SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 5. decembra 2012
Združeni zadevi F‑88/09 in F‑48/10
Z
proti
Sodišču Evropske unije
„Javni uslužbenci – Uradniki – Prerazporeditev – Interes službe – Pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom – Pravica do obrambe – Psihično nadlegovanje – Člen 12 Kadrovskih predpisov – Dolžnost skrbnega ravnanja – Načelo dobrega upravljanja – Disciplinski postopek – Disciplinska sankcija – Pisno opozorilo – Pravica do obrambe in načelo kontradiktornosti“
Predmet: Tožba, vložena po eni strani na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE ter po drugi strani na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero Z primarno predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 18. decembra 2008 o njegovi prerazporeditvi oziroma odločbe z dne 10. julija 2009, s katero mu je bila izrečena sankcija v obliki pisnega opozorila.
Odločitev: Tožbi v združenih zadevah F‑88/09 in F‑48/10 se zavrneta. V zadevi F‑88/09 Z nosi tri četrtine svojih stroškov, v zadevi F‑48/10 pa Z nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Sodišča Evropske unije. V zadevi F‑88/09 Sodišče nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo četrtine stroškov Z.
Povzetek
1. Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Sodni nadzor – Meje – Pravica uradnika do opravljanja določenih nalog – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7)
2. Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Prerazporeditev uradnika v interesu službe zaradi težav z odnosi – Zloraba pooblastil – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7(1))
3. Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Prerazporeditev – Spoštovanje enakovrednosti delovnih mest – Obseg – Upoštevanje delovnih nalog, na katere se nanaša natečaj, ki ga je zadevna oseba uspešno opravila – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7; Priloga I)
4. Uradniki – Načela – Pravica do obrambe – Obveznost zaslišati zadevno osebo pred sprejetjem akta, ki posega v njen položaj – Obseg – Uporaba za ukrepe prerazporeditve
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2))
5. Pritožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in vzroka
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
6. Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Razkritje dejstev, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju nezakonite dejavnosti ali hude kršitve obveznosti – Zaščita pred disciplinskimi postopki – Pogoji
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 22a in 22b)
7. Uradniki – Pravice in obveznosti – Obveznost neodvisnosti in integritete – Tveganje nastanka navzkrižja interesov pri obstoju poklicnih odnosov med uradnikom, ki mora odločiti o zadevi, in tretjo osebo, vpleteno v zadevo – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 11a)
8. Uradniki – Prerazporeditev – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Usklajenost z interesom službe
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
9. Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Uveljavljanje – Meje – Ugled položaja – Dejanja, ki bi lahko škodovala ugledu položaja – Pojem – Razkritje domnevno nezakonite dejavnosti – Obveznosti uradnika
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12)
10. Uradniki – Pravice in obveznosti – Spoštovanje ugleda položaja – Obseg – Razkritje domnevnega psihičnega nadlegovanja – Javno širjenje informacij, ki lahko diskreditirajo domnevnega nadlegovalca – Nedopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 12 in 22a)
11. Uradniki – Disciplinska ureditev – Preiskava pred začetkom disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica uprave – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 86; Priloga IX, členi 1, 2(1) in 3)
12. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Zaslišanje zadevne osebe s strani organa, pristojnega za imenovanja – Obveznost pripraviti zapisnik – Obseg
1. Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije Unije pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri razporejanju osebja, ki jim je na razpolago, zaradi opravljanja teh nalog – s pridržkom upoštevanja pogoja, da se to razporejanje izvaja v interesu službe, ter pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom – mora biti nadzor sodišča Unije, ki se nanaša na upoštevanje pogoja v zvezi z interesom službe, omejen na vprašanje, ali je organ, pristojen za imenovanja, deloval v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice.
Če je torej ukrep prerazporeditve v interesu službe ter v skladu s pravilom usklajenosti med nazivom in delovnim mestom, sodišče Unije ni dolžno ugotavljati, ali bi bili drugi ukrepi primernejši. Namreč, čeprav ima uprava res interes, da uradnika razporedi v skladu z njegovo usposobljenostjo in osebnimi željami, uradniku ni mogoče priznati pravice, da opravlja določene naloge.
(Glej točke 121, 122 in 202.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. junij 1984, Lux proti Računskemu sodišču, 69/83, točka 17; 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, C‑116/88 in C‑149/88, točka 11;
Sodišče prve stopnje: 18. junij 1992, Turner proti Komisiji, T‑49/91, točka 34; 16. december 1993, Turner proti Komisiji, T‑80/92, točka 53; 28. maj 1998, W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, točka 105; 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, točka 53; 21. september 2004, Soubies proti Komisiji, T‑325/02, točka 50.
2. Težave z odnosi, kadar povzročajo napetosti, ki lahko škodujejo dobremu delovanju službe, lahko prav v interesu službe upravičijo premestitev uradnika, in sicer ne da bi bilo treba ugotoviti identiteto osebe, odgovorne za zadevne dogodke, ali to, koliko so očitki na eni ali drugi strani resnični.
V zvezi s tem okoliščina, da je uradnik zelo sposoben ali da služba pogosto opravlja kadrovske menjave, ne pomeni, da zadevna oseba ne more biti predmet ukrepa prerazporeditve, saj lahko uprava – čeprav drži, da vsekakor ima interes za razporeditev uradnika na delovno mesto, ki ustreza njegovim sposobnostim in željam – zaradi drugih premislekov, ki zadevajo zlasti nujnost zagotoviti mirno delovanje službe, uradnika razporedi na drugo delovno mesto ob upoštevanju pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom. To velja toliko bolj, ker lahko uprava pričakuje, da se bo zadevna oseba, če je dobro opravljala svoje dolžnosti na enem delovnem mestu, prav tako dobro odrezala na drugem delovnem mestu, na katero bi bila razporejena.
Poleg tega, če za ukrep prerazporeditve ni bilo presojeno, da je v nasprotju z interesom službe, ne more biti govora o zlorabi pooblastil. Pojem zlorabe pooblastil ima namreč natančno določen obseg, ki se nanaša na to, da upravni organ uporablja svoje pooblastilo za drug namen kot tisti, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Pri odločbi gre za zlorabo pooblastil samo, če je iz objektivnih, upoštevnih in ujemajočih se indicev razvidno, da je bila sprejeta za drugačne cilje, kot so bili predvideni, ali zaradi izogibanja postopku, posebej predvidenemu z veljavnimi akti za obravnavanje okoliščin predmetne zadeve.
(Glej točke 123, 127, 155, 156, 201, 311 in 312.)
Napotitev na:
Sodišče: 14. julij 1983, Nebe proti Komisiji, 176/82, točka 25; 5. junij 2003, O’Hannrachain proti Parlamentu, C‑121/01 P, točka 46;
Sodišče prve stopnje: 10. julij 1992, Eppe proti Komisiji, T‑59/91 in T‑79/91, točka 57; 11. junij 1996, Anacoreta Correia proti Komisiji, T‑118/95, točka 25; zgoraj navedena sodba W proti Komisiji, točka 91; 17. november 1998, Gómez de Enterría y Sanchez proti Parlamentu, T‑131/97, točka 62; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, točka 139; 6. marec 2001, Campoli proti Komisiji, T‑100/00, točki 62 in 63; 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, točka 123; 7. februar 2007, Clotuche proti Komisiji, T‑339/03, točka 71; 7. februar 2007, Caló proti Komisiji, T‑118/04 in T‑134/04, točke 99, 115 in 116;
Sodišče za uslužbence: 25. januar 2007, de Albuquerque proti Komisiji, F‑55/06, točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa.
3. V primeru spremembe delovnih nalog, dodeljenih uradniku, pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom zahteva samo primerjavo med sedanjimi delovnimi nalogami uradnika in njegovim nazivom v hierarhiji. Zato je z dejanskim zmanjšanjem pooblastil uradnika kršeno pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom le, če so njegove nove delovne naloge kot celota resnično manj pomembne od tistih, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu, ob upoštevanju njihove narave, pomembnosti in obsega, in sicer ne glede na to, kako zadevna oseba dojema nove delovne naloge.
Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da nove delovne naloge tožeče stranke niso povezane z njenimi nekdanjimi nalogami, obvestilo o natečaju, ki ga je uspešno opravila, ali Priloga I h Kadrovskim predpisom, prav tako pa je ne omaje okoliščina, da imajo uradniki, ki opravljajo delovne naloge, podobne nalogam tožeče stranke, nižje nazive. V primeru spremembe delovnih nalog, dodeljenih uradniku, namreč pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom ne zahteva primerjave med sedanjimi in prejšnjimi delovnimi nalogami zadevne osebe, temveč samo med njenimi sedanjimi delovnimi nalogami in nazivom v hierarhiji. V zvezi s tem je mogoče iz široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri razporejanju uradnikov, ki so jim na razpolago, sklepati, da so delovne naloge v obvestilu o natečaju nujno navedene le informativno, če je upoštevano pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom.
Poleg tega lahko enake ali podobne delovne naloge opravljajo osebe z različnimi nazivi, kot izhaja iz Priloge I h Kadrovskim predpisom, ki za večino v njej naštetih nalog določa, da jih lahko opravljajo uradniki z različnimi nazivi. Tako je pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom kršeno le, če so delovne naloge, ki jih opravlja zadevni uradnik, kot celota resnično manj pomembne od tistih, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu.
(Glej točke 131, 135, 136 in 138.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Eppe proti Komisiji, točka 49; 16. april 2002, Fronia proti Komisiji, T‑51/01, točka 53; zgoraj navedena sodba Clotuche proti Komisiji, točka 91 in navedena sodna praksa.
4. Če ukrep prerazporeditve, za katerega ni ugotovljeno, da ni bil sprejet v interesu službe, ni del postopka, uvedenega proti zadevnemu uradniku, iz tega, da akt posega v uradnikov položaj, kot je določen v Kadrovskih predpisih, ni mogoče samodejno sklepati, da se mora uporabljati pravica do obrambe, ne da bi se upoštevala narava postopka, uvedenega proti zadevni osebi.
Vendar pravica do obrambe, ki je širša, brez dvoma zajema procesno pravico vsake osebe do izjave pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, kot to pravico določa člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Kljub temu je v primeru, ko je bila kršena pravica do izjave, v širšem smislu pa tudi pravica do obrambe, za to, da bi se lahko s tožbenim razlogom dosegla razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, potrebno, da bi bil lahko ob neobstoju te nepravilnosti izid postopka drugačen. V zvezi s tem lahko uprava, če zadevni uradnik sam prizna, da je v odkritem sporu s svojim nadrejenim, upravičeno meni, da ji tega uradnika ni treba zaslišati o samem obstoju tega spora, preden sprejme kakršen koli ukrep prerazporeditve, ki ga ima zaradi navedenega spora pravico sprejeti v interesu službe. Morebitna pojasnila, ki bi jih lahko navedeni uradnik pred sprejetjem odločbe o prerazporeditvi zagotovil glede okoliščin zadeve, ne bi mogla pripeljati do spremembe odločitve uprave.
(Glej točke 144, 146, 149 in 299.)
Napotitev na:
Sodišče: 24. oktober 1996, Komisija proti Lisrestal in drugim, C‑32/95 P, točka 21; 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, točka 37;
Sodišče prve stopnje: 27. november 1997, Kaysersberg proti Komisiji, T‑290/94, točka 108; 3. julij 2001, E proti Komisiji, T‑24/98 in T‑241/99, točka 93; 16. marec 2004, Afari proti ECB, T‑11/03, točka 90; 17. oktober 2006, Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, točka 76;
Splošno sodišče: 12. maj 2010, Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 24;
Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Bui Van proti Komisiji, F‑51/07, točka 81; 30. november 2009, Wenig proti Komisiji, F‑80/08, točka 48;
5. Pravilo o skladnosti se lahko uporabi le v primeru, ko predmet predlogov, podanih v sodnem postopku, ni isti kot predmet pritožbe ali ko predlogi v sodnem postopku ne temeljijo na istih vzrokih kot pritožba, zlasti če očitek, naveden v fazi sodnega postopka, temelji na trditvah in dejanskih ugotovitvah, ki ne izhajajo iz spisa v zadevi v predhodnem postopku.
(Glej točko 170.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 119.
6. Čeprav se s členom 22a Kadrovskih predpisov zagotavlja zaščita uradnikom ali uslužbencem, ki svojo institucijo opozorijo na ravnanje drugega uradnika ali uslužbenca, ki bi lahko pomenilo hudo kršitev njegovih obveznosti, je ta zaščita pogojena s tem, da so uradniki ali uslužbenci, ki so institucijo na to opozorili, upoštevali postopek iz členov 22a in 22b Kadrovskih predpisov, katerega namen je zaščititi poklicni ugled uradnika ali uslužbenca, na katerega se nanašajo informacije, sporočene instituciji, dokler disciplinski organ ne sprejme odločitve. S členoma 22a in 22b Kadrovskih predpisov se namreč uradnikom, ki so uporabili te določbe, ne zagotavlja zaščita pred vsemi odločitvami, ki bi lahko posegle v njihov položaj, temveč le pred škodljivimi ravnanji in odločitvami, ki so posledica razkritja v okviru postopka iz teh členov.
Zato do zaščite iz člena 22a Kadrovskih predpisov ne more biti upravičen uradnik, ki se je, namesto da bi uporabil postopek iz člena 22b Kadrovskih predpisov, odločil svoje trditve deliti s celotnim osebjem svojega oddelka.
(Glej točki 184 in 253.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 24. februar 2010, Menghi proti ENISA, F‑2/09, točka 139; 13. januar 2011, Nijs proti Računskemu sodišču, F‑77/09, točka 62.
7. Če ni elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o obstoju navzkrižja interesov, obstoj poklicnih odnosov med sodnim tajnikom Sodišča in zakoncem tretje osebe ali celo sámo tretjo osebo ne more zadoščati, da bi to pomenilo, da je bila neodvisnost tega sodnega tajnika ogrožena samo zato, ker je moral odločiti o zadevi, ki se posredno nanaša na navedeno tretjo osebo. Prav tako dejstvo, da se je navedeni sodni tajnik kot organ, pristojen za imenovanja, odločil odobriti in podaljšati pogodbe o zaposlitvi navedene tretje osebe ter naložiti disciplinsko sankcijo uradniku, ki je osebju institucije poslal elektronski dopis v zvezi s tem domnevnim navzkrižjem interesov, ne omogoča ugotovitve, da je poklicni odnos med to tretjo osebo in sodnim tajnikom presegel običajni okvir ali da je ta sprejel odločbo o prerazporeditvi navedenega uradnika zato, da bi ga kaznoval za razkritje obstoja domnevnega ugodnega obravnavanja zadevne tretje osebe.
(Glej točki 190 in 281.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 11. september 2002, Willeme proti Komisiji, T‑89/01, točka 58; 12. marec 2008, Giannini proti Komisiji, T‑100/04, točka 224.
8. Čeprav dolžnost skrbnega ravnanja uprave do njenih zaposlenih izraža ravnovesje medsebojnih pravic in dolžnosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnimi organi in uslužbenci javnih služb, ta dolžnost ne more preprečiti organu, pristojnemu za imenovanja, da sprejme ukrepe prerazporeditve, ki jih ocenjuje kot nujne v interesu službe. Zato uradnik ne more na podlagi dolžnosti dobrega upravljanja ali dolžnosti skrbnega ravnanja upravi očitati, da je odločbo o prerazporeditvi sprejela zato, da bi preprečila dodatno poslabšanje položaja v zvezi z odnosi na oddelku zadevne osebe.
(Glej točko 200.)
Napotitev na:
Sodišče: 25. november 1976, Küster proti Parlamentu, 123/75, točka 10;
Sodišče prve stopnje: 13. december 1990, Moritz proti Komisiji, T‑20/89, točka 39; zgoraj navedena sodba W proti Komisiji, točka 95; 26. november 2002, Cwik proti Komisiji, T‑103/01, točka 52.
9. Uradnik, ki javno izrazi hude žalitve – če te škodijo časti oseb, na katere se nanašajo, ne le zaradi obtožb, ki lahko škodijo njihovemu osebnemu dostojanstvu, ampak tudi zaradi trditev, ki lahko očrnijo njihov poklicni ugled – krši dolžnost uradnikov, da se vzdržijo kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njihov položaj lahko kazali v slabi luči, kot to dolžnost določa člen 12 Kadrovskih predpisov. Uporabljena oblika ni pomembna, saj so zajeti tako neposredni napadi kot trditve, izrečene v obliki dvoma, posredno, prikrito, z namigovanjem ali usmerjene proti osebi, ki ni izrecno omenjena, vendar pa jo je mogoče identificirati.
Čeprav je namreč svoboda izražanja temeljna pravica, katere spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije ter ki zajema pravico uradnikov in uslužbencev Evropske unije, da ustno ali pisno izražajo konstruktivne kritike, je uveljavljanje te pravice omejeno zlasti s členom 12 Kadrovskih predpisov.
Zato je treba pri ugotavljanju, ali uradnik z obtožbami, ki jih je izrazil, ni prekoračil meja svobode izražanja, pretehtati na eni strani elemente, s katerimi je mogoče opredeliti kazanje položaja v slabi luči, in sicer resnost izraženih obtožb, njihovo obliko in uporabljeni način sporočitve, ter na drugi strani okoliščine, v katerih so bile te obtožbe izražene, morebitno nemožnost uporabe drugih načinov izražanja, ki bi bili manj škodljivi za dostojanstvo osebe, na katero se navedene obtožbe nanašajo, in konstruktivnost kritike, ki zahteva, da se lahko kritika razumno zdi utemeljena, da je izražena v interesu službe in da ne presega tistega, kar je nujno za njeno razumevanje.
Kar zadeva uradnikovo razkritje domnevno nezakonite dejavnosti, je uradnik zavezan k preudarnosti in zmernosti, ki sta mu naloženi z dolžnostma objektivnosti in nepristranskosti, ter k spoštovanju ugleda položaja, časti oseb in domneve nedolžnosti. Uradnik pa teh zahtev ni izpolnil, če je, namesto da bi uporabil pravne poti, ki so mu na voljo na podlagi členov 22a in 22b Kadrovskih predpisov, celotnemu osebju svojega oddelka poslal elektronske dopise s hudimi obtožbami, ki so škodovale časti in poklicnemu ugledu več uradnikov.
(Glej točke 242, 246, 247, 251 in 252.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. december 1989, Oyowe in Traore proti Komisiji, C‑100/88, točka 16; 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, točke od 43 do 49;
Sodišče prve stopnje: 7. marec 1996, Williams proti Računskemu sodišču, T‑146/94, točki 66 in 67; 12. september 2000, Teixeira Neves proti Sodišču, T‑259/97, točke 29, 30 in 47; 28. oktober 2004, Meister proti UUNT, T‑76/03, točki 157 in 159;
Sodišče za uslužbence: 8. november 2007, Andreasen proti Komisiji, F‑40/05, točka 234; zgoraj navedena sodba Nijs proti Računskemu sodišču, točke 67, 70 in 73.
10. Lahko se zgodi, da je uradnik prisiljen – zlasti če se njegovi nadrejeni niso odzvali na njegove pritožbe – javno razkriti psihično nadlegovanje, katerega žrtev naj bi bil, ne da bi bilo táko ravnanje nedopustno z vidika člena 12 Kadrovskih predpisov, in to tudi če lahko javno razkritje takih dogodkov sámo po sebi diskreditira domnevnega nadlegovalca ali tudi upravo.
To pa ne drži, če zadevni uradnik pri tem opisu ali kritikah s tonom ali vsebino svojih besed prekorači opis okvira, v katerem naj bi se zatrjevano nadlegovanje zgodilo, kroga oseb, vpletenih vanj, in okoliščin, ki so ga omogočile.
To velja toliko bolj, ker postopek iz člena 22a Kadrovskih predpisov ni posebej prilagojen samemu psihičnemu nadlegovanju, ki zahteva posebne ukrepe uprave.
(Glej točki 257 in 258.)
11. V skladu s členom 86 Kadrovskih predpisov ima organ, pristojen za imenovanja, široko diskrecijsko pravico za odločanje, ali je treba glede na elemente, za katere je izvedel, sprožiti upravno preiskavo, s katero se preveri, ali neki uradnik ni izpolnil svojih obveznosti po Kadrovskih predpisih. Posledično se drug uradnik, ki je avtor trditev o neizpolnjevanju obveznosti po Kadrovskih predpisih – razen če izpodbija to diskrecijsko pravico – za dokaz neobjektivnosti navedenega organa pri sprejetju disciplinske sankcije v zvezi z njim ne more sklicevati samo na to, da zadevni organ ni menil, da je primerno sprožiti upravno preiskavo glede teh trditev.
Nasprotno, čeprav v primeru uvedbe upravne preiskave člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa, da se mora navedeni organ za začetek disciplinskega postopka opreti na poročilo o preiskavi, kar predpostavlja, da izvede nepristransko in kontradiktorno preiskavo, da bi ugotovil resničnost zatrjevanih dogodkov in okoliščine, v katerih so ti nastali, iz nobene veljavne določbe ne izhaja, da mora biti ta preiskava izvedena ob upoštevanju obremenilnih in razbremenilnih dokazov.
Res je, da mora navedeni organ v skladu z načelom dobrega upravljanja skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente zadeve, v kateri odloča, vendar uprava ni dolžna prevzeti vloge obtoženega uradnika, da bi namesto njega preiskala vse elemente, ki bi ga lahko razbremenili ali s katerimi bi bilo mogoče omiliti sankcijo, ki bo morda sprejeta.
Vendar iz člena 1 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 2(1) te priloge izhaja, da mora imeti zadevni uradnik možnost dati pripombe v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo nanj, in sicer po preiskavi, toda preden organ, pristojen za imenovanja, oblikuje sklepne ugotovitve v zvezi z njim.
(Glej točke 266, 267, 270 in 285.)
Napotitev na:
Sodišče: 11. julij 1968, Van Eick proti Komisiji, 35/67; 14. februar 1989, Star Fruit proti Komisiji, 247/87, točka 11;
Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Daffix proti Komisiji, T‑12/94, točka 104; 20. marec 2002, ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T‑31/99, točka 99.
12. Če je uprava dolžna pripraviti zapisnik zaslišanja, in sicer kadar mora to storiti po zakonu, kadar se namerava opreti na pogovor s tega zaslišanja ali tudi kadar zadevna oseba najpozneje ob začetku zaslišanja to zahteva, je uprava obvezana pisno zapisati samo bistvo, in ne celotnega pogovora, ki je potekal na zaslišanju.
(Glej točko 305.)