SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 14. marca 2013
Zadeva F‑63/08
Eugen Christoph
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Nestalno osebje – Členi 2, 3a in 3b PZDU – Začasni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Pomožni pogodbeni uslužbenci – Trajanje pogodbe – Člena 8 in 88 PZDU – Odločba Komisije z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnega osebja služb Komisije – Direktiva 1999/70/ES – Uporaba za institucije“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 EA, s katero so E. Christoph in devet drugih tožečih strank predlagali razglasitev ničnosti odločb Evropske komisije o določitvi pogojev za njihovo zaposlitev, ker je trajanje njihove pogodbe ali podaljšanje te omejeno na določen čas.
Odločitev: Tožba se zavrne, ker je očitno brez vsake pravne podlage. Tožeče stranke nosijo svoje stroške in se jim naloži plačilo stroškov, ki so nastali Komisiji. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Sodni postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Tožba, ki je očitno nedopustna ali očitno brez pravne podlage – Obseg
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)
2. Akti institucij – Direktive – Direktiva 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Neposredna naložitev obveznosti institucijam Unije v razmerjih do njihovega osebja – Izključitev – Možnost sklicevanja – Obseg
(člen 288 PDEU; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 8 in 88; Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5(1))
3. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Stalnost zaposlitve – Obseg – Pravica do podaljšanja pogodbe – Neobstoj
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 30; Direktiva Sveta 1999/70)
4. Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Pomožni pogodbeni uslužbenec – Možnost podaljšanja glede na potrebe zadevne institucije
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88)
1. Člen 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence določa, da če je tožba očitno v celoti ali delno nedopustna ali očitno brez pravne podlage, lahko Splošno sodišče, ne da bi nadaljevalo postopek, odloči z obrazloženim sklepom.
Druga predpostavka iz te določbe zajema vse tožbe, ki jih je očitno treba zavrniti iz razlogov, ki se nanašajo na temelj zadeve. Zavrnitev tožbe z obrazloženim sklepom na podlagi člena 76 Poslovnika ne pripomore le k skrajšanju trajanja postopka, zlasti kadar je ta neobičajno dolg, ampak tudi k zmanjšanju stroškov strank, ki nujno nastanejo zaradi oprave obravnave. Taka rešitev je toliko bolj utemeljena v primeru, ko se dejanski položaj tožeče stranke ter navedeni tožbeni razlogi in pravne trditve ne razlikujejo od tistih iz zadeve, v kateri je sodišče Unije tožbo že zavrnilo.
(Glej točki 30 in 31.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 27. september 2011, Lübking in drugi proti Komisiji, F‑105/06, točka 41.
2. Direktive so naslovljene na države članice in ne na institucije Unije. Določb Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in navedenega okvirnega sporazuma ni mogoče obravnavati, kot da same po sebi institucijam Skupnosti nalagajo obveznosti v razmerjih do njihovega osebja. Določbe Direktive 1999/70 same po sebi zato ne morejo biti podlaga za ugovor nezakonitosti v zvezi s členoma 8 in 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije.
Vendar ta okoliščina ne izključuje tega, da se lahko določbe Direktive 1999/70 uveljavljajo zoper institucijo v razmerjih z njenimi uradniki in uslužbenci, če gre pri njih za izraz splošnega načela.
V primeru minimalnih zahtev, namenjenim preprečevanju zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas, določenih v določbi 5(1) okvirnega sporazuma, pa ni tako. Te zahteve seveda pomenijo posebej pomembna pravila socialnega prava Unije, vendar pa niso izraz splošnega načela prava.
Na določbe Direktive 1999/70 in okvirni sporazum pa se je mogoče sklicevati proti institucijam za namene razlage pravil Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev v največji možni meri v skladu s cilji in minimalnimi zahtevami okvirnega sporazuma.
(Glej točke 44, 46, 49 in 75.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: 21. september 2011, Adjemian in drugi proti Komisiji, T‑325/09 P (v nadaljevanju: sodba Adjemian II), točki 52 in 56;
Sodišče za uslužbence: 4. junij 2009, Adjemian in drugi proti Komisiji, F‑134/07 (v nadaljevanju: sodba Adjemian I), točke 87, 96, 97 in 117; 11. julij 2012, AI proti Sodišču, F‑85/10, točka 133.
3. Čeprav je stalnost zaposlitve pomemben dejavnik varstva delavcev, ni splošno pravno načelo, z vidika katerega bi bilo mogoče presojati zakonitost akta institucije. Natančneje, iz Direktive 1999/70 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je stalnost zaposlitve zavezujoče pravno pravilo. Poleg tega je v uvodnih izjavah 6 in 7 direktive ter prvem odstavku preambule in uvodni izjavi 5 okvirnega sporazuma poudarjena potreba po ravnotežju med prožnostjo in varnostjo. Okvirni sporazum poleg tega ne določa splošne obveznosti delodajalca, da po nekaj podaljšanjih pogodb o zaposlitvi za določen čas ali po preteku nekega obdobja dela predvidijo spremembo navedenih pogodb o zaposlitvi v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
Je pa stalnost zaposlitve cilj, za katerega izpolnitev si prizadevajo podpisnice okvirnega sporazuma, katerega namen je v skladu z njegovo določbo 1(b) vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.
Poleg tega člen 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da ima vsak delavec pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo, ni pa z navedenim členom prepovedano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Poleg tega iztek pogodbe za določen čas zgolj zaradi njenega prenehanja ni odpoved delovnega razmerja v pravem pomenu besede, ki ga je treba posebej obrazložiti s sposobnostmi in ravnanjem delavca ali operativnimi razlogi institucije.
(Glej točke 51, 52 in 55.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 30. april 2009, Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 115; zgoraj navedena sodba Adjemian in drugi proti Komisiji (v nadaljevanju: sodba Adjemian I), točki 98 in 99.
4. Podlaga za vsako zaposlitev pogodbenega uslužbenca mora biti začasna ali nestalna potreba. Glavna značilnost pogodb o zaposlitvi pomožnega pogodbenega uslužbenca je negotovost njihovega trajanja, kar je primerno glede na namen teh pogodb, ki je opravljanje nalog, ki jih zaradi njihove narave ali zaradi odsotnosti zaposlenega opravlja začasno osebje. V upravi s številnim osebjem se take potrebe neizogibno ponavljajo, zlasti zaradi nerazpoložljivosti uradnikov, povečanja dela ob nepredvidljivih okoliščinah ali potrebah vsakega generalnega direktorata, da občasno pomoč poišče pri osebah, ki so usposobljene ali imajo posebna znanja. Z navedenimi objektivnimi razlogi je mogoče upravičiti, da so pogodbe pomožnih uslužbencev sklenjene za določen čas in da se podaljšujejo glede na navedene potrebe.
(Glej točko 69.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Adjemian in drugi proti Komisiji (v nadaljevanju: sodba Adjemian II), točka 86;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Adjemian in drugi proti Komisiji (v nadaljevanju: sodba Adjemian I), točka 132.