SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
z dne 28. oktobra 2010
Zadeva F‑23/09
Maria Concetta Cerafogli
proti
Evropski centralni banki (ECB)
„Javni uslužbenci – Uslužbenci ECB – Imenovanje začasnega uslužbenca – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Akt, ki posega v položaj – Priznanje invalidnosti – Pravni interes“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 36.2 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, priloženega k Pogodbi ES, s katero M. C. Cerafogli predlaga razglasitev ničnosti, prvič, odločbe ECB z dne 17. julija 2008 o imenovanju člana osebja za začasnega svetovalca, drugič, obvestila o prostem delovnem mestu ECB/074/08, objavljenega za zapolnitev tega delovnega mesta, tretjič, odločbe z dne 20. novembra 2008 o imenovanju g. L na to delovno mesto, poleg tega pa predlaga, naj se ECB naloži plačilo odškodnine.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o začasnem imenovanju, ki na interese zadevne osebe ne vpliva neposredno in takoj – Izključitev
(Protokol o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, člen 36.2; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
2. Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes
3. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Obvestilo o prostem delovnem mestu – Pogoji, ki izključujejo uradnike, upravičene do premestitve ali napredovanja – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 29, 90 in 91)
4. Postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
1. Po analogiji je treba za tožbe, ki jih vložijo uslužbenci Evropske centralne banke na podlagi člena 36.2 Protokola o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, uporabljati sodno prakso o Kadrovskih predpisih za uradnike, v skladu s katero so akti, ki posegajo v položaj, zoper katere je mogoča ničnostna tožba, samo ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj.
Te lastnosti ni mogoče priznati v zvezi z odločbo o začasnem imenovanju, če tožeča stranka ni neposredni sodelavec uslužbenca, naslovnika navedene odločbe, ki je na enaki hierarhični stopnji.
(Glej točke 34, 36 in 37.)
Napotitev na:
Sodišče: 16. marec 1971, Bernardi proti Parlamentu, 48/70, Recueil, str. 175, točka 27; 14. februar 1989, Bossi proti Komisiji, 346/87, Recueil, str. 303, točka 23;
Sodišče za uslužbence: 18. maj 2006, Corvoisier in drugi proti ECB, F‑13/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑19 in II‑A‑1‑65, točka 40; 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 229.
2. Vsaka tožeča stranka mora imeti ob vložitvi tožbe obstoječ, dejanski ter dovolj jasen interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, pri čemer se pri takem interesu predpostavlja, da ji lahko izid tožbe koristi.
V zvezi s tem okoliščina, da je bila tožeča stranka ob sprejetju odločbe o začasnem imenovanju enega od njenih sodelavcev na bolniškem dopustu, načeloma ni taka, da bi tožeča stranka lahko zaradi nje izgubila interes za razglasitev ničnosti te odločbe.
Vendar to ne velja, kadar je vrnitev tožeče stranke na delovno mesto negotova. V teh okoliščinah tožeča stranka, čeprav ni mogoče izključiti, da se bo nekega dne vrnila na svoje delovno mesto, ne bi imela nikakršne dovolj bistvene koristi od razglasitve ničnosti navedene odločbe.
(Glej točke od 39 do 41.)
Napotitev na:
Sodišče: 31. maj 1988, Rousseau proti Računskemu sodišču, 167/86, Recueil, str. 2705, točka 7;
Sodišče prve stopnje: 28. september 2004, MCI proti Komisiji, T‑310/00, ZOdl., str. II‑3253, točka 44.
3. Kadar želi uradnik na podlagi premestitve ali napredovanja zasesti delovno mesto, na katero se nanaša obvestilo o prostem delovnem mestu, to obvestilo pomeni akt, ki posega v položaj tega uradnika, če je s pogoji, opredeljenimi v obvestilu, izključena njegova kandidatura.
(Glej točko 47.)
Napotitev na:
Sodišče: 19. junij 1975, Küster proti Parlamentu, 79/74, Recueil, str. 725, točka 6; 11. maj 1978, De Roubaix proti Komisiji, 25/77, Recueil, str. 1081, točka 8;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Corvoisier in drugi proti ECB, točka 42; 9. julij 2009, Torijano Montero proti Svetu, F‑91/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑253 in II‑A‑1‑1367, točka 27.
4. Iz logike sistema predhodnega postopka, določenega v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, izhaja, da uradnik na tej stopnji nima zastopnika, protiutež temu položaju pa je dejstvo, da uprava pritožb ne sme razlagati ozko, temveč jih mora razlagati široko. Zato v okviru postopka odmere stroškov, razen v izjemnih okoliščinah, nagrade, ki jih je treba plačati za odvetniške storitve na stopnji predhodnega postopka, ne pomenijo stroškov, ki se povrnejo.
(Glej točko 63.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 6. maj 2004, Hecq proti Komisiji, T‑34/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑143 in II‑639, točka 21 in navedena sodna praksa.