SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 10. marca 2011

Zadeva F‑27/10

Christian Begue in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Dodatek, do katerega so upravičeni delavci za stalno pripravljenost za delo – Člena 55 in 56b Kadrovskih predpisov – Uredba (EGS, Euratom, ESPJ) št. 495/77“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero C. Begue in 17 drugih tožečih strank, katerih imena so navedena v prilogi k sodbi, predlagajo razglasitev ničnosti odločbe organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb Komisije, z dne 2. februarja 2010, s katero so bile zavrnjene njihove pritožbe zoper odločbo z dne 3. septembra 2009 o zavrnitvi njihovih prošenj, in sicer z retroaktivnim učinkom, za izplačilo dodatka za stalno pripravljenost za delo iz člena 56b Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške Komisije.

Povzetek

1.      Uradniki – Delovne razmere – Dodatek za stalno pripravljenost za delo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 56b, prvi odstavek; Uredba Sveta št. 495/77, člen 1(1), prvi pododstavek)

2.      Uradniki – Delovne razmere – Dodatek za stalno pripravljenost za delo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 55 in 56b; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88)

1.      Uradnik lahko zahteva dodatek za stalno pripravljenost za delo iz člena 56b Kadrovskih predpisov le, če sta izpolnjena dva pogoja, ki se razlagata ozko. Prvič, v skladu z navedenim členom 56b, prvi odstavek, mora biti uradnik stalno na voljo instituciji na delovnem mestu ali doma zunaj običajnega delovnega časa. Drugič, uradnik mora pripadati službi, ki ima katero od značilnosti iz člena 1(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 495/77 o kategorijah uradnikov, upravičenih do dodatka za stalno pripravljenost za delo, ter pogojih in stopnjah dodatka za stalno pripravljenost za delo, kot so na primer značilnosti varnostnih in preventivnih nalog ali podpore pri koordinaciji v izrednih razmerah ali krizi.

(Glej točki 44 in 76.)

2.      V dejanski stalni pripravljenosti za delo, 24 ur na dan in 365 dni v letu, je lahko kot kolektiv le služba ali del službe, v kateri je več uradnikov ali uslužbencev, in je zato upravičena do odobritve dodatka svojim uradnikom ali uslužbencem za stalno pripravljenost za delo iz člena 56b Kadrovskih predpisov.

V službi za pomoč, ki deluje 24 ur na dan, je namreč potrebna organizacija delovnih razmer po minimalnih predpisih v zvezi z varovanjem zdravja in varnostjo uradnikov. V zvezi s tem ima na podlagi člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta. Poleg tega ureditev dela, ki delavcem ne omogoča uživanja pravice do dnevnega počitka, tudi če gre za pogodbo za največ 80 dni na leto, ne le odvzame bistvo osebni pravici, izrecno podeljeni z Direktivo 2003/88, ki zadeva nekatere vidike razporeditve delovnega časa, temveč tudi nasprotuje njenemu cilju.

Iz navedenega sledi, da dodatka za stalno pripravljenost za delo iz člena 56b Kadrovskih predpisov ne odtehta golo dejstvo, da se lahko institucija na nekoga kadar koli obrne, kot to določa člen 55, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, temveč to, da za nekoga dejansko velja posebna zahteva, in sicer sprejeti dežurstvo, ki službi, v kateri je zaposlen, omogoča neprekinjeno delovanje. Zato pojem stalne pripravljenosti za delo v smislu člena 56b Kadrovskih predpisov nujno presega razpoložljivost v smislu člena 55 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 49, 55 ter od 57 do 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. september 2003, Jaeger, C‑151/02, točka 94; 14. oktober 2010, Union syndicale „Solidaires Isère“, C‑428/09, točke 50, 59 in 60.