Zadeva T‑386/14

FIH Holding A/S

in

FIH Erhvervsbank A/S

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Bančni sektor – Pomoč, dodeljena danski banki FIH, v obliki prenosa njenih oslabljenih sredstev na novo hčerinsko družbo in poznejšega odkupa teh terjatev s strani danskega organa, odgovornega za zagotovitev finančne stabilnosti – Državne pomoči bankam med finančno krizo – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za združljivo z notranjim trgom – Pojem pomoči – Merilo zasebnega vlagatelja – Merilo zasebnega upnika – Izračun zneska pomoči – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. septembra 2016

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti prejemnikom – Merila presoje – Izterjava javnih terjatev – Merilo zasebnega upnika – Pomoč, dodeljena banki, ki je že bila deležna kapitalskih naložb in državnih jamstev, ki štejejo za državno pomoč in se spopadajo s finančnimi težavami

(Člen 107 PDEU)

2.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Komisije na področju državnih pomoči

(Člen 296 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(c))

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Možnost prejemnika pomoči, da se sklicuje na pravice, ki so tako obširne, kot pravica do obrambe – Neobstoj

(Člen 108(2) in (3) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48)

1.      Za presojo, ali državni ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107 PDEU, je treba ugotoviti, ali je upravičeno podjetje prejelo gospodarsko prednost, ki je v običajnih tržnih pogojih ne bi.

Da bi ugotovili, ali ima tako poseganje javnih organov v kapital podjetja značilnosti državne pomoči, je treba presoditi, ali bi lahko bil zasebni vlagatelj, ki bi se po velikosti lahko primerjal z organi, ki upravljajo javni sektor, v podobnih okoliščinah priveden do tega, da bi izvedel zadevni ukrep.

Vendar, kadar gre za povračilo javnih terjatev, ni treba preučiti, ali so zadevni javni organi ravnali kot javni vlagatelji, katerih poseg bi bilo treba primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja, ki vodi globalno ali sektorsko strukturno politiko in ki se ravna po obetih dolgoročne donosnosti vloženega kapitala. Te organe je treba dejansko primerjati z zasebnim upnikom, ki poskuša doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik, ki je v finančnih težavah.

V tem kontekstu je za gospodarski subjekt, ki je udeležen v kapitalu družbe, ki ji je dal tudi poroštvo, lahko razumno, da sprejme ukrepe, ki zajemajo nek strošek, kadar ti omogočajo znatno zmanjšanje ali celo izničenje tveganja izgube vložka in izpolnitve poroštva. Natančneje, za državo članico je lahko gospodarsko smotrno, da sprejme ukrepe, kot je prenos oslabljenih sredstev, če je njihov strošek omejen in pomenijo zmanjšanje tveganj ter če bi bilo brez njih zelo verjetno, da bi morala nositi izgube, ki so višje od navedenega stroška.

Poleg tega zgolj to, da je država članica že opravila kapitalske naložbe, opredeljene kot pomoči, a priori ne izključuje možnosti, da je mogoče poznejšo kapitalsko naložbo opredeliti kot naložbo, s katero je zadoščeno merilu zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu. Za preizkus poznejšega ukrepa je odločilno vprašanje, ali ravnanje države izpolnjuje merilo gospodarske racionalnosti.

Nazadnje, merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu ni izjema, ki bi se uporabila le na zahtevo države članice. To merilo, če se uporabi, je med elementi, ki jih Komisija mora upoštevati pri ugotavljanju obstoja pomoči.

(Glej točke od 54 do 57, 59, 60, 65, 66 in 74.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 91 do 94 in od 100 do 104.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 99.)