SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
EVGENIJA TANCHEVA,
predstavljeni 11. aprila 2019(1)
Zadeva C‑619/18
Evropska komisija
proti
Republiki Poljski
„Neizpolnitev obveznosti države članice – Člen 258 PDEU – Člen 7 PEU – Pravna država – Člen 19(1) PEU – Načelo učinkovitega sodnega varstva – Načeli neodvisnosti in neodstavljivosti sodnikov – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 47 in 51 – Nacionalni ukrepi, ki znižujejo upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča na položaju – Neobstoj prehodnega obdobja – Nacionalni ukrepi, ki predsedniku Republike Poljske podeljujejo pravico za podaljšanje tekočega mandata sodnikov vrhovnega sodišča po prostem preudarku“
I. Uvod
1. V obravnavani zadevi je Komisija sprožila postopek za ugotavljanje kršitev proti Republiki Poljski na podlagi člena 258 PDEU zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s povezanimi določbami člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) na podlagi tega, da, prvič, nacionalni ukrepi za znižanje upokojitvene starosti sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, kršijo načelo neodstavljivosti sodnikov, in drugič, nacionalni ukrepi, s katerimi je bila predsedniku Republike Poljske podeljena pravica, da tekoči mandat sodnikov vrhovnega sodišča podaljša po prostem preudarku, ko dopolnijo znižano upokojitveno starost, kršijo načelo neodvisnosti sodstva.
2. V bistvu je ta zadeva za Sodišče priložnost, da prvič v okviru direktne tožbe zaradi kršitve na podlagi člena 258 PDEU razsodi o združljivosti nekaterih ukrepov, ki jih je sprejela država članica v zvezi z organizacijo svojega pravosodnega sistema, s standardi, ki so določeni v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine, da se zagotovi spoštovanje pravne države v pravnem redu Unije.(2) Prav tako odpira več pomembnih vprašanj v zvezi s stvarnim področjem uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU glede na področje uporabe člena 47 Listine ter v zvezi z razmerjem med postopki iz člena 258 PDEU in člena 7 PEU.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
3. Drugi pododstavek člena 19(1) PEU določa:
„Države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.“
B. Poljsko pravo
4. Člen 30(1) Ustawa z dnia 23 listopada 2002 r. o Sądzie Najwyższym (zakon z dne 23. novembra 2002 o vrhovnem sodišču, Dz. U., 2002, št. 240, pozicija 2052, kakor je bil spremenjen; v nadaljevanju: zakon o vrhovnem sodišču iz leta 2002) je določal, da se sodniki vrhovnega sodišča upokojijo pri starosti 70 let, razen če je sodnik najkasneje 6 mesecev pred dopolnitvijo 70. leta starosti prvemu predsedniku vrhovnega sodišča predložil izjavo, v kateri je navedel, da želi še naprej opravljati svoje naloge, in potrdilo, ki je potrjevalo njegovo zdravstveno stanje. V tem primeru je lahko sodnik na podlagi člena 30(5) tega zakona svoje naloge samodejno opravljal do 72. leta starosti.
5. Predsednik Republike Poljske je 20. decembra 2017 podpisal Ustawa z dnia 8 grudnia 2017 r. o Sądzie Najwyższym (zakon z dne 8. decembra 2017 o vrhovnem sodišču, Dz. U. 2018, pozicija 5, kakor je bil spremenjen; v nadaljevanju: zakon o vrhovnem sodišču), ki je začel veljati 3. aprila 2018.
6. Člen 37, od (1) do (4), zakona o vrhovnem sodišču določa:
„1. Sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) se upokojijo z dnem, ko dopolnijo starost 65 let, razen če največ dvanajst mesecev in najmanj šest mesecev pred dopolnitvijo navedene starosti predložijo izjavo, v kateri navedejo, da želijo še naprej opravljati svoje naloge, in potrdilo, sestavljeno v skladu s pogoji, ki veljajo za sodniške kandidate, da jim njihovo zdravstveno stanje omogoča izpolnjevanje sodniških obveznosti, ter če predsednik Republike Poljske soglaša s tem, da ostanejo na mestu sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).
1a. Preden predsednik Republike Poljske poda soglasje k temu, da zadevne osebe ostanejo na mestu sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), se posvetuje z nacionalnim sodnim svetom. Ta organ poda predsedniku Republike Poljske mnenje v 30 dneh po vložitvi zahteve za izdajo mnenja. Če v roku iz drugega stavka mnenje ni predloženo, se šteje, da je nacionalni sodni svet izdal pozitivno mnenje.
1b. Nacionalni sodni svet v mnenju iz odstavka 1a upošteva interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti ali pomembne družbene interese, zlasti razumno razporeditev članov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ali potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve v njegovih različnih senatih.
2. Izjava in potrdilo iz odstavka 1 se predložita prvemu predsedniku vrhovnega sodišča, ki ga skupaj s svojim mnenjem nemudoma predloži predsedniku Republike Poljske. Prvi predsednik vrhovnega sodišča predloži predsedniku Republike Poljske izjavo in potrdilo skupaj z mnenjem kolegija vrhovnega sodišča.
3. Predsednik Republike Poljske lahko soglasje, da sodnik Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ostane na mestu sodnika, poda v treh mesecih po prejemu mnenja nacionalnega sodnega sveta iz odstavka 1a ali v treh mesecih po izteku roka za predložitev tega mnenja. Če v roku iz prejšnjega stavka soglasja ne da, to pomeni, da se sodnik upokoji, ko dopolni 65. leto starosti. Če postopek v zvezi z nadaljnjim opravljanjem službe sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ob dopolnitvi starosti iz odstavka 1 še ni končan, sodnik službo opravlja do konca tega postopka.
4. Soglasje iz odstavka 1 se izda za obdobje 3 let z možnostjo enkratnega podaljšanja. Smiselno se uporabljajo določbe odstavka 3. Sodnik, ki mu je bilo dano soglasje za nadaljnje opravljanje službe sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), se lahko kadar koli po dopolnitvi 65. leta starosti upokoji tako, da pošlje izjavo prvemu predsedniku vrhovnega sodišča, ki jo nemudoma posreduje predsedniku Republike Poljske. Prvi predsednik vrhovnega sodišča pošlje izjavo neposredno predsedniku Republike Poljske.“
7. Člen 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču določa:
„1. Sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so na dan začetka veljavnosti tega zakona dopolnili starost 65 let ali ki bodo dopolnili to starost v treh mesecih od istega dne, se upokojijo prvi dan po poteku treh mesecev od datuma začetka veljavnosti tega zakona, razen če v enem mesecu od datuma začetka veljavnosti tega zakona predložijo izjavo in potrdilo iz člena 37(1) in če predsednik Republike Poljske soglaša s tem, da ostanejo na mestu sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Smiselno se uporabljajo določbe člena 37, od (2) do (4).
1a. Sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki dopolnijo starost 65 let v 3 do 12 mesecih od datuma začetka veljavnosti tega zakona, se upokojijo 12 mesecev po datumu začetka veljavnosti tega zakona, razen če v tem obdobju predložijo izjavo in potrdilo iz člena 37(1) in če predsednik Republike Poljske soglaša s tem, da ostanejo na mestu sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Smiselno se uporabljajo določbe člena 37, od (1a) do (4).“
8. Ustawa z dnia 10 maja 2018 r. o zmianie ustawy – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym or az niektórych innych ustaw (zakon z dne 10. maja 2018 o spremembi zakona o organizaciji rednih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov, Dz. U., 2018, pozicija 1045; v nadaljevanju: zakon o spremembah z dne 10. maja 2018) vsebuje poleg določb, ki spreminjajo zakon o vrhovnem sodišču, nekatere samostojne določbe, ki urejajo postopek podaljšanja tekočega mandata sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so upokojitveno starost 65 let dopolnili najpozneje 3. julija 2018. Člen 5 tega zakona določa:
„Predsednik Republike Poljske nacionalnemu sodnemu svetu nemudoma posreduje izjave iz člena 37(1) in člena 111(1) zakona [o vrhovnem sodišču], ki jih na dan začetka veljavnosti tega zakona ni preučil. Nacionalni sodni svet poda svoje mnenje v 30 dneh od dneva, ko ga je predsednik Republike Poljske pozval k predložitvi mnenja. Predsednik Republike Poljske lahko soglasje, da sodnik Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) nadaljuje z opravljanjem svojih funkcij, poda v 60 dneh po prejemu mnenja nacionalnega sodnega sveta ali po izteku roka za predložitev tega mnenja. Smiselno se uporabljajo določbe člena 37, od (2) do (4), zakona [o vrhovnem sodišču], kakor je bil spremenjen s tem zakonom.“
9. Predsednik Republike Poljske je 17. decembra 2018 podpisal Ustawa z dnia 21 listopada 2018 r. o zmianie ustawy o Sądzie Najwyższym (zakon z dne 21. novembra 2018 o spremembi zakona o vrhovnem sodišču, Dz. U., 2018, pozicija 2507; v nadaljevanju: zakon z dne 21. novembra 2018), ki je začel veljati 1. januarja 2019. V skladu s členom 1 tega zakona se člen 37, od (1a) do (4), ter člen 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču razveljavita, v skladu s členom 2 tega zakona pa so sodniki vrhovnega sodišča, vključno s tistimi, ki so bili imenovani za prvega predsednika vrhovnega sodišča, ki so bili upokojeni v skladu z navedenimi določbami zakona o vrhovnem sodišču, ponovno imenovani za sodnike, pri čemer se šteje, da so svoje naloge opravljali brez prekinitve.
III. Predhodni postopek
10. Čeprav je Komisija 20. decembra 2017 sprožila mehanizem iz člena 7(1) PEU,(3) je 2. julija 2018 Poljski poslala pisni opomin v skladu s členom 258 PDEU glede skladnosti zakona o vrhovnem sodišču in zakona o spremembah z dne 10. maja 2018 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani ukrepi) z drugim pododstavkom člena 19(1) PEU in členom 47 Listine ter jo pozvala, naj v roku enega meseca predloži svoja stališča.
11. Poljska je na pisni opomin odgovorila z dopisom z dne 2. avgusta 2018. Izpodbijala je trditve Komisije in predlagala, da se postopek ustavi.
12. Komisija je 14. avgusta 2018 na Poljsko naslovila obrazloženo mnenje, v katerem je trdila, da ta ni izpolnila svojih obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine. Poljsko je pozvala, naj se s tem obrazloženim mnenjem uskladi v enem mesecu od njegovega prejema.
13. Poljska je 14. septembra 2018 odgovorila na obrazloženo mnenje in ponovno poudarila svoje stališče, da očitana neizpolnitev obveznosti ni utemeljena, ter predlagala ustavitev postopka.
IV. Postopek pred Sodiščem
14. Komisija je to tožbo pri Sodišču vložila 2. oktobra 2018 na podlagi člena 258 PDEU. Sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je Republika Poljska s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in to znižanje uporabila za sodnike, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, ter s tem, da je predsedniku Republike Poljske podelila pravico, da tekoči mandat sodnikov vrhovnega sodišča podaljša po prostem preudarku, kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine;
– Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
15. Republika Poljska v odgovoru na tožbo, vloženem 17. decembra 2018, Sodišču predlaga, naj:
– obravnavano tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
16. Komisija je z ločenim aktom 2. oktobra 2018 vložila predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi člena 279 PDEU ter člena 160(2) in (7) Poslovnika ter Sodišču predlagala, naj Poljski odredi, naj: prvič, začasno prekine izvajanje člena 37, od (1) do (4), ter člena 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču, člena 5 zakona o spremembah z dne 10. maja 2018 ter vseh ukrepov, sprejetih na podlagi teh določb; drugič, sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko sodniki vrhovnega sodišča, na katere se nanašajo navedene določbe, opravljajo svoj mandat na istem delovnem mestu, hkrati pa uživajo iste pravice in so deležni istih pogojev, kot so veljali pred 3. aprilom 2018; tretjič, ne sprejme nobenega ukrepa za imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča ali novega prvega predsednika tega sodišča namesto tistih, na katere se nanašajo navedene določbe, in četrtič, Komisijo mesečno obvešča o ukrepih, ki jih bo sprejela za popolno uskladitev s tem sklepom.
17. Komisija je v skladu s členom 160(7) Poslovnika predlagala tudi, naj se zgoraj navedena začasna odredba zaradi neposredne nevarnosti hude in nepopravljive škode za načelo učinkovitega sodnega varstva v okviru uporabe prava Unije izda, še preden Poljska predstavi svoja stališča.
18. Podpredsednica Sodišča je s sklepom z dne 19. oktobra 2018 začasno ugodila zadnjenavedenemu predlogu do izreka sklepa, s katerim se bo končal postopek za izdajo začasne odredbe.(4)
19. Madžarska je z vlogo, vloženo 22. oktobra 2018, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v postopku za izdajo začasne odredbe v podporo Poljski. S sklepom z dne 30. oktobra 2018 je bila dovoljena intervencija za ustno fazo postopka.
20. Podpredsednica Sodišča je 23. oktobra 2018 na podlagi člena 161(1) Poslovnika predlog za izdajo začasne odredbe odstopila Sodišču, ki ga je ob upoštevanju njegove pomembnosti dodelilo velikemu senatu v skladu s členom 60(1) Poslovnika.
21. Sodišče je s sklepom z dne 17. decembra 2018 v celoti ugodilo predlogu Komisije za izdajo začasne odredbe do izreka sodbe v tej zadevi.(5)
22. Poleg tega je Komisija 2. oktobra 2018 Sodišču predlagala, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku iz člena 23a Statuta in člena 133 Poslovnika. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 15. novembra 2018 ugodil temu predlogu.(6)
23. Madžarska je z vlogo, vloženo 24. oktobra 2018, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo Poljski. Predsednik Sodišča je 19. decembra 2018 na podlagi člena 134 Poslovnika odločil, da ne dovoli vložitve replike, duplike ali intervencijske vloge. S sklepom z dne 9. januarja 2019 je bila dovoljena intervencija za ustno fazo postopka.
24. Na obravnavi, ki je potekala 12. februarja 2019, so Komisija, Poljska in Madžarska ustno predstavile stališča.
V. Trditve strank
A. Komisija
25. Na obravnavi je Komisija poudarila, da so bile določbe zakona o vrhovnem sodišču, ki se izpodbijajo v tem postopku, sicer spremenjene z zakonom z dne 21. novembra 2018, vendar ni gotovo, ali je ta zakon odpravil domnevne kršitve prava Unije, in da vsekakor ostaja interes za odločitev v tej zadevi zaradi pomena, ki ga ima neodvisnost sodstva v pravnem redu Unije.
26. Komisija je na obravnavi izpostavila še, da izpodbijani ukrepi v skladu s sodno prakso Sodišča(7) spadajo na področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, in da je člen 47 Listine upošteven, ker vnaša zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti v člen 19(1), drugi pododstavek, PEU. To pomeni, da se člen 51(1) Listine ne uporablja, tako da Komisija s tem, da je sprožila ta postopek, v ničemer ne širi pristojnosti Unije, čemur nasprotuje člen 6(1) PEU.
27. Komisija s prvim očitkom navaja, da člen 37(1) ter člen 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču s tem, da znižujeta upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, kršita načelo neodstavljivosti sodnikov, ki je bistven vidik neodvisnosti sodstva. Čeprav ne izključuje ureditev, v katerih upokojitvena starost sodnikov ni enaka tisti, ki je veljala v času njihovega imenovanja, je treba za skladnost s členom 19(1) PEU vključiti ustrezna varovala, kot so prehodni ukrepi ali postopni pristop, zato da se takšne ureditve ne uporabijo za spremembo sestave sodišč.
28. Komisija zatrjuje, da izpodbijani ukrepi zadevajo več kot tretjino oziroma 27 od 72 sodnikov vrhovnega sodišča, vključno s prvim predsednikom vrhovnega sodišča, čigar šestletni mandat, ki je zagotovljen v skladu s členom 183(3) poljske ustave, bi moral prenehati 30. aprila 2020 in čigar delo sodnika bi se moralo končati 22. novembra 2022. Zaradi neobstoja prehodnih ukrepov po njenem mnenju izpodbijani ukrepi vnašajo velike in takojšnje spremembe v sestavo vrhovnega sodišča. S tem naj bi bilo kršeno načelo neodstavljivosti sodnikov, saj se znižana upokojitvena starost uporablja za sodnike vrhovnega sodišča na položaju na dan začetka veljavnosti zakona o vrhovnem sodišču in resno vpliva na neodvisnost vrhovnega sodišča, ki ga sestavljajo sodniki, ki imajo običajno obsežne poklicne izkušnje in so zato nekoliko starejši.
29. Komisija med drugim trdi še, da s ciljem izenačitve upokojitvene starosti sodnikov vrhovnega sodišča s splošno upokojitveno starostjo ni mogoče upravičiti kršitve načela neodstavljivosti sodnikov. Meni, da so bili nekateri sodniki, na katere vplivajo izpodbijani ukrepi, sicer imenovani, ko je bila upokojitvena starost 65 let, vendar je bil leta 2002 njihov mandat podaljšan do dopolnjene starosti 70 let, zato je treba pri presoji, ali je bilo trajanje sodnikovega mandata skrajšano, upoštevati novo starostno mejo.
30. Komisija v okviru drugega očitka trdi, da se s členom 37, od (1) do (4), in členom 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču ter zakonom o spremembah z dne 10. maja 2018, s katerimi je predsedniku Republike Poljske podeljeno pooblastilo za podaljšanje tekočega mandata sodnikov vrhovnega sodišča, krši načelo neodvisnosti sodstva, ker njegova odločitev ne temelji na nobenih zavezujočih merilih in ni predmet sodnega nadzora ter zato pomeni preširoko polje proste presoje, ki mu omogoča vplivanje na sodnike vrhovnega sodišča. Komisija meni – ker lahko predsednik dvakrat podaljša tekoči mandat sodnika vrhovnega sodišča za obdobje 3 let – da je s potrebo, da sodnik pridobi soglasje, da lahko nadaljuje opravljanje svojih funkcij po izteku prvega obdobja 3 let, kršeno tudi načelo neodvisnosti sodstva. Poudarja, da ta očitek vključuje sodnike, ki so bili imenovani na vrhovno sodišče po 3. aprilu 2018.
31. Komisija zlasti trdi, da predsednikova dolžnost, da prosi za mnenje Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska; v nadaljevanju: KRS), ne odpravlja njegove preširoke diskrecijske pravice, saj je to mnenje povezano z zelo splošnimi merili in za predsednika ni zavezujoče. Komisija tudi meni, da z reformo KRS, ki je sestavljen tako, da večino sodnikov izbere parlament, namesto da bi jih izvolili sodniki, kar pomeni kršitev evropskih standardov,(8) ta ne more zagotoviti neodvisnosti sodstva. Dodaja, da za sodnike, ki do 3. julija 2018 dopolnijo starost 65 let, izpodbijani ukrepi ne določajo meril, ki naj bi jih KRS preučil ob pripravi svojega mnenja, za sodnike, ki dopolnijo 65 let po 3. juliju 2018, pa ni nobenega roka, v katerem bi moral predsednik prositi za tako mnenje.
32. Komisija trdi še, da ureditve v drugih državah članicah niso primerljive s položajem na Poljskem in da poljski predpisi o tajnosti razprav in sestavi senatov ne upoštevajo dejstva, da neodvisnost sodstva zadeva organizacijo sodstva in to, ali je organ videti neodvisen.
B. Republika Poljska
33. Republika Poljska navaja, prvič, da je ta zadeva brezpredmetna in da bi jo bilo treba umakniti, ker so bile vse določbe, ki se izpodbijajo v tem postopku, z zakonom z dne 21. novembra 2018 razveljavljene in njihovi učinki odpravljeni.
34. Poljska s podporo Madžarske dalje trdi, da izpodbijani ukrepi ne spadajo na stvarno področje člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ali člena 47 Listine. V zvezi s tem poudarja, da je treba očitke preučiti ločeno, saj imajo te določbe različna področja uporabe.
35. Poljska, ki se ji pridružuje Madžarska, zlasti trdi, da v skladu s členom 19(1) PEU ni sporno, da Poljska zagotavlja, da imajo stranke v sporih učinkovit sistem pravnih sredstev in da so poljski sodniki zaščiteni s sistemom jamstev neodvisnosti, ter da presoje teh jamstev ni mogoče preučiti zgolj na osnovi posamezne določbe, ki je povezana z upokojevanjem sodnikov, ne da bi se upošteval celoten pravni sistem, katerega del je. Poudarjata tudi, da je sodba ASJP(9) drugačna, saj zadeva nacionalne ukrepe za izvajanje prava Unije, in da ne podpira stališča, da je Unija pridobila pristojnost v organizaciji sodstva.
36. Glede člena 47 Listine Poljska in Madžarska trdita, da izpodbijani ukrepi ne izvajajo prava Unije v smislu njenega člena 51(1) in da subjektivne pravice posameznikov niso bile kršene. Poljska poudarja, da člen 6(1) PEU in člen 51(2) Listine nasprotujeta razlagi Listine, ki Uniji omogoča, da deluje zunaj pristojnosti, ki so ji podeljene, kot je poudarjeno v Protokolu št. 30 o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na Poljskem in v Združenem kraljestvu,(10) ki izključuje širitev pristojnosti Sodišča.
37. Glede prvega očitka Poljska trdi, da Komisija ni dokazala povezave med spremembo upokojitvene starosti sodnikov vrhovnega sodišča in domnevno kršitvijo načela neodstavljivosti sodnikov. Po njenem mnenju nič ne kaže, da bi bili izpodbijani ukrepi odziv na odločitve nekaterih sodnikov, upokojitev sodnika pa se ne more obravnavati kot odpoved, ker sodnika še vedno zavezuje delovnopravno razmerje in prejema plačo. Sklicuje se na jamstva neodvisnosti sodnikov, zapisana v poljski ustavi, vključno z neodstavljivostjo sodnikov, ki pomeni, da se sodnik upokoji, ko doseže pričakovano starost.(11)
38. Poljska med drugim trdi, da se v skladu s členom 19(1) PEU pri zniževanju upokojitvene starosti sodnikov ne zahteva zagotovitev prehodnega obdobja za zagotovitev njihove neodvisnosti. Trdi tudi, da je bilo od 27 sodnikov od 72, ki jih zadevajo izpodbijani ukrepi, 17 sodnikov na vrhovno sodišče imenovanih, ko je bila upokojitvena starost 65 let, in da je predsednik Republike Poljske trem od desetih sodnikov, ki so bili imenovani, ko je bila upokojitvena starost 70 let, odobril, da lahko ostanejo na mestu sodnika, kar pomeni, da znižana upokojitvena starost v primerjavi s tisto, ki je veljala v času njihovega imenovanja na vrhovno sodišče, zadeva le sedem sodnikov.
39. Poljska je ob podpori Madžarske na obravnavi poudarila, da je cilj izpodbijanih ukrepov izenačiti upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča s splošno upokojitveno starostjo na Poljskem, kot je priznano v sodni praksi Sodišča.(12) Madžarska poleg tega meni, da so izpodbijani ukrepi del splošnega zakonodajnega paketa, ki ni usmerjen na nobeno določeno skupino sodnikov, in da trditve Komisije omejujejo nacionalne zakonodajalce pri sprejemanju upoštevnih predpisov za soočanje z gospodarskimi in družbenimi spremembami.
40. Glede drugega očitka Poljska trdi, da navedbe Komisije o potencialnem tveganju za pritisk na sodnika vrhovnega sodišča v zvezi s predsednikovim podaljšanjem njegovega mandata ni mogoče šteti za kršitev člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. Trdi zlasti, da sodniki vrhovnega sodišča uživajo jamstva neodvisnosti, ki jim omogočajo, da odločajo brez pritiska, in poudarja poljske predpise o tajnosti razprav in sestavi senatov. Trdi, da predsednik deluje v okviru svojih ustavnih pravic za imenovanje sodnikov kot varuh poljske ustave(13) in da zato sam presoja na osnovi vrednot, ki iz nje izhajajo, ne da bi ga obvezovala mnenja prvega predsednika (ali kolegija) vrhovnega sodišča in KRS. Po mnenju Poljske se neobstoj sodnega nadzora nad njegovo odločitvijo pojasni z dejstvom, da delovnopravno razmerje sodnikov vrhovnega sodišča spada pod poljsko javno pravo, takšen sodni nadzor pa tudi ne bi bil v skladu s poljskim ustavnim pravom.
41. Dalje, Poljska trdi, da KRS obvezujejo merila, ki so določena v izpodbijanih ukrepih za izdajo njegovega mnenja, vključno za sodnike, ki dopolnijo 65 let do 3. julija 2018, in da za sodnike, ki dopolnijo 65 let po 3. juliju 2018, ti ukrepi sicer ne določajo roka, do katerega mora predsednik zaprositi za tako mnenje, vendar bo v praksi to storil takoj. Na obravnavi je poudarila, da je reforma KRS za obravnavano zadevo obrobnega pomena ter da so trditve Komisije, da se za neodvisnost sodstva zahteva, da tovrstne odločitve sprejemajo sodniki v organih, ki jih izvolijo sodniki, osnovane na standardih, ki v Uniji niso splošno sprejeti, in da nasprotujejo ureditvam več držav članic in Sodišča Evropske unije, kar pomeni dvojne standarde za neodvisnost sodstva.
VI. Presoja
42. Ugotavljam, da je potrebna ločena ocena stvarnega področja uporabe člena 19(1) PEU in člena 47 Listine. Posledično bi bilo treba očitke v delu, v katerem temeljijo na členu 47 Listine, zavreči kot nedopustne, ker Komisija ni predložila nobenih trditev, ki bi kazale, da je Poljska izvajala pravo Unije, kakor je zahtevano v členu 51(1) Listine. Ugotavljam tudi, da so očitki v delu, v katerem temeljijo na členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, utemeljeni in da ta tožba ni preprečena zaradi sprožitve mehanizma iz člena 7(1) PEU.
43. Moja analiza je sestavljena iz štirih glavnih delov, ki se nanašajo na: prvič, dopustnost tožbe v zvezi z zakonom z dne 21. novembra 2018 (A); drugič, razmerje med členom 258 PDEU in členom 7 PEU (B); tretjič, stvarno področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine ter opiranje Komisije na ti povezani določbi (C), in četrtič, utemeljenost tožbe (D).
A. Dopustnost tožbe v povezavi z zakonom z dne 21. novembra 2018
44. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba obstoj neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 presojati glede na položaj v državi članici, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.(14) Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti, kadar neizpolnitve obveznosti na dan, ko se izteče rok iz obrazloženega mnenja, ni več, ni dopustna, ker nima predmeta.(15)
45. Iz ustaljene sodne prakse je dalje razvidno, da interes Komisije za vložitev tožbe na podlagi člena 258 PDEU obstaja, tudi če je bila očitana kršitev odpravljena po roku, ki je bil določen v obrazloženem mnenju.(16) Taka tožba ohrani svoj namen, ki je lahko zlasti v vzpostavitvi podlage za odgovornost, ki lahko za državo članico nastane do tistih, ki zaradi omenjene neizpolnitve obveznosti pridobijo pravice.(17)
46. V obravnavani zadevi je Komisija Poljsko pozvala, naj se z obrazloženim mnenjem uskladi v roku enega meseca od datuma prejema (glej točko 12 teh sklepnih predlogov), ki je 14. avgust 2018, kot je razvidno iz prejemnega žiga. Zato je treba na vprašanje, ali obveznosti niso bile izpolnjene, odgovoriti ob upoštevanju položaja na Poljskem 14. septembra 2018. Ker je zakon z dne 21. novembra 2018 začel veljati 1. januarja 2019, torej po poteku obdobja, ki je bilo določeno v obrazloženem mnenju, tega zakona ni mogoče upoštevati in ne učinkuje tako, da postane ta tožba brezpredmetna.
47. Posledično zakon z dne 21. novembra 2018 ne odpravi potrebe po tem, da Sodišče razsodi v tej zadevi, in za Unijo, ostale države članice in posameznike dejansko obstaja nujen interes za sodbo Sodišča. Z vsebinskega vidika bo s to sodbo okrepljeno spoštovanje pravne države v pravnih sistemih Unije in pomenila bo smernico glede tega, kaj je potrebno za njeno zaščito. Vprašanje, ali zakon z dne 21. novembra 2018 zadostno odpravlja domnevne kršitve prava Unije, zato ne vpliva na ta postopek.(18)
B. Člena 258 PDEU in 7 PEU
48. V skladu s členom 258 PDEU lahko Komisija vloži tožbo za ugotavljanje kršitev, če meni, da država članica ni izpolnila „neke obveznosti iz Pogodb“. Sklicevanje na „Pogodbe“ iz te določbe v primerjavi s prejšnjim členom 226 ES, ki se je skliceval na „to pogodbo“, pomeni, da lahko Komisija tako tožbo zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti vloži na podlagi PEU in PDEU,(19) ob upoštevanju posebnega izvzetja na področju skupne zunanje in varnostne politike, kakor je določeno s členom 24(1), drugi pododstavek, PEU in členom 275 PDEU.(20) Takšna tožba zajema tudi domnevne kršitve Listine, ki je del zavezujočega primarnega prava Unije,(21) če ravnanje države članice spada na področje njene uporabe.(22)
49. Vendar, ali lahko Komisija vloži tožbo za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 258 PDEU, če je mehanizem iz člena 7(1) PEU – kot v obravnavani zadevi – že bil sprožen? V pravni teoriji se sicer še razpravlja, ali člen 7 PEU deluje kot „lex specialis za nadzorovanje in kaznovanje (ne‑)upoštevanja vrednot Unije in ima zato prednost pred – ali dejansko izključuje – uporabo postopka iz člena 258 PDEU“.(23) V tem postopku, čeprav Komisija utemeljuje to tožbo na povezanih določbah člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, se na enake zakonodajne spremembe, povezane z zakonom o vrhovnem sodišču, kakor je bil spremenjen, sklicuje tudi v svojem obrazloženem predlogu za sklep sveta o ugotovitvi očitnega tveganja hujše kršitve načela pravne države v Republiki Poljski, s katerim je bil prvič sprožen mehanizem iz člena 7(1) PEU.(24)
50. Obstajajo trdni razlogi za ugotovitev, da sta člen 7 PEU in člen 258 PDEU ločena postopka ter da ju je mogoče uporabiti istočasno. Zlasti besedilo vsake od obeh določb ne izključuje druge določbe in, kot je bilo že navedeno zgoraj (glej točko 48 teh sklepnih predlogov), sklicevanje na „neko obveznost iz Pogodb“ v členu 258 PDEU načeloma zajema vse predpise prava Unije, ki se ne nanašajo na SZVP. To podpirata različna režima in namena postopkov, določenih v členu 7 PEU in členu 258 PDEU. Člen 7 PEU je v bistvu „političen“ postopek za ukrepanje, ko država članica „huje in vztrajno krši“ vrednote, določene v členu 2 PEU, pri čemer veljajo visoki pragovi, in lahko privede do mirovanja članskih pravic države članice, vključno s pravicami soodločanja.(25) Člen 258 PDEU je direktna „pravna“ pot pred Sodiščem, s katero se zadevno državo članico spodbudi k izvajanju prava Unije, njegov namen je pridobitev izjave o kršitvi, privede pa lahko tudi do določitve denarne kazni v postopku, ki je določen s členom 260 PDEU, vse z namenom doseči, da država članica preneha s kršitvijo.(26) Te razlike odražajo samostojno, čeprav sicer komplementarno naravo teh postopkov, ki se lahko uporabita vzporedno.(27) Poleg tega dejstvo, da člen 269 PDEU, ki se nanaša na odločanje o zakonitosti akta, ki ga sprejme Evropski svet ali Svet na podlagi člena 7 PEU, pristojnost Sodišča omejuje na „postopkovne določbe“ iz člena 7 PEU, Sodišča ne sme ovirati pri tem, da razsodi na podlagi svoje pristojnosti v skladu s členom 258 PDEU.(28)
51. Zato dejstvo, da je bil sprožen mehanizem iz člena 7(1) PEU, ne nasprotuje tej tožbi.
C. Področje uporabe drugega pododstavka člena 19(1) PEU in člena 47 Listine
1. Ločena presoja
52. Komisija je to tožbo vložila z obrazložitvijo, da Poljska ni izpolnila svojih obveznosti, ki jih ima na podlagi povezanih določb člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine. Zdi se, da tožba temelji na obeh navedenih določbah.
53. Pri tem se pojavi vprašanje, ali je potrebna ločena presoja stvarnega področja člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, kakor trdi Poljska, ali pa, kakor trdi Komisija, za namene domnevne kršitve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ni treba dokazati, da se z izpodbijanimi ukrepi izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, tako da je neodvisnost zahtev iz člena 47 Listine mogoče „uvoziti“ v člen 19(1), drugi pododstavek.
54. Strinjam se s Poljsko, da je potrebna ločena presoja stvarnega področja uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine. To izhaja iz sodne prakse Sodišča, ki napotuje na povezavo med tema določbama pri zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva, vendar obenem navaja, da je področje uporabe člena 47 Listine, kar zadeva ukrepe države članice, določeno v njenem členu 51(1).(29)
55. Zadeva ASJP dalje podpira to analizo. Čeprav se je predlog za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi nanašal na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, je sodba Sodišča temeljila na prvi določbi.(30) Sodišče je zlasti razsodilo, da se „glede področja uporabe ratione materiae člena 19(1), drugi pododstavek, PEU […] ta določba nanaša na ,področj[a], ki jih ureja pravo Unije‘, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine“.(31) Sodišče je potrdilo povezavo med členom 19(1) PEU in členom 47 Listine na eni strani in členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP) in temeljnih svoboščin, na katerih temeljita prvi in drugi odstavek zadnjenavedenega člena,(32) na drugi pri konkretizaciji načela učinkovitega sodnega varstva in to, da zahteve po neodvisnosti sodstva v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU ustrezajo tistim iz člena 47, drugi odstavek, Listine, kjer je napoteno na „neodvisno“ sodišče, kar je ena od zahtev, povezanih s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Toda Sodišče je člen 47 Listine in povezano sodno prakso omenilo le zato, da bi potrdilo ugotovitve na podlagi člena 19(1) PEU.(33)
56. Iz sodbe ASJP tako ni mogoče izpeljati povezane uporabe teh dveh določb ob neobstoju presoje v skladu s členom 51(1) Listine. Nasprotno je iz te sodbe mogoče sklepati, da imata člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine različni stvarni področji uporabe.
57. Nasprotna ugotovitev bi lahko spodkopala trenutni sistem nadzora nad združljivostjo nacionalnih ukrepov z Listino in odprla vrata za uporabo določb Pogodbe, kot je člen 19(1) PEU, za „zvijačo“, s katero bi se obšle omejitve področja uporabe Listine, kakor so določene v njenem členu 51(1).
58. Ne bi se smelo šteti, da s sodbo Sodišča v zadevi ASJP nista spoštovana Listina ali njen člen 47. Zdi se, da je to elegantna in skladna rešitev, ki upošteva omejitve Listine v odnosu do držav članic ter obenem spodbuja sistem sodnega varstva Unije in ščiti temeljne vrednote Unije, kakor so bile določene v členu 2 PEU.(34) Na podlagi te sodbe predstavlja člen 19(1) PEU samostojen standard za zagotavljanje, da nacionalni ukrepi izpolnjujejo zahteve za učinkovito sodno varstvo, vključno z neodvisnostjo sodstva, ki dopolnjuje člen 47 Listine (in ostale določbe Listine, odvisno od primera).(35)
59. Kakor je bilo poudarjeno v poznejših sodbah, kot sta Achmea(36) in Minister for Justice and Equality,(37) imajo nacionalna sodišča in Sodišče deljeno odgovornost v skladu s členom 19(1) TEU, da poskrbijo za polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo pravic posameznikov na podlagi tega prava. Iz tega izhaja, da nacionalni ukrepi, ki nacionalnim sodiščem preprečujejo opravljanje njihovih nalog kot sodišč Unije, kakor so tisti, ki jim odvzemajo pristojnost za spore, povezane z razlago in uporabo prava Unije (Achmea), ali ogrožajo njihovo neodvisnost (Minister of Justice and Equality), ovirajo Sodišče pri izvajanju njegove pristojnosti iz člena 19(1) PEU, da zagotavlja spoštovanje prava pri uporabi in razlagi Pogodb.(38) Dejansko taki ukrepi ogrožajo zgradbo in delovanje pravnega reda Unije. S tem, da v sodbi ASJP razvija obveznosti držav članic v skladu s členom 19(1) PEU, deluje Sodišče znotraj svojih pristojnosti, ki jih ima na podlagi Pogodb, da zagotavlja nedotakljivost temeljev pravnega reda Unije.
60. Iz zgoraj naštetih razlogov mora zato Komisija v primerih, v katerih se, kakor v obravnavani zadevi, opira na povezane določbe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, dokazati, da izpodbijani ukrepi neodvisno spadajo na stvarno področje teh določb.
2. Uporaba drugega pododstavka člena 19(1) PEU za ta postopek
61. V sodbi ASJP(39)je Sodišče razsodilo, da člen 19 PEU uresničuje vrednoto pravne države iz člena 2 PEU in da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU vsako državo članico obvezuje, da mora zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve za učinkovito sodno varstvo, vključno z neodvisnostjo sodstva. Če torej tako sodišče lahko odloča o vprašanjih glede uporabe ali razlage prava Unije, mora zadevna država članica zagotoviti, da to sodišče izpolnjuje te zahteve.
62. Dejstvo, da so bili ukrepi, ki so bili obravnavani v sodbi ASJP, povezani s programom finančne pomoči Unije, se ni pojavilo v analizi stvarnega področja uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, ki jo je opravilo Sodišče, in zato ne nudi nobene podlage, po kateri bi bilo mogoče navedeno zadevo razlikovati od obravnavane.
63. V obravnavani zadevi ni sporno, da poljsko vrhovno sodišče kot sodišče, opredeljeno s pravom Unije, lahko odloča o vprašanjih glede uporabe ali razlage prava Unije.(40) V skladu s tem izpodbijani ukrepi, ki domnevno ogrožajo neodvisnost navedenega sodišča, spadajo na stvarno področje uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.(41) Ker ta tožba zadeva domnevno kršitev pravne države, ki je temeljna vrednota Unije in je izražena v členu 19 PEU, Komisija lahko sproži ta postopek na podlagi člena 258 PDEU proti državi članici, tudi če ta država članica ne izvaja prava Unije v skladu s členom 51(1) Listine.
64. Nazadnje, razlaga člena 19(1) PEU, ki jo tukaj predlagam, je v skladu s sodno prakso Sodišča glede področja uporabe Protokola št. 30.(42) Do razširitve pooblastil Komisije za sprožitev postopkov proti državam članicam na podlagi člena 258 PEU glede kršitve PEU je enako kot do vključitve Protokola št. 30 prišlo med lizbonsko revizijo Pogodb. Zato dovoljenje Komisiji, da sproži direktno tožbo proti državam članicam zaradi kršitve določb PEU, kot je člen 19(1) PEU, na noben način ne širi pristojnosti Unije na način, ki bi presegal to, kar je bilo dogovorjeno v lizbonskem postopku revizije.(43)
3. Neuporaba člena 47 Listine za ta postopek
65. Kot je bilo navedeno zgoraj, Komisija v svoji vlogi ni navedla nobene trditve glede področja uporabe člena 47 Listine in tega, kako izpodbijani ukrepi izvajajo pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine,(44) ter je trdila, da člen 51(1) ni upošteven za ta postopek.
66. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Komisija v tožbi, ki temelji na členu 258 PDEU, dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti, tako da pred Sodiščem predloži vse informacije, ki so potrebne za ugotovitev, da obveznost ni bila izpolnjena.(45) Komisija mora v tožbi, vloženi v skladu s členom 258 PDEU, zlasti natančno navesti očitke, o katerih bo odločalo Sodišče, in vsaj na kratko pojasniti pravne in dejanske okoliščine, na katerih ti očitki temeljijo. Kar zadeva te pravne okoliščine, ni dovolj, da Komisija, da bi lahko trdila, da tožena država članica ni izpolnila določbe prava Unije, zgolj navede to določbo v oddelku obrazloženega mnenja ali vloge, ki obravnava pravni okvir in je le opisna ter v ničemer pojasnjevalna.(46)
67. Komisija ni predstavila pravnih okoliščin glede uporabe člena 47 Listine za izpodbijane ukrepe neodvisno od člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in kako se z njimi izvaja pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine. Njene očitke bi bilo zato treba v delu, v katerem temeljijo na členu 47 Listine, zavreči kot nedopustne.
D. Utemeljenost tožbe
1. Prvi očitek
68. Komisija s prvim očitkom navaja, da člena 37(1) ter 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču s tem, da znižujeta upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, kršita načelo neodstavljivosti sodnikov. Ta trditev Komisije temelji na predčasni odstavitvi več kot ene tretjine sodnikov vrhovnega sodišča na položaju in na neobstoju prehodnih ukrepov.
69. Poljska trdi, da Komisija ni dokazala, da izpodbijani ukrepi kršijo to načelo, če se upoštevata omejeno število sodnikov, ki jih zadevajo, in njihov cilj izenačiti upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča s splošno upokojitveno starostjo. Sklicuje se tudi na jamstva neodvisnosti, ki so vključena v njeno ustavo.
70. Sodišče je v zvezi z drugim pododstavkom člena 19(1) PEU razsodilo, da je neodstavljivost članov zadevnega organa eno od jamstev, ki so neločljivo povezana z neodvisnostjo sodnikov.(47) Varstvo pred zamenljivostjo (neodstavljivost) je „temelj in odraz neodvisnosti sodstva in pomeni, da sodnikov ni mogoče razrešiti, začasno odstaviti, premestiti ali upokojiti, razen iz nekaterih zakonsko urejenih razlogov in ob upoštevanju zakonsko urejenih varoval“.(48)
71. Nedavno je Evropsko sodišče za človekove ponovno navedlo okoliščine, v katerih pomeni odstavitev sodnika s položaja kršitev neodvisnosti in nepristranskosti sodnika v skladu s členom 6(1) EKČP. Objektivni element nepristranskosti, ki ga ščiti navedeni člen, zahteva objektivno presojo, ali sodišče samo – in poleg drugih vidikov njegova sestava – nudi zadostna jamstva, da se izključi kakršen koli legitimen dvom o njegovi nepristranskosti. Videz nekaj pomeni, zato „ni dovolj, da je pravici zadoščeno, zadoščeno ji mora biti vsem na očeh“. Gre za zaupanje, ki ga morajo v demokratični družbi sodišča vzbujati v javnosti.(49) Ta načela so vir navdiha za načela prava Unije, ki se uporabljajo vsaj takrat, kadar Komisija v postopku na podlagi člena 258 PDEU trdi, da je prišlo do kršitve pravne države, ki jo ščiti člen 2 PEU in ki je izrecno izražena v členu 19 PEU.(50)
72. Neodstavljivost sodnikov je skupaj s stabilnostjo položaja tudi priznana za temeljno jamstvo neodvisnosti sodstva v smernicah,(51) ki jih objavljajo evropski in mednarodni organi v zvezi z neodvisnostjo sodstva.(52) Sodniki bi zlasti morali imeti zajamčen položaj, dokler ne dosežejo obvezne upokojitvene starosti oziroma ne poteče njihov mandat, in so v posameznih primerih lahko začasno odstavljeni ali zamenjani le zaradi nezmožnosti ali vedenja, zaradi katerega niso primerni za položaj. Predčasna upokojitev bi morala biti mogoča le na prošnjo zadevnega sodnika oziroma iz zdravstvenih razlogov, kakršne koli spremembe obvezne upokojitvene starosti pa ne smejo učinkovati za nazaj.
73. V obravnavani zadevi je Komisija zadovoljivo dokazala, da izpodbijani ukrepi kršijo načelo neodstavljivosti sodnikov, ki mora biti upoštevano, da so izpolnjene zahteve za učinkovito sodno varstvo v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.(53)
74. Okoliščine obravnavane zadeve so drugačne od tistih, ki so privedle do sodbe Sodišča v zadevi ASJP.(54) V navedeni sodbi je Sodišče razsodilo, da zadevni ukrepi znižanja plače niso vplivali na neodvisnost sodnikov zadevnega nacionalnega sodišča, in sicer na podlagi naslednjih okoliščin: prvič, navedeni ukrepi so bili sprejeti zaradi zahtev, povezanih z odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja v državi članici v okviru programa finančne pomoči Unije, in so določali omejeno zmanjšanje zneska plače; drugič, uporabljali so se širše, za različne zaposlene v javnem sektorju, vključno s predstavniki zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti, in jih zato ni bilo mogoče razumeti kot ukrepe, ki bi bili posebej sprejeti v zvezi s člani navedenega sodišča, in tretjič, bili so začasni in dve leti pozneje odpravljeni.
75. Ob natančnejšem branju navedene sodbe se pokaže, da je Sodišče pri presoji upoštevalo več upoštevnih okoliščin in zlasti omejen vpliv in splošno področje uporabe ukrepov, ki niso bili usmerjeni izključno v sodstvo. Iz sodbe v zadevi ASJP ne sledi, da določbe, ki se uporabljajo za sodnike, povezane s splošnimi politikami na nacionalni ravni, niso v nasprotju z načelom neodvisnosti sodstva, temveč je nasprotno presoja Sodišča odvisna od okoliščin zadeve.
76. V obravnavani zadevi je Komisija dokazala, da izpodbijani ukrepi, prvič, močno vplivajo na sestavo vrhovnega sodišča, saj zadevajo 27 od 72 sodnikov; drugič, pomenijo posebno zakonodajo, sprejeto v zvezi s člani vrhovnega sodišča, in tretjič, predvidoma niso začasni. Poleg tega nenadna in nepredvidena odstavitev velikega števila sodnikov neizogibno povzroči težave z vidika zaupanja javnosti. Predvsem iz tega razloga je potrebna prehodna ureditev, ki zagotavlja kontinuiteto sodišča.
77. Trditev Poljske, da v zvezi s sodniki, imenovanimi pod prejšnjim režimom, ki je določal nižjo upokojitveno starost 65 let, načelo neodstavljivosti sodnikov ni kršeno, me ne prepriča. Kot navaja Komisija, pri tem ni upoštevano dejstvo, da je bil njihov mandat z zakonom o vrhovnem sodišču iz leta 2002 podaljšan do upokojitvene starosti 70 let in nato predčasno prekinjen z izpodbijanimi ukrepi.
78. Poleg tega, čeprav so se izpodbijani ukrepi uporabljali v obdobju približno devetih mesecev, od 3. aprila 2018 do 1. januarja 2019, ko je začel veljati zakon z dne 21. novembra 2018, ni ob njihovem sprejetju nič kazalo na to, da bi bili ti ukrepi začasni. Zakon z dne 21. novembra 2018 je bil očitno sprejet zaradi sklepa Sodišča o začasni odredbi (glej točke od 16 do 21 teh sklepnih predlogov).(55)
79. Tudi če bi se štelo, kot trdi Poljska, da je cilj izpodbijanih ukrepov izenačiti upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča s splošno upokojitveno starostjo, ni sporno, da so se ti ukrepi uporabili za nazaj za vse sodnike na položaju, ne da bi bila vzpostavljena kakršna koli varovala v obliki ustreznih ukrepov, s katerimi bi se zagotovila neodstavljivost sodnikov. Kot kaže sodna praksa Sodišča, so države članice sicer pristojne za prilagajanje upokojitvene starosti sodnikov glede na družbene in gospodarske spremembe, vendar države članice pri prilagajanju ne smejo ogroziti neodvisnosti in neodstavljivosti sodnikov, kar bi pomenilo kršitev njihovih obveznosti na podlagi prava Unije.
80. Natančneje, sodba Komisija/Madžarska(56) se je nanašala na postopek za ugotavljanje kršitev, ker Madžarska ni izpolnila obveznosti iz členov 2 in 6(1) Direktive 2000/78 s tem, da je sprejela ukrepe za znižanje upokojitvene starosti sodnikov, državnih tožilcev in notarjev s 70 na 62 let. Sodišče je menilo, da je zaradi zadevnih ukrepov prišlo do neenakega obravnavanja neposredno na podlagi starosti, in nato presodilo, ali bi se ti ukrepi lahko utemeljili z legitimnim ciljem in ali so bili v skladu s členom 6(1) navedene direktive sorazmerni. Na tej podlagi je Sodišče, ki je izhajalo iz svoje prejšnje sodne prakse, vključno s sodbo Fuchs in Köhler,(57) razsodilo, da so bili cilji, ki jih je navedla Madžarska, med drugim poenotenje starosti za obvezno upokojitev v javnem sektorju, legitimni, vendar je ugotovilo, da ti ukrepi niso bili sorazmerni.
81. Za primerjavo, sodba Komisija/Madžarska(58) se je nanašala na neizpolnitev obveznosti na podlagi Direktive 95/46/ES(59) na podlagi tega, da je Madžarska predčasno prekinila mandat nadzornika za varstvo podatkov in s tem ogrozila njegovo neodvisnost, kar je pomenilo kršitev člena 28(1) navedene direktive. Sodišče je v sodbi ponovilo, da če bi država članica lahko prekinila mandat pred njegovim prvotno določenim iztekom, bi nevarnost take predčasne prekinitve mandata lahko povzročila njegovo „poslušnost“ do oblasti, ki ne bi bila v skladu z zahtevo po samostojnosti. Sodišče je zavrnilo trditev Madžarske, da so spremembe institucionalnega sistema varstva podatkov objektiven razlog, ki upravičuje predčasno prekinitev mandata, ter poudarilo, da morajo biti take spremembe organizirane tako, da se upošteva zahteva glede neodvisnosti, ki je določena s pravom Unije, in da države članice sicer lahko svobodno sprejmejo in spreminjajo institucionalni model, vendar morajo pri tem skrbeti, da ne posegajo v neodvisnost organa.
82. Kakor kažeta navedena zadeva Komisija/Madžarska,(60) ki zadeva upokojitveno starost sodnikov, in zadeva Fuchs in Köhler, je Sodišče odločilo, da so nekateri cilji, povezani z izenačenjem upokojitvene starosti znotraj specifičnega okvira, določenega z Direktivo 2000/78 glede prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, legitimni. Toda v zadevi Komisija/Madžarska,(61) ki je zadevala predčasno odstavitev nadzornika za varstvo podatkov, Sodišče ni dopustilo, da bi taki cilji zmanjšali neodvisnost nacionalnih nadzornih organov v skladu s pravom Unije. To razlogovanje je ravno tako prepričljivo v primeru neodvisnosti sodnikov. Iz preudarkov Sodišča je mogoče sklepati tudi, da je neodvisnost sodstva „ključna“ za učinkovito sodno varstvo v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.(62)
83. Glede na zgoraj navedene razloge je treba prvi očitek Komisije šteti za utemeljen.
2. Drugi očitek
84. Komisija v okviru drugega očitka trdi, da se s členom 37, od (1) do (4), in členom 111(1) in (1a) zakona o vrhovnem sodišču ter zakonom o spremembah z dne 10. maja 2018 krši načelo neodvisnosti sodstva, ker pravica predsednika Republike Poljske, da po prostem preudarku podaljša tekoči mandat sodnikov vrhovnega sodišča, ko dopolnijo znižano upokojitveno starost, temu omogoča vplivanje na vrhovno sodišče in njegove sodnike. Komisija svojo trditev opira predvsem na to, da odločitev predsednika republike ni podvržena zavezujočim merilom ali sodnemu nadzoru in njegova dolžnost, da prosi za mnenje KRS, ne odpravlja njegove preširoke diskrecijske pravice, saj je to mnenje povezano s splošnimi merili in zanj ni zavezujoče.
85. Poljska trdi, da neodvisnost sodstva ni bila kršena, če se upošteva zlasti vloga predsednika Republike Poljske kot varuha poljske ustave in sistem jamstev za neodvisnost sodstva v poljskem pravu.
86. V skladu z zahtevami za neodvisnost sodstva, ki jih morajo države članice izpolniti v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, pojem neodvisnosti zlasti zahteva, da zadevni organ svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali komur koli podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, da je tako zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve.(63)
87. Te zahteve predstavljajo zunanji vidik načela neodvisnosti sodstva, ki ga je poudarilo Sodišče, ter predpostavljajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, na podlagi katerih je mogoče „zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zavarovanosti navedene instance [organa] pred zunanjimi vplivi in o njeni nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje“.(64)
88. Napotujem tudi na zgoraj predstavljena načela Evropskega sodišča za človekove pravice, da objektivni element načela neodvisnosti sodstva zahteva zadostna jamstva, da se izključi kakršen koli upravičen dvom v neodvisnost in nepristranskost organa ter zagotovi videz neodvisnosti (glej točko 71 teh sklepnih predlogov).
89. V tej zadevi je Komisija zadovoljivo dokazala, da izpodbijani ukrepi kršijo zahteve za neodvisnost sodstva, saj vrhovno sodišče in sodnike v njem lahko izpostavijo zunanjim posegom in pritisku predsednika Republike Poljske ob prvem podaljšanju in obnovitvi njihovega mandata, kar škoduje objektivni neodvisnosti tega sodišča in vpliva na neodvisno presojo in odločitve sodnikov. To velja zlasti, ker zahtevo po vložitvi prošnje za podaljšanje upokojitvene starosti pri predsedniku Republike Poljske spremlja znižanje upokojitvene starosti.(65)
90. Poljska je potrdila, da za neobstoj soglasja predsednika Republike Poljske za podaljšanje mandata sodnika vrhovnega sodišča preko upokojitvene starosti ne velja sodni nadzor.
91. Ne glede na trditve Poljske glede predsednikovih pristojnosti v skladu s poljsko ustavo, glede sistema jamstev za neodvisnost sodstva, ki so določena v poljskem pravu, in glede meril, ki jih KRS upošteva pri pripravi svojega mnenja, kot je določeno v členu 37(1b) zakona o vrhovnem sodišču, te trditve ne zadostujejo za odpravo vtisa o pomanjkljivi objektivni neodvisnosti vrhovnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijanih ukrepov in, natančneje, iz neobstoja zavezujočih meril v teh ukrepih, kot je navedla Komisija.
92. Glede vloge KRS ni sporno, da njegovo mnenje ni zavezujoče. Ne glede na sestavo KRS njegova vloga nikakor ne ublaži vtisa o nesorazmernem obsegu pooblastil predsednika Republike Poljske.
93. Poleg tega trditve Poljske, ki temeljijo na zakonodaji drugih držav članic in Sodišču Evropske unije, niso prepričljive. Kot je navedla Komisija, ureditve drugih držav članic niso primerljive s položajem na Poljskem, saj te delujejo v drugačnem pravnem, političnem in družbenem okviru, vsekakor pa to ne vpliva na neizpolnitev obveznosti Poljske. Sklicevanje na Sodišče Evropske unije je ravno tako brezpredmetno, ker ne gre za vprašanje spremembe pravil o upokojitveni starosti sodnikov tega Sodišča, poleg tega pa to sklicevanje ni primerno, saj Sodišče deluje na nadnacionalni ravni, zato se njegova ureditev razlikuje od klasične tristranske delitve oblasti v državah članicah.(66)
94. Glede na zgoraj navedene razloge je treba drugi očitek Komisije šteti za utemeljen.
95. Iz vsega navedenega izhaja, da bi Sodišče moralo ugotoviti, da je Republika Poljska s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, ter s tem, da je predsedniku Republike Poljske podelila pravico, da tekoči mandat sodnikov vrhovnega sodišča podaljša po prostem preudarku, kršila načeli neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov in tako ni izpolnila svojih obveznosti v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.
VII. Stroški
96. V skladu s členom 138(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
97. V skladu z rešitvijo, ki jo predlagam, čeprav je treba očitka Komisije v delu, v katerem temeljita na členu 47 Listine, zavrniti kot nedopustna, je Komisija uspela z obema očitkoma v delu, v katerem temeljita na drugem odstavku člena 19(1) PEU. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Poljski naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije.
98. V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki določa, da države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, je treba odločiti, da Madžarska nosi svoje stroške.
VIII. Predlog
99. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj:
1. ugotovi, da je Republika Poljska s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in to znižanje uporabila za sodnike, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, ter s tem, da je predsedniku Republike Poljske podelila pravico, da tekoči mandat sodnikov vrhovnega sodišča podaljša po prostem preudarku, kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU;
2. tožbo v preostalem zavrne;
3. odredi, da Republika Poljska nosi svoje stroške in da se ji naloži plačilo stroškov Komisije;
4. odredi, da Madžarska nosi svoje stroške.