SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 31. januarja 2018(1)
Zadeva C‑527/16
Salzburger Gebietskrankenkasse,
Bundesminister für Arbeit, Soziales und Konsumentenschutz
ob udeležbi
Alpenrind GmbH,
Martin‑Meat Szolgáltató és Kereskedelmi Kft,
Martimpex‑Meat Kft,
Pensionsversicherungsanstalt,
Allgemeine Unfallversicherungsanstalt
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija))
„Predhodno odločanje – Delavci migranti – Socialna varnost – Delavci, napoteni v državo članico, ki ni država sedeža delodajalca – Uredba (ES) št. 987/2009 – Člen 5(1) in člen 19(2) – Prenosljivi dokument A1 – Zavezujoč učinek – Sklep Upravne komisije za koordinacijo sistemov socialne varnosti o umiku prenosljivega dokumenta A1 – Retroaktivni učinek prenosljivega dokumenta A1 – Izdaja prenosljivega dokumenta A1 po vključitvi delavca v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 12(1) – Pogoj glede nenadomestitve napotenih oseb“
I. Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija), se nanaša na razlago člena 12(1) Uredbe (ES) št. 883/2004(2) ter člena 5(1) in člena 19(2) Uredbe (ES) št. 987/2009(3).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Salzburger Gebietskrankenkasse (regionalni zavod za zdravstveno zavarovanje zvezne dežele Salzburg, Avstrija, v nadaljevanju: zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg) in Bundesminister für Arbeit, Soziales und Konsumentenschutz (zvezni minister za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov, Avstrija) na eni strani ter avstrijsko družbo in dvema madžarskima družbama na drugi strani zaradi določitve zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti za napotene delavce v Avstriji.
3. Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče poziva, naj pojasni učinke prenosljivega dokumenta A1,(4) izdanega v skladu s členom 19(2) Uredbe št. 987/2009 za potrditev zakonodaje, ki se uporablja za določeno osebo v skladu z določbo iz naslova II Uredbe št. 883/2004. V zvezi s tem predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali mora sodišče države članice gostiteljice – v smislu člena 267 PDEU – upoštevati prenosljivi dokument A1. Če je odgovor pritrdilen, predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba prenosljivi dokument A1 upoštevati tudi, če je Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Upravna komisija)(5) izdala sklep o umiku tega dokumenta, vendar ga izdajatelj ni umaknil. Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje o zavezujočem učinku prenosljivega dokumenta A1, če je bil izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, in če je smiselno, o morebitnih retroaktivnih učinkih navedenega dokumenta.
4. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o razlagi člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, na podlagi katerega za osebo, ki jo delodajalec napoti na delo v drugo državo članico, pod določenimi pogoji še naprej velja zakonodaja na področju socialne varnosti države članice izvora. V zvezi s tem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se pogoj iz te določbe, ki zahteva, da napotena oseba „ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“ (v nadaljevanju: pogoj glede nenadomestitve), krši, če do nadomestitve ne pride v obliki napotitve od istega delodajalca, ampak od drugega delodajalca, in ali je v teh okoliščinah pomembno, ali imata delodajalca sedež v isti državi članici oziroma ali sta personalno in/ali organizacijsko povezana.
II. Pravo Unije
A. Uredba št. 883/2004
5. Člen 11, naslovljen „Splošna pravila“, ki je umeščen pod naslov II „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, Uredbe št. 883/2004, v odstavkih 1 in 3(a) določa:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
[…]
3. V skladu s členi [od] 12 do 16 velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici[,] zakonodaja te države članice.
[…]“
6. Člen 12, naslovljen „Posebna pravila“, umeščen pod isti naslov Uredbe št. 883/2004, je v prvotni različici v odstavku 1 določal:
„Za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene oseb[e] v državi članici v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja dejavnosti, in jo ta delodajalec napoti v drugo državo članico, da tam opravljala delo v imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje takega dela ne presega štiriindvajset mesecev in če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo“.
7. V spornem obdobju v zadevi v glavni stvari, to je med 1. februarjem 2012 in 13. decembrom 2013, je bil člen 12(1) Uredbe št. 883/2004 spremenjen z Uredbo št. 465/2012 z učinkom od 28. junija 2012(6). Zlasti besedilo „če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo“ s konca določbe je bilo nadomeščeno z besedilom „če ta oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“.(7)
8. Člen 76, naslovljen „Sodelovanje“, ki je umeščen pod naslov V „Druge določbe“ Uredbe št. 883/2004, v odstavku 6 določa:
„V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice osebe, za katero velja, nosilec v pristojni državi članici ali v državi članici stalnega prebivališča osebe stopi v stik z nosilcem(-i) v zadevni(-ih) državi(-ah) članici(-ah). Če rešitve ni mogoče najti v razumnem roku, zadevni organi lahko pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.“
B. Uredba št. 987/2009
9. Člen 5, naslovljen „Pravna vrednost dokumentov in dokazil, izdanih v drugi državi članici“ in umeščen pod naslov I „Splošne določbe“ Uredbe št. 987/2009, določa:
„1. Dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe osnovne uredbe in izvedbene uredbe, ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, so za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.
2. V primeru dvoma o utemeljenosti [veljavnosti] dokumenta ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu, nosilec države članice, ki prejme dokument, zaprosi nosilca, ki je izdal dokument, za potrebna pojasnila in po potrebi za umik navedenega dokumenta. Nosilec, ki je izdal dokument, ponovno pretehta razloge za izdajo dokumenta in ga po potrebi prekliče.
3. V primeru dvoma o podatkih, ki so jih posredovale zadevne osebe, veljavnosti [utemeljenosti] dokumenta ali potrebnih dokazil ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v njih, nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, v kolikor je mogoče, v skladu z odstavkom 2 na zahtevo pristojnega nosilca opravi potrebno preverjanje podatkov ali dokumenta.
4. Če zadevna nosilca ne dosežeta dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji po preteku enega meseca po datumu, ko jo bila vložena zahteva nosilca, ki je prejel dokument. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.“
10. Člen 19, naslovljen „Obveščanje zadevnih oseb in delodajalcev“ in umeščen pod naslov II „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“ Uredbe št. 987/2009, v odstavku 2 določa:
„Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu z določbo iz naslova II osnovne uredbe, na zahtevo zadevne osebe ali delodajalca potrdi uporabo te zakonodaje ter po potrebi navede datum, do katerega se uporablja, in pod kakšnimi pogoji.“
III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
11. Družba Alpenrind GmbH s sedežem v Avstriji je dejavna v panogi prodaje živine in mesa. Od leta 1997 v Salzburgu upravlja klavnico, ki jo ima v najemu.
12. Družba Alpenrind (oziroma družba S GmbH kot njena pravna predhodnica) je leta 2007 z družbo Martin‑Meat Szolgáltató es Kereskedelmi Kft (v nadaljevanju: družba Martin‑Meat) s sedežem na Madžarskem sklenila pogodbo, s katero se je ta zavezala, da bo opravljala dela razkosavanja in pakiranja mesa. Ta dela so v prostorih družbe Alpenrind opravljali delavci, napoteni v Avstrijo.(8) Družba Martin‑Meat je ta dela opravljala do 31. januarja 2012.
13. Družba Alpenrind je 24. januarja 2012 z družbo Martimpex‑Meat Kft s sedežem na Madžarskem sklenila pogodbo, s katero se je ta zavezala, da bo v obdobju od 1. februarja 2012 do 31. januarja 2014 opravljala dela razkosavanja in pakiranja mesa. Ta dela so v prostorih družbe Alpenrind opravljali delavci, napoteni v Avstrijo.
14. Družba Alpenrind je s 1. februarjem 2014 na družbo Martin‑Meat ponovno prenesla navedena dela razkosavanja mesa v navedenih obratih z njenimi delavci.
15. Za sporno obdobje od 1. februarja 2012 do 13. decembra 2013 je pristojni madžarski nosilec več kot 250 delavcem družbe Martimpex‑Meat izdal prenosljive dokumente A1, ki potrjujejo, da se za te delavce uporablja madžarski sistem socialne varnosti v skladu s členi od 11 do 16 Uredbe št. 883/2004 in členom 19 Uredbe št. 987/2009. Predložitveno sodišče navaja, da so bili ti dokumenti izdani „deloma za nazaj in deloma v primerih, v katerih je avstrijski nosilec socialnega zavarovanja z (nepravnomočno) odločbo že ugotovil obveznost vključitve zadevnega delavca v zavarovanje v skladu z avstrijsko zakonodajo“.(9) V vsakem od teh dokumentov je bila družba Alpenrind navedena kot delodajalec na kraju opravljanja dejavnosti.
16. Zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg je z odločbo z dne 13. decembra 2013 ugotovil, da za zgoraj navedene delavce v spornem obdobju velja obvezno zavarovanje v Avstriji v skladu z avstrijsko zakonodajo na področju socialne varnosti.
17. Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) je s sodbo z dne 7. marca 2016 razveljavilo odločbo zavoda za zdravstveno zavarovanje Salzburg zaradi nepristojnosti. Predložitveno sodišče navaja, da je bil razlog za to sodbo zlasti dejstvo, da „je bil za vsako osebo, ki se jo je uvrstilo pod avstrijsko obvezno zavarovanje, izdan [prenosljivi] dokument [A1] pristojnega madžarskega nosilca socialnega zavarovanja, v skladu s katerim je konkretna oseba delavec [družbe Martimpex‑Meat], zaposlen in obvezno zavarovan od določenega trenutka na Madžarskem, ki bo predvidoma za čas, naveden v konkretnih obrazcih, v katerega so zajeta upoštevna obdobja, napoten k [družbi Alpenrind] v Avstrijo“.
18. Zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg in zvezni minister za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov sta zoper to sodbo pri Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) vložila „revizijo“, s katero izpodbijata absolutni zavezujoči učinek prenosljivih dokumentov A1. Po njunem mnenju zavezujoči učinek temelji na spoštovanju načela lojalnega sodelovanja med državami članicami, določenega v členu 4(3) PEU. Pristojni madžarski nosilec pa naj bi v obravnavanem primeru kršil to načelo. V zvezi s tem je zvezni minister za delo, socialne zadeve in varstvo potrošnikov v postopku revizije predložil dokumente, iz katerih izhaja, da je Upravna komisija 20. in 21. junija 2016 zavzela stališče, da se je Madžarska napačno izrekla za pristojno za zadevne delavce in bi zato morala umakniti prenosljive dokumente A1.
19. Upravna komisija je s sklepoma z dne 20. in 21. junija 2016 s soglasjem delegacij, ki niso bile vpletene v spor, sprejela mnenje Spravnega odbora Upravne komisije (v nadaljevanju: Spravni odbor) z dne 9. maja 2016 o sporu med Republiko Avstrijo in Madžarsko.(10) Iz tega mnenja izhaja, da je postopek pred Upravno komisijo izviral iz več let starega spora med Republiko Avstrijo in Madžarsko zaradi določitve zakonodaje, ki se uporablja za delavce, ki sta jih družbi Martin‑Meat in Martimpex‑Meat napotili v Avstrijo v okviru sporazumov, ki sta jih sklenili z družbo Alpenrind. Ta spor je del splošnejše razprave v Upravni komisiji o razlagi pogoja glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.(11)
20. Spravni odbor je z mnenjem z dne 9. maja 2016 pritrdil stališču Republike Avstrije s tem, da je v bistvu menil, da okoliščina, da je osebo napotil drug delodajalec kot delodajalec prej napotenega delavca, ne more izključiti, da se položaj lahko opredeli kot „nadomestitev“ v smislu člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.(12) Na tej podlagi je Spravni odbor menil, da so bili v zadevnem primeru prenosljivi dokumenti A1, ki so bili izdani nadomestnim delavcem, izdani napačno in bi načeloma morali biti umaknjeni z dnem, ko je bil pristojni madžarski nosilec obveščen in je prejel dokaze o položaju v državi članici gostiteljici. Kljub temu je Spravni odbor priznal, da bi retroaktivni umik prenosljivih dokumentov A1 povzročil velike upravne težave in imel negativne posledice za zadevne delavce, zato je navedel možnost, da Avstrija in Madžarska s pogajanji dosežeta dogovor o tej temi.(13)
21. Ni sporno, da prenosljivih dokumentov A1, izdanih zadevnim delavcem, pristojni madžarski nosilec po postopku pred Upravno komisijo ni umaknil ali preklical. V zvezi s tem iz stališč madžarske in avstrijske vlade izhaja, da je med organi obeh držav članic potekal dialog o načinu umika teh dokumentov, ki pa je začasno prekinjen do odločitve Sodišča o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
22. Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) je z odločbo z dne 14. septembra 2016, ki je na Sodišče prispela 14. oktobra 2016, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali v členu 5 Uredbe […] št. 987/2009 […] določeni zavezujoči učinek dokumentov v smislu člena 19(2) navedene uredbe velja tudi v postopku pred sodiščem v smislu člena 267 PDEU?
2. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje:
(a) Ali navedeni zavezujoči učinek velja tudi tedaj, če je pred tem tekel postopek pred Upravno komisijo za koordinacijo sistemov socialne varnosti, na podlagi katerega ni prišlo niti do dogovora niti do umika spornih dokumentov?
(b) Ali navedeni zavezujoči učinek velja tudi tedaj, če se dokument ‚A 1‘ izda šele po tem, ko je država članica gostiteljica formalno ugotovila obveznost vključitve v zavarovanje v skladu s svojo zakonodajo? Ali zavezujoči učinek v teh primerih velja tudi za nazaj?
3. Če se pod določenimi pogoji izkaže omejeni zavezujoči učinek dokumentov iz člena 19(2) Uredbe […] št. 987/2009:
Ali je v nasprotju s prepovedjo nadomestitve, določeno v členu 12(1) Uredbe […] št. 883/2004, če do nadomestitve ne pride v obliki napotitve od istega delodajalca, ampak od drugega delodajalca? Ali je pri tem pomembno,
(a) ali ima ta delodajalec sedež v isti državi članici kot prvi delodajalec oziroma
(b) ali sta prvi in drugi delodajalec, ki napotujeta delavce, med seboj personalno in/ali organizacijsko povezana?“
23. Pisna stališča so predložili zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg, družbe Alpenrind, Martin‑Meat in Martimpex‑Meat,(14) avstrijska, belgijska, češka, nemška, irska, madžarska in poljska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi z dne 28. septembra 2017 so zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg, družbe Alpenrind, Martin‑Meat in Martimpex‑Meat, avstrijska, češka, irska, francoska, madžarska in poljska vlada ter Komisija predstavili ustna stališča.
IV. Analiza
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
24. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da je prenosljivi dokument A1, ki ga je izdal pristojni nosilec države članice v skladu s členom 19(2) navedene uredbe in ki potrjuje, da je delavec vključen v sistem socialne varnosti te države članice v skladu z določbo iz naslova II Uredbe št. 883/2004, zavezujoč za sodišče – v smislu člena 267 PDEU – druge države članice.(15)
25. Tako kot vse zainteresirane strani, ki so v zvezi s tem Sodišču predložile stališča, razen zavoda za zdravstveno zavarovanje Salzburg,(16) menim, da je treba iz razlogov, ki sledijo, na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.(17)
26. Najprej je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ugotoviti, da dokler se potrdilo E 101 (predhodnik prenosljivega dokumenta A1(18)) ne prekliče ali razglasi za neveljavno, je v nacionalnem pravnem redu države članice, v katero je napotena zaposlena oseba, zavezujoče in zato zavezuje nosilce te države članice. Iz tega izhaja, da sodišče države članice gostiteljice ni pristojno za preverjanje veljavnosti potrdila E 101 glede elementov, na podlagi katerih je bilo izdano.(19)
27. Kot je Sodišče ugotovilo, je Uredba št. 987/2009, ki je zdaj v veljavi, kodificirala sodno prakso Sodišča, pri čemer je potrdila zlasti zavezujočo naravo potrdila E 101 in izključno pristojnost nosilca izdajatelja, da presodi veljavnost tega potrdila.(20) Člen 5(1) navedene uredbe namreč določa, da so dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.(21)
28. Zato menim, da ni nobene podlage za domnevo, da je zakonodajalec Unije s to kodifikacijo nameraval zavezujoči učinek dokumentov iz člena 5 Uredbe št. 987/2009 omejiti samo na nosilce socialnega zavarovanja v državah članicah in se posledično oddaljiti od ustaljene sodne prakse Sodišča, v skladu s katero je potrdilo E 101 zavezujoče tudi za nacionalna sodišča drugih držav članic.(22)
29. Seveda v členu 5(1) Uredbe št. 987/2009 sodišča drugih držav članic niso navedena. Kljub temu je treba ugotoviti, da je navedena določba oblikovana precej podobno kot sodna praksa Sodišča v zvezi s potrdilom E 101. Sodišče je tako ugotovilo, da je potrdilo E 101 za pristojnega nosilca države članice, v kateri ta delavec opravlja delo, zavezujoče in da dokler se potrdilo E 101 ne prekliče ali razglasi za neveljavno, mora navedeni nosilec upoštevati dejstvo, da zanj že velja zakonodaja socialne varnosti države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki ga zaposluje, in posledično ta nosilec za zadevnega delavca ne more določiti svojega sistema socialne varnosti.(23) Poleg tega člen 5(1) Uredbe št. 987/2009 izrecno določa, da so dokumenti iz te določbe sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne, kar potrjuje ugotovitev, da ta določba drugi državi članici ne dovoljuje, da bi pred svojimi sodišči izpodbijala veljavnost navedenih dokumentov.
30. Tudi pripravljalni dokumenti Uredbe št. 987/2009 ne vsebujejo navedbe, da se želi zakonodajalec Unije oddaljiti od sodne prakse Sodišč v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 za nacionalna sodišča. Nasprotno, iz predloga, na podlagi katerega je bila sprejeta navedena uredba, izhaja, da je njen namen poenostaviti in posodobiti določbe Uredbe št. 574/72.(24)
31. Poleg tega je treba ugotoviti, da iz uvodne izjave 12 Uredbe št. 987/2009 izhaja, da ukrepi in postopki, določeni s to uredbo, „izhajajo iz sodne prakse [Sodišča], odločitev Upravne komisije in več kot tridesetletnih izkušenj pri koordinaciji sistemov socialne varnosti v okviru temeljnih svoboščin, določenih s Pogodbo“.(25) Iz te trditve je mogoče razbrati, da če bi zakonodajalec Unije imel namen oddaljiti se od sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101, bi to izrecno navedel.
32. Nazadnje je treba v zvezi s členom 6 Uredbe št. 987/2009, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, ugotoviti, da določa, da v primeru različnih stališč nosilcev ali organov dveh ali več držav članic o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, začasno velja ena zakonodaja na področju socialne varnosti.(26) Mislim, da ni mogoče meniti, da je zakonodajalec Unije s to določbo nameraval omejiti zavezujoči učinek dokumentov iz člena 5 navedene uredbe. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se navedeni člen 6 v skladu z odstavkom 1 uporablja, „[č]e v [Uredbi št. 987/2009] ni določeno drugače“.(27)
33. Na podlagi navedenega je treba po mojem mnenju šteti, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem Uredbe št. 987/2009 in zlasti njenega člena 5(1) želel zgolj kodificirati sodno prakso Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101. Zato menim, da se navedena sodna praksa smiselno uporablja za prenosljive dokumente A1.
34. Naj poleg tega dodam, da bi razlaga člena 5(1) Uredbe št. 987/2009, ki bi zavezujoči učinek prenosljivega dokumenta A1 omejila samo na nosilce socialnega zavarovanja držav članic, tej določbi lahko odvzela polni učinek. Kot je Sodišče ugotovilo v zvezi s potrdilom E 101, če bi se dopustilo, da bi lahko pristojni nacionalni nosilec s tem, da zadevo predloži sodišču države članice gostiteljice zadevnega delavca, pod katero ta nosilec spada, dosegel, da se navedeno potrdilo razglasi za neveljavno, bi lahko bil sistem, ki temelji na lojalnem sodelovanju med pristojnimi nosilci držav članic, ogrožen.(28)
35. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je Sodišče, čeprav v prejšnjem pravnem okviru, ki sta ga urejali uredbi št. 1408/71 in št. 574/72, ni bilo določbe, ki bi ustrezala členu 5(1) Uredbe št. 987/2009, v svoji sodni praksi o zavezujočem učinku potrdila E 101 oprlo zlasti na spoštovanje načela uporabe ene zakonodaje na področju socialne varnosti, ki je navedeno v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71 (ki ustreza sedanjemu členu 11(1) Uredbe št. 883/2004(29)), in načela pravne varnosti za osebe, ki se gibljejo v Uniji, ter na obveznosti, ki izhajajo iz načela lojalnega sodelovanja med državami članicami, navedenega v členu 4(3) PEU.(30) Menim, da te ugotovitve še naprej v celoti veljajo v okviru uredb št. 883/2004 in št. 987/2009.
36. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 5(1) Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da je prenosljivi dokument A1, ki ga je izdal pristojni nosilec države članice v skladu s členom 19(2) te uredbe in ki potrjuje, da je delavec vključen v sistem socialne varnosti te države članice v skladu z določbo iz naslova II Uredbe št. 883/2004, dokler se ne umakne ali razglasi za neveljaven, zavezujoč za sodišče – v smislu člena 267 PDEU – druge države članice.(31)
B. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
37. Drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki se postavlja, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, se deli na dva dela, ki se nanašata na dva prav posebna primera. S prvim delom predložitveno sodišče sprašuje o zavezujočem učinku prenosljivega dokumenta A1, če je bil sprožen postopek pred Upravno komisijo (drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a)). Z drugim delom navedeno sodišče sprašuje, ali ima prenosljivi dokument A1 zavezujoči učinek, če je bil izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, in če je tako, ali ima dokument v tem primeru retroaktivni učinek (drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b)). Ta dva primera bom obravnaval enega za drugim.
1. Prvi primer: postopek pred Upravno komisijo (drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a))
38. S točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje predložitveno sodišče sprašuje o zavezujočem učinku prenosljivega dokumenta A1, če v predhodnem postopku pred Upravno komisijo ni prišlo niti do dogovora niti do umika spornih dokumentov.
39. Predložitveno sodišče v obrazložitvi navaja, da je namen tega vprašanja ugotoviti, ali „dokument vsaj po opravljenem postopku pred Upravno komisijo, v katerem ni prišlo niti do dogovora (v tem smislu, da sedaj nosilca obeh držav članic izhajata iz veljavnosti in točnosti potrdila) niti do umika spornega dokumenta (zato, ker Upravna komisija ni izdala ustreznega priporočila, ali pa zato, ker nosilec, ki je izdal potrdilo, priporočila ne upošteva), nima več zavezujočega učinka in je omogočena izvedba postopka za ugotovitev obstoja obveznosti vključitve v zavarovanje“.
40. Iz predložitvene odločbe in stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da sta v obravnavanem primeru zadevni državi članici zadevo predložili Upravni komisiji, ki je izdala sklep o umiku zadevnih prenosljivih dokumentov A1. Iz njih izhaja tudi, da pristojni madžarski nosilec po postopku pred to komisijo navedenih dokumentov ni umaknil.(32)
41. V teh okoliščinah menim, da je treba točko (a) drugega vprašanja za predhodno odločanje razumeti tako, da je njen namen v bistvu ugotoviti, ali je prenosljivi dokument A1 zavezujoč tudi v položaju, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, v katerem je Upravna komisija izdala sklep o umiku tega dokumenta, vendar ga izdajatelj ni umaknil.(33)
42. Zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg ter avstrijska, belgijska, češka(34) in francoska vlada v bistvu predlagajo, da se na to vprašanje odgovori nikalno. V zvezi s tem se ta stranka in zainteresirane strani sklicujejo zlasti na kršitev načela lojalnega sodelovanja med državami članicami iz člena 4(3) PEU, kadar izdajatelj prenosljivega dokumenta A1 ne prekliče ali umakne v skladu s sklepom Upravne komisije. Druge stranke in zainteresirane strani, ki so Sodišču predložile stališča, pa trdijo, da postopek pred Upravno komisijo ne more vplivati na zavezujoči učinek prenosljivega dokumenta A1. Tako menim tudi jaz, in sicer iz razlogov, ki sledijo.
43. Najprej je treba ugotoviti, da se ta zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba A‑Rosa Flussschiff,(35) ker sta v obravnavanem primeru zadevni državi članici sprožili postopek pred Upravno komisijo, ki je izdala sklep o umiku zadevnih prenosljivih dokumentov A1.(36) Vendar menim, da ta razlika ne more spremeniti ugotovitve iz navedene sodbe, ki temelji na ustaljeni sodni praksi Sodišča,(37) v skladu s katero potrdilo E 101 (postalo prenosljivi dokument A1) zavezuje tako nosilce socialne varnosti države članice, v kateri se delo opravlja, kot sodišča te države članice.
44. Menim namreč, da bi razlaga člena 5(1) Uredbe št. 987/2009, v skladu s katero prenosljivi dokument A1 v položaju, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, izgubi zavezujoči učinek, v bistvu pomenila, da se sklepom, ki jih izda Upravna komisija, prizna zavezujoča narava. Po mojem mnenju tak rezultat ni v skladu s sedanjim pravnim okvirom.
45. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi Romano(38) ugotovilo, da tako iz primarnega prava s področja pristojnosti, ki jih Svet Evropske unije podeli Komisiji za izvajanje pravil, ki jih določi on, kot iz pravosodnega sistema, vzpostavljenega s Pogodbo [EGS], izhaja, da organa, kot je Upravna komisija, Svet ne more pooblastiti za sprejetje „normativnih aktov“. Po navedbah Sodišča odločba takega organa, čeprav je lahko v pomoč institucijam, zadolženim za izvajanje prava Unije, teh institucij ne more zavezati, da bi pri izvajanju pravil Unije uporabile nekatere metode ali sprejele neke razlage. Sodišče je iz tega sklepalo, da sporna odločba, ki jo je sprejela navedena upravna komisija, predložitvenega sodišča „ne zavezuje“.(39)
46. Čeprav se je po spremembah primarnega prava, zlasti z Lizbonsko pogodbo, seveda dovoljeno vprašati, ali se ta sodna praksa še naprej uporablja, zlasti v zvezi z možnostjo, da se na organ, kot je Upravna komisija, prenese pristojnost sprejemanja aktov s pravnim učinkom,(40) ni nobene podlage za domnevo, da je zakonodajalec Unije dejansko imel namen Upravni komisiji dodeliti tako pristojnost.
47. Člen 72 Uredbe št. 883/2004, v katerem so naštete naloge Upravne komisije, v točki (a) namreč določa, da navedena komisija „[o]bravnava vsa vprašanja v zvezi z uporabo in razlago, ki izhajajo iz določb [Uredbe št. 883/2004] ali [Uredbe št. 987/2009] ali iz sporazumov ali dogovorov, sklenjenih v skladu z njimi, brez poseganja v pravice organov, nosilcev in oseb, da uveljavljajo te pravice v postopkih in pred sodišči, ki jih predvidevajo zakonodaje držav članic, [Uredba št. 883/2004] ali Pogodba“.(41) Sodišče je v zvezi s skoraj enako določbo iz člena 43 stare uredbe št. 3 odločilo,(42) da je „avtoriteta sklepov [Upravne komisije] opredeljena v samem besedilu navedenega člena 43“ in da „to besedilo ne posega v pooblastila sodišč, pristojnih za presojo veljavnosti in vsebine določb [navedene uredbe št. 3], v odnosu do katerih imajo sklepi [te komisije] samo vrednost mnenja“.(43)
48. Poleg tega v zvezi z uvedbo postopka pred Upravno komisijo člen 76(6) Uredbe št. 883/2004 določa, da če rešitve ni mogoče najti v razumnem roku, zadevni organi lahko pozovejo to komisijo, da posreduje. Člen 5(4) Uredbe št. 987/2009 polega tega določa, da Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.(44) Besedi „skuša uskladiti“, ki sta uporabljeni tudi v členu 6(3) Uredbe št. 987/2009 in Sklepu A1 Upravne komisije,(45) po mojem mnenju jasno izražata nezavezujočo naravo postopka pred to komisijo.(46)
49. Menim, da tudi sodna praksa Sodišča v zvezi s potrdilom E 101 temelji na predpostavki, da sklepi Upravne komisije nimajo zavezujočega učinka. Sodišče je s to sodno prakso opredelilo možnosti, ki jih ima država članica, kadar se z eno ali več državami članicami ne strinja o tem, katera zakonodaja se v konkretnem primeru uporablja na področju socialne varnosti.(47) Po mnenju Sodišča je treba najprej vzpostaviti dialog z nosilcem izdajateljem zadevnega dokumenta. Če se zadevni nosilci ne bi sporazumeli, jim je nato na voljo postopek pri Upravni komisiji. Nazadnje, če tej komisiji mnenj pristojnih nosilcev ne uspe uskladiti, državi članici gostiteljici ostaja možnost – ne da bi to vplivalo na morebitna pravna sredstva, ki obstajajo v državi članici, iz katere izhaja nosilec izdajatelj – da pri Sodišču uvede postopek zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 259 PDEU.(48) Nasprotno pa Sodišče v teh okoliščinah ne omenja možnosti, da se na podlagi člena 263 PDEU zoper sklep Upravne komisije vloži ničnostna tožba, kar bi bilo po mojem mnenju logično, če bi Sodišče menilo, da imajo sklepi te komisije zavezujoč učinek.(49)
50. Na podlagi navedenega ugotavljam, da v sedanjem stanju ureditve, ki jo vzpostavljata uredbi št. 883/2004 in št. 987/2009, sklepi Upravne komisije v zvezi s spori med dvema ali več državami članicami o zakonodaji, ki se uporablja v konkretnem primeru, nimajo zavezujočega učinka. Iz tega po mojem mnenju sledi, da postopek pred Upravno komisijo ne more vplivati na zavezujoči učinek prenosljivega dokumenta A1.
51. Drugače povedano, menim, da tudi v položaju, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, v katerem sta zadevni državi članici v skladu s členom 76(6) Uredbe št. 883/2004 in členom 5(4) Uredbe št. 987/2009(50) zadevo predložili Upravni komisiji in je ta izdala sklep o umiku prenosljivega dokumenta A1, je ta dokument zavezujoč, dokler ga izdajatelj ne umakne ali razglasi za neveljaven.
52. Menim, da to velja, tudi če država članica, iz katere je izdajatelj, morda ne bi izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, v okviru postopka pred Upravno komisijo. Če država članica gostiteljica meni, da prva država članica ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije, lahko vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU ali pozove Komisijo, naj ukrepa proti zadevni državi članici.(51)
53. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (a), odgovori, da je prenosljivi dokument A1 zavezujoč tudi v položaju, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, v katerem je Upravna komisija izdala sklep o umiku tega dokumenta, vendar ga izdajatelj ni umaknil.
2. Drugi primer: retroaktivni učinek prenosljivega dokumenta A1 (drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b))
54. S točko (b) drugega vprašanja za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je prenosljivi dokument A1 zavezujoč tudi, če je bil izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, in če je tako, ali ima navedeni dokument retroaktivni učinek.
55. Najprej ugotavljam, da to vprašanje ni hipotetične narave, kot trdi madžarska vlada. Ta vlada zlasti trdi, da v zadevnem primeru ni dokazano, da je pristojni madžarski nosilec prenosljive dokumente A1 izdal retroaktivno, potem ko so avstrijski organi ugotovili, da za zadevne delavce velja avstrijski sistem socialne varnosti.
56. Spomniti je treba, da je v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU Sodišče pristojno za odločanje o razlagi akta Skupnosti zgolj na podlagi dejstev, ki jih navede nacionalno sodišče. Zato Sodišče ni pristojno za odločanje o dejstvih v postopku v glavni stvari, saj je za to nalogo izključno pristojno nacionalno sodišče.(52) Predložitveno sodišče pa v predložitveni odločbi navaja, da so bili zadevni prenosljivi dokumenti A1 izdani deloma za nazaj in deloma po vključitvi zadevnih delavcev v avstrijski sistem socialne varnosti.(53) Iz tega sledi, da je treba odgovoriti na točko (b) drugega vprašanja za predhodno odločanje.
57. Tako kot družbe Alpenrind, Martin‑Meat in Martimpex‑Meat, češka, irska, madžarska in poljska vlada ter Komisija – in drugače kot zavod za zdravstveno zavarovanje Salzburg ter avstrijska, belgijska, nemška(54) in francoska vlada – menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, namreč menim, da je prenosljivi dokument A1 zavezujoč, tudi če je bil izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, in če je tako, lahko ima retroaktivni učinek.
58. Kot navaja predložitveno sodišče, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da potrdilo E 101 lahko ima retroaktivne učinke. Sodišče je tako ugotovilo, da pristojni nosilec s tem, da izda tako potrdilo, samo izjavi, da za zadevnega delavca za konkretno obdobje, v katerem opravlja delo na ozemlju druge države članice, še naprej velja zakonodaja države članice, iz katere prihaja ta nosilec. Po mnenju Sodišča pa se taka izjava, čeprav naj bi se po možnosti izdala pred začetkom zadevnega obdobja, lahko izda tudi med tem obdobjem ali celo po njegovem izteku. V teh okoliščinah nič ne nasprotuje temu, da ima potrdilo E 101 glede na okoliščine primera retroaktivne učinke.(55)
59. Menim, da se ta sodna praksa smiselno uporablja v novem pravnem okviru.(56) V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 15 Uredbe št. 987/2009, ki se med drugim nanaša na postopek za uporabo člena 12 Uredbe št. 883/2004, v odstavku 1 izrecno določa, da „delodajalec oziroma zadevna oseba sama, če ne opravlja dejavnosti kot zaposlena oseba, obvesti pristojnega nosilca v državi članici, katere zakonodaja se uporablja, o osebi, ki opravlja svojo dejavnost v državi članici, ki ni pristojna država članica v skladu z naslovom II [Uredbe št. 883/2004]; če je le mogoče, se o tem obvešča vnaprej. Ta nosilec izda zadevni osebi potrdilo iz člena 19(2) [Uredbe št. 987/2009] in nosilcu, ki ga imenuje pristojni organ države članice, v kateri se opravlja dejavnost, nemudoma da na voljo informacije o zakonodaji, ki se v skladu s […] členom 12 [Uredbe št. 883/2004] uporablja za to osebo“.(57)
60. Vendar predložitveno sodišče sprašuje, ali ima prenosljivi dokument A1 zavezujoči učinek tudi, če je bil izdan šele po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice. Po mnenju tega sodišča bi se namreč lahko menilo, da so tudi akti, s katerimi se ugotovi taka vključitev, „dokumenti“ iz člena 5(1) Uredbe št. 987/2009, kar bi pomenilo, da imajo tudi ti akti zavezujoče učinke za organe drugih držav članic.
61. Navedeno sklepanje me ne prepriča.
62. Prvič, menim, da taka razlaga ni v skladu z besedilom Uredbe št. 987/2009. Naj spomnim, člen 5(1) navedene uredbe se nanaša na dokumente, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, ter dokazila.(58) Odločba o vključitvi osebe v sistem socialne varnosti države članice pa ne „potrjuje“ položaja te osebe v smislu člena 5(1) Uredbe št. 987/2009, ampak je po mojem mnenju njen namen določiti pravni položaj te osebe. Poleg tega v skladu s členom 19(2) Uredbe št. 987/2009 pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu z določbo iz naslova II Uredbe št. 883/2004, na zahtevo zadevne osebe ali delodajalca potrdi uporabo te zakonodaje.(59) Odločba, s katero se ugotovi vključitev osebe v sistem socialne varnosti države članice, pa ni izdana „na zahtevo zadevne osebe ali delodajalca“ v smislu zadnje določbe, temveč na pobudo zadevnih organov.
63. Drugič, kot sem že navedel v teh sklepnih predlogih, je treba šteti, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem člena 5(1) Uredbe št. 987/2009 želel kodificirati sodno prakso Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101.(60) Vendar se ta sodna praksa nanaša samo na potrdilo E 101 (postalo prenosljivi dokument A1) in ne na druge vrste dokumentov.(61) Poleg tega v teh okoliščinah menim, da se je sodba Banks in drugi nanašala na podoben položaj, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, v katerem so bila zadevna potrdila E 101 vsaj deloma izdana po tem, ko so bili zadevni delavci vključeni v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice.(62) Vendar ta okoliščina ni vplivala na presojo Sodišča, v skladu s katero so navedena potrdila imela zavezujoči učinek.
64. Tretjič, menim, da bi lahko razlaga, v skladu s katero se odločba, s katero se ugotovi vključitev osebe v sistem socialne varnosti države članice, šteje za „dokument“ iz člena 5(1) Uredbe št. 987/2009, imela neprimerne ali celo poljubne posledice. Kot trdi poljska vlada, bi namreč lahko tak pristop sprožil tekmovanje med organi držav članic, kateri bo prvi izdal odločbo o vključitvi v svoj sistem socialne varnosti, kar bi lahko ogrozilo pravno varnost zadevnih oseb.(63) Po takem scenariju bi namreč bilo v finančnem interesu držav članic, da so prve.
65. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b), odgovori, da je prenosljivi dokument A1 zavezujoč tudi, če je bil izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, in če je tako, lahko ima retroaktivni učinek.
66. V zvezi s tem naj dodam, da vprašanje, ali je izdajatelj s tem, da je izdal prenosljivi dokument A1 po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice, morda kršil obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU oziroma ali bi zadevni organi v takem položaju morali uporabiti člen 6 Uredbe št. 987/2009, ne vpliva na zavezujoči učinek, ki ga ima navedeni dokument.(64) Naj spomnim, če država članica meni, da druga država članica ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije, lahko vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU.(65)
C. Tretje vprašanje za predhodno odločanje
1. Predmet vprašanja za predhodno odločanje in predlagane razlage
67. Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago pogoja glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.(66) Predložitveno sodišče navaja, da se to vprašanje postavlja le, če bi prenosljivi dokument A1 pod določenimi pogoji imel samo omejen zavezujoči učinek. Glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, na tretje vprašanje za predhodno odločanje načeloma ni treba odgovoriti.
68. Kljub temu bom za vsak primer in glede na to, da je tretje vprašanje za predhodno odločanje v središču spora med Republiko Avstrijo in Madžarsko, ki je ozadje spora o glavni stvari,(67) v nadaljevanju predstavil ugotovitve o tem vprašanju.
69. V skladu s členom 12(1) Uredbe št. 883/2004 „[z]a osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja svojo dejavnost in jo ta delodajalec napoti v drugo državo članico, da opravlja delo v imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države članice, pod pogojem, da predvideno trajanje takega dela ne presega 24 mesecev in če oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“.(68) V spornem obdobju v obravnavani zadevi je bilo besedilo, „če oseba ni poslana, da nadomesti drugo osebo“, nadomeščeno z besedilom, „če ta oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“.(69)
70. Predložitveno sodišče dvomi o obsegu tega pogoja glede nenadomestitve in zlasti o tem, ali se ta pogoj krši v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, v katerem do nadomestitve ne pride v obliki napotitve od istega delodajalca, ampak od drugega delodajalca. V zvezi s tem to sodišče navaja, da osebe, ki jih je v spornem obdobju napotila družba Martimpex‑Meat, sicer dejansko niso nadomestile nobenega delavca te družbe, vendar pa so verjetno nadomestile delavce družbe Martin‑Meat.(70) Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje, ali je v zvezi s tem pomembno, ali imata oba delodajalca sedež v isti državi članici (tretje vprašanje za predhodno odločanje, točka (a)) oziroma ali med navedenima delodajalcema obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi (tretje vprašanje za predhodno odločanje, točka (b)).
71. V zvezi z razlago pogoja glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 se pred Sodiščem zagovarjata dve tezi.
72. V skladu s prvim pristopom, ki ustreza stališču zavoda za zdravstveno zavarovanje Salzburg, avstrijske, belgijske, češke, nemške in francoske vlade ter Komisije, pogoj glede nenadomestitve nasprotuje kakršni koli nadomestitvi napotenih delavcev, ne glede na to, ali delavce napotuje isti delodajalec ali različni delodajalci. Iz tega naj bi sledilo, da ta pogoj ni izpolnjen, kadar delodajalec B delavca napoti v drugo državo članico na delo, ki ga je prej opravljal delavec, ki ga je tja napotil delodajalec A, ne glede na to, ali imata oba delodajalca sedež v isti državi članici oziroma ali med njima obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi. Ta široka razlaga pogoja glede nenadomestitve se smiselno ujema z razlago iz praktičnega vodnika Upravne komisije.(71)
73. V skladu z drugim pristopom, ki ustreza stališču družbe Alpenrind ter madžarske in poljske vlade, je treba pogoj glede nenadomestitve razlagati ožje. Ta pogoj naj namreč ne bi bil kršen, kadar delavce napotujejo različni delodajalci, ne glede na to, ali imajo v zvezi s tem zadevni delodajalci sedež v isti državi članici.(72)
74. Pristopa temeljita na zelo različnih pogledih. V skladu s prvim pristopom je treba pogoj glede nenadomestitve obravnavati ne le z vidika države članice izvora, ampak tudi z vidika države članice gostiteljice. Ta pogoj naj bi torej nasprotoval temu, da določene naloge ali funkcije v državi članici gostiteljici stalno opravljajo napoteni delavci, ki niso vključeni v sistem socialne varnosti te države članice.
75. Ta pristop v praksi po eni strani pomeni, da se delodajalec B ne more sklicevati na ureditev iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 v primeru napotitve svojih delavcev v drugo državo članico, da opravijo storitev, če bi delodajalec A pred tem uporabil to ureditev za zagotavljanje iste storitve v tej državi članici. Po drugi strani prejemnik storitve v državi članici gostiteljici (v tem primeru družba Alpenrind) v skladu s tem pristopom ne more skleniti zaporednih in ločenih pogodb z različnimi podjetji za ista dela, ki jih opravljajo napoteni delavci, ki niso vključeni v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice.
76. Drugi pristop pa temelji na pogledu, ki ga imata država članica izvora in delodajalec, ki napoti delavce. V skladu s tem pristopom je pomembno samo, ali so bili z vidika navedenega delodajalca napoteni delavci nadomeščeni ali ne.
77. Najprej je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče ni podalo nobene navedbe v smislu, da bi dejansko stanje v sporu o glavni stvari, o katerem odloča, lahko pomenilo goljufijo ali zlorabo pravice.(73) Zato izhajam iz predpostavke, da se tretje vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na posebne primere goljufije ali zlorabe.
78. Nato je treba ugotoviti, da predložitvena odločba ne vsebuje nobene navedbe v smislu, da naj bi v obravnavanem primeru obstajale personalne in/ali organizacijske vezi med zadevnima delodajalcema, to je družbama Martin‑Meat in Martimpex‑Meat, in če bi bilo tako, o naravi takih vezi.(74) Kljub temu predložitveno sodišče s točko (b) tretjega vprašanja za predhodno odločanje sprašuje o tem, kaj pomeni obstoj takih vezi med zadevnima delodajalcema za razlago člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.(75)
79. V analizi, ki sledi, bom na prvem mestu preučil, ali pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, če med zadevnima delodajalcema ni personalnih in/ali organizacijskih vezi, nasprotuje temu, da delodajalec napoti delavca v drugo državo članico, da opravi delo, ki ga je pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil drug delodajalec (oddelek 2).
80. Že takoj naj navedem, da je na to vprašanje po mojem mnenju treba odgovoriti nikalno. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, namreč menim, da široka razlaga pogoja glede nenadomestitve ni utemeljena in da delodajalcu B nič ne preprečuje, da bi izvedel napotitev v skladu s členom 12(1) Uredbe št. 883/2004, če je delodajalec A pred tem izvedel tako napotitev.
81. Na drugem mestu bom preučil dela (a) in (b) tretjega vprašanja za predhodno odločanje, s katerima predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko okoliščine, v katerih imata delodajalca po eni strani sedež v isti državi članici in po drugi strani personalne in/ali organizacijske vezi, spremenijo odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje. V zvezi s tem bom, prvič, pojasnil razloge, zaradi katerih menim, da kraj sedeža vsakega od zadevnih delodajalcev ni upošteven za namene pogoja glede nenadomestitve (oddelek 3). Drugič, na kratko bom obravnaval primer, v katerem med zadevnima delodajalcema obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi (oddelek 4).
2. Razlaga člena 12(1) Uredbe št. 883/2004
a) Ureditev iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004
82. Določbe iz naslova II Uredbe št. 883/2004, ki zajemajo člen 12(1), tvorijo popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, katerih cilj je ta, da za delavce, ki se gibljejo v Uniji, velja sistem socialne varnosti samo ene države članice, da se tako preprečijo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo.(76)
83. Člen 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 določa splošno pravilo navezne okoliščine, v skladu s katerim za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici, velja zakonodaja te države članice (lex loci laboris).(77) V skladu s členom 12(1) navedene uredbe za osebo, ki jo je njen delodajalec napotil v drugo državo članico, kljub temu še naprej velja zakonodaja države članice izvora. Drugače povedano, v členu 12(1) Uredbe št. 883/2004 je določena možnost, ki jo ima delodajalec, da pod določenimi pogoji svoje delavce napoti v drugo državo članico, ne da bi moral te delavce vključiti v sistem socialne varnosti te druge države članice.
84. Namen tega člena 12(1) je zlasti spodbujati svobodo opravljanja storitev v korist podjetij, ki jo uresničujejo tako, da napotijo delavce v države članice, v katerih nimajo sedeža. Njegov namen je namreč odpravljanje ovir, ki lahko preprečujejo prosto gibanje delavcev, ter spodbujanje gospodarske prepletenosti in hkrati preprečevanje upravnih zapletov, zlasti za delavce in podjetja.(78)
85. Pojasniti je treba, da v nasprotju s trditvami zavoda za zdravstveno zavarovanje Salzburg, avstrijske, belgijske, češke, nemške in francoske vlade ter Komisije člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 ni mogoče šteti za „izjemo“. Ta člen, kot namreč izrecno izhaja iz njegovega naslova, pomeni posebno pravilo, ki se nanaša na poseben položaj, ki upravičuje drugo merilo navezne okoliščine.(79) V teh okoliščinah je Sodišče v zvezi s členom 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 (predhodnik člena 12(1) Uredbe št. 883/2004) ugotovilo, da bi se „[v] nekaterih posebnih položajih […] namreč z običajno uporabo splošnega pravila iz člena 13(2)(a) [sedanjega člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004] [Uredbe št. 1408/71] lahko ne preprečili, temveč nasprotno, povzročili administrativni zapleti za delavca in tudi za delodajalca ter organe socialne varnosti, ki bi lahko ovirali prosto gibanje oseb, zajetih s to uredbo […]. Posebna pravila za take primere so med drugim določena v členu 14 Uredbe št. 883/2004 [sedanji člen 12 Uredbe št. 883/2004]“.(80)
86. Menim, da v teh okoliščinah ni nobenega razloga za posebej ozko razlago člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.
b) Pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004
87. V skladu s členom 12(1) Uredbe (ES) št. 883/2004 za napoteno osebo še naprej velja sistem socialne varnosti države članice izvora, zlasti če ta oseba „ni poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“.
88. Tega pogoja glede nenadomestitve v prvotni različici člena 13(a) Uredbe št. 3 (predhodnik člena 12(1) Uredbe št. 883/2004) ni bilo, ampak je bil v besedilo navedene določbe vstavljen z Uredbo št. 24/64/EGS.(81) Iz prve uvodne izjave zadnjenavedene uredbe izhaja, da je „pri uporabi člena 13(a) Uredbe št. 3 o zakonodaji, ki se uporablja za napotene delavce, prišlo do določenih zlorab, zato je treba to določbo spremeniti, da se te zlorabe preprečijo in lahko za napotene delavce še naprej velja zakonodaja države, v kateri so običajno zaposleni“.
89. Kakor razumem razvoj pogoja glede nenadomestitve, je bil namen zakonodajalca Unije s tem pogojem odpraviti očitno vrzel v Uredbi št. 3, zaradi katere so se nekateri delodajalci izognili pogoju v zvezi s trajanjem napotitve(82) in zagotovili potrebno kroženje napotenega osebja, da je za to osebje še naprej veljala zakonodaja države članice izvora, v kateri so bili socialni prispevki nižji kot v državi članici gostiteljici.(83) Pogoj glede nenadomestitve se je nato brez bistvenih sprememb ohranil v členu 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in nato členu 12(1) Uredbe št. 883/2004.(84)
90. V tej zadevi se postavlja vprašanje, ali je zakonodajalec Unije z uvedbo pogoja glede nenadomestitve želel preprečiti tudi druge položaje, ne le položaj, v katerem isti delodajalec poskrbi za kroženje napotenega osebja, da se obide pogoj v zvezi s trajanjem napotitve, in zlasti, ali je želel prepovedati zaporedne napotitve, ki jih izvedejo različni delodajalci.
91. Po mojem mnenju ni tako.
92. Prvič, ne v besedilu uredb št. 3, 1408/71 in 883/2004 ne v z njimi povezanih pripravljalnih dokumentih ne vidim nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je zakonodajalec to želel.
93. Čeprav besedilo člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, v skladu s katerim napotena oseba ne sme biti „poslana, da nadomesti drugo napoteno osebo“, ni povsem nedvoumno, kljub temu menim, da govori v prid razlagi, v skladu s katero namen pogoja glede nenadomestitve ni preprečiti zaporedne napotitve, ki jih izvedejo različni delodajalci. Dobesedno gledano izraz „poslana, da nadomesti“, iz vseh jezikovnih različic člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, razen različice v nemškem jeziku, po mojem mnenju namreč pomeni, da delodajalec delavca napoti, da bi nadomestil drugega napotenega delavca.(85)
94. Vendar razen v primeru zlorabe namen napotitve, ki jo izvede delodajalec B, ni nadomestiti delavca, ki ga je napotil delodajalec A. Namen napotitve je opraviti storitev v državi članici gostiteljici. Naj v zvezi s tem dodam, da ni gotovo niti to, ali je delodajalec B seznanjen s prejšnjo napotitvijo, ki jo je izvedel delodajalec A.(86)
95. Poleg tega menim, da izraz „poslana, da nadomesti“, potrjuje trditev, da je treba pogoj glede nenadomestitve obravnavati samo z vidika delodajalca, ki napoti delavca. Naj spomnim, člen 12(1) Uredbe št. 883/2004 določa, pod katerimi pogoji lahko ta delodajalec svoje delavce napoti v drugo državo članico, ne da bi jih moral vključiti v njen sistem socialne varnosti.(87) V zvezi s tem ta določba določa pogoj, da (navedeni delodajalec) napotene osebe ne sme napotiti, da nadomesti drugo napoteno osebo. Torej je pogoj glede nenadomestitve napisan z vidika delodajalca, ki napoti delavca.
96. Zato menim, da ni „nadomestitve“ v smislu člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, kadar delodajalec B napoti delavca na delo, ki ga je pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil delodajalec A. Drugače povedano, menim, da delodajalcu B nič ne preprečuje take napotitve. Iz tega tudi sledi, da prejemniku storitve v državi članici gostiteljici ni prepovedano skleniti zaporednih in ločenih pogodb z različnimi podjetji za ista dela, ki jih opravljajo napoteni delavci, ki niso vključeni v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice.
97. Naj v zvezi s tem dodam, da bi nasprotna razlaga povzročila, da bi bil delodajalec B v slabšem položaju kot delodajalec A samo zato, ker je slednji prvi uporabil možnost iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 (načelo „kdor prvi pride, prvi melje“). Vendar mislim, da ni mogoče šteti, da je zakonodajalec želel doseči tak rezultat. Zato menim, da bi taka razlaga v navedeno določbo vnesla nov pogoj, ki ne izhaja iz njenega besedila, kar bi bilo po mojem mnenju v nasprotju z načelom pravne varnosti zadevnih oseb.(88)
98. V teh okoliščinah je treba šteti, da je zakonodajalec Unije, ko je sprejel Uredbo št. 883/2004, odlično poznal problematiko nadomestitve napotenih delavcev in se tudi zavedal potencialnih ekonomskih prednosti, ki jih člen 12(1) navedene uredbe prinaša delodajalcu in podredno njegovemu pogodbenemu partnerju v državi članici gostiteljici. Če bi hotel preprečiti zaporedne napotitve, ki jih izvedejo različni delodajalci, bi to nedvomno naredil z dosti jasnejšimi besedami.
99. Drugič, v zvezi s ciljem preprečevanja zlorab mislim, da ni mogoče na splošno meniti, da gre za zlorabo, kadar delodajalec B v skladu s členom 12(1) Uredbe št. 883/2004 svoje delavce napoti na delo, ki so ga pred tem opravljali delavci, ki jih je napotil delodajalec A. Naj poleg tega spomnim, da v takem primeru ni nujno, da delodajalec B ve za prejšnjo napotitev, ki jo je izvedel delodajalec A.(89)
100. Tretjič, menim, da lahko široka razlaga pogoja glede nenadomestitve, v skladu s katero bi ta pogoj vključeval tudi zaporedne napotitve od različnih delodajalcev, ogrozi cilje člena 12(1) Uredbe št. 883/2004. Naj spomnim, da je namen te določbe zlasti spodbujanje svobode opravljanja storitev in prostega gibanja delavcev ter spodbujanje gospodarske prepletenosti in hkrati preprečevanje upravnih zapletov, zlasti za delavce in podjetja.(90)
101. Široka razlaga pogoja glede nenadomestitve bi v praksi pomenila morebitno negotovost delodajalca, ko napoti delavca, ali položaj napotenega delavca spada na področje uporabe člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 ali ne in posledično ali za navedenega delavca med napotitvijo velja sistem socialne varnosti države članice izvora ali države članice gostiteljice. Delodajalec B bi namreč lahko upravičeno menil, da so pogoji iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 izpolnjeni. Če pa se nato izkaže, da je zadevno delo v državi članici gostiteljici pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil delodajalec A, mora v skladu s to razlago delodajalec B sprejeti, da za delavca, ki ga napotuje, velja sistem države članice gostiteljice. Tako bi bilo, čeprav bi pristojni nosilec v državi članici izvora izdal prenosljivi dokument A1, ki potrjuje, da je navedeni delavec vključen v sistem socialne varnosti te države članice.(91)
102. Tak razvoj bi lahko zelo spremenil ekonomske pogoje, v katerih delodajalec B opravlja storitve v državi članici gostiteljici,(92) in bi poleg tega delodajalcu B in zadevnemu delavcu povzročil upravne zaplete zlasti v zvezi z vključitvijo navedenega delavca v sistem države članice gostiteljice, zahtevkom za vračilo prispevkov, plačanih v državi izvora, in s tem, da bi izdajatelj umaknil prenosljivi dokument A1. Menim, da obstoj take negotovosti za delodajalca B ni v skladu z načelom pravne varnosti ter lahko ogrozi svobodo opravljanja storitev in prosto gibanje delavcev v Uniji v nasprotju z namenom člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.
103. Glede na vse navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 ne nasprotuje temu, da delodajalec napoti delavca na delo, ki ga je pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil drug delodajalec.
104. Zaradi celovitosti naj poudarim, da je razlaga člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, ki jo zagovarjam, drugačna od razlage, ki jo je podala Upravna komisija.(93) V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da lahko zakonodajalec Unije navedeno uredbo spremeni, če želi pogoj glede nenadomestitve iz te določbe razširiti na zaporedne napotitve, ki jih izvedejo različni delodajalci. V obstoječem pravnem okviru pa ne vidim nobene podlage za takšen izid.
3. Primer, v katerem imata delodajalca sedež v isti državi članici (tretje vprašanje za predhodno odločanje, točka (a))
105. S točko (a) tretjega vprašanja za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko okoliščina, da imata zadevna delodajalca sedež v isti državi članici, spremeni odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje.
106. Po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno.
107. Zgornja analiza namreč ni razkrila nobenega elementa, ki bi upravičil razlikovanje zadevnih delodajalcev glede na kraj njunega sedeža. Zato menim, da pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 ne nasprotuje temu, da delodajalec napoti delavca na delo, ki ga je pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil drug delodajalec, ne glede na to, ali imata navedena delodajalca sedež v isti državi članici ali ne.
108. Zato Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje, točka (a), odgovori, da za namene tretjega vprašanja za predhodno odločanje ni pomembno, ali imata zadevna delodajalca sedež v isti državi članici.
4. Primer, v katerem med delodajalcema obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi (tretje vprašanje za predhodno odločanje, točka (b))
109. S točko (b) tretjega vprašanja za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko okoliščina, da med zadevnima delodajalcema obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi, spremeni odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje.
110. Spomniti je treba, da se analiza, ki sem jo predstavil v zvezi z razlago pogoja glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004, nanaša na primer, v katerem med zadevnima delodajalcema ni personalnih in/ali organizacijskih vezi.(94) Naj poleg tega spomnim, da predložitveno sodišče ni podalo nobene navedbe o tem, da bi v obravnavanem primeru med zadevnima delodajalcema obstajale personalne in/ali organizacijske vezi, in če bi bilo tako, o naravi takih vezi.(95)
111. V teh okoliščinah samo ugotavljam, da je treba po mojem mnenju, če med zadevnimi delodajalci obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi, preučiti, ali je namen napotitev, ki so jih izvedli navedeni delodajalci, obiti pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004. Naj spomnim, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča posamezniki ne morejo sklicevati na predpise Unije za namen goljufije ali zlorabe in uporabe predpisov prava Unije ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala zlorabe gospodarskih subjektov.(96)
112. Vendar predložitveno sodišče ni podalo nobene navedbe, da bi dejstva v sporu o glavni stvari, o katerem odloča, lahko pomenila goljufijo ali zlorabo pravice.(97) V teh okoliščinah menim, da Sodišču o tem ni treba dalje odločati.
113. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje, točka (b), odgovori, da je treba, če med zadevnimi delodajalci obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi, preučiti, ali je namen napotitev, ki so jih izvedli navedeni delodajalci, obiti pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.
V. Predlog
114. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija), odgovori:
1. Člen 5(1) Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012, je treba razlagati tako, da je prenosljivi dokument A1, ki ga je izdal pristojni nosilec države članice v skladu s členom 19(2) Uredbe št. 987/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012, in ki potrjuje, da je delavec vključen v sistem socialne varnosti te države članice v skladu z določbo iz naslova II Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012, dokler se ne umakne ali razglasi za neveljaven, zavezujoč za sodišče – v smislu člena 267 PDEU – druge države članice.
2. Prenosljivi dokument A1 je zavezujoč tudi v položaju, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, v katerem je Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti izdala sklep o umiku tega dokumenta, vendar ga izdajatelj ni umaknil.
Enako velja, če je bil ta dokument izdan po tem, ko je bil zadevni delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice gostiteljice. V takem primeru navedeni dokument lahko ima retroaktivni učinek.
3. Člen 12(1) Uredbe št. 883/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012, je treba razlagati tako, da pogoj glede nenadomestitve iz te določbe ne nasprotuje temu, da delodajalec napoti delavca v drugo državo članico, da opravi delo, ki ga je pred tem opravljal delavec, ki ga je napotil drug delodajalec, in to ne glede na to, ali imajo zadevni delodajalci sedež v isti državi članici ali ne.
Če pa med zadevnimi delodajalci obstajajo personalne in/ali organizacijske vezi, je treba preučiti, ali je namen napotitev, ki so jih izvedli navedeni delodajalci, obiti pogoj glede nenadomestitve iz člena 12(1) Uredbe št. 883/2004.