SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 6. decembra 2007(*)
„Člen 141 ES – Načelo enakega plačila za delavce in delavke – Uslužbenci – Nadurno delo – Posredna diskriminacija delavk, zaposlenih s krajšim delovnim časom“
V zadevi C-300/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbo z dne 11. maja 2006, ki je prispela na Sodišče 6. julija 2006, v postopku
Ursula Voß
proti
Land Berlin,
ob udeležbi:
Vertreterin des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano, A. Borg Barthet (poročevalec), M. Ilešič in E. Levits, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za U. Voß E. Ribet Buse, odvetnik,
– za nemško vlado M. Lumma in C. Blaschke, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz in M. van Beek, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. julija 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 141 ES.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med U. Voß in Land Berlin (v nadaljevanju: dežela Berlin) glede plačila za nadurno delo U. Voß, ki je zaposlena s krajšim delovnim časom.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 141(1) in (2) ES določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.
2. V tem členu plačilo pomeni običajno osnovno ali minimalno mezdo ali plačo ter kakršne koli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca.
Enako plačilo brez diskriminacije glede na spol pomeni:
(a) da se plačilo za enako delo po akordnih postavkah izračuna na podlagi enakih merskih enot;
(b) da je plačilo za delo po urnih postavkah enako za enako delovno mesto.“
Nacionalna ureditev
4 Člen 35(2) regionalnega zakona o uslužbencih (Landesbeamtengesetz) v spremenjeni različici z dne 20. februarja 1979 (GVBl BE, str. 368) določa:
„Uslužbenec mora brezplačno opravljati delo preko rednega tedenskega delovnega časa, če je to nujno zaradi zahtev službe in če se nadurno delo opravlja zgolj izjemoma. Če mora uslužbenec opraviti več kot pet nadur na mesec, se mu v roku treh mesecev odobri nadomestni čas počitka. Če je odobritev tega nadomestnega časa počitka nezdružljiva z interesi službe, lahko uslužbenci, ki so razvrščeni v razrede s progresivnim naraščanjem plače, namesto tega dobijo plačilo za to nadurno delo, vendar največ za 480 ur na leto.“
5 Zvezni zakon o plačilih uslužbencem (Bundesbesoldungsgesetz, v nadaljevanju: BBesG), ki na podlagi svojega člena 1(1), točka 1, prav tako ureja plačila regionalnim uslužbencem, v členu 6(1) določa:
„V primeru krajšega delovnega časa se plačilo zmanjša sorazmerno z delovnim časom.“
6 Člen 48 BBesG zvezno vlado pooblašča, da z uredbo določi načine plačila za nadurno delo, v primeru, da ni bilo nadomestnega časa počitka.
7 Člen 2(1) uredbe z dne 13. marca 1992 o plačilu za nadurno delo za uslužbence (Verordnung über die Gewährung von Mehrarbeitsvergütung für Beamte) (BGBl. 1992 I, str. 528), kot je bila spremenjena 3. decembra 1998 (BGBl. 1998 I, str. 3494, v nadaljevanju: MVergV), sprejete na podlagi člena 48(1) BBesG, določa:
„Uslužbenci, razvrščeni v razrede s progresivnim naraščanjem plače, lahko dobijo plačilo za nadurno delo na področjih:
[...]
– 6. učiteljsko osebje za poučevanje.“
8 Člen 3(1) MVergV določa:
„Plačilo se odobri zgolj, če je nadurno delo opravil uslužbenec, za katerega velja delovni čas za uslužbence, in če:
1. mu je bilo nadurno delo pisno odrejeno ali odobreno,
2. nadure za pet ur na mesec presegajo redni mesečni delovni čas ali, če je uslužbenec delal zgolj del meseca, ta del mesečnega delovnega časa, in
3. jih zaradi nujnih zahtev službe ni mogoče poplačati z nadomestnim časom počitka, odobrenim v roku treh mesecev.“
9 V skladu s členom 4 MVergV se znesek plačila za posamezno opravljeno naduro razlikuje glede na razred, v katerega je uslužbenec razvrščen.
10 Člen 5(2) MVergV določa:
„V primeru nadur v šolski službi se
1. za uporabo člena 3(1), točka 2, [te uredbe] tri ure pouka štejejo kot pet ur;
[...]“
11 Iz odločbe predložitvenega sodišča izhaja, da je po MVergV plačilo za nadurno delo nižje od plačila za delo, opravljeno v okviru individualnega delovnega časa.
Spor v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12 U. Voß je uslužbenka, zaposlena kot učiteljica v deželi Berlin. Med 15. julijem 1999 in 29. majem 2000 je bila zaposlena s krajšim delovnim časom z delovno obveznostjo 23 pedagoških ur na teden. Število pedagoških ur učitelja, zaposlenega s polnim delovnim časom, je znašalo 26,5 ur.
13 U. Voß je od 11. januarja do 23. maja 2000 vsak mesec opravila od 4 do 6 pedagoških nadur glede na njen individualni delovni čas.
14 U. Voß je za navedeno obdobje prejela plačilo v znesku 1075,14 nemških mark. Predložitveno sodišče navaja, da je plačilo učitelja, zaposlenega s polnim delovnim časom, za isto število delovnih ur za isto obdobje znašalo 1616,15 nemških mark.
15 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je do tega prišlo zato, ker so bile delovne ure, ki jih je tožeča stranka v glavni stvari opravila – in ki presegajo njen individualni delovni čas, ne presegajo pa običajnega trajanja polnega delovnega časa – in ki so se štele za nadure, plačane po nižji urni postavki kot ustrezne delovne ure, ki jih opravi učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom, in ki spadajo v njegov individualni delovni čas.
16 Predložitveno sodišče je tako ugotovilo, da je bila tožeča stranka v glavni stvari med januarjem in majem leta 2000 za isti obseg dela plačana slabše kot učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom.
17 U. Voß je zahtevala, naj se namesto urne postavke, ki jo za nadure določa MVergV, za izračun plačila za opravljene nadure do 26,5 tedenskih pedagoških ur uporabi ista urna postavka kot urna postavka, po kateri se plačujejo ure, ki jih opravijo učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom v okviru njihovega rednega delovnega časa.
18 Ker je dežela Berlin to zahtevo zavrnila, je U. Voß pri Verwaltungsgericht vložila tožbo zoper to zavrnilno odločbo, ki ji je to sodišče ugodilo. Dežela Berlin je zoper sodbo, s katero je bilo tej tožbi ugodeno, pri Bundesverwaltungsgericht vložila revizijo.
19 Bundesverwaltungsgericht meni, da je vprašanje, ki se postavlja v sporu, ki mu je bil predložen, ali gre pri plačilu nadur po nižji postavki za pedagoške ure, ki jih opravijo učitelji, zaposleni s krajšim delovnim časom, v primerjavi z delom plače, ki jo dobijo učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom, za isto število ur v okviru njihovega rednega delovnega časa, za diskriminacijo učiteljic, ki jo pravo Skupnosti prepoveduje. To sodišče meni, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali člen 141(2), druga alinea, ES zahteva, da nadure, ki jih opravi oseba, zaposlena s krajšim delovnim časom, ki ne presegajo ur, ki jih mora opraviti učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom, niso plačane slabše od isto trajajočega dela zaposlenega s polnim delovnim časom v okviru njegovega rednega delovnega časa.
20 V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali člen 141 ES nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je plačilo za nadurno delo enako za uslužbence, zaposlene s polnim delovnim časom, in za uslužbence, zaposlene s krajšim delovnim časom, pri čemer je to plačilo nižje od plačila za enak del rednega delovnega časa uslužbenca, zaposlenega s polnim delovnim časom, če so za krajši delovni čas zaposlene pretežno ženske?“
Vprašanje za predhodno odločanje
21 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 141 ES treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi glede plačila za uslužbence, kot je sporna ureditev v glavni stvari, ki po eni strani nadure, ki jih opravijo uslužbenci, zaposleni s polnim delovnim časom, in uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, opredeljuje kot ure, ki jih opravijo izven svojega individualnega delovnega časa, in po drugi strani te ure izplačuje po nižji postavki kot je urna postavka, ki se uporablja za ure, opravljene v okviru individualnega delovnega časa, tako da so uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, glede opravljenih ur, ki presegajo njihov individualni delovni čas, ne presegajo pa števila ur, ki jih opravi uslužbenec, zaposlen s polnim delovnim časom, v okviru svojega delovnega časa, plačani slabše od uslužbencev, zaposlenih s polnim delovnim časom, če so za krajši delovni čas zaposlene pretežno ženske.
22 Tožeča stranka v glavni stvari in Komisija Evropskih skupnosti zatrjujeta, da plačilo za te nadure, glede na to, da je nižje od plačila za ure, opravljene v okviru individualnega delovnega časa, povzroča posredno diskriminacijo, ker ima za posledico, da učitelji, zaposleni s krajšim delovnim časom, to pa so pretežno ženske, prejemajo, ko opravijo nadurno delo, ki presega njihov individualni delovni čas, ne presega pa števila ur, ki bi jih bilo treba opraviti v okviru zaposlitve s polnim delovnim časom, nižje plačilo za isto število opravljenih ur kot pa učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom.
23 Nemška vlada trdi, da v zadevi v glavni stvari ni neenakega obravnavanja v zvezi z nadurami, saj se za učitelje, zaposlene s polnim delovnim časom, in za učitelje, zaposlene s krajšim delovnim časom, za poplačilo nadur, ki so jih opravili, uporablja ista urna postavka, določena v členu 4(3) MVergV.
24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 141 ES uvaja načelo enakega plačila za enako delo za delavce in delavke. To načelo je eden od temeljev Skupnosti (glej sodbo z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne, 43/75, Recueil, str. 455, točka 12).
25 Načelo enakega plačila nasprotuje ne le uporabi predpisov, ki vsebujejo neposredno diskriminacijo na podlagi spola, temveč tudi uporabi predpisov, ki ohranjajo neenako obravnavanje delavcev in delavk na podlagi meril, ki ne temeljijo na spolu, če se neenakega obravnavanja ne more pojasniti z objektivno upravičenimi dejavniki, ki nimajo nobene zveze z diskriminacijo na podlagi spola (sodbe z dne 13. maja 1986 v zadevi Bilka-Kaufhaus, 170/84, Recueil, str. 1607, točki 29 in 30; z dne 15. decembra 1994 v zadevi Helmig in drugi, C-399/92, C‑409/92, C‑425/92, C-34/93, C-50/93 in C-78/93, Recueil, str. I-5727, točka 20, ter z dne 27. maja 2004 v zadevi Elsner-Lakeberg, C-285/02, ZOdl., str. I-5861, točka 12).
26 Glede zadevne ureditve je ugotovljeno, da ne vsebuje nobene neposredne diskriminacije glede na spol. Zato je treba preveriti, ali taka ureditev lahko povzroči posredno diskriminacijo v nasprotju s členom 141 ES.
27 Zato je treba najprej ugotoviti, ali – po eni strani – ta ureditev uvaja različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in – po drugi strani – ali to različno obravnavanje zadeva veliko večje število žensk kot moških.
28 V primeru negativnih odgovorov na ti dve vprašanji bi se nadalje postavilo vprašanje obstoja objektivnih in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezanih dejavnikov, ki bi tako ugotovljeno diskriminacijo lahko upravičili.
29 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da neenako obravnavanje obstaja vedno, kadar je za enako število opravljenih ur na podlagi delovnega razmerja plača delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, višja kot plača delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom (zgoraj navedena sodba Helmig in drugi, točka 26).
30 Sodišče se je že dvakrat izreklo o vprašanju obstoja različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, glede plačila nadur.
31 V točkah od 26 do 30 zgoraj navedene sodbe v zadevi Helmig in drugi je Sodišče razsodilo, da ni različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, če uporabljive nacionalne določbe določajo dodatno plačilo za nadure zgolj v primeru, da presegajo redni delovni čas, kot je določen s kolektivno pogodbo, ne pa v primeru, da presegajo individualni delovni čas. Sodišče je v teh okoliščinah ugotovilo, da delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, prejemajo isto plačilo, enakovredno opravljenim uram, kot ga prejemajo delavci, zaposleni s polnim delovnim časom, in sicer tudi, če redni delovni čas, določen s kolektivnimi pogodbami, ni presežen, kot tudi, če opravljene ure ta čas presegajo, medtem ko v drugem primeru dodatno plačilo za nadure prejemata obe kategoriji delavcev (glej zgoraj navedeno sodbo Helmig in drugi, točke od 26 do 30).
32 Sodišče je po drugi strani v točki 17 zgoraj navedene sodbe Elsner-Lakeberg menilo, da različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, obstaja, ko uporabljive nacionalne določbe določajo, da morajo vsi delavci opraviti najmanj tri pedagoške ure na mesec, ki presegajo individualni delovni čas, da bi lahko bili upravičeni do plačila za nadure (glej zgoraj navedeno sodbo Elsner-Lakeberg, točka 17).
33 V tej zadevi je E. Elsner-Lakeberg, učiteljica, opravljala 15 pedagoških ur na teden, medtem ko so učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom, opravljali 24 pedagoških ur in pol na teden. E. Elsner-Lakeberg je v enem mesecu opravila 2,5 pedagoških nadur. Zato ni mogla biti upravičena do plačila za te nadure. Iz tega izhaja, da je bila plačana za 15 pedagoških ur, medtem ko je opravila 17,5 ur. V nasprotju s tem pa bi bil učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom, ki bi opravil 17,5 ur, plačan za 17,5 pedagoških ur, če ne bi presegel svojega tedenskega individualnega delovnega časa. Sodišče je razsodilo, da iz tega izhaja različno obravnavanje glede plačila, ker so bili delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, za opravljene pedagoške ure slabše plačani kot delavci, zaposleni s polnim delovnim časom.
34 V zadevi v glavni stvari iz odločbe predložitvenega sodišča izhaja, da U. Voß, ki je zaposlena s krajšim delovnim časom, glede opravljenih ur, ki presegajo njen individualni delovni čas, ne presegajo pa običajnega trajanja polnega delovnega časa, prejema plačilo, ki je za opravljene ure nižje od plačila, ki ga prejema učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom.
35 Učitelj, zaposlen s krajšim delovnim časom, katerega individualni delovni čas znaša 23 pedagoških ur na teden, tako za 3,5 opravljenih ur, ki presegajo ta delovni čas, prejema nižje plačilo kot je plačilo, ki ga prejema učitelj, zaposlen s polnim delovnim časom, za 26,5 pedagoških ur.
36 Preizkus elementov plačila pokaže, da ta položaj izhaja iz dejstva, da so nadure, ki so plačane slabše kot „normalne“ ure, opredeljene kot ure, opravljene izven običajnega trajanja delovnega časa, kot je določen z individualnim delovnim časom učitelja, in se očitno razlikuje glede na to, ali zaposlena oseba dela krajši ali polni delovni čas. Iz tega izhaja, da se nižje plačilo za nadure za učitelje, zaposlene s polnim delovnim časom, uporablja zgolj, če presežejo 26,5 pedagoških ur na teden, medtem ko se za učitelje, zaposlene s krajšim delovnim časom, to plačilo uporablja, če presežejo svoj individualni delovni čas, ki je po opredelitvi krajši od 26,5 ur. V primeru U. Voß se nižje plačilo uporabi za opravljene ure, ki presegajo 23 pedagoških ur na teden.
37 Tako je treba ugotoviti, da sporna nacionalna ureditev, v skladu s katero je plačilo za nadure, ki jih opravijo uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, in ki presegajo njihov individualni delovni čas, ne presegajo pa normalnega trajanja polnega delovnega časa, nižje od plačila za ure, ki jih opravijo uslužbenci, zaposleni s polnim delovnim časom, povzroča različno obravnavanje teh dveh kategorij uslužbencev v škodo uslužbencev, zaposlenih s krajšim delovnim časom.
38 Pod predpostavko, da bi to razlikovanje zadevalo veliko večje število žensk kot moških, in če ne bi bilo objektivnih in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezanih dejavnikov, ki bi tako različno obravnavanje upravičevali, bi člen 141 ES nasprotoval taki nacionalni ureditvi.
39 Predložitveno sodišče navaja, da je bilo približno 88 % učiteljev, zaposlenih s krajšim delovnim časom v deželi Berlin spomladi leta 2000, žensk.
40 Toda da bi bilo mogoče preveriti, ali ugotovljeno različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, zadeva veliko večje število žensk kot moških, mora predložitveno sodišče upoštevati vse delavce, na katere se nanaša nacionalna ureditev, iz katere izhaja v točki 37 te sodbe ugotovljeno različno obravnavanje. V ta namen mora ugotoviti, ali to različno obravnavanje izhaja iz BBesG in/ali MVergV, ker načeloma področje uporabe zadevne ureditve določa krog oseb, ki jih je mogoče vključiti v primerjavo (sodba z dne 13. januarja 2004 v zadevi Allonby, C-256/01, Recueil, str. I-873, točka 73).
41 Prav tako je treba opozoriti, kot je razsodilo Sodišče v točki 59 sodbe z dne 9. februarja 1999 v zadevi Seymour-Smith in Perez (C-167/97, Recueil, str. I‑623), da je najboljša metoda primerjave statistik primerjava deležev delavcev in delavk, ki jih to različno obravnavanje zadeva.
42 Če iz statističnih podatkov izhaja, da je odstotek delavk, zaposlenih s krajšim delovnim časom, znatno višji kot odstotek delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, bo treba ugotoviti, da tak položaj kaže na diskriminacijo glede na spol, razen če sporne ureditve v glavni stvari ne upravičujejo objektivni in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezani dejavniki (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Seymour-Smith in Perez, točke od 60 do 63).
43 V zadevi v glavni stvari iz odločbe predložitvenega sodišča ne izhaja, da nižje plačilo nadur, ki jih opravijo delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, temelji na objektivnih in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezanih dejavnikih. Kljub temu pa mora to preveriti predložitveno sodišče.
44 Zato je na postavljeno vprašanje treba odgovoriti, da je treba člen 141 ES razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi glede plačila za uslužbence, kot je sporna ureditev v glavni stvari, v skladu s katero so po eni strani nadure, ki jih opravijo uslužbenci, zaposleni s polnim delovnim časom, in uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, opredeljene kot ure, ki jih opravijo izven svojega individualnega delovnega časa, po drugi strani pa se te ure izplačujejo po nižji postavki kot je urna postavka, ki se uporablja za ure, opravljene v mejah individualnega delovnega časa, tako da so uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, glede opravljenih ur, ki presegajo njihov individualni delovni čas, ne presegajo pa števila ur, ki jih v okviru svojega delovnega časa opravi uslužbenec, zaposlen s polnim delovnim časom, plačani slabše od uslužbencev, zaposlenih s polnim delovnim časom, v primeru, da:
– je med vsemi delavci, na katere se ta ureditev nanaša, prizadet veliko višji odstotek delavk kot delavcev;
in
– različnega obravnavanja ne upravičujejo objektivni in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezani dejavniki.
Stroški
45 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 141 ES je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi glede plačila za uslužbence, kot je sporna ureditev v glavni stvari, v skladu s katero so po eni strani nadure, ki jih opravijo uslužbenci, zaposleni s polnim delovnim časom, in uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, opredeljene kot ure, ki jih opravijo izven svojega individualnega delovnega časa, po drugi strani pa se te ure izplačujejo po nižji postavki kot je urna postavka, ki se uporablja za ure, opravljene v mejah individualnega delovnega časa, tako da so uslužbenci, zaposleni s krajšim delovnim časom, glede opravljenih ur, ki presegajo njihov individualni delovni čas, ne presegajo pa števila ur, ki jih v okviru svojega delovnega časa opravi uslužbenec, zaposlen s polnim delovnim časom, plačani slabše od uslužbencev, zaposlenih s polnim delovnim časom, v primeru, da:
– je med vsemi delavci, na katere se ta ureditev nanaša, prizadet veliko višji odstotek delavk kot delavcev;
in
– različnega obravnavanja ne upravičujejo objektivni in z diskriminacijo na podlagi spola nepovezani dejavniki.
Podpisi