Language of document :

Pritožba, ki so jo 4. avgusta 2020 vložili Ernests Bernis, Oļegs Fiļs, OF Holding SIA in Cassandra Holding Company SIA zoper sklep Splošnega sodišča (deseti senat) z dne 14. maja 2020 v zadevi T-282/18, Bernis in drugi/SRB

(Zadeva C-364/20 P)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožniki: Ernests Bernis, Oļegs Fiļs, OF Holding SIA, Cassandra Holding Company SIA (zastopnik: O.H. Behrends, Rechtsanwalt)

Drugi stranki v postopku: Enotni odbor za reševanje (SRB), Evropska centralna banka (ECB)

Predlog

Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:

razveljavi sklep Splošnega sodišča;

ugotovi, da je ničnostna tožba dopustna;

zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči o ničnostni tožbi;

ECB naloži plačilo stroškov, ki so jih imeli pritožniki, in stroškov, ki izvirajo iz tega postopka s pritožbo.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožniki v utemeljitev pritožbe navajajo naslednje pritožbene razloge.

Pritožniki v prvem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, ko se je oprlo na dejstvo, da Uredba št. 806/20141 ne vsebuje določb, ki bi v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, urejale prenehanje kreditnih institucij. Pritožniki trdijo, da se ta vidik nanaša na zakonitost spornih odločb SRB z dne 23. februarja 2018 in tako na njihovo utemeljenost, dopustnost tožbe pa je odvisna le od tega, kako je SRB dejansko ravnala (in ne kako naj bi morala ravnati).

Pritožniki v drugem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je odločitev, da je tožba nedopustna, oprlo na dejstvo, da je luksemburško sodišče zavrnilo predlog za prenehanje in likvidacijo družbe ABLV Luxembourg, ki ga je podal luksemburški nacionalni organ za reševanje. To, da je nacionalno sodišče zavrnilo odločbo neke evropske institucije, ne pomeni, da ta odločba ne obstaja, in ne pomeni, da je potreba, da jo evropska sodišča razglasijo za nično, prenehala.

Pritožniki v tretjem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je dejstvo, da je likvidacija družbe ABLV Bank po latvijskem pravu prostovoljna, upoštevno, če – kot je potrdilo Splošno sodišče – je bila likvidacija odrejena z odločbami SRB.

Pritožniki v četrtem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da zaradi tega, ker je za implementacijo spornih odločb potrebna uporaba nacionalnega prava, ne obstajajo dovolj neposredni pravni učinki. To, da se pri implementaciji uporablja nacionalno pravo, ni pomembno, ker zatrjevane pravne učinke akta ureja pravo Unije.

Pritožniki v petem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da je dejstvo, da je implementacija akta odvisna od zadevnega nacionalnega pravnega sistema, upoštevno v vidika člena 263 PDEU.

Pritožniki v šestem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da diskrecijska pravica nacionalnih organov pri implementaciji izključuje neposreden pravni učinek.

Pritožniki v sedmem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno razumelo pojem „vmesnih pravil“, kot je bil razvit v sodni praksi.

Pritožniki v osmem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče sprejelo napačne ugotovitve zgolj na podlagi oblike spornih aktov.

Pritožniki v devetem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da člena 263 PDEU ni uporabilo v povezavi s posebnimi usmeritvami, ki jih Uredba št. 806/2014 vsebuje v zvezi s sodnim nadzorom nad akti SRB.

Pritožniki v desetem pritožbenem razlogu navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni upoštevalo pritožnikovih pravic iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, s čimer je ustvarilo praznino pri pravnem varstvu.

Pritožniki v enajstem pritožbenem razlogu zaradi previdnosti navajajo, da bi izpodbijani sklep temeljil na očitnem izkrivljanju spornih aktov, če bi se razlagal tako, da je v njem ugotovljeno, da s spornimi akti ni bila odrejena likvidacija družb ABLV Latvia in ABLV Luxembourg. Ta pritožbeni razlog je naveden zgolj zaradi previdnosti. Pritožniki ne menijo, da bi lahko obstajala kakršnakoli podlaga za tako razlago izpodbijanega sklepa.

Pritožniki v dvanajstem pritožbenem razlogu navajajo, da izpodbijani sklep temelji na nepravilni razlagi upoštevne sodne prakse, vključno s sodbama z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi (C-663/17 P, C-665/17 P in C-669/17 P, EU:C:2019:923) in z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija (C-463/10 P in C-475/10 P, EU:C:2011:656).

Pritožniki v trinajstem pritožbenem razlogu navajajo, da izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen.

____________

1 Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).