SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 7. avgusta 2018(*)
„Predhodno odločanje – Uredba (EGS) št. 1964/82 – Lažne izjave ali ravnanja z namenom pridobiti posebna izvozna nadomestila za nekatere kose odkoščenega govejega mesa – Sprememba Uredbe št. 1964/82, s katero je bilo upravičenje do posebnih izvoznih nadomestil razširjeno – Načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona – Člen 49(1), tretji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
V zadevi C‑115/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) z odločbo z dne 23. novembra 2016, ki je na Sodišče prispela 6. marca 2017, v postopku
Administration des douanes et droits indirects,
Établissement national des produits de l’agriculture et de la mer (FranceAgriMer)
proti
Hubertu Clergeauju,
Jeanu‑Lucu Labroussu,
Jeanu‑Jacquesu Berthellemyju,
Alainu Bouchetu,
Jeanu‑Pierru Duboisu,
Marcelu Géryju,
Jeanu‑Paulu Matratu,
Jeanu‑Pierru Paziotu,
Patriceu Raillotu,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça, predsednik senata, A. Tizzano (poročevalec), podpredsednik Sodišča, A. Borg Barthet, sodnik, M. Berger, sodnica, in F. Biltgen, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. februarja 2018,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za H. Clergeauja, J.‑L. Labroussa, A. Boucheta in J.‑P. Matrata, P. Spinosi in B. Paillard, avocats,
– za francosko vlado D. Colas, S. Horrenberger in E. de Moustier, agenti,
– za grško vlado G. Kanellopoulos, A. Vasilopoulou in M. Tassopoulou, agenti,
– za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,
– za Evropsko komisijo A. Lewis in D. Bianchi, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 12. aprila 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1), tretji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Administration des douanes et droits indirects (uprava za carine in posredne dajatve, Francija) in Établissement national des produits de l’Agriculture et de la Mer (FranceAgriMer) (nacionalna organizacija za kmetijske in morske proizvode, Francija) na eni strani ter Hubertom Clergeaujem, Jeanom-Lucom Labroussom, Jeanom-Jacquesom Berthellemyjem, Alainom Bouchetom, Jeanom-Pierrom Duboisom, Marcelom Géryjem, Jeanom-Paulom Matratom, Jeanom-Pierrom Paziotom in Patriceom Raillotom (v nadaljevanju: obtoženci v postopku v glavni stvari) na drugi strani glede kazenske odgovornosti zadnjenavedenih zaradi lažnih izjav ali ravnanj, katerih cilj je bil pridobitev ugodnosti v zvezi z izvozom.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Uredba Komisije (EGS) št. 1964/82 z dne 20. julija 1982 o določitvi pogojev za dodelitev posebnih izvoznih nadomestil za nekatere kose odkoščenega govejega mesa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 5, str. 146) je določala pogoje, pod katerimi so se lahko dodelila posebna izvozna nadomestila za nekatere kose mesa.
4 V drugi uvodni izjavi te uredbe je bilo navedeno:
„[…] zaradi tržnih razmer, gospodarskih razmer v sektorju govejega in telečjega mesa ter obsega za prodajo nekaterih proizvodov sektorja [je] treba določiti pogoje za izplačevanje posebnih izvoznih nadomestil za te proizvode […]“
5 V ta namen je člen 1 navedene uredbe določal:
„Za posamezno zavite kose mesa brez kosti iz svežih ali ohlajenih zadnjih četrti odraslih moških govedi se lahko skladno s pogoji te uredbe odobrijo posebna izvozna nadomestila.
[…]“
6 Člen 2(1) iste uredbe je določal:
„Izvajalec predloži pristojnim organom, ki jih določijo države članice, izjavo, v kateri navede, da namerava odkostiti zadnje četrti, kakor je opredeljeno v členu 1 po pogojih te uredbe, in izvoziti celotno količino dobljenih kosov brez kosti tako, da se zavije vsak kos posebej.“
7 Člena 1 in 2(1) Uredbe št. 1964/82 sta bila z učinkom od 19. januarja 1998 spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2469/97 z dne 11. decembra 1997 o spremembi uredb (EGS) št. 1964/82, (EGS) št. 3846/87 o vzpostavitvi nomenklature kmetijskih proizvodov za izvozna nadomestila in (ES) št. 1445/95 o pravilih za uporabo uvoznih in izvoznih dovoljenj v sektorju govejega in telečjega mesa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 22, str. 125).
8 V drugi uvodni izjavi Uredbe št. 2469/97 je bilo navedeno:
„ker je treba na podlagi Sporazuma o kmetijstvu, sklenjenega v urugvajskem krogu večstranskih trgovinskih pogajanj, uvesti režime za boljše ciljno usmerjanje proizvodov iz govejega in telečjega mesa, ki so predvsem namenjeni za izvoz v tretje države; ker bi uvedba posebnega nadomestila za kose odkoščenega mesa iz sprednjih četrti odraslih moških govedi izpolnjevala ta cilj; ker je treba režime, predvidene z Uredbo [št. 1964/82], razširiti na te proizvode“.
9 Člen 1 Uredbe št. 1964/82, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2469/97, je določal:
„Posamično pakirani kosi brez kosti iz svežih ali hlajenih sprednjih in zadnjih četrti odraslih moških govedi s povprečno vsebnostjo pustega mesa v višini 55 mas. % ali več izpolnjujejo pogoje, določene v tej uredbi, za posebna izvozna nadomestila.
[…]“
10 Uredba Komisije (ES) št. 1359/2007 z dne 21. novembra 2007 o določitvi pogojev za dodelitev posebnih izvoznih nadomestil za nekatere kose odkoščenega govejega mesa (UL 2007, L 304, str. 21) je z učinkom od 1. januarja 2008 razveljavila in nadomestila Uredbo (EGS) št. 1964/82.
11 V uvodni izjavi 3 Uredbe št. 1359/2007 je navedeno:
„Zaradi tržnih razmer, gospodarskih razmer v sektorju govejega in telečjega mesa ter obsega za prodajo nekaterih proizvodov sektorja bi bilo treba določiti pogoje za izplačevanje posebnih izvoznih nadomestil za te proizvode. Treba bi bilo zlasti določiti pogoje za nekatere kose mesa, pridobljene z odkostitvijo mesa iz četrti moških govedi.“
12 Besedilo členov 1 in 2 navedene uredbe je v bistvu identično besedilu člena 1 Uredbe št. 1964/82, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2469/97.
Francosko pravo
13 Člen 426 code des douanes (carinski zakonik) določa:
„Za uvoz ali izvoz prepovedanega blaga brez prijave se štejejo:
[…]
4. lažne izjave ali ravnanja, katerih cilj ali učinek je pridobitev delnega ali celotnega povračila, oprostitve, znižane dajatve ali kakršne koli ugodnosti v zvezi z uvozom ali izvozom, razen kršitev določb o kakovosti ali pakiranju, katerih cilj ali učinek ni pridobitev povračila, oprostitve, znižane dajatve ali finančne ugodnosti;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Državni tožilec iz La Rochelle (Francija) je 21. decembra 1990 sprožil preiskavo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja lažnih izjav ali ravnanj v smislu člena 426, točka 4, carinskega zakonika. Ta preiskava se je nanašala na dejstva, ki naj bi izvirala iz dejavnosti družbe Clergeau SA, ki se ukvarja zlasti z nakupom, prodajo, prevozom, uvozom in izvozom mesa ter zakolom.
15 Preiskovalni senat cour d’appel de Poitiers (pritožbeno sodišče v Poitiersu, Francija) je 25. maja 2010 zaključil navedeno preiskavo ter zadevo zoper obtožence v postopku v glavni stvari predal kazenskemu sodišču.
16 Navedenim obtožencem se v bistvu očita, da so med letoma 1987 in 1992 s svojimi ravnanji družbi Clergeau priskrbeli posebna izvozna nadomestila v smislu Uredbe št. 1964/82, do katerih ta družba ni bila upravičena, in sicer s tem, da so kot „kose mesa brez kosti iz zadnjih četrti“ odraslih moških govedi v smislu člena 1 navedene uredbe prijavili kose mesa, ki niso ustrezali tej opredelitvi. Obtoženci v postopku v glavni stvari naj bi namreč v pooblaščeno izvozno skladišče dostavljali kose predvsem iz sprednjih četrti, medtem ko je bilo takšna nadomestila mogoče pridobiti le za kose iz zadnjih četrti.
17 S sodbo tribunal correctionnel de La Rochelle (kazensko sodišče v La Rochelle, Francija) z dne 3. decembra 2013, ki jo je v pritožbenem postopku potrdilo cour d’appel de Poitiers (pritožbeno sodišče v Poitiersu) s sodbo z dne 12. marca 2015, so bili obtoženci v postopku v glavni stvari na koncu kazenskega postopka oproščeni.
18 Zoper to sodbo sta Administration des douanes et droits indirects in FranceAgriMer vložili pritožbo pri predložitvenem sodišču, ki meni, da prvi tožbeni razlog, ki ga zatrjuje FranceAgriMer, odpira vprašanje prava Unije glede razlage načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1) Listine.
19 V utemeljitev navedenega tožbenega razloga FranceAgriMer v bistvu trdi, da cour d’appel de Poitiers (pritožbeno sodišče v Poitiersu) ni spoštovalo pravil, ki urejajo časovno uporabo kazenskega prava, saj je spremembo meril za dopustnost posebnih izvoznih nadomestil, ki jih je sprva določala Uredba št. 1964/82, v sporu v postopku v glavni stvari uporabilo retroaktivno. Ta sprememba naj namreč ne bi bila zajeta z načelom retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, saj naj ne bi vplivala na zakonske znake kaznivega dejanja in naj ne bi spremenila kvalifikacije kaznivega dejanja, obravnavanega v postopku v glavni stvari.
20 Predložitveno sodišče uvodoma poudarja, da je Uredba št. 1964/82 določala posebna izvozna nadomestila za kose odkoščenega mesa iz zadnjih četrti odraslih moških govedi. Vendar pa je bila po nastanku dejstev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, ta uredba nadomeščena z Uredbo št. 1359/2007, s katero je bilo upravičenje do teh nadomestil razširjeno na kose iz sprednjih četrti. Tako naj bi se v obravnavani zadevi zastavljalo vprašanje, ali je treba te spremembe uporabiti v sporu v postopku v glavni stvari, in sicer na podlagi načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona.
21 V zvezi s tem predložitveno sodišče najprej ugotavlja, da je to načelo povezano z idejo, da sta opredelitev ravnanja za kaznivo dejanje in kazen lahko določeni, le če sta nujni. Presoja te nujnosti pa naj bi bila na področju gospodarske ureditve – ker se ta se po svoji naravi spreminja – posebna. Na tem področju naj okoliščina, da ukrep glede na dani gospodarski položaj ni več potreben, ne bi pomenila, da se pretekla kršitev tega ukrepa ne sme več kaznovati.
22 Dalje, predložitveno sodišče opozarja, da se s členom 426, točka 4, carinskega zakonika v francoskem pravnem redu izvaja obveznost, ki izhaja iz člena 4(3) PEU, in sicer, da je treba kaznovati osebe, ki z lažnimi izjavami ali ravnanji pridobijo posebna izvozna nadomestila, do katerih niso upravičene. Vendar naj bi ta nacionalna določba, ki je pravna podlaga za kazenske pregone v postopku v glavni stvari, ostala ves čas nespremenjena.
23 Nazadnje, navedeno sodišče meni, da bi bilo – če bi se v okoliščinah, kakršne so v zadevi v glavni stvari, uporabilo načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona – preganjanje kršitev finančnih interesov Evropske unije oslabljeno. Tako bi uporaba načela, določenega v členu 49(1) Listine, lahko ovirala spoštovanje člena 4(3) PEU.
24 V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 49 Listine […] razlagati tako, da nasprotuje temu, da se osebo obsodi zaradi neupravičenega prejema izvoznih nadomestil na podlagi ravnanj in lažnih izjav glede vrste blaga, za katero je bilo nadomestilo zaprošeno, če je bilo na podlagi kasnejših sprememb predpisov za blago, ki ga je dejansko izvozila, mogoče pridobiti ta nadomestila?“
Vprašanje za predhodno odločanje
25 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali je treba načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine, razlagati tako, da nasprotuje temu, da je oseba obsojena, ker je posebna izvozna nadomestila, določena v Uredbi št. 1964/82, prejela neupravičeno na podlagi ravnanj ali lažnih izjav glede vrste blaga, za katero so bila nadomestila zaprošena, medtem ko je bilo na podlagi spremembe tega predpisa, do katere je prišlo po nastanku očitanih dejstev, za blago, ki ga je ta oseba izvozila, ta nadomestila mogoče pridobiti.
26 Uvodoma je treba spomniti, da je načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, kot je določeno v členu 49(1) Listine, del primarnega prava Unije. Sodišče je že pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je Listina dobila enako pravno vrednost kot Pogodbi, razsodilo, da to načelo izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, zaradi česar je treba šteti, da je del splošnih načel prava Unije, ki jih mora nacionalno sodišče spoštovati pri uporabi nacionalnega prava (sodba z dne 6. oktobra 2016, Paoletti in drugi, C‑218/15, EU:C:2016:748, točka 25).
27 Tako okoliščina, da so dejstva, obravnavana v postopku v glavni stvari, nastala med letoma 1987 in 1992, torej pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009, sama po sebi ne preprečuje, da bi se v obravnavani zadevi uporabilo načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine.
28 Poleg tega je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, v drugih položajih pa ne (sodba z dne 14. junija 2017, Online Games in drugi, C‑685/15, EU:C:2017:452, točka 55).
29 V obravnavanem primeru zadostuje opozoriti, da so obtoženci v postopku v glavni stvari v skladu z navedbami predložitvenega sodišča preganjani na podlagi člena 426, točka 4, carinskega zakonika, ker so podali lažne izjave ali zagrešili ravnanja, katerih posledica je pridobitev posebnih izvoznih nadomestil, ki jih določa Uredba št. 1964/82. Tako naj bi bil cilj te določbe carinskega zakonika zlasti kaznovanje kršitve finančnih interesov Unije, in sicer v skladu z obveznostmi, ki jih državam članicam nalagata člen 4(3) PEU in člen 325 PDEU.
30 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da opredelitev ravnanja za kaznivo dejanje iz člena 426, točka 4, carinskega zakonika in kazenski postopek v glavni stvari spadata na področje uporabe temeljnih pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije v smislu sodne prakse, navedene v točki 28 te sodbe, tako da mora predložitveno sodišče v okviru navedenega postopka zagotoviti spoštovanje načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v členu 49(1), tretji stavek, Listine (glej po analogiji sodbo z dne 3. maja 2005, Berlusconi in drugi, C‑387/02, C‑391/02 in C‑403/02, EU:C:2005:270, točka 69).
31 V teh okoliščinah je treba za odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča opozoriti, da je bil po nastanku dejstev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, člen 1 Uredbe št. 1964/82 spremenjen – z učinkom od 19. januarja 1998 – z Uredbo št. 2469/97, s katero je bilo upravičenje do posebnih izvoznih nadomestil razširjeno na kose iz sprednjih četrti odraslih moških govedi, kakršni so bili zajeti z lažnimi izjavami ali ravnanji, ki se očitajo obtožencem v postopku v glavni stvari. Ta sprememba je bila pozneje vključena v člen 1 Uredbe št. 1359/2007, ki je z učinkom od 1. januarja 2008 kodificirala in nadomestila Uredbo št. 1964/82.
32 Zato je treba preveriti, ali glede na navedeno spremembo meril za dopustnost, določenih v členu 1 Uredbe št. 1964/82, načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine, nasprotuje temu, da je v okoliščinah, kakršne so v zadevi v glavni stvari, oseba obsojena, ker je podala lažne izjave ali zagrešila ravnanja v smislu člena 426, točka 4, carinskega zakonika.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da uporaba ugodnejše kazenske zakonodaje nujno pomeni časovno sosledje zakonov in temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče bodisi glede kazenskopravne kvalifikacije dejstev bodisi glede kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje (sodba z dne 6. oktobra 2016, Paoletti in drugi, C‑218/15, EU:C:2016:748, točka 27).
34 Vendar je treba po eni strani poudariti – kot izhaja iz spisa, predloženega Sodišču – da od storitve kaznivega dejanja, ki je obravnavano v postopku v glavni stvari, francoski zakonodajalec opisa kaznivega dejanja, kot je podan v členu 426, točka 4, carinskega zakonika, nikakor ni spremenil. Lažne izjave ali ravnanja, katerih učinek je pridobitev ugodnosti v zvezi z izvozom, kakršna je posebno izvozno nadomestilo, določeno v Uredbi št. 1964/82, se torej kazenskopravno sankcionirajo na enak način kot na datum nastanka dejstev, obravnavanih v postopku v glavni stvari.
35 Zato je treba ugotoviti – kot je to storila generalna pravobranilka v točki 41 sklepnih predlogov – da se v obravnavani zadevi stališče francoskega zakonodajalca o kazenskopravni kvalifikaciji očitanih dejstev ali o kazni, ki se izreče za kaznivo dejanje, očitano obtožencem v postopku v glavni stvari, nikakor ni spremenilo.
36 Po drugi strani je treba glede spremembe, do katere je prišlo v okviru predpisov Unije, ki so bili predstavljeni v točki 31 te sodbe, poudariti – kot to izhaja iz druge uvodne izjave Uredbe št. 2469/97 – da je bil cilj uvedbe posebnega izvoznega nadomestila za kose odkoščenega mesa iz sprednjih četrti odraslih moških govedi prilagoditi navedene predpise spreminjajočim razmeram na trgu mesa ter zlasti razvoju razmer na svetovnem trgu, do katerega je prišlo zaradi izvajanja sporazumov, sklenjenih v okviru večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga.
37 Zato je odločitev zakonodajalca Unije, da spremeni merila za dopustnost, določena v členu 1 Uredbe št. 1964/82, temeljila na izključno gospodarski in tehnični presoji razmer na svetovnem trgu mesa.
38 Zato je torej treba ugotoviti, da navedeni zakonodajalec s to spremembo nikakor ni nameraval ustvariti pomislekov glede kazenskopravne kvalifikacije ali glede tega, kako pristojni nacionalni organi presojajo kazen, ki se izreče za ravnanja, katerih učinek je neupravičena pridobitev posebnih izvoznih nadomestil, določenih v Uredbi št. 1964/82, kakršna so lažne izjave ali ravnanja, ki se očitajo obtožencem v postopku v glavni stvari.
39 Poleg tega, kot opozarja zlasti francoska vlada v pisnem stališču, je treba tudi poudariti, da sprememba, do katere je prišlo v okviru predpisov Unije, ni spremenila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki se očita obtožencem v postopku v glavni stvari.
40 Ker se namreč to kaznivo dejanje nanaša na lažne izjave ali ravnanja, katerih učinek je pridobitev posebnih izvoznih nadomestil, določenih v Uredbi št. 1964/82, okoliščina, da je bilo po nastanku dejstev, obravnavanih v postopku v glavni stvari, za blago, za katero so bila zaprošena ta nadomestila, ta mogoče pridobiti, sama po sebi ne more vplivati na to, da je takšne lažne izjave in ravnanja mogoče kazenskopravno sankcionirati.
41 Glede na vse navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je oseba obsojena, ker je posebna izvozna nadomestila, določena v Uredbi št. 1964/82, prejela neupravičeno na podlagi ravnanj ali lažnih izjav glede vrste blaga, za katero so bila nadomestila zaprošena, medtem ko je bilo na podlagi spremembe tega predpisa, do katere je prišlo po nastanku očitanih dejstev, za blago, ki ga je ta oseba izvozila, ta nadomestila mogoče pridobiti.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, določeno v členu 49(1), tretji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je oseba obsojena, ker je posebna izvozna nadomestila, določena v Uredbi Komisije (EGS) št. 1964/82 z dne 20. julija 1982 o določitvi pogojev za dodelitev posebnih izvoznih nadomestil za nekatere kose odkoščenega govejega mesa, prejela neupravičeno na podlagi ravnanj ali lažnih izjav glede vrste blaga, za katero so bila nadomestila zaprošena, medtem ko je bilo na podlagi spremembe tega predpisa, do katere je prišlo po nastanku očitanih dejstev, za blago, ki ga je ta oseba izvozila, ta nadomestila mogoče pridobiti.