SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 7. julija 2009(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Letni dopust – Dejavnosti zastopnika uslužbencev – Napotitev na polovični delovni čas zaradi sindikalnega zastopanja – Dejavnosti zakonitega zastopanja – Neupravičena odsotnost – Odbitek od letnega dopusta – Člen 60 Kadrovskih predpisov“
V zadevi F‑39/08,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE,
Giorgio Lebedef, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Senningerbergu (Luksemburg), ki ga zastopa F. Frabetti, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Berscheid in K. Herrmann, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, H. Kreppel in H. Tagaras (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. februarja 2009,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence 28. marca 2008 prejelo po telefaksu (izvirnik je bil vložen 31. marca), predlaga razglasitev ničnosti sklepov z dne 29. maja, 20. junija, 28. junija in 6. julija 2007 kot tudi dveh sklepov z dne 26. julija 2007 ter sklepa z dne 2. avgusta 2007, ki se vsi nanašajo na skupni odbitek 32 dni njenega dopusta za leto 2007.
Pravni okvir
Pravica uradnikov do dopusta
2 Člen 57, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Uradniki imajo pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj štiriindvajset in največ trideset delovnih dni v koledarskem letu, skladno s pravili, ki jih po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise v medsebojnem soglasju določijo institucije Skupnosti.“
3 Člen 59 Kadrovskih predpisov določa:
„1. Uradniku, ki predloži dokazilo, da ne more opravljati dela zaradi bolezni ali nesreče, pripada pravica do bolniškega dopusta.
Uradnik obvesti institucijo o nezmožnosti za delo takoj, ko je to mogoče, in obenem navede svoj trenutni naslov. Če je odsoten več kakor tri dni, predloži zdravniško potrdilo. Uradnik je lahko napoten na zdravniški pregled, ki ga organizira institucija.
[…]
2. Če je v obdobju dvanajstih mesecev uradnik zaradi bolezni odsoten več kakor dvanajst dni skupaj in traja posamezna odsotnost do tri dni, mora za vsako nadaljnjo bolniško odsotnost predložiti zdravniško potrdilo. Njegova odsotnost se od trinajstega dne dalje šteje kot neopravičena zaradi bolezni brez zdravniškega potrdila.
3. Brez poseganja v uporabo pravil o disciplinskem postopku se, kadar je to primerno, vsaka na podlagi odstavkov 1 in 2 neopravičena odsotnost odšteje od letnega dopusta zadevnega uradnika. Če uradnik ni več upravičen do dopusta, izgubi pravico do osebnih prejemkov za ustrezno obdobje.
[…]“
4 Člen 60, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik ne sme biti odsoten z dela brez predhodnega dovoljenja svojega neposredno nadrejenega, razen ob bolezni ali nesreči. Brez vpliva na kateri koli možen disciplinski ukrep se vsaka pravilno ugotovljena odsotnost, ki ni bila odobrena, uradniku odšteje od letnega dopusta. Če je letni dopust že izrabil, izgubi pravico do osebnih prejemkov za ustrezno obdobje.“
Zastopanje uslužbencev
5 Člen 10c Kadrovskih predpisov določa:
„Vsaka institucija lahko sklepa sporazume glede svojih uslužbencev z reprezentativnimi sindikati in združenji uslužbencev. Ti sporazumi ne smejo povzročiti sprememb Kadrovskih predpisov ali kakršne koli proračunske obveznosti, niti ne smejo vplivati na delo zadevne institucije. Reprezentativni sindikati in združenja uslužbencev, ki so podpisniki, delujejo v vsaki instituciji v skladu s pristojnostmi odbora uslužbencev.“
Pravice zastopnikov osebja
6 Člen 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom v zvezi z odborom uslužbencev (v nadaljevanju: OU) določa:
„Dolžnosti, ki jih prevzamejo člani [OU] in uradniki, ki jih odbor imenuje v telesa, ustanovljena na podlagi Kadrovskih predpisov, ali ki jih ustanovi institucija, so del njihovih običajnih delovnih dolžnosti v instituciji. Opravljanje takih dolžnosti tej osebi nikakor ne sme škodovati.“
7 Okvirni sporazum o razmerjih med Komisijo Evropskih skupnosti ter sindikati in združenji uslužbencev (v nadaljevanju: SZU), ki je začel veljati 27. januarja 2006 in je sklenjen za 18 mesecev (v nadaljevanju: okvirni sporazum), v členu 1(2) določa:
„Članstvo v SZU, sodelovanje pri sindikalnih dejavnostih ali opravljanje sindikalnih nalog zadevni osebi v nobeni obliki ali na nobeni podlagi ne sme poklicno ali karierno škodovati.“
Razpoložljivi viri za zastopanje uslužbencev
8 Zastopanje uslužbencev Komisije je bilo predmet več sporazumov med to institucijo in SZU, ki zadevajo tudi OU in se med drugim nanašajo na razpoložljive vire za zastopanje uslužbencev.
9 V „sporazumu med podpredsednikom [Komisije] in [SZU]“ z dne 4. aprila 2001 (v nadaljevanju: sporazum o virih iz leta 2001) je navedeno, da se SZU zavezujejo zagotavljati razporeditev virov tako med SZU kot tudi znotraj osrednjega odbora uslužbencev ter lokalnih odborov uslužbencev na podlagi reprezentativnosti SZU in ob upoštevanju lokalnih zahtev. Prav tako je bilo v njem predvideno, da bi se razporeditev virov uredila s protokolom med SZU, ki bi jih določil generalni direktorat (GD) „Kadrovske zadeve in administracija“. Nazadnje je bilo sklenjeno, da bo Komisija SZU dala na voljo 31,5 napotitev, od katerih je bilo 19,5 napotitev v OU, vse te napotitve pa so bile med SZU razdeljene na podlagi reprezentativnosti.
10 V zvezi z obravnavano zadevo je „Protokol o sporazumu med [SZU] in [GD „Kadrovske zadeve in administracija“] o razporeditvi virov za zastopanje uslužbencev v letu 2007“ predvidel dodelitev 20 napotitev – ki se jim doda dodatna dotacija – v OU, in sicer za osrednji odbor uslužbencev in lokalne odbore uslužbencev. Konkretno je bilo v zvezi z razporeditvijo teh 20 napotitev Alliance confédérale des Syndicats libres dodeljenih 10 napotitev.
11 V praksi je lahko isti napoteni uradnik ali uslužbenec na več načinov napoten v SZU, sindikat in/ali v OU, med drugim:
– 100 % zakonito, bodisi v osrednji odbor uslužbencev bodisi v lokalni odbor uslužbencev, ali 100 % sindikalno;
– 50 % zakonito in 50 % sindikalno;
– 50 % zakonito ali sindikalno, s tem da zadevni uslužbenec za 50 % delovnega časa ostaja zaposlen v eni od služb Komisije.
12 Zakonito in/ali sindikalno napotene zastopnike uslužbencev izberejo SZU, odločitev o napotitvi pa sprejme Komisija.
Dejansko stanje
13 Tožeča stranka, uradnik Komisije v Eurostatu, je bila na podlagi sklepa g. Reichenbacha, takratnega direktorja GD „Kadrovske zadeve in administracija“, z dne 12. marca 2004 100 % sindikalno napotena od 1. aprila 2004 do 31. decembra 2004, ko bi se morala ponovno zaposliti v svoji prvotni službi v Eurostatu. V času sklepa o napotitvi je tožeča stranka zasedala delovno mesto političnega sekretarja Alliance confédérale des Syndicats libres.
14 Oktobra 2004 je bila tožeča stranka izvoljena na mesto podpredsednika lokalnega odbora za uslužbence v Luxembourgu (v nadaljevanju: LOU).
15 Tožeča stranka je bila s sklepom g. Chêneja, naslednika g. Reichenbacha v GD „Kadrovske zadeve in administracija“, z dne 23. decembra 2004, ki je bil nadomeščen z novim sklepom g. Chêneja z dne 10. februarja 2005, 1. januarja 2005 ponovno 50 % delovnega časa zaposlena v Eurostatu. Še vedno je bila torej za 50 % preostalega časa napotena kot sindikalni zastopnik.
16 Ne glede na to pa je tožeča stranka leta 2005 in 2006 dejansko delala izključno kot zakoniti in sindikalni zastopnik uslužbencev (glej točki 14 in 15 te sodbe) in je tem dejavnostim (v nadaljevanju: dejavnosti zastopanja uslužbencev) namenila 100 % svojega delovnega časa, delu v službi, kjer je bila ponovno zaposlena, pa ni namenila nič delovnega časa. Nesporno je, da to ni vplivalo na njeno pravico do dopusta.
17 Vodja enote E.5 „Mednarodno statistično sodelovanje“ v direktoratu E „Kmetijska in okoljska statistika, statistično sodelovanje“ (v nadaljevanju: vodja enote tožeče stranke ali vodja njene enote) je v sporočilu tožeči stranki z dne 27. septembra 2006 od nje zahteval, da od takrat naprej prihaja na delo v enoto E.5 za 50 % delovnega časa, opravlja naloge na svojem delovnem mestu, doseže cilje, kot so bili določeni in obravnavani v letu 2005, in mu ob koncu vsakega meseca poroča o „doseženem napredku“; vodja enote tožeče stranke je tudi pojasnil, da „to ne vpliva na morebitne posledice, ki izhajajo iz odsotnosti na delovnem mestu, in na neizvajanje dela v času od datuma njene zaposlitve v enoti E.5“.
18 Tožeča stranka se je v dopisu vodji svoje enote z dne 5. oktobra 2006 ob sklicevanju na svojo „polovično napotitev“ in funkcijo podpredsednika LOU začudila nad tem, da kaj krši, pa čeprav je Sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe, da ne more napredovati zato, ker v času, ko ni bila napotena in je opravljala manj dejavnosti zastopanja uslužbencev, ni opravljala nobenega dela za Eurostat (glej sodbi z dne 17. marca 2004 v zadevi Lebedef proti Komisiji, T‑175/02, RecFP, str. I‑A‑73 in II‑313, ter Lebedef proti Komisiji, T‑4/03, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑337); tožeča stranka je dodala, da „to ne vpliva na posledice, ki izhajajo iz poseganja v [njene] sindikalne dejavnosti, kršitve člena 24 Kadrovskih predpisov, kršitve okvirnega sporazuma med Komisijo in SZU ter psihičnega nadlegovanja […], ki ga zaradi Eurostata trpi […] že leta“.
19 Tožeča stranka je vodji svoje enote v sporočilu z dne 3. novembra 2006 ob sklicevanju na sodbo z dne 17. marca 2004 v zadevi Lebedef proti Komisiji (navedena zgoraj, T‑4/03, točki 60 in 64) med drugim navedla, da tudi njena prisotnost in njeno delo kot zastopnik uslužbencev „šteje kot delo za Eurostat“; predlagala je tudi, da „se dogovorijo“ o sistemu nadzora njene prisotnosti s strani zastopstva uslužbencev, če je tak nadzor potreben iz praktičnih in formalnih razlogov.
20 Generalni direktor Eurostata je v sporočilu z dne 17. novembra 2006 tožeči stranki sporočil, da je bil njen spis dodeljen v obravnavo vodji enote A.1 „Kadrovske zadeve“ direktorata A „Viri“ Eurostata (v nadaljevanju: vodja kadrovske službe Eurostata).
21 Vodja enote tožeče stranke je le-to z dopisom z dne 16. januarja 2007 obvestil, da po posvetovanju s pristojnimi službami GD „Kadrovske zadeve in administracija“ ne more sprejeti njenega stališča iz dopisa z dne 5. oktobra 2006, in dodal:
„Popolna odsotnost z dela v enoti, v kateri je nekdo zaposlen, namreč ni mogoča brez formalne napotitve. Zato menim, da ta odsotnost ni skladna s Kadrovskimi predpisi in je torej neopravičena. Naj ponovim navodilo iz mojega sporočila z dne 27. septembra 2006 […], da za vas v času zaposlitve v Eurostatu velja običajen delovni režim. Prosim vas, da me vnaprej obvestite o vsaki odsotnosti ne glede na razlog zanjo. Odsotnost moram predhodno odobriti.“
22 Tožeča stranka je opazila, da je bila od 29. januarja 2007 vsakokrat, ko na delovni dan ni bila prisotna na Komisiji – tudi ko je bila na misiji kot sindikalni zastopnik – v informacijskemu sistemu za upravljanje s kadri „SysPer 2“ (v nadaljevanju: SysPer 2) registrirana poldnevna neopravičena odsotnost.
23 Pooblaščenec tožeče stranke je v dopisu vodji enote tožeče stranke z dne 5. februarja 2007 opozoril, da je čas, v katerem tožeča stranka ne opravlja nalog, ki ji jih je naložil Eurostat, odvisen „izključno od količine dela za zakonito zastopanje uslužbencev“, in ponovil trditve tožeče stranke glede kršitev „sindikalnih pravic“ in člena 24b Kadrovskih predpisov, ki določa, da imajo uradniki pravico združevanja in so lahko člani SZU.
24 G. Frankin, predsednik LOU, je vodji kadrovske službe Eurostata v sporočilih z dne 12. marca in 14. maja 2007 v zvezi z januarjem, februarjem, marcem in aprilom 2007, prvič, potrdil prisotnost tožeče stranke bodisi kot sindikalnega ali zakonskega zastopnika bodisi kot sindikalnega zastopnika na misiji v Bruslju (misije z dne 11. in 30. januarja 2007, 14. februarja 2007 ter 2. in 22. marca 2007) in, drugič, potrdil čas dopusta in bolezni tožeče stranke; tožeča stranka je bila namreč 9. januarja 2007 in od 19. do 28. februarja 2007 na dopustu, ki ga je odobril Eurostat, od 18. januarja do 26. januarja 2007 na bolniškem dopustu, ki ga je priglasila Eurostatu, od 26. do 30. marca 2007 ter od 2. do 30. aprila 2007 pa je bila najprej hospitalizirana, potem pa na bolniškem dopustu, ki ga je „odobril“ Eurostat. Predsednik LOU je v navedenih sporočilih dodal še, da se v skladu s Kadrovskimi predpisi in okvirnim sporazumom dejavnosti tožeče stranke glede zastopanja uslužbencev štejejo za dejavnosti v njeni službi in zato kot prisotnost v Eurostatu.
25 Kot je razvidno iz preglednice z naslovom „Spremembe kvote“, ki naj bi bila očitno izvleček SysPer2 (v nadaljevanju: preglednica SysPer2), je bilo 29. maja 2007 od pravice do letnega dopusta tožeče stranke odštetih petnajst dni in pol dopusta, potem pa še dva dneva 20. junija, trije dnevi 28. junija ter trije dnevi 6. julija; navedeni odšteti dnevi dopusta so se nanašali na štiri obdobja, in sicer od 29. januarja 2007 do 23. marca 2007, od 15. junija 2007 do 20. junija 2007, od 21. junija 2007 do 28. junija 2007 in od 29. junija 2007 do 6. julija 2007.
26 Predsednik LOU je v zvezi z majem in junijem 2007 v sporočilu vodji kadrovske službe Eurostata z dne 5. julija 2007, prvič, potrdil prisotnost tožeče stranke, vključno z dnevi, ko je iz zdravstvenih razlogov delala polovično (to je dvanajst dni od 2. do 25. maja 2007, potem pa še osem dni od 4. do 15. junija 2007) bodisi kot sindikalni ali zakonski zastopnik bodisi kot sindikalni zastopnik na misiji v Bruslju (misije z dne 2., 15. in 16. maja 2007 ter 7., 14. in 28. junija 2007), in, drugič, potrdil čas dopusta, ki ga je odobril Eurostat, od 28. maja do 1. junija 2007. Predsednik LOU je v navedenem sporočilu dodal, da se v skladu s Kadrovskimi predpisi in okvirnim sporazumom dejavnosti tožeče stranke glede zastopanja uslužbencev štejejo za dejavnosti v njeni službi in zato kot prisotnost v Eurostatu.
27 Vodja enote tožeče stranke je v elektronskem sporočilu tožeči stranki z dne 16. julija 2007 zavrnil prošnjo za 34 dni dopusta od 30. julija do 14. septembra 2007, ker naj bi imela le še osem dni in pol dopusta; po mnenju vodje enote tožeče stranke so morale službe Eurostata – kot je bilo navedeno v sporočilu z dne 16. januarja 2007 – vsakič, ko tožeča stranka ni prišla na delo ali ni predložila ustreznega potrdila, njeno odsotnost registrirati kot neopravičeno.
28 Tožeča stranka se je na to elektronsko sporočilo z dne 16. julija 2007 odzvala s sporočilom z dne 23. julija 2007, in sicer je odločitve vodje svoje enote označila za „ponavljajoče se in trajno psihično nadlegovanje“.
29 Vodja enote tožeče stranke je z elektronskim sporočilom z dne 26. julija 2007 potrdil, da zavrača prošnjo za 34 dni dopusta, in pojasnil, da odsotnosti tožeče stranke niso bile predhodno odobrene in da je stanje njenega dopusta od takrat naprej štiri dni in pol. Istega dne so bili, kot je razvidno iz preglednice SysPer2, od letnega dopusta tožeče stranke odšteti najprej trije, nato pa še štirje dnevi; ti odšteti dnevi so se nanašali na obdobja od 9. do 16. julija 2007 oziroma od 17. do 26. julija 2007.
30 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu vodji svoje enote z dne 1. avgusta 2007 navedla, prvič, da je od 1. do 24. avgusta na bolniškem dopustu – kar je sicer razvidno iz preglednice SysPer2 – in, drugič, da je prosila za sedem dni dopusta od 27. avgusta do 4. septembra 2007.
31 Vodja enote tožeče stranke je v elektronskem sporočilu z dne 2. avgusta 2007 zavrnil njeno prošnjo za dopust, ker je bilo stanje njenega dopusta samo en dan in pol, ob tem pa navedel, da bi bil pripravljen ugoditi prošnji za pet dni dopusta ali manj. Istega dne je bil, kot je razvidno iz preglednice SysPer2, od dopusta tožeče stranke odštet en dan in pol; ta odšteti dopust se je nanašal na obdobje od 27. do 31. julija 2007.
32 Predsednik LOU je v sporočilu vodji kadrovske službe Eurostata z dne 27. avgusta 2007 v zvezi z julijem 2007 potrdil prisotnost tožeče stranke kot sindikalnega ali zakonskega zastopnika bodisi kot sindikalnega zastopnika na misiji v Bruslju (misije z dne 12., 18. in 26. julija 2007) in v zvezi z avgustom 2007 potrdil bolniški dopust za celoten mesec, razen – kot je navedel v sporočilu – za 2. avgust 2007, ko je bila tožeča stranka kot sindikalni zastopnik na misiji v Bruslju; predsednik LOU je tako kot v predhodnih potrdilih, navedenih v točkah 24 in 26 te sodbe, dodal, da se v skladu s Kadrovskimi predpisi in okvirnim sporazumom dejavnosti tožeče stranke glede zastopanja uslužbencev štejejo za dejavnosti v njeni službi in zato kot prisotnost v Eurostatu.
33 Tožeča stranka je 29. avgusta 2007 vložila pritožbo zoper odločbe z dne 29. maja, 20. junija, 28. junija in 6. julija 2007 ter zoper odločbi z dne 26. julija 2007 in odločbo z dne 2. avgusta 2007 o odbitku 32 dni dopusta za leto 2007 (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala, na eni strani, kršitev členov 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov, člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom ter člena 1(2) okvirnega sporazuma kot tudi poseg v sindikalno svobodo, na drugi strani pa kršitev načela varstva zaupanja v pravo ter pravila patere legem quam ipse fecisti.
34 Organ za imenovanja je 18. decembra 2007 izrecno zavrnil pritožbo tožeče stranke, ker se ta v izogib izpolnjevanju obveznosti, ki jih ima kot uradnik, ki je 50 % delovnega časa zaposlen pri Eurostatu, ne more sklicevati na to, da je zastopnik uslužbencev; poleg tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati ničesar nepravilnega, ker je Eurostat dosledno spoštoval postopke in ker je treba pretvorbo neopravičenih odsotnosti v dneve dopusta izvajati samo ob doslednem spoštovanju, med drugim, členov 59 in 60 Kadrovskih predpisov.
Predlogi strank in postopek
35 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– za nične razglasi odločbe z dne 29. maja, 20. junija, 28. junija in 6. julija 2007 ter odločbi z dne 26. julija 2007 in odločbo z dne 2. avgusta 2007 o odbitku 32 dni dopusta tožeči stranki za leto 2007;
– odloči o stroških, izdatkih in nagradah ter Komisiji naloži njihovo plačilo.
36 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
37 Sodišče za uslužbence je v skladu s členom 56 Poslovnika izvedlo ukrepe procesnega vodstva, o katerih je stranki seznanilo z dopisoma z dne 8. januarja 2009 in 3. februarja 2009; stranki sta se na ukrepe odzvali.
38 Tožeča stranka je v odgovor na ukrepe procesnega vodstva v zvezi z obdobjem od 1. avgusta 2007 do 6. septembra 2007 navedla – ne da bi ji Komisija na obravnavi glede tega nasprotovala – da je bila od 1. do 24. avgusta 2007 (glej tudi točko 32 te sodbe), potem pa še od 27. avgusta do 6. septembra 2007 na bolniškem dopustu; sicer pa je glede obdobja od 10. septembra do 21. decembra 2007 navedla – in tudi pri tem ji Komisija ni nasprotovala – da je bila polovično prisotna iz zdravstvenih razlogov in je preostanek svojega delovnega časa posvetila izključno zakonskemu in sindikalnemu zastopanju uslužbencev, ne da bi ji Eurostat, ki jo je v tem obdobju štel za prisotno na delu, odbil en sam dan dopusta.
Pravo
Trditve strank
39 Tožeča stranka v podporo predlogom za razglasitev ničnosti uveljavlja dva tožbena razloga – prvi na eni strani zadeva kršitev členov 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov, člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom in člena 1(2) okvirnega sporazuma ter na drugi strani poseg v sindikalno svobodo, drugi pa zadeva kršitev načela varstva zaupanja v pravo in pravila patere legem quam ipse fecisti.
40 Tožeča stranka v zvezi s prvim tožbenim razlogom navaja – ob tem pa se sklicuje na zgoraj navedeni sodbi z dne 17. marca 2004 Lebedef proti Komisiji (T‑175/02) in Lebedef proti Komisiji (T‑4/03) – da se z dejavnostmi zastopanja uslužbencev ukvarja več kot sedem ur in pol na dan in da pri tem ni mogoče jasno ločiti dejavnosti sindikalnega in zakonskega zastopanja. Tožeča stranka poleg tega trdi, da so zatrjevane kršitve še bolj očitne zato, ker je Eurostat zavrnil celo ureditev odsotnosti zaradi sindikalnih misij, in se sprašuje, zakaj odsotnosti pred januarjem 2007 niso bile obravnavane kot neopravičene. Navaja tudi – pri tem pa opozarja, da Kadrovski predpisi ne omejujejo dejavnosti zastopanja uslužbencev – da je njen primer ad hoc in da „ne bi smeli posploševati“.
41 Tožeča stranka v zvezi z drugim tožbenim razlogom uveljavlja utemeljeno pričakovanje, saj trdi, da je Eurostat začel odštevati dneve od njenega dopusta, ne da bi jo obvestil, da delodajalec ni hotel upoštevati potrdil predsednika LOU (gre za potrdila, navedena v točkah 24, 26 in 32 te sodbe), in meni, da mora Komisija v skladu z načelom pacta sunt servanda spoštovati določbe členov 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov, člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom in člena 1(2) okvirnega sporazuma.
42 Komisija v zvezi s prvim tožbenim razlogom navaja, da tožeče stranke v primeru odsotnosti nič ne odvezuje od tega, da od svojega neposredno nadrejenega pridobi predhodno dovoljenje ali da ga o odsotnosti predhodno obvesti. V obravnavani zadevi pa naj navedenega dovoljenja ali obvestila nikakor ne bi bilo. Komisija poleg tega meni, da besedilo člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom pomeni, da je treba v instituciji, kjer je nekdo zaposlen, poleg dolžnosti, ki jih imajo zastopniki uslužbencev, obvezno opravljati tudi druge dolžnosti, razen v primeru napotitve za polni delovni čas. Komisija opozarja tudi na to, da sta bili zgoraj navedeni sodbi z dne 17. marca 2004 v zadevi Lebedef proti Komisiji (T‑175/02) in Lebedef proti Komisiji (T‑4/03) omejeni na razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi napredovanja, ne da bi bilo obravnavano, ali je bila tožeča stranka zavezana opravljati delo v službi, kjer je zaposlena. Komisija še navaja, da so bile v obravnavani zadevi zlorabljene pravice in da sodba Sodišča za uslužbence z dne 7. maja 2008 v zadevi Lebedef proti Komisiji, F‑36/07, še neobjavljena v ZOdl., potrjuje, da tožeča stranka v času zaposlitve pri Eurostatu nikakor ne more sama odločati o uporabi svojega časa. Nazadnje, Komisija naj bi tožečo stranko večkrat – še posebej s sporočilom z dne 16. januarja 2007, ki opozarja na sporočilo z dne 27. septembra 2006 – obvestila o njenih obveznostih; upoštevanje neopravičenih odsotnosti z odbitkom od dopusta naj bi bilo tako samo dosledno spoštovanje, med drugim, členov 59 in 60 Kadrovskih predpisov.
43 Komisija v zvezi z drugim tožbenim razlogom navaja, da je treba trditev glede domnevne kršitve pravila patere legem quam ipse fecisti zavrniti, saj so bile v obravnavani zadevi vse upoštevne določbe pravilno uporabljene. Iz istega razloga tudi ni mogoče sprejeti trditve glede domnevne kršitve načela varstva zaupanja v pravo, še posebej ker tožeči stranki nikoli ni bilo nič osebno obljubljeno, bila je celo opozorjena na „morebitne posledice nepravilnosti svojega ravnanja“. Komisija nazadnje opozarja, da je tožeča stranka ne glede na to, da se sklicuje na okvirni sporazum, zakonsko, in ne pogodbeno povezana s Komisijo in se zato načelo pacta sunt servanda ne more uporabljati.
44 Tožeča stranka v repliki trdi, da so bili vodja njene enote in njegovi nadrejeni obveščeni o njenih dejavnostih. Navaja tudi, da ne gre za zlorabo pravice, ampak za nasprotje „interesov“ ali, natančneje, nasprotje med dolžnostmi in obveznostmi v razmerju do njene službe na eni strani in zastopanjem uslužbencev na drugi. Tožeča stranka nazadnje meni, da čeprav je v zgoraj navedeni sodbi z dne 7. maja 2008 v zadevi Lebedef proti Komisiji Sodišče za uslužbence sprejelo kritiko Komisije glede ravnanja tožeče stranke, pa „se ni opredelilo do tako imenovanih [...] odsotnosti“.
45 Komisija v dupliki med drugim navaja, da to, da so bili vodja enote tožeče stranke in njegovi nadrejeni obveščeni o dejavnostih tožeče stranke v zvezi z zastopanjem uslužbencev, ne more pomeniti predhodne obveščenosti niti predhodnega dovoljenja.
Presoja Sodišča za uslužbence
Tožbeni razlog glede kršitve členov 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov, člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom in člena 1(2) okvirnega sporazuma na eni strani ter glede posega v sindikalno svobodo na drugi strani
46 Zastopanje uslužbencev je ključno za dobro delovanje institucij Skupnosti in s tem tudi za uresničevanje njihovih ciljev.
47 Kot potrditev te ključnosti je zakonodajalec Kadrovskih predpisov v členu 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom določil, da so dolžnosti, ki jih prevzamejo člani OU, „del njihovih običajnih delovnih dolžnosti v instituciji“ in da „opravljanje takih dolžnosti tej osebi nikakor ne sme škodovati“. Člen 1(2) okvirnega sporazuma podobno določa, da dejavnosti sindikalnega zastopanja „v nobeni obliki ali na nobeni podlagi ne smejo škodovati poklicnemu položaju ali karieri zadevne osebe“.
48 Poleg tega so izkušnje glede zastopanja uslužbencev v institucijah Skupnosti pokazale na prednosti sistema, ki je povzet v točki 11 te sodbe in po katerem se nekateri uradniki 50 % ali 100 % delovnega časa posvetijo zastopanju.
49 Zato ni niti mogoče niti zaželeno, da bi zastopanje uslužbencev zagotavljali izključno napoteni uradniki ali uslužbenci za bodisi 50 % ali 100 % svojega delovnega časa. Obstaja interes, da določen del zastopanja uslužbencev prevzamejo nenapoteni uslužbenci. Kljub temu pa sistem, ki je omenjen v prejšnji točki in posebej predvideva napotitev nekaterih zastopnikov uslužbencev, pomeni, da je za nenapotene uradnike ali uslužbence sodelovanje pri zastopanju uslužbencev občasno in obračunano polletno ali trimesečno zajema sorazmerno omejen odstotek delovnega časa.
50 Res je, da je natančna določitev „občasnosti“ sodelovanja pri zastopanju uslužbencev in določitev odstotka temu namenjenega časa po naravi nemogoča in jo je mogoče opraviti samo glede na posamezen primer. Kljub temu pa je treba ugotoviti, da bi strinjanje s tem, da nenapoteni uradnik ali uslužbenec zastopanju uslužbencev nameni skoraj celoten delovni čas, tako da delu v službi, kjer je zaposlen, posveti le malo ali celo nič delovnega časa, pomenilo obid sistema, ki je bil vzpostavljen z različnimi sporazumi med Komisijo in SZU (glej točke 8, 9 in 10 te sodbe), in bi lahko glede na okoliščine zadeve pomenilo tudi zlorabo pravice, ki jo lahko sodišče Skupnosti sankcionira (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. maja 2007 v zadevi Citymo proti Komisiji, T‑271/04, ZOdl., str. II‑1375, točka 100 in naslednje, na področju javnih uslužbencev sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1997 v zadevi Angelini proti Komisiji, T‑222/95, RecFP, str. I‑A‑491 in II‑1277, točki 35 in 36, in v zadevi Costantini proti Komisiji, T‑57/96, RecFP, str. I‑A‑495 in II‑1293, točki 28 in 29, ter sklep Sodišča prve stopnje z dne 12. junija 2001 v zadevi Gogos proti Komisiji, T‑95/98 DEP, RecFP, str. I‑A‑123 in II‑571, točka 24).
51 Kakor koli, Sodišče za uslužbence za rešitev spora pred njim ni pristojno, da se opredeli o tem, kakšne so natančne omejitve, ki jih morajo zastopniki uslužbencev spoštovati pri zastopanju brez napotitve ali ob napotitvi za 50 % delovnega časa. Sodišču za uslužbence se prav tako ni treba opredeliti do vprašanja, ali je tožeča stranka morebiti zlorabila svojo pravico, niti mu ni treba zaradi ugotavljanja obstoja te zlorabe preučiti ravnanja institucije, še posebej ustaljenosti in trajnosti njene razlage in izvajanja upoštevnih pravil Kadrovskih predpisov ter jasnosti in skladnosti njenega odnosa do tožeče stranke, pomanjkanje katerih bi lahko prispevalo k zlorabi.
52 Ugotoviti je namreč treba, da tožeča stranka službi, v kateri je bila zaposlena, v celotnem letu 2007 ni namenila nič delovnega časa. V obdobju, na katero se nanašajo izpodbijane odločbe, to je od 29. januarja 2007 do 23. marca 2007 in od 15. junija 2007 do 31. julija 2007, je – tako tožeča stranka navaja v tožbi – sindikalnemu zastopanju, za katero je bila 50 % napotena, namenila 60 % svojega delovnega časa, preostali čas pa je namenila zakonskemu zastopanju. Poleg tega je iz odgovorov tožeče stranke v okviru ukrepov procesnega vodstva razvidno, da je bila preostali del leta 2007 – česar pa izpodbijane odločbe resda ne zadevajo – iz zdravstvenih razlogov bodisi na bolniškem dopustu bodisi je delala s polovičnim delovnim časom, delovni čas v tem okviru pa je „posvetila izključno sindikalnemu ali zakonskemu zastopanju uslužbencev“ (v slednjem obdobju od njenega dopusta ni bil odbit noben dan).
53 Neposredno nadrejeni tožeče stranke v Eurostatu, to je vodja njene enote, pa nobenih odsotnosti, ki jih je Eurostat najprej štel za neopravičene, nato pa so bile odštete od njenega dopusta v tistem obsegu delovnega časa, ko bi morala biti v službi, to je do 50 %, in zaradi katerih so bile nato izdane izpodbijane odločbe, ni predhodno odobril niti ga tožeča stranka o njih ni predhodno obvestila.
54 Tožeča stranka tako ni ravnala skladno s členom 60 Kadrovskih predpisov, ki zahteva predhodno dovoljenje neposredno nadrejenega za vsako odsotnost, razen za bolezen ali nesrečo, prav tako pa tudi ni naredila vsaj tega, glede česar je Komisija na obravnavi dala vedeti, da bi sprejela, in sicer predhodno obvestila vodjo svoje enote, kot je predvideno v členu 6(1) Odločbe Komisije C(2005) 2665 z dne 15. julija 2005 o izboljšanju socialnega dialoga v tej instituciji, kar v sporočilu kadrovske službe Eurostata z dne 4. januarja 2007, ki je priloženo odgovorom Komisije na ukrepe procesnega vodstva, omenja vodja enote B.5 „Socialni dialog, širitev in odnosi z nacionalnimi javnimi upravami“ GD „Kadrovske zadeve in administracija“ (ta člen določa, da morajo člani paritetnih komisij in odborov, med katerimi so tudi zastopniki uslužbencev, svoje neposredno nadrejene predhodno obvestiti o vsaki odsotnosti v zvezi z njihovo udeležbo pri delu določene komisije/odbora).
55 Poleg tega – in glede na navedeno – pa z ex post potrdili predsednika LOU z dne 12. marca, 14. maja, 5. julija in 27. avgusta 2007, ki so bila poslana vodji kadrovske službe Eurostata, ni mogoče naknadno opravičiti neopravičenih odsotnosti tožeče stranke, saj je to v skladu s členom 60 Kadrovskih predpisov mogoče samo ob bolezni ali nesreči; vsekakor pa morajo pristojne službe, tudi če obstajajo ex post potrdila, ohraniti določeno pravico do nadzora in presoditi o utemeljenosti naknadne ureditve odsotnosti, ki se šteje za neopravičeno.
56 Res je, da je tožeča stranka v utemeljitev opustitve prošnje za predhodno dovoljenje ali predhodnega obvestila vodji svoje enote navedla praktične težave in težave v zvezi z zaupnostjo glede zastopanja uslužbencev.
57 Vendar pa Sodišče za uslužbence glede tega ugotavlja, da je Komisija navedla – ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala – da drugim uradnikom in uslužbencem Komisije uspeva usklajevati naloge v službi, kjer so zaposleni, in naloge zastopanja uslužbencev skladno s členom 60 Kadrovskih predpisov. Poleg tega je treba spomniti, da čeprav je res, da praktične težave ali omejitve v zvezi z zaupnostjo zastopnikom uslužbencev v nekaterih okoliščinah lahko preprečujejo spoštovanje obveznosti predhodne odobritve (ali vsaj predhodnega obvestila v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe) neposredno nadrejenega, tožeča stranka v obravnavani zadevi za svoje odsotnosti nikoli ni zahtevala predhodnega dovoljenja vodje svoje enote (ali ga o tem vsaj predhodno obvestila). Tožeča stranka tudi na obravnavi ni navedla nobenega konkretnega primera, ko naj bi ji praktične težave ali omejitve v zvezi z zaupnostjo preprečile spoštovanje zgoraj navedenih obveznosti; natančneje, v zvezi z zaupnostjo in ob upoštevanju, da številne informacije v zvezi z zastopanjem uslužbencev niso zaupne – med drugim kraj, urnik in udeleženci uradnih sestankov – je treba priznati, da lahko zastopnik uslužbencev neposredno nadrejenemu tudi ob obstoju zaupnih podatkov vedno sporoči splošne nezaupne informacije, kot je približen čas trajanja sestanka. Zato trditve tožeče stranke glede praktičnih težav ali omejitev v zvezi z zaupnostjo pri opravljanju njenih dejavnosti zastopanja uslužbencev, ki tudi sicer niso dokazane, te nikakor ne morejo v celoti oprostiti obveznosti, da vodjo svoje enote prosi za predhodno dovoljenje (ali vsaj, da ga predhodno obvesti v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe).
58 Tudi to, da so službe Eurostata in torej tudi vodja enote tožeče stranke vedele za njene dejavnosti zastopanja uslužbencev zunaj delovnega časa, namenjenega sindikalni napotitvi, ne more upravičiti ravnanja tožeče stranke. To, da služba, v kateri je nekdo zaposlen, splošno in površno pozna dejavnosti zastopanja uslužbencev določenega uradnika, ne more pomeniti predhodne obveščenosti v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe, a fortiori pa niti predhodnega dovoljenja neposredno nadrejenega.
59 Sicer pa, čeprav je tožeča stranka v dopisu vodji svoje enote z dne 3. novembra 2006 predlagala uvedbo nadzora njenih odsotnosti s strani „zastopstva uslužbencev“, tak nadzor v zadevi, kakršna je obravnavana, ni primeren. Nesporno je namreč, da tožeča stranka pripada dvema hierarhičnima strukturama – prva je zastopstvo uslužbencev, ki zadeva njene dejavnosti kot sindikalnega zastopnika, druga pa tista v Eurostatu, kjer je zaposlena; čeprav je zastopstvo uslužbencev pristojno za nadzor nad odsotnostmi tožeče stranke v okviru sindikalne napotitve, pa to ne velja za odsotnosti, ki zadevajo delovni čas v službi, kjer je zaposlena, za kar je pristojen Eurostat.
60 Nazadnje to, da naj bi (kot je tožeča stranka navedla na obravnavi in celo ob domnevi, da je to tako) večina nenapotenih zastopnikov uslužbencev posvečala malo časa zastopanju, medtem ko naj bi drugi – med katerimi je tudi sama – opravljali pomembne in potrebne naloge za pripravo in dobro delovanje sestankov OU, in da naj odsotnosti tožeče stranke ne bi izhajale iz njene zasebne sfere, ampak prav iz izvajanja dejavnosti zastopanja uslužbencev, ne more omajati stališča Sodišča za uslužbence.
61 Iz navedenega sledi, da v obravnavani zadevi z odbitkom dni dopusta tožeče stranke, ki so jo izvedle službe Eurostata, ni bil kršen člena 60 Kadrovskih predpisov.
62 Enako velja za druge določbe, na katere se v podporo svojemu prvemu tožbenemu razlogu sklicuje tožeča stranka, in za poseganje v sindikalno svobodo. Tako je med drugim z domnevno kršitvijo člena 57 Kadrovskih predpisov, ki določa samo pravico do dopusta uradnikov, ta pa tožeči strani v obravnavani zadevi ni bila zavrnjena. Člen 59 Kadrovskih predpisov zadeva uradnike, ki svojega dela ne morejo opravljati zaradi bolezni ali nesreče, v obravnavani zadevi pa sporno vprašanje odbitka dopusta ne zadeva tega. Kakor koli, tožeča stranka ni navedla nobene samostojne argumentacije o domnevni kršitvi teh dveh členov. Poleg tega niti iz primerjave nalog članov OU in nalog, ki jih opravljajo v svoji instituciji (kot določa člen 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom), niti iz prepovedi institucijam, da kakor koli škodujejo zastopnikom uslužbencev (kot določata člen 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom in člen 1(2) okvirnega sporazuma), niti, nazadnje, iz samega koncepta sindikalne svobode, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče izpeljati splošne pravice zastopnikov uslužbencev, da so brez predhodnega dovoljenja (ali vsaj predhodnega obvestila v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe) neposredno nadrejenega odsotni s kraja zaposlitve in da službi, v kateri so zaposleni, ne namenijo nič delovnega časa, še toliko bolj, kadar odsotnosti zadevajo bistveni del ali celo ves delovni čas in kadar niti ni zatrjevano, še manj pa dokazano, da je delodajalec zadevni osebi onemogočil vse potrebno za opravljanje nalog zastopanja.
63 Sklepi Sodišča za uslužbence iz točk 61 in 62 te sodbe veljajo tudi za tiste dneve dopusta, ki so bili odbiti v zvezi z misijami, ki jih je tožeča stranka 30. januarja, 14. februarja, 2. in 22. marca, 28. junija ter 12., 18. in 26. julija 2007 za sindikat opravljala v Bruslju. Tudi za odsotnosti v zvezi s temi misijami bi morala tožeča stranka vodjo svoje enote v Eurostatu prositi za predhodno dovoljenje (ali ga o odsotnosti vsaj predhodno obvestiti v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe), še toliko bolj, ker v zvezi z uradno predvidenimi sestanki ni moglo biti takih težav, kot so navedene v točki 57 te sodbe, to je praktičnih težav ali obveznosti glede zaupnosti.
64 Poleg tega bi morala tožeča stranka, čeprav je bilo glede vsake misije, ki jo je za sindikat opravljala v Bruslju, upravičeno, da temu nameni en cel delovni dan in tako – ker uživa samo 50 % sindikalno napotitev – preseže delovni čas, ki bi ga lahko namenila takim dejavnostim, to nadomestiti s tem, da bi za vsak dan naloge v Bruslju en cel dan delala v službi Eurostata, kjer je zaposlena. Vsekakor pa gre samo za očitek v zvezi z odbitkom štirih dni dopusta zaradi osmih dni misij za sindikat v Bruslju. V obdobju, na katerega se nanašajo izpodbijane odločbe, pa Eurostat ni odbil dopusta za dneve, ko je tožeča stranka iz zdravstvenih razlogov delala za polovični delovni čas in ni tako nič delovnega časa namenila službi, v kateri je zaposlena. Eurostat se je dejansko strinjal, da tožeča stranka v teh dneh (glej točko 26 te sodbe) 50 % preostalega delovnega časa nameni zastopanju uslužbencev, čeprav bi Eurostat – kot je v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva opozorila Komisija – iz tega razloga dneve dopusta tožeči stranki lahko odbil (za število dni, ki presega število dni, odbitih zaradi misij v Bruslju), za kar sicer meni, da ima pravico to storiti, „če Sodišče za uslužbence ne bi sledilo argumentom [Komisije]“. Podobno je iz odgovorov tožeče stranke na ukrepe procesnega vodstva razvidno, da Eurostat za obdobje (na katero se izpodbijane odločbe ne nanašajo), ko je imela iz zdravstvenih razlogov polovični delovni čas, to je od 10. septembra do 21. decembra 2007, ni odbil nobenega dneva dopusta, čeprav je ves preostali delovni čas namenila izključno zakonskemu ali sindikalnemu zastopanju uslužbencev.
65 Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tožbeni razlog glede kršitve načela varstva zaupanja v pravo in pravila patere legem quam ipse fecisti
66 V skladu z ustaljeno sodno prakso ima pravico do uveljavljanja varstva zaupanja v pravo vsak posameznik, ki se lahko zanese na natančna, brezpogojna in skladna zagotovila upravnega organa (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1996 v zadevi Galtieri proti Parlamentu, T‑235/94, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑129, točki 63 in 65, ter z dne 16. marca 2005 v zadevi Ricci proti Komisiji, T‑329/03, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑315, točka 79; sodbi Sodišča za uslužbence z dne 21. februarja 2008 v zadevi Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 79, in z dne 4. novembra 2008 v zadevi Van Beers proti Komisiji, F‑126/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 70).
67 V obravnavani zadevi taka ugotovitev – tudi pod predpostavko, da bi neukrepanje Eurostata v letih 2005 in 2006 v zvezi z nenehnimi odsotnostmi tožeče stranke z delovnega mesta v smislu zgoraj navedene sodne prakse pomenilo „natančna, brezpogojna in skladna zagotovila“ upravnega organa, ki je toleriral, prvič, da je ta oseba opravljala zastopanje uslužbencev, ne da bi opravljala kakršno koli delo v svoji službi, in, drugič, da je bila oproščena obveznosti predhodnega dovoljenja (ali vsaj predhodnega obvestila v smislu, kot je navedeno v točki 54 te sodbe) vodje svoje enote – v vsakem primeru velja samo do trenutka, ko je bilo tožeči stranki poslano sporočilo z dne 27. septembra 2006 ali najpozneje sporočilo z dne 16. januarja 2007. S tema sporočiloma je vodja enote od nje zahteval, naj bo od takrat naprej 50 % delovnega časa prisotna v službi in naj opravlja svoje naloge, in nato navedel, da popolna odsotnost z dela, razen uradne napotitve, za službo zaposlitve ni skladna s Kadrovskimi predpisi in je torej neopravičena, nazadnje pa je še zahteval, naj ga tožeča stranka o vsaki odsotnosti vnaprej obvesti, tako da bo obstajalo prehodno soglasje; poleg tega pa je vodja enote tožeče stranke v sporočilu z dne 27. septembra 2006 navedel, da vsebina navedenega sporočila „ne vpliva na morebitne posledice, ki izhajajo iz odsotnosti s kraja dela in neopravljanja dela v obdobju od dne [zaposlitve] v enoti E.5“.
68 Tako se tožeča stranka od prejema navedenih sporočil in pozneje, to je za obdobje, na katerega se nanašajo izpodbijane odločbe, ne more sklicevati na kakršno koli zagotovilo Eurostata, še manj pa na zaupanje v pravo v smislu sodne prakse iz točke 66 te sodbe, pa tudi ne na pravico do ohranitve položaja iz let 2005 in 2006.
69 Poleg tega iz pregleda spisa izhaja, da tudi če razlaga in uporaba upoštevnih pravil Kadrovskih predpisov s strani Eurostata v obravnavani zadevi ni bila ustaljena in trajna in odnos upravnega organa do zadevne osebe ni bil vedno jasen in skladen, to ne pomeni, da Eurostat ni ravnal skrbno s tem, ko je tožečo stranko z zgoraj navedenima sporočiloma z dne 27. septembra 2006 in 16. januarja 2007 opozoril na njeno obveznost, da mora biti od tedaj naprej prisotna na delovnem mestu v Eurostatu, na neopravičenost njenih odsotnosti glede na Kadrovske predpise in na obveznost predhodne odobritve njenih odsotnosti ali obvestila o njih.
70 Kar zadeva očitek v zvezi z obveznostjo Komisije, da v skladu z načelom pacta sunt servanda spoštuje določbe členov 57, 59 in 60 Kadrovskih predpisov, člena 1, šesti odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom in člena 1(2) okvirnega sporazuma, in ne glede na dejstvo - kar zadeva obveznost Komisije v zvezi s spoštovanjem teh določb -, da zaposlitvena vez tožeče stranke in upravnega organa temelji na Kadrovskih predpisih in ne na pogodbi, je treba glede na ugotovitve v okviru prvega tožbenega razloga tudi ta očitek zavrniti.
71 Zato je treba tožbeni razlog glede kršitve načela varstva zaupanja v pravo in pravila patere legem quam ipse fecisti zavrniti kot neutemeljen.
Stroški
72 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.
73 Tožeča stranka v obravnavani zadevi ni uspela. Zato ji je glede na to, da ni razlogov za uporabo člena 87(2) Poslovnika, treba naložiti plačilo vseh stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) G. Lebedefu se naloži plačilo stroškov.
Gervasoni Kreppel Tagaras
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. julija 2009.
Sodni tajnik Predsednik
W. Hakenberg S. Gervasoni
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Uradnem listu, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu