodbi ni napačno uporabilo prava. Četrti pritožbeni razlog zato ni utemeljen.
110 Ker nobenemu pritožbenemu razlogu, ki jih je Komisija navedla, ni bilo ugodeno, je treba pritožbo zavrniti.
Stroški
111 V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela in ker je Republika Poljska predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, se tej naloži plačilo stroškov.
112 V skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, navedenega poslovnika Češka republika, Kraljevina Danska, Romunija in Združeno kraljestvo, ki so se kot intervenienti udeležili postopka, nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
3. Češka republika, Kraljevina Danska, Romunija ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosijo svoje stroške.
Podpisi