Language of document : ECLI:EU:F:2013:83

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 19. junija 2013

Zadeva F‑89/11

Charles Dieter Goetz

proti

Odboru regij Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Nepogodbena odgovornost – Odškodninska tožba – Dopustnost – Začetek teka roka, v katerem je treba ukrepati – Preiskava OLAF – Upravna preiskava – Disciplinski postopek pred disciplinsko komisijo – Obveznost uprave, da ravna skrbno – Trajanje disciplinskega postopka – Odgovornost zaradi začetka disciplinskega postopka, končanega ne da bi bila izrečena sankcija“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero C. D. Goetz v bistvu predlaga, naj se Odboru regij Evropske unije naloži povrnitev, prvič, nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi čezmernega trajanja negotovosti po tem, ko so bile proti njemu podane obtožbe, drugič, nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi napak in malomarnosti Odbora regij med upravnim in disciplinskim postopkom v zvezi z njim, in tretjič, premoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi prisilne in predčasne upokojitve.

Odločitev:      Tožba se zavrne. C. D. Goetz nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasil Odbor regij Evropske unije.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Trajanje in začetek teka roka

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Povračilo škode, povzročene uradniku ali uslužbencu – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg

(členi 268 PDEU, 270 PDEU in 340, drugi odstavek, PDEU; Kadrovski predpisi, členi 24, 90 in 91)

3.      Pritožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Predlogi za povrnitev nepremoženjske škode zaradi predolgega disciplinskega postopka – Dopustnost – Pogoji

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Roki – Obveznost Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) in uprave, da ravnata skrbno – Presoja – Nespoštovanje – Posebne okoliščine – Dokazno breme

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Kadrovski predpisi, Priloga IX)

5.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Roki – Obveznost uprave, da ukrepa v razumnem roku – Preiskava pred začetkom disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica uprave – Obseg

(Kadrovski predpisi, Priloga IX)

6.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Postopek pred disciplinsko komisijo – Roki, določeni v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom – Instrukcijski roki

(Kadrovski predpisi, Priloga IX)

7.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Disciplinski pregon in sočasen kazenski pregon glede istih dejstev – Prekinitev disciplinskega postopka – Upravičenost – Predlog zadevnega uradnika, da se počaka na odločitev sodnih organov v njegovi zadevi – Dopustnost

(Kadrovski predpisi, Priloga IX, člen 25)

8.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Pristojnosti organa za imenovanja in Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Obseg

(Kadrovski predpisi, Priloga IX, člen 3; Sklep Komisije 1999/352)

9.      Pritožbe uradnikov – Akt ki posega v položaj – Pojem – Notranjerevizijsko poročilo – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 90)

10.    Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Začetek preiskave s strani Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), nato pa disciplinskega postopka s strani organa za imenovanja – Diskrecijska pravica – Obseg – Nujnost obstoja resnih indicev – Spoštovanje načela domneve nedolžnosti

(Kadrovski predpisi, Priloga IX)

1.      Kadar je škoda izključno reparacijska, v smislu da se predlaga povrnitev škode, ki je bila domnevno povzročena z napako ali opustitvijo, ki jo, ker je brez pravnega učinka, ni mogoče opredeliti kot akt, ki ima negativne posledice, so predlogi dopustni samo, če jih je tožeča stranka pred tem navedla v okviru odškodninskega zahtevka, ki ga je pri upravi vložila v razumnem roku, za katerega je treba šteti, da začne teči z dejanskim nastankom zatrjevane škode, in nato v okviru pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka v rokih, ki so določeni v členu 90(2) Kadrovskih predpisov.

Čeprav je v zvezi s tem razumnost roka treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve in zlasti glede na interes zadevne osebe v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank, je mogoča primerjava s petletnim zastaralnim rokom, ki je na področju tožb zaradi nepogodbene odgovornosti Unije določen v členu 46 Statuta Sodišča Evropske unije, in to kljub temu, da se zadnjenavedeni rok ne uporabi v sporih med Unijo in njenimi uslužbenci.

(Glej točki 95 in 96.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. april 2007, Holcim (Deutschland) proti Komisiji, C‑282/05 P, točka 33; 17. julij 2008, Komisija proti Cantina sociale di Dolianova in drugim, C‑51/05 P, točka 63;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, točka 71;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, točka 69.

2.      Za tožbe za povrnitev škode, ki jo povzroči institucija uradniku ali uslužbencu, vložene na podlagi člena 270 PDEU in členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, veljajo posebna pravila, različna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU. Iz Kadrovskih predpisov namreč izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe. Zato Unija kot delodajalka nosi precejšnjo odgovornost, ki se kaže z obveznostjo povračila škode, ki jo njeno osebje utrpi zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka, ne da bi bilo za obstoj nepogodbene odgovornosti institucije v sporih s področja evropske javne uprave treba dokazati dovolj resno kršitev ali očitno in hudo nespoštovanje mej diskrecijske pravice institucije.

(Glej točko 98.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 16. december 2010, Komisija proti Petrilli, T‑143/09 P, točka 46 in navedena sodna praksa; 12. julij 2012, Komisija proti Nanopoulosu, T‑308/10 P, točki 103 in 104.

3.      Okoliščina, da nepremoženjska škoda, na katero se sklicuje uradnik zaradi predolgega disciplinskega postopka, še ni bila v celoti konstituirana, ko je ta vložil odškodninski zahtevek, ne pomeni pogoja za dopustnost sklopa predlogov za povrnitev škode, ki se nanaša na prekomerno trajanje postopka. Če temu ne bi bilo tako, bi uprava lahko v nedogled odlašala s koncem postopka, da bi s tem preprečila svojo odgovornost za predolgo trajanje tega postopka.

(Glej točko 122.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T‑394/03.

4.      Uprava mora pri obravnavanju položaja osebe ravnati skrbno. Ta obveznost pomeni splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče Unije in ki je povzeto kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, nespoštovanje katerega povzroči odgovornost Unije. Kadar se pokaže, da uprava ni ravnala skrbno, mora ta dokazati obstoj posebnih okoliščin, ki lahko upravičijo njeno ravnanje.

Glede tega mora v disciplinskih zadevah organ za imenovanja, ali glede na okoliščine primera Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ravnati skrbno od takrat, ko se seznani z dejstvi in ravnanji, ki lahko pomenijo kršitve obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, da bi presodil, ali je treba uvesti preiskavo, in tudi, glede na okoliščine primera, pri vodenju te preiskave in, kar zadeva navedeni organ, pri vodenju disciplinskega postopka. Zlasti v zvezi z disciplinskim postopkom mora ta organ paziti, da je vsak akt sprejet v razumnem roku po predhodnem aktu.

Pri presoji, ali je pomanjkanje skrbnosti uprave otežilo izvrševanje pravice zadevnega uradnika do obrambe, zaradi česar je, tako kot v primeru pravila o zastaranju, upravičeno razglasiti ničnost sankcije, ki je bila sprejeta ob koncu tega postopka, je treba upoštevati rok od takrat, ko so bila storjena sporna dejanja, do takrat, ko se je organ za imenovanja ali OLAF seznanil z njimi. Ta čas pa ni upošteven za presojo, ali sta navedeni organ ali OLAF osebi s tem, da sta jo pretirano dolgo ohranila v stanju nelagodja v povezavi s tem, da je bila osumljena, da ni izpolnila svojih dolžnosti iz Kadrovskih predpisov, povzročila škodo, ki jo je treba povrniti, saj dokler se ta organ ali OLAF nista seznanila z nobenim dejstvom, ki bi lahko dokazovalo, da uradnik ni izpolnil svojih obveznosti, niti enemu niti drugemu ni mogoče očitati, da sta navedenega uradnika pretirano dolgo ohranjala v negotovosti zaradi pomanjkanja skrbnosti.

(Glej točke 123 in od 125 do 127.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. september 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, točka 35;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Angeletti proti Komisiji, točka 162;

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 395; 8. marec 2012, Kerstens proti Komisiji, F‑12/10, točke od 124 do 126.

5.      Odločitev organa za imenovanja, da bo poleg preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) izvedel notranjo upravno preiskavo, nujno podaljša trajanje disciplinskega obravnavanja, vendar ni mogoče šteti, da izvedba navedene notranje upravne preiskave že načeloma prekomerno podaljša to obravnavanje. Kadar so namreč sporna dejstva dokaj zapletena ali kadar uprava nima ustreznega znanja, da bi lahko presodila, ali nekatera ravnanja, zlasti na finančnem področju, pomenijo nepravilnosti, bo organ za imenovanja morda moral uporabiti storitve tretjih oseb, da se bo seznanil z obsegom dejanj, ki jih je razkril OLAF v svojem poročilu o preiskavi.

(Glej točki 135 in 136.)

6.      V Prilogi IX h Kadrovskim predpisom ni naveden noben rok, v katerem mora organ za imenovanja potem, ko sprejme odločitev o začetku disciplinskega postopka pred disciplinsko komisijo, svoje poročilo predati disciplinski komisiji. Roki v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom nikakor niso prekluzivni in so lahko potrebni daljši roki kot so določeni v navedeni prilogi, da se opravi dovolj popolna presoja dejanskega stanja, s katero so zadevni osebi zagotovljena vsa jamstva v skladu s Kadrovskimi predpisi.

(Glej točko 141.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18 december 1997, Daffix proti Komisiji, T‑12/94, točki 130 in 131; 10. junij 2004, François proti Komisiji, T‑307/01, točka 47.

7.      Razlog, ki se nanaša na željo po ugoditvi predlogu uradnika, ki je v disciplinskem postopku in v postopku pred nacionalnim sodiščem, da naj se počaka na odločitev nacionalnih organov v njegovi zadevi, lahko upraviči prekinitev disciplinskega postopka in posledično podaljšanje trajanja disciplinske obravnave.

Glede tega drži, da člen 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ne nalaga disciplinski komisiji, naj prekine svoje delo. Po eni strani v skladu s tem členom vzporeden kazenski pregon ne preprečuje, da se disciplinski postopek nadaljuje, ampak samo, da organ za imenovanja sprejme svojo odločitev. Po drugi strani mora uprava prekiniti disciplinski postopek samo, če uradnik dokaže, da je bil proti njemu začet kazenski pregon, ta pojem pa, ker pomeni uvedbo kazenskega postopka za izvršitev kazni, ne more vključevati predhodne preiskave, ampak zahteva, da je uveden kazenski pregon.

Vendar okoliščina, da disciplinski komisiji ni treba prekiniti disciplinskega postopka, ne pomeni, da, prekinitev disciplinskega postopka, za katero se ta odloči, ni upravičena. Za ugotovitev, ali je ta prekinitev primerna, je treba namreč upoštevati zgolj elemente, s katerimi razpolaga organ ali disciplinska komisija ob sprejetju odločitve zanjo.

Nasprotno pa razlogi, povezani z zapletenostjo spisa, s številom zaslišanj, ki jih je treba opraviti, in z drugimi preiskovalnimi ukrepi, ki jih namerava sprejeti disciplinska komisija, ne morejo upravičiti prekinitve disciplinskega postopka in posledičnega podaljšanja disciplinske obravnave, ampak morajo ravno spodbuditi disciplinsko komisijo, da uporabi več sredstev pri obravnavanju spisa pritožnika. Tudi poletni delovni čas ne more upravičiti prekinitve disciplinskega postopka.

(Glej točke 147 in od 150 do 153.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 17. julij 2012, BG proti Evropskemu varuhu človekovih pravic, F‑54/11, točka 70.

8.      Čeprav člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa, da po koncu preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) organ za imenovanja, in ne OLAF, odloči o začetku disciplinskega postopka in posledično o smotrnosti sprejetja sankcije, iz teh določb ni mogoče sklepati, da navedeni organ lahko konča preiskavo OLAF‑a, ker bi bilo s tem omajano načelo neodvisnosti preiskave OLAF‑a, kot je določeno v členu 3 Sklepa 1999/352 o ustanovitvi OLAF‑a.

(Glej točko 159.)

9.      Notranje revizijsko poročilo institucije, katerega namen je analizirati delovanje neke službe in ne ravnanja neke osebe in ki torej ni povezano z nezakonitostjo akta, ki ima negativne posledice za uradnika, zoper katerega mora ta pritožbo, da bi bila dopustna, vložiti v trimesečnem roku iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ne pomeni akta, ki ima negativne posledice, v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 170.)

10.    Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) in organ za imenovanja imata oba široko polje proste presoje za odločitev, ali je treba glede na elemente, s katerimi razpolagata, začeti preiskovalno fazo in nato, če je to potrebno, enega od disciplinskih postopkov iz oddelkov 4 in 5 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

Vendar ta široka diskrecijska pravica ne more upravičevati, da v posameznem primeru OLAF ali navedeni organ hitita s postopkom, ne da bi razpolagala vsaj s prima facie dokazi glede zadevnih oseb. Zato se morata zaradi varstva pravic zadevnega uradnika tako OLAF kot organ za imenovanja prepričati, da imata, preden začneta preiskavo, indice, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da zadevna oseba ni izpolnila svojih dolžnosti, ki jih ima v skladu s Kadrovskimi predpisi, in, preden začneta disciplinski postopek, dovolj jasne in upoštevne elemente za utemeljitev svojih domnev. Poleg tega morata OLAF in navedeni organ upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki od njiju zahteva, da med celotnim disciplinskim postopkom ravnata previdno.

(Glej točki 184 in 185.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Komisija proti Nanopoulosu, točki 150 in 152;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Giraudy proti Komisiji, točka 99.