SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 22. maja 2014

Zadeva F‑36/14 R

Hartwig Bischoff

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Upokojitev – Zavrnitev podaljšanja dobe zaposlitve – Predlog za odlog izvršitve – Predlog za izdajo začasne odredbe – Nujnost – Neobstoj”

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero je H. Bischoff vložil predlog za odložitev izvršitve odločbe organa Evropske komisije, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 28. marca 2014, „sprejete skupaj“ z odločbo generalnega direktorja Generalnega direktorata (GD) „Podjetništvo in industrija“ z dne 7. aprila 2014, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za podaljšanje zaposlitve in posledično potrjena njegova prisilna upokojitev s 1. junijem 2014. H. Bischoff predlaga tudi sprejetje začasne odredbe, ki je potrebna, da obdrži svoje delovno mesto.

Odločitev:      Predlog H. Bischoffa za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Vzročna zveza med zatrjevano škodo in izpodbijanim aktom

(člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Prosto gibanje oseb – Delavci – Pojem – Državljan države članice, zaposlen v mednarodni organizaciji– Vključitev

(člen 45 PDEU)

1.      Izdaja odloga izvršitve nekega akta ali druge začasne odredbe, ki je povezana s tem aktom, je utemeljena le z obstojem vzročne povezave med zadevnim aktom ter zatrjevano resno in nepopravljivo škodo, in natančneje, z dejstvom, da je ta akt odločilni razlog za nastanek navedene škode. Predlagani ukrepi za izdajo začasne odredbe morajo biti nujni v tem smislu, da jih je treba sprejeti zaradi preprečitve resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke. To pa naj ne bi držalo v primeru ukrepa, ki naj bi preprečeval škodo, ki ne izhaja iz spornega akta.

(Glej točko 22.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. februar 2003, Marcuccio/Komisija, C‑399/02P(R), točka 26;

Sodišče prve stopnje: 22. december 2011, Al-Chihabi/Svet, T‑593/11 R, točka 16 in navedena sodna praksa.

2.      Uradnik Evropske unije ima lastnosti delavca migranta, ker državljan Unije, ki dela v državi članici, ki ni matična država, ne izgubi lastnosti delavca v smislu člena 45(1) PDEU, zaradi dejstva, da je zaposlen pri mednarodni organizaciji, čeprav so pogoji njegovega vstopa in bivanja v državi zaposlitve posebej urejeni z mednarodno konvencijo.

Iz tega sledi, da bo imel uradnik, ki ima lastnost delavca v smislu PDEU, po upokojitvi pravico ostati in prebivati na ozemlju Unije v skladu s členom 45(3)(d) PDEU in členom 17 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38 z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS.

(Glej točki 24 in 25.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. december 2004, My, C‑293/03, točka 37 in navedena sodna praksa;

Sodišče prve stopnje: 26. februar 2003, Drouvis/Komisija, T‑184/00, točka 70.