Language of document : ECLI:EU:T:2019:234

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 10. aprila 2019(*)

„Damping – Uvoz cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije – Izvedbena uredba (EU) 2016/388 – Uredba (ES) št. 1225/2009 (nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1036) – Stopnja dampinga – Določitev izvozne cene – Povezanost med izvoznikom in uvoznikom – Zanesljiva izvozna cena – Računska določitev izvozne cene – Razumna stopnja za prodajne, upravne in splošne stroške – Razumna stopnja za dobiček – Škoda za industrijo Unije – Izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje škode – Vzročna zveza – Dostop do zaupnih podatkov protidampinške preiskave – Pravica do obrambe“

V zadevi T‑301/16,

Jindal Saw Ltd s sedežem v New Delhiju (Indija),

Jindal Saw Italia SpA s sedežem v Trstu, (Italija),

ki ju zastopata R. Antonini in E. Monard, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata J.‑F. Brakeland in G. Luengo, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Saint-Gobain Pam s sedežem v Pont-à-Moussonu (Francija), ki jo zastopajo O. Prost, A. Coelho Dias in C. Bouvarel, odvetniki,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/388 z dne 17. marca 2016 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije (UL 2016, L 73, str. 53) v delu, v katerem se ta uredba nanaša na tožeči stranki.

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul, J. Svenningsen (poročevalec) in U. Öberg, sodniki,

sodni tajnik: P. Cullen, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 3. julija 2018

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeči stranki, Jindal Saw Ltd, zasebna družba indijskega prava, in Jindal Saw Italia SpA, italijanska družba v lasti družbe Jindal Saw, se ukvarjata s proizvodnjo in prodajo med drugim cevi iz nodularnega litega železa, ki so namenjene za indijski trg in izvoz. V obdobju, ki je upoštevno v obravnavani zadevi, so pri trženju izdelkov družbe Jindal Saw v Evropski uniji sodelovale tri povezane družbe, in sicer poleg družbe Jindal Saw Italia tudi Jindal Saw España SL in Jindal Saw Pipeline Solutions, UK (imenovana Jindal Saw UK) (v nadaljevanju: skupaj: prodajni subjekti družbe Jindal Saw).

2        Družbe Saint-Gobain Pam, Saint-Gobain Pam Deutschland GmbH in Saint-Gobain Pam España S.A. so 10. novembra 2014 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 (UL 2014, L 18, str. 1) (v nadaljevanju: osnovna uredba) (ki je bila nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21)), pri Evropski komisiji vložile pritožbo na podlagi člena 5 Uredbe št. 1225/2009, da bi ta začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom cevi iz nodularnega litega železa s poreklom iz Indije.

3        Komisija je z obvestilom, objavljenim 20. decembra 2014 v Uradnem listu Evropske unije (UL 2014, C 461, str. 35), začela protidampinški postopek v zvezi z zadevnim uvozom (v nadaljevanju: protidampinški postopek).

4        Hkrati so družbe Saint-Gobain Pam, Saint-Gobain Pam Deutschland in Saint-Gobain Pam España 26. januarja 2015 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 188, str. 93), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 37/2014 (v nadaljevanju: osnovna protisubvencijska uredba) (ki je bila nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/1037 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 55)), pri Komisiji vložile pritožbo na podlagi člena 10 osnovne uredbe, da bi ta začela protisubvencijsko preiskavo prav tako v zvezi z zadevnim uvozom.

5        Komisija je z obvestilom, objavljenim 11. marca 2015 v Uradnem listu (UL 2015, C 83, str. 4), začela protisubvencijski postopek v zvezi z zadevnim uvozom (v nadaljevanju: protisubvencijski postopek).

6        Družba Jindal Saw je 24. junija 2015 Komisiji predložila svoje pripombe k nekaterim vidikom analize dampinga, škode, povzročene Uniji, in interesa Unije. Te pripombe so se hkrati nanašale na protidampinški in protisubvencijski postopek.

7        Komisija je 18. septembra 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/1559 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije (UL 2015, L 244, str. 25, v nadaljevanju: začasna uredba). V tej uredbi je bil zadevni izdelek opredeljen kot cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije.

8        Družba Jindal Saw je 23. oktobra 2015 predložila pripombe k začasnim informacijam v protidampinškem postopku in hkrati zahtevala, naj Komisija izvede zaslišanje.

9        20. novembra 2015 je bil sklican sestanek. Družba Jindal Saw je 24. novembra 2015 Komisiji poslala elektronski dopis, v katerem je potrdila nekatere elemente, obravnavane na sestanku, zlasti tiste, ki se nanašajo na opredelitev zadevnega izdelka in izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen, 27. novembra 2015 pa je po navedenem sestanku Komisiji predložila svoje pripombe v okviru protidampinškega postopka. 9. decembra 2015 je Komisiji predložila nekaj pripomb v zvezi s protidampinškim in protisubvencijskim postopkom, zlasti kar zadeva, prvič, subvencijsko naravo izvozne dajatve na železovo rudo, drugič, škodo, tretjič, odgovore uporabnikov na vprašalnike o zadevnem izdelku in, četrtič, izključitev cevi, ki nimajo notranjih ali zunanjih oblog, iz opredelitve zadevnega izdelka.

10      Komisija je 22. decembra 2015 družbo Jindal Saw obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončne protidampinške dajatve na uvoz zadevnega izdelka (v nadaljevanju: dokončno razkritje), ter o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev na ta uvoz. Družba Jindal Saw je pred predložitvijo svojih pripomb v elektronskem dopisu z dne 12. januarja 2016 zahtevala dodatne informacije o štirih posebnih točkah.

11      Družba Jindal Saw je 20. januarja 2016 predložila svoje pripombe k dokončnemu razkritju v okviru protidampinškega in protisubvencijskega postopka.

12      Komisija je 26. januarja 2016 družbi Jindal Saw poslala dodatno obvestilo o dokončnem razkritju v zvezi s popravki nekaterih elementov pri izračunu marže dampinga v okviru protidampinškega postopka. Za predložitev pripomb je bil določen rok 28. januar 2016.

13      Družba Jindal Saw se je 28. januarja 2016 udeležila sestanka, ki ga je organizirala Komisija. Ta se je nanašal zlasti na sklepe o subvenciji, ki naj bi jo predstavljala izvozna dajatev na železovo rudo, in sistem dvojne prevoznine železniškega prevoza železove rude, na izračune za vse ukrepe subvencij, na škodo, ki je bila povzročena industriji Unije, ter na damping. Komisija je istega dne družbi Jindal Saw poslala dopis, v katerem ji je predstavila nekatere popravke izračunov kazalnikov škode za industrijo Unije v okviru protidampinškega in protisubvencijskega postopka. Za predložitev pripomb je bil določen rok 1. februar 2016.

14      Družba Jindal Saw je 1. februarja 2016 Komisiji poslala dva elektronska dopisa, v katerih je navedla svoje pripombe na eni strani k popravkom nekaterih kazalnikov škode za industrijo Unije in na drugi strani k sestanku z dne 28. januarja 2016. Ta dopisa sta vsebovala tudi različne zahteve za informacije.

15      Ob koncu protidampinškega in protisubvencijskega postopka je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2016/388 z dne 17. marca 2016 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije (UL 2016, L 73, str. 53, v nadaljevanju: izpodbijana uredba) in Izvedbeno uredbo (EU) 2016/387 z dne 17. marca 2016 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije (UL 2016, L 73, str. 1), ki je predmet ničnostne tožbe v zadevi Jindal Saw in Jindal Saw Italija/Komisija (T‑300/16).

16      V izpodbijani uredbi je bil zadevni izdelek dokončno opredeljen kot „cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) […] pri čemer so izključene cevi iz nodularnega litega železa brez notranje in zunanje prevleke […] s poreklom iz Indije, ki se trenutno uvrščajo pod oznaki KN ex 7303 00 10 in ex 7303 00 90“ (v nadaljevanju: zadevni izdelki).

 Postopek in predlogi strank

17      Tožeči stranki sta 13. junija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo. Odgovor na tožbo je bil vložen 27. septembra 2016, replika 21. novembra 2016, duplika pa 26. januarja 2017.

18      Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bila zadeva predodeljena novemu sodniku poročevalcu prvega senata.

19      Tožeči stranki sta predloge za zaupno obravnavo nekaterih informacij, vsebovanih v tožbi, repliki in dupliki, vložili 11. in 21. novembra 2016 ter 14. februarja 2017.

20      Družba Saint-Gobain Pam je 18. oktobra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 19. januarja 2017 dopustil to intervencijo.

21      Intervenientka je 6. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo. Komisija in tožeči stranki so svoji stališči o tej vlogi predložile 24. marca in 19. aprila 2017.

22      Splošno sodišče je 20. julija 2017 Komisiji na podlagi člena 91(b) Poslovnika Splošnega sodišča in ob upoštevanju uporabe člena 103(1) tega predpisa odredilo, naj predloži zaupne podatke, ki so potrebni za preverjanje resničnosti nekaterih pojasnil v odgovoru na tožbo glede posledic tipkarske napake, navedene v uvodni izjavi 72 izpodbijane uredbe (v nadaljevanju: tipkarska napaka).

23      Komisija je 10. avgusta 2017 v digitalni obliki predložila podatke, na katere se nanaša pripravljalni ukrep, ki ga je odredilo Splošno sodišče.

24      Odvetnika, ki zastopata tožeči stranki, sta bila v okviru ukrepov procesnega vodstva s sklepom, ki je bil strankama vročen 14. septembra 2017, pozvana, naj pod določenimi pogoji proučita navedene podatke v prostorih sodnega tajništva Splošnega sodišča. To sta storila 26. in 27. septembra 2017.

25      Tožeči stranki sta 18. oktobra 2017, potem ko sta njuna odvetnika proučila zadevne podatke, predložili stališče (v nadaljevanju: stališče z dne 18. oktobra 2017). Istega dne sta vložili predlog za zaupno obravnavo v zvezi z nekaterimi navedenimi podatki intervenientke.

26      Komisija je 14. novembra 2017 vložila predlog za zaupno obravnavo v zvezi z nekaterimi podatki glede intervenientke iz stališča z dne 18. oktobra 2017.

27      Komisija je 22. novembra 2017 predložila stališče o stališču z dne 18. oktobra 2017.

28      Intervenientka je 15. decembra 2017 predložila stališče o stališču z dne 18. oktobra 2017 in o stališču Komisije.

29      Splošno sodišče je 27. aprila 2018 v okviru ukrepov procesnega vodstva glavne stranke pozvalo, naj odgovorijo na več vprašanj in predložijo nekatere dokumente. Stranke so to zahtevo izpolnile v predpisanih rokih. Dobile so možnost predložiti svoja stališča o posameznih odgovorih, kar so prav tako storile v predpisanih rokih.

30      Splošno sodišče je 25. junija 2018 Komisijo na podlagi njenih odgovorov v okviru novega ukrepa procesnega vodstva pozvalo, naj zaradi napake, ki jo je priznala, predloži popravljen izračun stopnje dampinga.

31      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        razglasi ničnost izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša nanju;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija ob podpori intervenientke Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

33      Stranke so na obravnavi 3. julija 2018 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

 Dopustnost stališča z dne 18. oktobra 2017

34      Tožeči stranki sta stališče z dne 18. oktobra 2017 predložili v okoliščinah, predstavljenih v nadaljevanju.

35      Komisija je v končni fazi upravnega postopka zainteresirane stranke obvestila o tipkarski napaki. Ta napaka, ki se nanaša na nekatere kazalnike škode za industrijo Unije, je bila v tem, da se je določen delež izvoza industrije Unije upošteval kot prodaja v Uniji. Zato je Komisija popravila podatke o prodaji industrije Unije v Uniji ter revidirala podatke o drugih kazalnikih, na katere je posledično vplivala tipkarska napaka.

36      Tožeči stranki sta v tožbi trdili, da Komisija ni opravila vseh popravkov, ki so bili potrebni zaradi tipkarske napake.

37      Komisija je v odgovoru na tožbo natančno pojasnila, da je do tipkarske napake prišlo pri prepisovanju nekaterih zneskov iz elektronskega obrazca za izračun, ki je bil sestavljen z uporabo programske opreme in priložen izpolnjenemu vprašalniku proizvajalca Unije na posebnem elektronskem obrazcu, in da je ta napaka vplivala samo na kazalnike, ki so bili popravljeni, ker so bili drugi kazalniki na drugih elektronskih obrazcih za izračun.

38      Komisija meni, da so edini kazalniki škode, na katere je ta napaka vplivala in ki so bili revidirani, tisti, za katere so bile v formulah za izračun, ki so bile vključene v ta posebni obrazec za izračun, ustvarjene samodejne povezave s podatki, ki so predmet tipkarske napake.

39      Komisija je predlagala, da se dajo zadevni podatki, ki so zaupne narave v smislu člena 19 osnovne uredbe, na voljo Splošnemu sodišču ob upoštevanju člena 103 Poslovnika, da se tožečima strankama omogoči, da preverita utemeljenost pojasnil, navedenih v točkah 37 in 38 zgoraj.

40      Komisija je zaradi pripravljalnega ukrepa, ki ga je odredilo Splošno sodišče, v sodno tajništvo Splošnega sodišča dostavila ključ USB s podatki, katerih predložitev je zahtevalo. Odvetnika, ki zastopata tožeči stranki, sta bila s sklepom, vročenim 14. septembra 2017, v povezavi z navedenim pripravljalnim ukrepom pozvana, naj pod pogojem, da podpišeta zavezo o zaupnosti, proučita dokumente na tem ključu USB v sodnem tajništvu Splošnega sodišča izključno zaradi preverjanja resničnosti nekaterih pojasnil v odgovoru na tožbo glede posledic tipkarske napake.

41      Tožeči stranki v stališču z dne 18. oktobra 2017, predloženem po tej proučitvi, ne izpodbijata resničnosti teh pojasnil, ampak trdita, da sta v navedenih dokumentih našli pet novih napak, ki potrjujejo nekatere njune očitke.

42      Komisija primarno trdi, da stališče z dne 18. oktobra 2017 ni dopustno, ker se nanaša na vprašanja, ki niso predmet pripravljalnega ukrepa in ukrepa procesnega vodstva, ki ju je sprejelo Splošno sodišče. Podredno trdi, da se s popravkom napak, ki sta jih odkrili tožeči stranki, analiza, ki jo je naredila v okviru izpodbijane uredbe, ne bi spremenila.

43      Intervenientka, od katere izhaja večina zadevnih zaupnih podatkov, v bistvu trdi, da osnovna uredba ne dovoljuje, da se zaupni podatki, ki jih družba pošlje institucijam Unije v okviru protidampinškega postopka, razkrijejo brez dovoljenja te družbe. Podredno, intervenientka zahteva dostop do zadevnih podatkov, ki je popolnejši od že odobrenega.

44      Najprej je treba ugotoviti, da pet napak, ki jih navajata tožeči stranki v stališču z dne 18. oktobra 2017, ni povezanih s tipkarsko napako, na podlagi katere je Splošno sodišče sprejelo pripravljalni ukrep in ukrep procesnega vodstva, in torej s predmetom teh ukrepov.

45      Nato je treba opozoriti, da osnovna uredba podrobno ureja dostop zainteresiranih strank do podatkov, zbranih v okviru protidampinške preiskave. Osnovna uredba določa popoln sistem procesnih jamstev, ki zainteresiranim strankam na eni strani omogoča, da učinkovito branijo svoje interese, in na drugi, da ohranijo zaupnost informacij, ki so bile uporabljene v protidampinški preiskavi, če je to potrebno, ter vsebuje pravila, ki omogočajo uskladitev teh dveh zahtev (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točka 96).

46      V zvezi s tem člen 19(1) osnovne uredbe določa načelo, da organi informacije, ki so zaupne narave, če se ta narava utemelji z ustrezno obrazložitvijo, obravnavajo kot zaupne. Z odstavkom 5 tega člena se med drugim prepoveduje, da bi Komisija informacije, prejete v skladu s to uredbo, za katere je oseba, ki jih je predložila, zahtevala zaupno obravnavo, razkrila brez njenega posebnega dovoljenja in da bi med drugim razkrila notranjo dokumentacijo, ki jo pripravijo organi Unije, razen kadar je to posebej predvideno.

47      Prav tako osnovna uredba vsebuje nekaj določb, ki omogočajo usklajevanje zahtev, povezanih s pravico zainteresiranih strank do učinkovite obrambe svojih interesov, z zahtevami, ki so povezane z nujnostjo zaščite zaupnih informacij. Na eni strani je dostop do informacij, ki so na voljo zainteresiranim strankam na podlagi člena 6(7) in člena 20 osnovne uredbe, omejen z zaupnostjo teh informacij. Na drugi strani pa člen 19, od (2) do (4), osnovne uredbe določa nekatere prilagoditve spoštovanja zaupnosti informacij, da se ohranijo navedene pravice zainteresiranih strank.

48      V obravnavani zadevi so dokumenti, ki sta jih lahko proučila odvetnika tožečih strank, vsebovali izključno komercialne podatke dveh od treh družb, ki v obravnavani zadevi predstavljajo industrijo Unije. Gre za podatke zaupne narave v smislu člena 19 osnovne uredbe, česar stranke ne prerekajo.

49      Gre torej za dokumente, katerih razkritja tožeči stranki nista mogli zahtevati na podlagi osnovne uredbe. Dostop do teh dokumentov je bil dodeljen izključno njunima odvetnikoma, in to samo za preverjanje posledic tipkarske napake, ki jo je storila Komisija, v okviru sklepa Splošnega sodišča, s katerim je ta dostop strogo omejen, da se zagotovi spoštovanje pravice tožečih strank do obrambe, kot je razvidno iz pripravljalnega ukrepa in ukrepa procesnega vodstva, ki ju je sprejelo Splošno sodišče.

50      Na eni strani je bil pripravljalni ukrep, ki ga je odredilo Splošno sodišče, natančno opisan. Komisija bi morala predložiti le podatke, ki so bili nujno potrebni za preverjanje resničnosti nekaterih pojasnil, predloženih v odgovoru na tožbo, kar zadeva posledice tipkarske napake.

51      Na drugi strani je bil s sklepom, ki je bil strankam vročen 14. septembra 2017, v okviru ukrepa procesnega vodstva dostop do zadevnih podatkov dan le za zagotovitev spoštovanja pravice tožečih strank do obrambe v okviru tega postopka, kar zadeva navedena pojasnila, in ne za zagotovitev obveščanja tožečih strank, ki bi presegalo jamstva, predvidena v osnovni uredbi za zainteresirane stranke, kar naj bi bilo v nasprotju s spoštovanjem zaupnosti navedenih podatkov. Poleg tega je treba poudariti, da so bile v okviru upravnega postopka pravice tožečih strank zagotovljene s členom 6(7) ter členoma 19 in 20 osnovne uredbe.

52      Iz zgoraj navedenega izhaja, da obravnavanega primera ni mogoče enačiti s položajem, v katerem naj bi Splošno sodišče v skladu s členom 103(3) Poslovnika in po presoji iz odstavka 2 tega člena odločilo, da nasprotno glavno stranko na splošno seznani z zaupnimi podatki ali dokazili, ki mu jih je predložila druga glavna stranka. V obravnavani zadevi je namreč Splošno sodišče odvetnikoma tožečih strank dalo poseben dostop do elektronskih obrazcev za izračun, ki jih Komisija uporablja za določitev spornih kazalnikov, samo zato, da jima omogoči preverjanje resničnosti nekaterih pojasnil v odgovoru na tožbo v zvezi s posledicami tipkarske napake, zlasti glede povezave, ustvarjene v teh obrazcih za izračun. Zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na to, da sta imeli splošni dostop do novih informacij, seznanitev s katerimi bi jima omogočila uveljavljanje novih razlogov ali očitkov, ki bi jih bilo treba šteti za dopustne na podlagi člena 84 Poslovnika.

53      V zvezi s tem je treba tudi ugotoviti, da tožeči stranki od Splošnega sodišča nista zahtevali, naj jima omogoči splošni dostop do zadevnih dokumentov. Nasprotno, v repliki sta tožeči stranki izrecno zahtevali, naj se jima ta dostop dovoli z edinim namenom, da preverita resničnost nekaterih pojasnil v odgovoru na tožbo glede posledic tipkarske napake.

54      Iz vseh teh preudarkov izhaja, da je treba stališče z dne 18. oktobra 2017 zavrniti kot nedopustno.

55      Zato ni treba odločati o podrednem predlogu intervenientke za popolnejši dostop do zadevnih podatkov.

 Vsebinska presoja

56      Tožeči stranki v utemeljitev tožbe v bistvu navajata štiri tožbene razloge, ki se nanašajo na različne kršitve osnovne uredbe, in sicer:

–        prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(8) in (9) ter posledično člena 9(4) osnovne uredbe;

–        drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (3) ter posledično člena 3(6) in člena 9(4) osnovne uredbe;

–        tretji tožbeni razlog: kršitev člena 3(2), (3) in od (5) do (8), člena 4(1) in člena 5(4) osnovne uredbe;

–        četrti tožbeni razlog: kršitev člena 20(4) in (5) osnovne uredbe ter pravice do obrambe.

57      Najprej je treba obravnavati četrti tožbeni razlog.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 20(4) in (5) osnovne uredbe ter pravice do obrambe

58      Četrti tožbeni razlog v bistvu obsega dva dela.

59      Tožeči stranki s prvim delom trdita, da je Komisija kršila člen 20(4) osnovne uredbe in pravico družbe Jindal Saw do izjave s tem, da zadnjenavedeni ni poslala nekaterih informacij, ki jih je zahtevala v dveh elektronskih dopisih z dne 1. februarja 2016.

60      Ob sklicevanju na sodno prakso poudarjata, da je spoštovanje pravic, zagotovljenih s pravnim redom Unije, še toliko bolj bistveno, kadar imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico, in da je med temi pravicami pravica do učinkovitega zaslišanja. Vendar naj ne bi bilo mogoče v celoti izključiti, da bi bil lahko, če bi družba Jindal Saw imela možnost predložiti pripombe glede elementov informacij, ki jih je zahtevala v zvezi s kazalniki škode, na katere je vplivala tipkarska napaka, in stroški industrije Unije, vključno s prodajnimi, administrativnimi in drugimi splošnimi stroški (v nadaljevanju: stroški PAS) prodajnih subjektov skupine Saint-Gobain Pam, izid upravnega postopka drugačen in zanjo ugodnejši, ker bi Komisija glede na pripombe, ki bi ji jih posredovale zainteresirane stranke, že prej spremenila svoje stališče.

61      Tožeči stranki v drugem delu trdita, da je Komisija kršila člen 20(5) osnovne uredbe in pravico družbe Jindal Saw do izjave s tem, da ji ni dala dovolj časa za predložitev pripomb po prejemu obvestila o spremenjenih kazalnikih škode. V zvezi s tem trdita, da ni mogoče v celoti izključiti, da bi lahko družba Jindal Saw, če bi imela po prejemu obvestila o spremenjenih kazalnikih škode na voljo rok v skladu z navedeno določbo, predložila bolj izdelane pripombe, na podlagi katerih bi lahko Komisija spremenila svoje stališče.

62      Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

63      Uvodoma je treba poudariti, prvič, da če želijo zainteresirane stranke v protidampinški preiskavi, zlasti zadevni proizvajalci izvozniki, dostopati do informacij glede dejstev in premislekov, ki so lahko podlaga za protidampinške ukrepe za zaščito njihovih interesov, mora Komisija spoštovati nekatera procesna načela in jamstva.

64      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da na eni strani člen 20 osnovne uredbe določa nekatera podrobna pravila glede izvrševanja pravice zadevnih strank do izjave, ki je temeljna pravica, priznana s pravnim redom Unije. Ta člen v odstavku 2 določa pravico do obveščenosti o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih protidampinških ukrepov. Poleg tega je v odstavku 4 tega člena določeno, da kadar namerava Komisija sprejeti sklep, ki temelji na drugačnih dejstvih in premislekih od tistih, ki so bili prej sporočeni, mora te sporočiti takoj, ko je to mogoče, v odstavku 5 pa, da morajo zadevne stranke imeti načeloma na voljo vsaj desetdnevni rok za predložitev pripomb, pri čemer je ta rok lahko krajši, kadar gre za dodatno dokončno razkritje.

65      Na drugi strani iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zahteve, ki izhajajo iz spoštovanja pravice do obrambe, ni treba upoštevati samo med postopki, ki lahko privedejo do naložitve kazni, ampak tudi v preiskovalnih postopkih pred sprejetjem protidampinških uredb, ki se lahko neposredno in posamično nanašajo na zadevna podjetja in imajo zanje neugodne posledice. Natančneje, v okviru sporočitve informacij zainteresiranim podjetjem med preiskovalnim postopkom spoštovanje njihove pravice do obrambe zajema, da se tem podjetjem v tem postopku omogoči, da učinkovito predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinške prakse in škode, ki naj bi s tem nastala (glej sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 76 in navedena sodna praksa).

66      Čeprav je spoštovanje pravice do obrambe v postopkih protidampinških preiskav temeljno (glej sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 77 in navedena sodna praksa), se zaradi obstoja nepravilnosti v zvezi s pravico do obrambe uredba, s katero se uvede protidampinška dajatev, lahko razglasi za nično samo, če obstaja možnost, da bi se upravni postopek zaradi te nepravilnosti lahko končal drugače, in tako konkretno vpliva na pravico zadevne stranke do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2009, Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware/Svet, C‑141/08 P, EU:C:2009:598, točka 107).

67      Vendar je treba opozoriti, da od te stranke ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi bila odločba Komisije drugačna, temveč le, da ta možnost ni v celoti izključena, saj bi lahko ta stranka bolje poskrbela za svojo obrambo, če ne bi bilo zatrjevanih postopkovnih nepravilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 78 in navedena sodna praksa).

68      Zadevna stranka pa mora konkretno dokazati, kako bi si lahko zagotovila boljšo obrambo ob odsotnosti navedene nepravilnosti, ne da bi se pri tem zgolj sklicevala na nezmožnost predložitve pripomb na hipotetične položaje (glej sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 145 in navedena sodna praksa).

69      Drugič, poudariti je treba, da je v obravnavani zadevi Komisija v dokončnem razkritju zainteresiranim strankam predložila vsa dejstva in preudarke, za katere je menila, da so bistveni in na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev, vključno s številčnimi podatki v zvezi s kazalniki škode in analizo trendov, razvidno iz teh kazalnikov. Natančneje, na eni strani je Komisija opozorila, da se je prodaja industrije Unije zmanjšala za več kot 6 % in da je ta industrija izgubila približno 2,5 % tržnega deleža na upadajočem trgu. Na drugi strani je glede te industrije navedla, da je bila zaradi nizke dobičkonosnosti ter zmanjšanja prodaje in tržnega deleža v Uniji v težkem gospodarskem in finančnem položaju, ter je na podlagi splošne analize vseh kazalnikov škode, za katere je menila, da so upoštevni, ter zaradi težkega gospodarskega in finančnega položaja sklenila, da je navedena industrija utrpela znatno škodo v smislu člena 3 osnovne uredbe.

70      Prvi očitek se nanaša na eni strani na kršitev člena 20(4) osnovne uredbe, ki ga je treba razlagati ob upoštevanju odstavka 2 tega člena, in na drugi strani pravice do obrambe zaradi neposredovanja informacij, ki jih je družba Jindal Saw zahtevala v dveh elektronskih dopisih z dne 1. februarja 2016 glede, prvič, obvestila o spremenjenih kazalnikih škode po odkritju tipkarske napake, in drugič, različnih stroškov industrije Unije.

71      Kar zadeva na prvem mestu neposredovanje informacij, ki jih je družba Jindal Saw zahtevala v zvezi s popravki kazalnikov škode za Unijo, je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v pisnem obvestilu z dne 28. januarja 2016, s katerim je družbo Jindal Saw obvestila o nekaterih popravkih kazalnikov škode za industrijo Unije, izrecno navedla, kateri kazalniki škode so bili po odkritju napake predmet sprememb, in sicer je navedla tiste, ki se nanašajo na, prvič, skupno porabo v Uniji, drugič, tržni delež proizvajalcev izvoznikov, tretjič, tržni delež industrije Unije in, četrtič, prodajne cene te industrije. Nato so bili v prilogi k temu pisnemu obvestilu povzeti zadevni podatki, ki so bili tako kot v dokončnem razkritju prikazani v obliki razponov. Nazadnje, Komisija je v navedenem pisnem obvestilu izrecno navedla, da te spremembe niso pripeljale niti do spremembe ugotovitev o trendih niti do spremembe končnih ugotovitev, ki jih je predhodno poslala zainteresiranim strankam.

72      Iz teh ugotovitev izhaja, da spremembe, ki jih je Komisija izvedla po popravku tipkarske napake, same po sebi ne pomenijo bistvenih dejstev in premislekov v smislu člena 20(2) osnovne uredbe, saj niso spremenile trendov, na katerih temelji ocena škode. Zato z osnovno uredbo, zlasti s členom 20(4), Komisija ni bila zavezana, da družbo Jindal Saw obvesti o navedenih spremembah, niti, a fortiori, da ugodi njeni zahtevi po dodatnih informacijah v zvezi s tem. Komisija zato ni kršila člena 20(2) in (4) osnovne uredbe.

73      Kar poleg tega zadeva trditev o kršitvi pravice do izjave, je treba ugotoviti, da je Komisija v pisnem obvestilu z dne 28. januarja 2016 posredovala vse elemente, ki so potrebni, da družba Jindal Saw izrazi svoje stališče glede sprememb zaradi popravka tipkarske napake, kar je družba tudi storila v svojem prvem elektronskem dopisu z dne 1. februarja 2016. V zvezi s tem je treba poudariti še, da tožeči stranki v okviru postopka pred Splošnim sodiščem nista predložili nobenih novih pripomb poleg tistih, ki so bile Komisiji že predložene 1. februarja 2016. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija sprejela izpodbijano uredbo po tem, ko je družba Jindal Saw lahko uveljavila vse koristne pripombe, in da tožeči stranki v okviru tega postopka nista dokazali, da bi si lahko družba Jindal Saw v okviru upravnega postopka zagotovila boljšo obrambo.

74      Kar zadeva na drugem mestu neposredovanje informacij v zvezi z nekaterimi stroški industrije Unije, je treba poudariti, da bi Komisija z ugoditvijo tej zahtevi sicer izpolnila načelo dobrega upravljanja, tudi če bi šlo samo za obvestilo, da gre za zaupne informacije, dostopa do katerih družbi Jindal Saw ne more odobriti. Vendar neobstoj posebnega odgovora na zahtevo za informacije ne pomeni, da je Komisija kršila člen 20(4) osnovne uredbe v povezavi z odstavkom 2 tega člena, ker dodatne informacije, ki jih je zahtevala družba Jindal Saw, niso pomenile novih bistvenih dejstev in premislekov.

75      Že iz začasne uredbe, sprejete 18. septembra 2015, je namreč izhajalo, da je Komisija za izračun donosnosti industrije Unije upoštevala ne samo stroške PAS proizvajalcev te industrije, ampak tudi stroške v njej delujočih prodajnih subjektov. V zvezi s tem je bilo v uvodni izjavi 92 začasne uredbe navedeno, da je „[K]omisija dobičkonosnost sodelujočih proizvajalcev Unije določila tako, da je neto dobiček pred obdavčitvijo pri prodaji podobnega izdelka nepovezanim strankam v Uniji izrazila kot delež prihodkov od navedene prodaje“, in da je bila „[v]ečina prodaje [podobnega] izdelka v Uniji opravljena prek prodajnih [subjektov] sodelujočih proizvajalcev Unije, zato so se upoštevali njihovi stroški in dobičkonosnost“.

76      To, da družba Jindal Saw ni poudarila ali pravilno razumela pomena teh pojasnil, ki so bila predložena v okviru začasne uredbe in ponovljena v dokončnem razkritju ter v skladu s katerimi so bili stroški prodajnih subjektov industrije Unije upoštevani pri izračunu dobičkonosnosti te industrije, ne pomeni, da so bila pojasnila Komisije v zvezi s tem na sestanku z dne 28. januarja 2016 nova bistvena dejstva in premisleki. Komisija zato v zvezi s tem ni kršila člena 20(2) in (4) osnovne uredbe.

77      Iz tega, da je družba Jindal Sawzadevno informacijo, ki se nanaša na upoštevanje stroškov prodajnih subjektov industrije Unije za izračun dobičkonosnosti te industrije, imela že od 19. septembra 2015, to je od datuma objave začasne protidampinške uredbe v Uradnem listu, izhaja tudi, da je družba Jindal Saw imela na voljo potrebne elemente za učinkovito uveljavljanje svojih pripomb k temu izračunu.

78      Zato je treba prvi očitek zavrniti kot neutemeljen.

79      Kar zadeva drugi očitek, ki se nanaša na kršitev člena 20(5) osnovne uredbe, in sicer da družba Jindal Saw ni imela na voljo desetih dni ali vsaj dovolj časa za predložitev pripomb v zvezi s spremembami nekaterih kazalnikov škode, je treba navesti, da iz te določbe ne izhaja, da bi morala Komisija zainteresiranim strankam odobriti rok za predložitev pripomb o vseh spremembah, ki jih izvede na podlagi njihovih pripomb k dokončnemu razkritju. Taka obveznost bi obstajala samo, če bi pisno obvestilo Komisije z dne 28. januarja 2016 vsebovalo bistvena dejstva in premisleke v smislu člena 20(2) osnovne uredbe, vendar ni bilo tako.

80      Vsekakor je treba opozoriti, da tožeči stranki v okviru postopka pred Splošnim sodiščem nista predložili nobenih drugih argumentov v zvezi s popravkom tipkarske napake poleg tistih, ki jih je družba Jindal Saw predložila že v svojem prvem elektronskem dopisu z dne 1. februarja 2016.

81      Zato na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da bi se lahko protidampinški postopek končal drugače, če bi imela družba Jindal Saw v zvezi s tem na voljo daljši rok za predložitev svojih pripomb.

82      Poleg tega je mogoče poudariti, da tožeči stranki tudi po vpogledu v dokumente s podatki, na katere bi lahko vplivala tipkarska napaka, v okviru ukrepa procesnega vodstva, ki ga je odredilo Splošno sodišče, nista navedli nobenih novih argumentov v zvezi s to napako, s čimer sta priznali, da zaradi popravka navedene napake poleg popravkov, ki jih je Komisija že izvedla in o njih 28. januarja 2016 obvestila družbo Jindal Saw, nadaljnji popravki niso potrebni.

83      Zato je treba drugi očitek zavrniti kot neutemeljen in s tem četrti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 2(8) in (9) osnovne uredbe in posledično člena 9(4) te uredbe

84      Prvi tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

–       Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 2(8) in(9) osnovne uredbe

85      Prvi del je razdeljen na dva očitka.

86      Tožeči stranki s prvim očitkom zatrjujeta, da je Komisija kršila člen 2(8) in (9) osnovne uredbe s tem, da ni uporabila dejanskih izvoznih cen, ki jih je družba Jindal Saw uporabljala v razmerju do svojih prodajnih subjektov, ampak je namesto tega računsko določila izvozno ceno. V zvezi s tem trdita, da za določitev stopnje dampinga dejanskih izvoznih cen ni mogoče izključiti že zgolj zaradi obstoja povezanosti med izvoznikom in uvoznikom, ampak samo, če se izkaže, da zaradi te povezanosti te cene niso zanesljive, česar pa naj Komisija ne bi dokazala.

87      Tožeči stranki se v podporo temu očitku sklicujeta, prvič, na besedilo člena 2(9) osnovne uredbe, katerega sprememba naj bi od ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije (STO), to je 1. januarja 1995, kazala na spremembo pristopa, ki jo nalaga ta določba. Menita, da čeprav se sodišči Unije še nista izrekli o porazdelitvi dokaznega bremena v okviru uporabe navedene določbe, je njuna razlaga te določbe podprta s točko 59 sodbe z dne 26. novembra 2015, Giant (Kitajska)/Svet (T‑425/13, neobjavljena, EU:T:2015:896). Poleg tega se sklicujeta na posebno uredbo o uvedbi protidampinških dajatev, iz katere naj bi izhajalo, da jo je Komisija sama razlagala tako.

88      Drugič, tožeči stranki se sklicujeta na besedilo člena 2(1), tretji pododstavek, osnovne uredbe, ki se nanaša na določitev normalne vrednosti zadevnega izdelka v državi izvoznici, iz katerega naj bi izhajalo, da povezanost med strankama pri prodaji zadostuje za izključitev cen med tema strankama. Iz razlike v besedilu teh dveh odstavkov istega člena naj bi izhajalo, da zakonodajalec Unije bistveno razlikuje med tema položajema.

89      Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega očitka.

90      Uvodoma je treba opozoriti, da člen 2(8) osnovne uredbe določa, da je načeloma „izvozna cena […] cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v [Unijo]“. Člen 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe določa, da se zgolj „[v] primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države [ali tretjim]“, izvozna cena lahko računsko določi na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu.

91      Iz člena 2(9) osnovne uredbe torej izhaja, da lahko Komisija šteje, da izvozna cena ni zanesljiva v dveh primerih, in sicer pri povezavi med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim ali pri kompenzacijskem dogovoru med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim. Razen v teh primerih se mora Komisija – če izvozna cena obstaja – opreti nanjo za določitev dampinga (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2002, Kundan in Tata/Svet, T‑88/98, EU:T:2002:280, točka 49, ter z dne 25. oktobra 2011, CHEMK in KF/Svet, T‑190/08, EU:T:2011:618, točka 26).

92      Kar zadeva na prvem mestu zaporedne spremembe besedila člena 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe, je treba opozoriti, da je del stavka „ko se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave […] med izvoznikom in uvoznikom“, na katerega se nanaša ta očitek, skoraj enak besedilu dela ustreznega stavka, ki je bil prvotno zajet v členu 3(3) Uredbe Sveta (EGS) št. 459/68 z dne 5. aprila 1968 o zaščiti proti dampingu in dodeljevanju podpor ali subvencij s strani držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL 1968, L 93, str. 1, v nadaljevanju: protidampinška uredba iz leta 1968). Besedilo, uporabljeno v zadnjenavedeni določbi, je bilo „[…] ko se zdi, da se ni mogoče opreti na izvozne cene zaradi obstoja povezave […] med izvoznikom in uvoznikom“. V tem besedilu je bilo povzeto besedilo člena 2(e) Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), podpisanega v Ženevi 30. junija 1967, ki je začel veljati 1. julija 1968.

93      V sklepnih predlogih v zadevi NTN Toyo Bearing in drugi/Svet (113/77, EU:C:1979:39, Recueil, str. 1212(1253)) je generalni pravobranilec J.-P. Warner, potem ko je poudaril to podobnost, ugotovil, da se s členom 2(e) Sporazuma o izvajanju člena VI GATT razlaga člen VI GATT in da člena 3(3) protidampinške uredbe iz leta 1968 ni mogoče razlagati tako, da bi bilo mogoče dejanske cene izključiti samo, če bi bilo ugotovljeno, da obstajajo posebni razlogi za domnevo, da te cene zaradi povezave med izvoznikom in uvoznikom niso zanesljive. Ta generalni pravobranilec je iz tega sklepal, da obstoj povezave med izvoznikom in uvoznikom zadostuje, da se izvozne cene štejejo za nezanesljive.

94      Člen 3(3) protidampinške uredbe iz leta 1968 je bil nadomeščen s členom 2(8)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 3017/79 z dne 20. decembra 1979 o zaščiti proti „dampinškemu“ oziroma subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL 1979, L 339, str. 1, v nadaljevanju: protidampinška uredba iz leta 1979), ki je določal:

„V primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim obstaja povezava, ali da se iz drugih razlogov cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v [Unijo], ne more uporabiti kot referenčna cena […].“

95      Vendar pa ni mogoče šteti, da je bil namen te spremembe besedila spremeniti pravilo o dokaznem bremenu v zvezi z zanesljivostjo ali nezanesljivostjo cen v primeru povezave med izvoznikom in uvoznikom. S to spremembo pa se je razširil nabor položajev, v katerih se dejansko plačana cena za izdelek, ko se ta izvozi, ne more uporabiti kot referenčna cena (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 1990, Gestetner Holdings/Svet in Komisija, C‑156/87, EU:C:1990:116, točka 30). To izhaja iz dodanega izraza „iz drugih razlogov“, ki ni bil vključen v besedilo novega Sporazuma o izvajanju člena VI GATT. Sprememba strukture stavka v primerjavi s členom 3(3) protidampinške uredbe iz leta 1968 je bila potrebna, da se je vključil ta dodatek. Zato je bistvo pravila glede zanesljivosti izvozne cene med povezanimi strankami ostalo nespremenjeno.

96      Besedilo člena 2(8)(b) protidampinške uredbe iz leta 1979 je bilo ohranjeno v ustreznih določbah predpisov, s katerimi je bila zadnjenavedena nadomeščena, dokler ni bilo to besedilo nadomeščeno z besedilom člena 2(9) Uredbe Sveta (ES) št. 3283/94 z dne 22. decembra 1994 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1994, L 349, str. 1, v nadaljevanju: protidampinška uredba iz leta 1994), ki se nanaša na primer povezave, izražene z besedilom „[…] kadar se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi povezave […] med izvoznikom in uvoznikom ali tretjim“. To besedilo je primerljivo s prvotnim besedilom, kot je bilo navedeno v členu 3(3) protidampinške uredbe iz leta 1968, in besedilom člena 2.3 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (UL 1994, L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum STO iz leta 1994).

97      Iz tretje in pete uvodne izjave protidampinške uredbe iz leta 1994 je razvidno, da je sprememba pravil Skupnosti izhajala iz protidampinškega sporazuma STO iz leta 1994, da se zagotovi njegova pravilna in pregledna uporaba, tako da se s prenosom besedila v največji možni meri odrazi v zakonodaji Skupnosti.

98      Očitno je torej, da je zakonodajalec Skupnosti želel čim bolj uskladiti besedilo protidampinške uredbe iz leta 1994 s protidampinškim sporazumom STO iz leta 1994. Zlasti glede na neobstoj pripomb k spremembam besedila zadevne določbe tako v uvodnih izjavah in pripravljalnih dokumentih protidampinške uredbe iz leta 1979, v kateri je bilo to besedilo prvič spremenjeno, kot v uvodnih izjavah in pripravljalnih dokumentih protidampinške uredbe iz leta 1994, v kateri je bilo navedeno besedilo ponovno usklajeno z besedilom, uporabljenem v protidampinškem sporazumu STO iz leta 1994, je treba šteti, da namen teh sprememb ni bil spremeniti pravila o dokaznem bremenu v okviru uporabe določbe, ki ustreza členu 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe.

99      S trditvami tožečih strank te analize ni mogoče izpodbiti.

100    Prvič, glede na to, da se tožeči stranki sklicujeta na točko 59 sodbe z dne 26. novembra 2015, Giant (Kitajska)/Svet (T‑425/13, neobjavljena, EU:T:2015:896), je treba poudariti, da te točke ni mogoče upoštevati zunaj njenega sobesedila. Splošno sodišče pa se v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, ni izreklo o dokaznem bremenu v zvezi z uporabo člena 2(9) osnovne uredbe, ampak samo o nekem drugem posebnem vprašanju.

101    Drugič, glede sklicevanja tožečih strank na Uredbo Sveta (ES) št. 930/2003 z dne 26. maja 2003 o zaključku protidampinškega in protisubvencijskega postopka glede uvoza gojenega atlantskega lososa s poreklom iz Norveške ter protidampinškega postopka glede uvoza gojenega atlantskega lososa s poreklom iz Čila in s Ferskih otokov (UL 2003, L 133, str. 1) ti navajata trditev iz uvodne izjave 84 te uredbe, ki je prav tako vzeta iz svojega posebnega sobesedila, kot izhaja iz uvodnih izjav od 82 do 84 navedene uredbe.

102    Na drugem mestu je treba glede trditve tožečih strank v zvezi z razliko med besedilom člena 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe in odstavka 1, tretji pododstavek, tega člena poudariti, da v nasprotju s prvo od teh dveh določb, druga ne izvira iz protidampinškega sporazuma STO iz leta 1994, tako da iz razlike med besediloma navedenih določb ni mogoče izpeljati nobenega prepričljivega argumenta a contrario. Zakonodajalec Unije je namreč lahko, ker ni zavezan spoštovati besedila akta, ki je bil sprejet v okviru STO, v členu 2(1), tretji pododstavek, osnovne uredbe izrazil isto kot v odstavku 9 tega člena, vendar na jasnejši način.

103    Prvi očitek je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

104    Tožeči stranki z drugim očitkom, ki ga navajata podredno, trdita, da je vsekakor družba Jindal Saw v upravnem postopku dokazala, da so bile izvozne cene, ki jih je uporabljala v razmerju do svojih prodajnih subjektov, zanesljive, prvič, glede na cene za nepovezane uvoznike v Uniji, drugič, glede na cene za nepovezane uvoznike v tretjih državah in, tretjič, glede nato, da so carinski organi sprejeli te izvozne cene.

105    Na prvem mestu tožeči stranki glede izvoznih cen, ki jih je družba Jindal Saw določila za neposredno prodajo nepovezanim kupcem v Uniji, trdita, da Komisija na eni strani ni smela zavrniti uporabe te dejanske cene za ocenjevanje zanesljivosti izvoznih cen, zaračunanih prodajnim subjektom družbe Jindal Saw, ker so bile količine, prodane neposredno nepovezanim kupcem, prenizke, in na drugi strani uporabiti navedenih dejanskih cen v okviru računske določitve izvozne cene.

106    Na drugem mestu tožeči stranki glede cen v okviru prodaje nepovezanim kupcem v tretjih državah trdita, da jih Komisija ni smela izločiti pri oceni zanesljivosti izvoznih cen družbe Jindal Saw za prodajne subjekte z obrazložitvijo, da ta prodaja ni dovolj odražala gospodarskega položaja in ravnanja družbe Jindal Saw na trgu Unije. Menita namreč, da ker osnovna uredba sama v členu 2(3) določa uporabo izvoznih cen v tretje države za računsko določitev normalne vrednosti, je treba te cene prav tako šteti za dovolj zanesljive za primerjavo, s katero se lahko ugotovi, ali so zanesljive tudi same cene, zaračunane povezanim uvoznikom v Uniji. V zvezi s tem trditev, ki jo je Komisija navedla v začasni uredbi, in sicer da je družba Jindal Saw „v istem obdobju prodajala v Unijo v velikih količinah prek povezanih trgovcev“, naj ne bi bila upoštevna. Poleg tega naj bi institucije že uporabile cene, zaračunane na trgih tretjih držav, za preverjanje zanesljivosti izvoznih cen pri izvozu v Unijo.

107    Na tretjem mestu naj Komisija v zvezi s sprejetjem izvoznih cen družbe Jindal Saw za svoje prodajne subjekte s strani carinskih organov nekaterih držav članic ne bi mogla utemeljeno trditi, da ti organi ne izpolnjujejo ustrezno svoje naloge samo zato, ker je bila stopnja uvoznih dajatev 0 %, zlasti ker se davek na dodano vrednost (DDV) izračuna od carinske vrednosti, kar naj bi bil zadosten razlog za to, da carinski organi preverijo izvozno ceno.

108    Po mnenju tožečih strank tudi ob predpostavki, da ti elementi, če so obravnavani ločeno, ne zadostujejo za dokaz, da so izvozne cene, ki jih je družba Jindal Saw zaračunavala svojim prodajnim subjektom, zanesljive, če so upoštevani skupaj in če ni nasprotnega dokaza, to dokazujejo.

109    Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega očitka.

110    Najprej je treba opozoriti, da ima Komisija na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih mora preučevati (glej sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točka 40 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da mora biti nadzor sodišča Unije nad takimi presojami omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil, pravilnosti ugotovitve dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali neobstoja zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 7. februarja 2013, EuroChem MCC/Svet, T‑84/07, EU:T:2013:64, točka 32 in navedena sodna praksa). To velja med drugim za presojo zanesljivosti izvoznih cen, ki jih sporoči izvoznik (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2002, Kundan in Tata/Svet, T‑88/98, EU:T:2002:280, točka 50 in navedena sodna praksa).

111    Poleg tega, kot je razvidno iz preučitve prvega očitka, iz člena 2(9) osnovne uredbe izhaja, da v primeru povezave med izvoznikom in uvoznikom obstaja domneva, da cene med njima niso zanesljive, tako da Komisija lahko načeloma računsko določi izvozne cene. Vendar, kot priznava Komisija, gre za izpodbojno domnevo, ki jo vpletena podjetja lahko ovržejo s tem, da predložijo elemente, ki dokazujejo zanesljivost svojih cen.

112    V obravnavani zadevi tožeči stranki trdita, da sta v okviru upravnega postopka predložili dokaze o tem, da so izvozne cene, ki jih je družba Jindal Saw uporabljala za svoje prodajne subjekte, zanesljive.

113    Iz uvodne izjave 35 začasne uredbe je razvidno, da je Komisija a priori štela, da je treba v zvezi z uvozom povezanih uvoznikov izvozne cene računsko določiti v skladu s členom 2(9) osnovne uredbe. Nato je Komisija v uvodni izjavi 45 te uredbe štela, da niti prodaje družbe Jindal Saw nepovezanim strankam v Uniji niti njene prodaje v tretje države ni mogoče uporabiti za preverjanje zanesljivosti izvoznih cen družbe Jindal Saw, zaračunanih njenim prodajnim subjektom.

114    Argumentov, ki sta jih tožeči stranki navedli v podporo svoji trditvi, da sta dokazali zanesljivost izvoznih cen, ki jih je družba Jindal Saw uporabljala za svoje prodajne subjekte, ni mogoče sprejeti.

115    Prvič, to, da je Komisija v uvodni izjavi 45 začasne uredbe menila, da prodaja družbe Jindal Saw nepovezanim kupcem v Uniji, ki je predstavljala 1 % celotne prodaje družbe Jindal Saw v Uniji, po obsegu in vrednosti ni bila zadostna, da bi bila reprezentativna in bi se uporabila kot referenca za oceno zanesljivosti izvoznih cen pri prodaji njenim prodajnim subjektom, ni odvisno od vprašanja, ali so bile cene take prodaje za nepovezane kupce v Uniji, obravnavane ločeno, zanesljive cene za posamezne zadevne transakcije. Komisija namreč ni trdila, da cene družbe Jindal Saw, uporabljene za nepovezane kupce v Uniji, niso zanesljive same po sebi, ampak – ob oceni, pri kateri ni bila storjena očitna napaka pri presoji – da ta prodaja po obsegu in vrednosti ni bila zadostna, da bi bila reprezentativna in da bi se torej lahko uporabila kot referenca pri oceni zanesljivosti cen za preostalih 99 % izvoza družbe Jindal Saw v Unijo, ki je ustrezal prodaji med povezanimi strankami.

116    Drugič, v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da izvozne cene družbe Jindal Saw uporabi v okviru njene prodaje v tretjih državah kot referenco za preverjanje zanesljivosti izvoznih cen, uporabljenih za njene prodajne subjekte, je treba šteti, da je Komisija lahko ugotovila, pri čemer prav tako ni storila očitne napake pri presoji, da so bili trgi tretjih držav, na katerih je družba Jindal Saw prodajala svoje izdelke, precej drugačni od trga v Uniji, in v bistvu menila, da ni bilo dokazano, da je bila strategija določanja cen na teh trgih enaka kot na trgu Unije.

117    V zvezi s tem trditev tožečih strank, da osnovna uredba določa uporabo izvozne cene pri izvozu v tretje države za računsko določitev normalne vrednosti zadevnega izdelka, ni upoštevna. Najprej je treba namreč opozoriti, da sta izračun normalne vrednosti in izračun izvozne cene ločeni operaciji, ki temeljita na različnih metodah izračunavanja, določenih v členu 2, od (3) do (7), osnovne uredbe ter členu 2(8) in (9) osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 1988, Canon in drugi/Svet, 277/85 in 300/85, EU:C:1988:467, točka 37). Zato ni mogoče razlogovati na podlagi vzporednosti metod za določanje izvozne cene in normalne vrednosti.

118    Nato je treba, kot je navedla Komisija, opozoriti, da je v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe uporaba izvoznih cen za izračun normalne vrednosti dovoljena „pod pogojem, da so te cene reprezentativne“. Vendar pa tožeči stranki niti med upravnim postopkom niti pred Splošnim sodiščem nista dokazali, da so izvozne cene družbe Jindal Saw pri izvozu v tretje države reprezentativne.

119    Nazadnje, potem ko je se ugotovi, da je treba računsko določiti normalno vrednost, Komisija to stori v skladu s členom 2(3) osnovne uredbe. Zato je, kot zatrjuje Komisija, uporaba izvozne cene za izvoz na trge tretjih držav predvidena po tem, ko se sprejme odločitev, da se računsko določi normalna vrednost, in ne odločitev, ali se ta določi računsko ali ne. Zato tudi ob predpostavki, da so postopki za določitev normalne vrednosti in izvozne cene primerljivi, quod non, ni mogoče potegniti vzporednice med možnostjo uporabe izvozne cene za izvoz v tretje države za računsko določitev normalne vrednosti, predvidene v poznejši fazi postopka, in vprašanjem, ali je treba izvozno ceno določiti v skladu s členom 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe.

120    Poleg tega kljub temu, da tožeči stranki ne moreta legitimno pričakovati, da se bo, če ima institucija diskrecijsko pravico pri izbiri sredstev, potrebnih za uresničitev svoje politike, obdržalo prvotno izbrano sredstvo (glej sodbo z dne 20. maja 2015, Yuanping Changyuan Chemicals/Svet,T‑310/12, neobjavljena, EU:T:2015:295, točka 120 in navedena sodna praksa), primer, ki sta ga navedli v podporo tej trditvi, da so institucije že uporabile izvozne cene za izvoz v tretje države za preverjanje zanesljivosti izvoznih cen v Unijo, ni upošteven. Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 905/2011 z dne 1. septembra 2011 o zaključku delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz določenega polietilen tereftalata (PET) s poreklom iz Indije (UL 2011, L 232, str. 14), na katero se sklicujeta tožeči stranki, se je nanašala na položaj, v katerem izvoznih cen pri izvozu v Unijo ni bilo mogoče uporabiti bodisi zato, ker v določenih mesecih ni bilo nobenega izvoza v Unijo, bodisi zato, ker je obstajala cenovna zaveza, v okviru katere je moralo zadevno podjetje prodajati svoje izdelke na trgu Unije po ceni, ki je bila višja od najnižje uvozne cene, določene za vsak mesec v skladu s predhodno zavezo.

121    Tretjič in zadnjič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da bi Komisija morala sprejeti dejanske izvozne cene, ki jih je družba Jindal Saw zaračunavala svojim prodajnim subjektom, ker so te cene sprejeli carinski in davčni organi nekaterih držav članic, je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso pojmov „carinska vrednost“ v smislu Uredbe (EU) št 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1) in „izvozna cena“ v okviru te zadeve v smislu osnovne uredbe ni mogoče enačiti (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 1995, Descom Scales/Svet, T‑171/94, EU:T:1995:164, točka 39).

122    Dodatno trditev tožečih strank o uporabi carinske vrednosti kot osnove za izračun DDV je treba prav tako zavrniti iz istih razlogov.

123    Kar zadeva trditev tožečih strank, da tudi če elementi iz točk od 115 do 122 zgoraj, obravnavani ločeno, ne zadostujejo za dokaz, da so bile izvozne cene, ki jih je družba Jindal Saw uporabljala za svoje prodajne subjekte, zanesljive, je treba te elemente obravnavane skupaj, šteti za zadosten dokaz te zanesljivosti, pa je vseeno treba poudariti, da so navedeni elementi le indici. Vendar ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri svojih ocenah glede zanesljivosti izvoznih cen med povezanim izvoznikom in uvoznikom, tega, da je Komisija menila, da ti indici, kolikor jih je bilo mogoče sprejeti ob upoštevanju podanih ugovorov, niso bili zadostni za dokaz zanesljivosti cen, ki jih je družba Jindal Saw zaračunavala svojim prodajnim subjektom, ni mogoče šteti za očitno napako.

124    Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

–       Drugi del prvega tožbenega razlog: kršitev člena 2(9) osnovne uredbe in posledično člena 9(4) te uredbe

125    Drugi del prvega pritožbenega razloga prav tako vsebuje dva očitka.

126    Tožeči stranki s prvim očitkom, ki temelji predvsem na točkah 6.99 in 6.100 poročila posebne skupine organa za reševanje sporov pri STO, sprejetega 1. februarja 2001 v sporu, naslovljenem „Združene države Amerike – Protidampinški ukrepi o pločevini iz nerjavečega jekla v kolobarjih in kosi ter pasovi nerjavečega jekla s poreklom iz Koreje“ (WT/DS 179/R, v nadaljevanju: spor Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo (Koreja) in poročilo posebne skupine v sporu Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo (Koreja)), trdita, da je namen računske določitve izvozne cene določiti cene, ki bi jih plačal povezani uvoznik, če bi bila prodaja izvedena pod običajnimi tržnimi pogoji. Vendar pa naj cena, ki jo je računsko določila Komisija, ne bi bila „zanesljiva“ v smislu člena 2(9), drugi odstavek, osnovne uredbe.

127    Nezanesljivost izvoznih cen, ki jih je računsko določila Komisija, naj bi bila razvidna iz tega, da so te cene v povprečju predstavljale le – včasih celo manj kot polovičen – del dejanskih cen, ki so jih prodajni subjekti družbe Jindal Saw zaračunavali nepovezanim kupcem v Uniji, in podoben del cene, ki jo je družba Jindal Saw zaračunala nepovezanim kupcem na trgih tretjih držav, česar naj Komisija ne bi prerekala. V nekaterih primerih naj bi bile računsko določene izvozne cene celo enake nič ali negativne.

128    Poleg tega sta tožeči stranki v svojem stališču v odgovor na ukrepe procesnega vodstva, kot sta ga natančneje pojasnili na obravnavi, navedli, da nezanesljivost izvoznih cen, računsko določenih v obravnavani zadevi, potrjuje tudi to, da Komisija pri izračunu cen ni upoštevala dela prodaje družbe Jindal Saw nepovezanim kupcem v Uniji. Vendar je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki na obravnavi umaknili grajo glede te točke.

129    Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega očitka.

130    Uvodoma je treba opozoriti, da se v skladu s členom 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe, če se izvozna cena računsko določi na podlagi cene za prvega neodvisnega kupca ali na drugi razumni podlagi, „naredi prilagoditev za vse stroške […], plačan[e] med uvozom in preprodajo, kakor tudi za nastale dobičke, na ta način, da se ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja [Unije]“. Člen 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe določa, da postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo „razumno stopnjo za […] stroške [PAS] in dobiček“.

131    Poleg tega člen 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe ne predpisuje načina izračuna ali določitve stopnje za stroške PAS in dobiček, temveč napotuje zgolj na razumnost navedene stopnje. Niti protidampinški sporazum STO iz leta 1994 ne predpisuje načina izračuna v zvezi s tem, kot je razvidno iz točke 6.91 poročila posebne skupine v sporu Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo (Koreja).

132    Poleg tega določitev razumne stopnje za stroške PAS in dobiček pri ni izvzeta iz uporabe sodne prakse, navedene v točki 110 zgoraj, v skladu s katero ima Komisija na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico, tako da sodišči Unije izvršujeta zgolj omejen sodni nadzor. Takšna določitev je nujno povezana z zapletenimi ekonomskimi presojami (glej sodbo z dne 17. marca 2015, RFA International/Komisija, T‑466/12, EU:T:2015:151, točka 43 in navedena sodna praksa).

133    Nazadnje je treba poudariti, da mora v primeru povezave med izvoznikom in uvoznikom zainteresirana stranka, ki skuša izpodbijati obseg prilagoditev, opravljenih na podlagi člena 2(9) osnovne uredbe, ker naj bi bile stopnje, določene na podlagi stroškov PAS in dobička, čezmerne, predložiti dokaze in dejanske izračune, ki upravičujejo te trditve in zlasti alternativne stopnje, ki jih predlaga glede na okoliščine primera (glej sodbo z dne 17. marca 2015, RFA International/Komisija, T‑466/12, EU:T:2015:151, točka 44 in navedena sodna praksa).

134    Kar zadeva, natančneje, prvi očitek, je treba najprej poudariti, da je – v nasprotju s tem, kar navaja Komisija – če se izvozna cena računsko določi, namen to, da se ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja Unije, kot je določeno v členu 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe. To izhaja tudi iz sodne prakse organa za reševanje sporov pri STO, zlasti iz točke 6.99 poročila posebne skupine v sporu Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo (Koreja).

135    Prvič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da nezanesljivost izvoznih cen, ki jih je računsko določila Komisija, dokazuje to, da predstavljajo le del cen, ki so jih prodajni subjekti družbe Jindal Saw zaračunavali nepovezanim kupcem, iz besedila člena 2(9), prvi pododstavek, osnovne uredbe izhaja, da je cena, ki jo je plačal prvi nepovezani kupec, izhodišče za računsko določitev izvozne cene. Zato bo računsko določena izvozna cena nujno ustrezala odstotku cene, zaračunane prvemu nepovezanemu kupcu, pri čemer se upoštevajo različne prilagoditve, ki jih nalaga ta določba.

136    Drugič, glede prodaje družbe Jindal Saw nepovezanim kupcem v Uniji je ta prodaja, kot je navedeno v uvodnih izjavah 33 in 39 začasne uredbe, predstavljala približno 1 % celotne prodaje družbe Jindal Saw v Uniji. Vendar, kot je razvidno iz točke 115 zgoraj, je lahko Komisija v okviru svoje široke diskrecijske pravice menila, ne da bi storila očitno napako, da tako majhnega obsega prodaje ni mogoče šteti za reprezentativnega in da zato zgolj cen družbe Jindal Saw za nepovezane kupce v Uniji ni mogoče uporabiti kot referenco za oceno zanesljivosti izvoznih cen za prodajo med povezanimi strankami. Iz istega razloga Komisiji ni mogoče očitati, da ni ocenila zanesljivosti izvoznih cen, določenih ob upoštevanju te prodaje kot reference.

137    Ker se torej z elementoma, ki sta ju predložili tožeči stranki v okviru prvega očitka, ne more samo po sebi dokazati, da so izvozne cene, ki jih je Komisija računsko določila, nezanesljive v smislu člena 2(9) osnovne uredbe, je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

138    Tožeči stranki z drugim očitkom izpodbijata „razumnost“ stopenj za stroške PAS in dobiček, ki ju je Komisija upoštevala za prilagoditve v okviru računske določitve izvozne cene na podlagi prodajne cene prvim nepovezanim kupcem v smislu člena 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe.

139    Na prvem mestu tožeči stranki v zvezi z določitvijo stroškov PAS, ki jih je treba upoštevati pri računski določitvi izvozne cene, ker je Komisija svoje izračune opirala na dejanske stroške prodajnih subjektov družbe Jindal Saw, Komisiji očitata, prvič, da za njihovo izključitev iz prilagoditev stroškov PAS ni dovolj upoštevala stroškov, povezanih z dejavnostmi predelave dveh prodajnih subjektov družbe Jindal Saw, in sicer družbe Jindal Saw Italia in družbe Jindal Saw UK, kar bi lahko storila tako, da bi za ta subjekta uporabila stopnjo stroškov PAS, ki jo je uporabila za tretji prodajni subjekt, družbo Jindal Saw España, ki ni opravljala dejavnosti predelave, ali vsaj tako, da bi za družbo Jindal Saw UK uporabila isto stopnjo stroškov PAS kot za družbo Jindal Saw Italia.

140    Drugič, tožeči stranki Komisiji očitata, da ni prilagodila dejanskih stroškov PAS prodajnih subjektov družbe Jindal Saw tako, da bi upoštevala vpliv na te stroške, ker prodaja teh subjektov v Uniji še ni dosegla običajne ravni.

141    Tretjič, tožeči stranki trdita, da to, da je Komisija uporabila dejanske podatke glede stroškov PAS prodajnih subjektov družbe Jindal Saw za računsko določitev izvozne cene, ne pomeni, da ti podatki po definiciji ustrezajo pojmu razumne stopnje stroškov PAS v smislu člena 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe.

142    V zvezi s tem tožeči stranki trdita, prvič, da člen 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe Komisiji ne nalaga, da uporabi razumno metodo za izračun stroškov PAS, ampak da uporabi razumne stroške PAS. Nato tožeči stranki navajata, da v skladu s to določbo ni treba uporabiti dejanskih podatkov za stroške PAS, v nasprotju s tem, kar določa zakonodajalec Unije, na primer v členu 2(6) osnovne uredbe. Obstajala naj bi torej razlika med zahtevo po uporabi dejanskih podatkov za stroške PAS in zahtevo po uporabi razumne stopnje za te stroške. Nazadnje, tudi v primeru, da bi bilo treba dejanske stroške šteti za razumne, naj ne bi šlo za neizpodbojno domnevo. Vendar naj Komisija ne bi pojasnila, zakaj stopnja stroškov PAS, uporabljena v obravnavani zadevi, ni nerazumna že zaradi elementov, ki sta jih navedli tožeči stranki, in zelo visoke stopnje stroškov PAS prodajnih subjektov družbe Jindal Saw.

143    Na drugem mestu tožeči stranki v zvezi s teoretično stopnjo dobička, ki jo je Komisija upoštevala pri računski določitvi izvozne cene, Komisiji očitata, da je uporabila stopnjo dobička, ki naj ne bi bila smotrna za uvoznika, pri katerem je hkrati uporabila zelo visoko stopnjo stroškov PAS. Če se Komisija odloči uporabiti teoretično stopnjo dobička, mora po njunem mnenju uporabiti tudi teoretično razumno stopnjo stroškov PAS, ki omogoča uresničiti to stopnjo dobička, ker naj bi se razumnost stopenj stroškov PAS in dobička ocenjevala tudi z medsebojno preučitvijo teh stopenj.

144    Na tretjem in zadnjem mestu tožeči stranki v zvezi z določitvijo stopnje stroškov PAS, ki jo je treba upoštevati pri računski določitvi izvoznih cen, trdita, da je Komisija napačno določila to stopnjo za prodajne subjekte družbe Jindal Saw v obliki odstotka, ki izraža razmerje med dejanskimi stroški PAS in njihovimi dejanskimi prihodki od prodaje, ki so predstavljali izgubo. Menita namreč, da bi morala Komisija to stopnjo določiti ob upoštevanju dejanskih prihodkov od prodaje, povečanih za teoretično stopnjo dobička, ki jo je sicer upoštevala.

145    Nazadnje, tožeči stranki trdita, da je bila ob upoštevanju nepravilnosti, ki so vplivale na računsko določitev izvoznih cen, stopnja dampinga, ki jo je uporabila Komisija, precenjena, tako da naj bi protidampinška dajatev, naložena na podlagi te stopnje, presegala stopnjo dampinga, kot bi morala biti določena, kar je v nasprotju s členom 9(4) osnovne uredbe.

146    Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega očitka.

147    Kar zadeva na prvem mestu trditve tožečih strank, da Komisija ni uporabila razumne stopnje stroškov PAS za določitev izvoznih cen, ker je uporabila dejanske stroške subjektov družbe Jindal Saw za določitev te stopnje, je treba ugotoviti, najprej, da ima Komisija v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico in da upoštevanja dejanskih stroškov uvoznika, katerega cene, zaračunane prvim nepovezanim kupcem, se uporabljajo za določitev izračunanih izvoznih cen, ni mogoče šteti za očitno napako pri presoji, ker ti dejanski stroški predstavljajo a priori najzanesljivejše podatke za določitev prilagoditev, predvidenih v zvezi s tem v členu 2(9), drugi pododstavek, osnovne uredbe. To, da ta določba ne določa izrecno možnosti, da se stopnja stroškov PAS določi na podlagi dejanskih podatkov, ne more pomeniti, da je uporaba dejanskih stroškov nerazumna.

148    Kar zadeva, dalje, upoštevanje stroškov, povezanih z dejavnostmi predelave družb Jindal Saw Italia in Jindal Saw UK za določitev dejanskih stroškov PAS teh subjektov, je treba navesti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 45 do 47 izpodbijane uredbe v bistvu na eni strani navedla, da ekstrapolacija na podlagi stroškov PAS družbe Jindal Saw España, ki ne opravlja dejavnosti predelave, ni bila v skladu z metodo, ki jo je uporabila in za katero je menila, da je primerna in je bila sestavljena iz določitve stroškov PAS na podlagi dejanskih stroškov vsakega od prodajnih subjektov družbe Jindal Saw, ter na drugi strani, da ni imela možnosti prilagoditi stroškov PAS družbe Jindal Saw UK, ker ji po sprejetju začasne uredbe niso bile sporočene nobene informacije o porazdelitvi teh stroškov.

149    Zato kot izhaja iz točke 147 zgoraj, odločitev Komisije, da se opre na dejanske stroške prodajnih subjektov družbe Jindal Saw, ni sama po sebi izpodbojna in ji ni mogoče upravičeno očitati, da je z njo zavrnila ekstrapolacijo bodisi stroškov PAS družbe Jindal Saw España zaradi upoštevanja stroškov, povezanih z dejavnostmi predelave drugih dveh prodajnih subjektov družbe Jindal Saw, bodisi stroškov PAS družbe Jindal Saw Italia zaradi upoštevanja stroškov, povezanih z dejavnostmi predelave družbe Jindal Saw UK.

150    Poleg tega, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 133 zgoraj, morajo zainteresirane stranke, če želijo izpodbijati del objavljenih prilagoditev, predložiti številčne dokaze v utemeljitev ugovora, kot so konkretni izračuni, ki to dokazujejo.

151    V obravnavani zadevi iz uvodne izjave 47 izpodbijane uredbe izhaja, da so bili taki elementi poslani Komisiji v zvezi z dejavnostmi predelave družbe Jindal Saw Italia in da je Komisija na podlagi teh elementov prilagodila stroške PAS za ta prodajni subjekt, ne da bi bile pred Splošnim sodiščem navedene natančne stroškovne postavke, ki naj pri tej prilagoditvi ne bi bile upoštevane. Nasprotno pa taki podatki niso bili posredovani v zvezi z družbo Jindal Saw UK, za kar pa tožeči stranki nista natančno pojasnili razloga.

152    Nazadnje, ob predpostavki, da je mogoče trditev, da je treba upoštevati stroške, povezane z dejavnostmi predelave družb Jindal Saw Italia in Jindal Saw UK z ekstrapolacijo stopnje stroškov PAS družbe Jindal Saw España, šteti za ugovor, izražen v številkah, je bilo v točkah 148 in 149 zgoraj navedeno, da je Komisija to trditev upravičeno zavrnila.

153    Kar zadeva, nazadnje, trditev tožečih strank, da Komisija ni zadostno upoštevala vpliva, ki naj bi ga na dejanske stroške PAS prodajnih subjektov družbe Jindal Saw imelo to, da naj prodaja teh subjektov v Uniji še ne bi dosegla ravni, ki bi se štela za običajno, je treba navesti, da te trditve ni mogoče sprejeti, saj prav tako ni bila utemeljena s številčnimi dokazi v zvezi s prilagoditvami stopnje stroškov PAS, ki sta jih tožeči stranki iz tega razloga šteli za potrebne.

154    Ni sicer mogoče izključiti, da podjetje dokaže, da je na novem trgu v začetni fazi in da zato njegova prodaja še ni dosegla ravni, ki si jo lahko obeta na navedenem trgu, in predstavi številčne podatke glede učinka tega položaja. V takem primeru je z zahtevo po uporabi razumne stopnje stroškov PAS Komisiji načeloma naloženo, da te dokaze oceni in glede nanje izvede potrebne prilagoditve. Vendar je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi tožeči stranki takih dokazov nista predložili.

155    Na drugem mestu je v zvezi z uporabo teoretične stopnje dobička 3,7 % s strani Komisije, ta v uvodni izjavi 50 izpodbijane uredbe v bistvu navedla, da se zaradi prodaje z izgubo prodajnih subjektov družbe Jindal Saw ni bilo mogoče sklicevati na dejanske podatke za določitev stopnje dobička teh subjektov in da je, ker ni bilo druge razumne reference, uporabila povprečni dobiček.

156    V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav člen 2(9) osnovne uredbe določa samo prilagoditev iz naslova dobička, ta določba ne vključuje metode določitve navedene stopnje, ki pa mora biti razumna.

157    V skladu s sodno prakso se lahko taka razumna stopnja dobička ob povezavi med proizvajalcem in uvoznikom v Uniji izračuna ne na podlagi podatkov, ki izvirajo od povezanega uvoznika in na katere lahko ta povezava vpliva, ampak na podlagi tistih, ki izvirajo od neodvisnega uvoznika (glej sodbo z dne 25. oktobra 2011, CHEMK in KF/Svet, T‑190/08, EU:T:2011:618, točka 29 in navedena sodna praksa).

158    V obravnavani zadevi so prodajni subjekti družbe Jindal Saw imeli izgubo in Komisija navaja, da zato ni mogla uporabiti dejanske stopnje dobička teh subjektov.

159    Glede temeljnega implicitnega očitka tožečih strank, da v primeru ravni stroškov, ki vključujejo primanjkljaj, nobene stopnje dobička ne bi bilo mogoče šteti za razumno v smislu člena 2(9), tretji pododstavek, osnovne uredbe, je treba najprej poudariti, kot je to storila Komisija, da drugi pododstavek navedenega odstavka 9 ne določa prilagoditve za „izgubo“, ampak samo za dobiček. Zato načeloma ni mogoče izvesti prilagoditve, da bi se upoštevale izgube, če jih podjetje ustvarja, kot je to v obravnavanem primeru. Poleg tega, kot je poudarjeno v točki 6.99 posebne skupine v sporu Združene države Amerike – Nerjaveče jeklo (Koreja), se lahko od povezanega uvoznika pričakuje, da določi ceno na podlagi stroškov in dobička. Prav tako, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 157 zgoraj, lahko na podatke povezanega uvoznika v zvezi z njegovim položajem dobička ali izgube vpliva prav to, da je povezan z izvoznikom.

160    Vendar pa je to vprašanje povezano s posebnim položajem podjetij v fazi zagona, ker lahko taka faza ustreza obdobju poslovanja z izgubo. Vendar, kot je bilo navedeno v točki 154 zgoraj, bi se moral pri prilagoditvah, ki jih je treba izvesti v okviru računske določitve izvoznih cen, tak položaj upoštevati pri stroških PAS in na podlagi dokazov ter številčnih podatkov, ki pa jih v obravnavani zadevi ni.

161    Zato tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je v obravnavani zadevi prilagodila stopnjo dobička pri računski določitvi izvozne cene.

162    Na tretjem mestu v zvezi s trditvijo tožečih strank, da bi morala Komisija, ker je nameravala hkrati določiti stopnjo stroškov PAS na podlagi dejanskih stroškov prodajnih subjektov družbe Jindal Saw in uporabiti teoretično stopnjo dobička teh subjektov, čeprav so ti imeli izgubo, določiti stopnjo stroškov PAS na podlagi odstotka, ki izraža razmerje med dejanskimi stroški PAS in teoretičnim prihodkom od prodaje, povečanim za navedeno teoretično stopnjo dobička, je treba ugotoviti, da je tudi ta trditev povezana z visoko stopnjo stroškov PAS prodajnih subjektov družbe Jindal Saw zaradi zagonske faze, v kateri so se znašli in imajo zato izgubo, ter z upoštevanjem teoretične stopnje dobička s strani Komisije. Zato, kot je bilo navedeno v točki 160 zgoraj, to vprašanje izhaja iz prilagoditev, ki bi jih bilo treba izvesti na ravni stroškov PAS in na podlagi dokazov ter številčnih podatkov, ki pa v obravnavani zadevi niso bili predloženi.

163    Nazadnje je treba prav tako zavrniti trditev tožečih strank, da ob predpostavki, da nobeden od elementov, ki sta jih predložili kot dokaz nerazumnosti stopenj stroškov PAS in dobička, uporabljenih za računsko določitev izvozne cene, sam po sebi ne zadostuje za dokaz te trditve, naj bi ti elementi skupaj predstavljali nabor indicev, ki pa bi lahko to trditev dokazali. Ugotoviti je namreč treba, da navedeni elementi niso utemeljeni, ker se na eni strani v zvezi s stopnjo stroškov PAS trditve o izključitvi dodatnih stroškov predelave in upoštevanje izjemno visokih stroškov PAS zaradi zagonske faze, v kateri naj bi se znašli prodajni subjekti družbe Jindal Saw, ne opirajo na dokaze in številčne podatke in ker se na drugi strani v zvezi s stopnjo dobička ugovor v vsakem primeru opira na podatke, ki izvirajo iz prodajnih subjektov družbe Jindal Saw glede na to, ali imajo dobiček ali izgubo, ki jih je v skladu s sodno prakso treba šteti za dvomljive. Zato nobenega od teh elementov ni mogoče obravnavati kot indic nerazumne stopnje stroškov PAS in dobička, ki jih je v obravnavani zadevi določila Komisija.

164    Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba tudi drugi očitek v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in s tem ta del in ta tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe in posledično člena 3(6) in člena 9(4) te uredbe

165    Tožeči stranki v okviru drugega tožbenega razloga trdita, da Komisija obstoja škode za industrijo Unije ni utemeljila s trdnimi dokazi in objektivno preiskavo. Trdita Komisija za analizo učinkov dampinškega uvoza na cene podobnega izdelka te industrije in zlasti na določitev nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka v primerjavi s podobnim izdelkom industrije Unije primerjave cen ni izvedla niti na isti niti na ustrezni ravni trgovanja, s čimer je kršila člen 3(2) in (3) osnovne uredbe.

166    Po mnenju tožečih strank je Komisija ugotovitve na podlagi izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka uporabila za določitev škode za industrijo Unije ter za ugotavljanje vzročne zveze med uvozom tega izdelka in to škodo ter tudi za izračun stopnje škode. Zato naj bi napake pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen vplivale na druge elemente izpodbijane uredbe. Zlasti naj bi zaradi določanja previsoke stopnje škode protidampinške dajatev, kot jo določa ta uredba, presegala dajatev, ki bi zadostovala za odpravo škode, povzročene tej industriji, s čimer naj bi kršila člen 9(4) osnovne uredbe.

167    Komisija ob podpori intervenientke izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga. Trdi, da argumentacija tožečih strank ni dovolj natančna. Poleg tega naj bi bilo v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, nelojalno nižanje prodajnih cen izračunano na podlagi primerjave cen na isti in ustrezni ravni trgovanja.

168    Komisija poudarja, da osnovna uredba ne določa, kako je treba izračunati nelojalno nižanje prodajnih cen, in da niti v sodni praksi ni določena posebna metodologija za njen izračun.

169    Poleg tega opozarja, da so vse podatke, uporabljene za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen, predložile zainteresirane stranke.

170    Komisija poleg tega trdi, da iz osnovne uredbe, kot se razlaga v sodni praksi, ne izhaja, da bi moral izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen temeljiti na dejanskih cenah, da bi se upoštevala dejanska konkurenca na trgu in vidik odjemalca, kot trdita tožeči stranki.

171    Nazadnje, Komisija trdi, da je nelojalno nižanje prodajnih cen zadevnega uvoza vsekakor le eden od kazalnikov obstoja znatne škode za industrijo Unije, da ugotovitve glede nelojalnega nižanja prodajnih cen drugega proizvajalca izvoznika v Indiji, ki je sodeloval v preiskavi, niso bile izpodbijane ter da analiza vzročne zveze med zadevnim uvozom in škodo navedene industrije temelji na premislekih ne samo glede cene, ampak tudi obsega, zadnjenavedeni pa lahko sami po sebi predstavljajo zadostno podlago za ugotovitev obstoja vzročne zveze.

172    Tožeči stranki s tem tožbenim razlogom natančno navajata, da je Komisija storila napake pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki naj bi pomenile kršitev člena 3 osnovne uredbe in ki naj bi vplivale na veljavnost izpodbijane uredbe.

173    Opozoriti je treba, da v skladu s členom 3(2) osnovne uredbe določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preiskavo na eni strani obsega dampinškega uvoza in njegovega učinka na cene na trgu Unije za podobne izdelke ter na drugi strani vpliva tega uvoza na navedeno industrijo.

174    Kar zadeva natančneje učinek dampinškega uvoza na cene, člen 3(3) osnovne uredbe določa obveznost preučitve tega, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi dampinškega uvoza, če se ta cena primerja s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma ali se s takim uvozom kako drugače v znatni meri pritiska na znižanje cen ali v znatni meri preprečujejo zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo.

175    Osnovna uredba ne vsebuje opredelitve pojma nelojalnega nižanja prodajnih cen in ne določa metode za njegov izračun.

176    Izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega uvoza se opravi v skladu s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe za določitev obstoja škode, ki jo je utrpela industrija Unije zaradi tega uvoza, in se v širšem smislu uporablja za ocenitev te škode in določitev njene stopnje, to je stopnje odprave navedene škode. Z obveznostjo objektivne preiskave vpliva dampinškega uvoza, določeno v navedenem členu 3(2), se zahteva, da se izvede poštena primerjava med cenami zadevnega izdelka in podobnega izdelka, ki ga je navedena industrija prodala na ozemlju Unije. Da se zagotovi poštenost te primerjave, je treba cene primerjati na isti ravni trgovanja. Primerjava med cenami na različnih ravneh trgovanja, to je, da se ne vključijo vsi stroški, ki so povezani z ravnjo trgovanja in ki jih je treba upoštevati, nujno privede do umetnih rezultatov, ki ne omogočajo pravilne ocene škode za industrijo Unije. Taka poštena primerjava je pogoj zakonitosti izračuna škode za to industrijo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2011, Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods/Svet, T‑122/09, neobjavljena, EU:T:2011:46, točki 79 in 85).

177    V skladu z uvodno izjavo 84 izpodbijane uredbe je bila stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen v obravnavani zadevi izračunana na ta način:

„Komisija je nelojalno nižanje prodajnih cen v obdobju preiskave določila na podlagi podatkov, ki so jih predložili proizvajalca izvoznika ter industrija Unije, pri čemer je primerjala:

(a)      tehtane povprečne prodajne cene za posamezno vrsto izdelka proizvajalcev Unije, zaračunane nepovezanim strankam na trgu Unije in prilagojene na raven cene franko tovarna, ter

(b)      ustrezne tehtane povprečne cene za posamezno uvoženo vrsto izdelka sodelujočih indijskih proizvajalcev[, zaračunane] prvi neodvisni stranki na trgu Unije, določene na podlagi CIF (stroški, zavarovanje in prevoznina) z ustreznimi prilagoditvami za stroške, nastale po uvozu.“

178    Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 93 izpodbijane uredbe ugotovila, da je za zadevni izdelek, ki ga proizvaja in v Uniji prodaja družba Jindal Saw, obstala 30,9‑odstotna tehtana povprečna stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen, kar pomeni, da so bile cene, po katerih je družba Jindal Saw izdelek prodala v Unijo, za 30,9 % nižje od cen podobnega izdelka industrije Unije.

179    Tako je iz uvodne izjave 84 izpodbijane uredbe razvidno, da je bila primerjava cen izvedena na isti ravni trgovanja, in sicer z upoštevanjem cen franko tovarna za prodajo industrije Unije in cen CIF za prodajo družbe Jindal Saw. Vendar je Komisija v odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva, navedla, da so se pri tej primerjavi dejansko upoštevale na eni strani – v zvezi z navedeno industrijo – bodisi cene franko tovarna proizvodnih obratov, če so ti nepovezanim kupcem prodajali neposredno, bodisi cene franko tovarna prodajnih subjektov in na drugi strani – v zvezi z družbo Jindal Saw – cene CIF, ki ustrezajo izvozni ceni, kot je bila računsko določena v okviru določitve stopnje dampinga. Kot izhaja iz odgovora na prvi tožbeni razlog, te cene CIF temeljijo na računsko določenih izvoznih cenah ob upoštevanju različnih prilagoditev, katerih namen je bil med drugim izraziti izvozno ceno zadevnega izdelka pred vsako vključitvijo prodajnih subjektov družbe Jindal Saw.

180    Komisija v zvezi s tem trdi, da je treba prodajo prodajnih subjektov industrije Unije šteti za „enakovredno prodajo franko tovarna“, tako da je bila pravilno upoštevana kot prodaja „franko tovarna“ podobnega izdelka navedene industrije za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen. Zato naj bi bila primerjava cen opravljena med cenami, ki ustrezajo isti ravni trgovanja.

181    Te trditve ni mogoče sprejeti.

182    Čeprav je Komisija v uvodni izjavi 84 izpodbijane uredbe in na obravnavi navedla, da je v okviru primerjave upoštevala cene industrije Unije na ravni „franko tovarna“, je dejansko primerjala prodajne cene, zaračunane prvim nepovezanim kupcem navedene industrije, s cenami CIF družbe Jindal Saw.

183    Ker pa je Komisija uporabila prodajne cene prvim nepovezanim kupcem podobnega izdelka industrije Unije, ji je bilo z zahtevo primerjave cen na isti ravni trgovanja naloženo tudi, da izdelke družbe Jindal Saw primerja s prodajnimi cenami, zaračunanimi prvim nepovezanim kupcem.

184    Poleg tega je treba na eni strani ugotoviti, da če proizvajalec izdelkov ne trži neposredno, ampak prek prodajnih subjektov, to pomeni, da obstajajo stroški in stopnja dobička teh subjektov, tako da so te cene, ki jih ti zaračunavajo nepovezanim kupcem, na splošno višje od cen, ki jih takim kupcem zaračunajo proizvajalci pri neposredni prodaji in jih torej ni mogoče izenačiti s temi zadnjenavedenimi cenami. Na drugi strani pa je iz uvodnih izjav 7 in 92 začasne uredbe razvidno, da so v obravnavani zadevi večino prodaje industrije Unije na trgu Unije ustvarili prodajni subjekti dveh proizvajalcev v Uniji, ki sta sodelovala v preiskavi, ki predstavlja približno 96 % celotne proizvodnje Unije.

185    Komisija je zato s tem, da je za primerjavo cen v okviru izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen izenačila cene prodajnih subjektov za nepovezane kupce s cenami proizvajalcev pri neposredni prodaji takim kupcem le v zvezi s podobnim izdelkom industrije Unije, kot je navedeno v točki 180 zgoraj, za ta izdelek upoštevala višjo in s tem manj ugodno ceno za družbo Jindal Saw, ki je večino svoje prodaje v Uniji ustvarila prek prodajnih subjektov in katere položaj se je v zvezi s tem razlikoval od položaja drugega proizvajalca izvoznika, ki je sodeloval v preiskavi.

186    Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz sodbe z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704), ne izhaja, da bi se v zvezi z zadevnim izdelkom morale upoštevati ravni cen ob sprostitvi v prosti promet, kar naj bi v obravnavani zadevi ustrezalo ceni CIF za izdelke indijskih proizvajalcev izvoznikov.

187    Iz točk 62 in 63 te sodbe namreč izhaja, da je Splošno sodišče v tej zadevi ugotovilo, da bi morale biti cene, uporabljene za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, cene, izpogajane z nepovezanimi kupci, in sicer cene, ki bi jih ti lahko upoštevali, da se prostovoljno odločijo, ali bodo kupovali izdelke industrije Unije ali izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ne pa cene vmesne faze.

188    Iz zgornjih premislekov izhaja, da – ker je Komisija za določitev cene podobnega izdelka industrije Unije upoštevala prodajne cene prodajnih subjektov, povezanih z glavnim proizvajalcem v Uniji, pri čemer za določitev cene zadevnega izdelka, ki ga je proizvedla družba Jindal Saw, ni upoštevala prodajnih cen prodajnih subjektov te družbe – ni mogoče šteti, da je bil izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen izveden na podlagi primerjave cen na isti ravni trgovanja.

189    Vendar je, kot izhaja iz točke 176 zgoraj, primerjava cen na isti ravni trgovanja pogoj za zakonitost izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka. Zato je treba za izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen, kot ga je Komisija izvedla v okviru izpodbijane uredbe, šteti, da je v nasprotju s členom 3(2) osnovne uredbe.

190    Zato je to, da tožeči stranki izpodbijata izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen v zvezi z izdelki družbe Jindal Saw, utemeljeno.

191    Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je bilo zaradi napake, ki jo je Komisija storila pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka v zvezi z družbo Jindal Saw, upoštevano nelojalno nižanje prodajnih cen za ta izdelek, katerega obseg in celo obstoj nista bila zakonito ugotovljena.

192    Komisija pa je v uvodni izjavi 124 izpodbijane uredbe poudarila pomen, ki ga pripisuje obstoju nelojalnega nižanja prodajnih cen. V uvodnih izjavah 125 in 126 te uredbe je menila, da prodaja zadevnega izdelka po cenah, ki so bile znatno nižje od cen, ki jih je zaračunavala industrija Unije, glede na nelojalno nižanje prodajnih cen za več kot 30 % pojasnjuje na eni strani povečanje obsega prodaje in tržnih deležev zadevnega izdelka in na drugi strani, da navedena industrija ni mogla povečati svojega obsega prodaje na trgu Unije na raven, ki bi lahko zagotovila vzdržne stopnje dobička. Komisija je v navedeni uvodni izjavi 126 ugotovila tudi, da so se zaradi uvoza po cenah, ki so bile znatno nižje od cen te industrije, cene na trgu Unije znatno znižale, kar je preprečevalo zvišanje cen, do katerega bi prišlo, če tega uvoza ne bi bilo, in sklepala, da sta navedeni uvoz po znatno nižjih cenah od cen industrije Unije in škoda, ki jo je industrija Unije utrpela v obdobju preiskave, časovno sovpadla.

193    Iz uvodnih izjav izpodbijane uredbe, navedenih v točki 192 zgoraj, je razvidno, da je nelojalno nižanje prodajnih cen, kot je izračunano v navedeni uredbi, podlaga za ugotovitev, da uvoz zadevnega izdelka povzroča škodo industriji Unije. V skladu s členom 1(1) in členom 3(6) osnovne uredbe pa je obstoj vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo za industrijo Unije nujen pogoj za uvedbo protidampinške dajatve.

194    Poleg tega, kot trdita tožeči stranki v okviru tretjega očitka tega dela tožbenega razloga, ni mogoče izključiti, da bi bila stopnja škode za industrijo Unije določena na nižji ravni od stopnje dampinga, če bi bilo nelojalno nižanje prodajnih cen pravilno izračunano. V tem primeru pa bi se moral v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe znesek protidampinške dajatve zmanjšati na stopnjo, ki bi zadostovala za odpravo navedene škode.

195    Zato je treba, ker zaradi ugotovljene napake pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen lahko obstaja dvom o zakonitosti izpodbijane uredbe, saj se zaradi nje razveljavi celotna analiza Komisije v zvezi z vzročno zvezo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet, T‑192/08, EU:T:2011:619, točka 119 in navedena sodna praksa), to uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Jindal Saw, ne da bi bilo treba preučiti tretji tožbeni razlog.

 Stroški

196    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožečih strank naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožečih strank.

197    V skladu s členom 138(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2 istega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V okoliščinah obravnavanega spora je treba intervenientki naložiti, da nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/388 z dne 17. marca 2016 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Jindal Saw Ltd.

2.      Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasili družbi Jindal Saw in Jindal Saw Italia SpA.

3.      Družba Saint-Gobain Pam nosi svoje stroške.

Pelikánová

Valančius

Nihoul

Svenningsen

 

      Öberg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. aprila 2019.

Podpisi


Kazalo



*      Jezik postopka: angleščina.