SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 7. junija 2011

Zadeva F‑64/10

Andreas Mantzouratos

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2009 – Odločba o nenapredovanju – Dopustnost ugovora nezakonitosti – Primerjalna ocena uspešnosti – Očitna napaka pri presoji“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Mantzouratos predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta o njegovem nenapredovanju v naziv AD 13 v napredovalnem obdobju 2009 in odločb o napredovanju uradnikov, ki so imeli v istem napredovalnem obdobju manj točk za delovno uspešnost kot on.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Tožba zoper odločbo o napredovanju drugega uradnika – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost pritožbe in tožbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Možnost obrazložitve odločbe o nenapredovanju v predhodnem postopku – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 90(2))

5.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

6.      Postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Razlog, ki temelji na okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 43(1))

7.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

8.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

9.      Uradniki – Napredovanje – Pogoji – Uradniki, ki so dosegli referenčni prag – Pravica do samodejnega napredovanja – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

10.    Postopek – Stroški – Zahteva za odločitev v skladu s predpisi

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 87(1))

1.      Uradnikom, ki bi lahko napredovali v določeni naziv, je načeloma v osebnem interesu, da izpodbijajo odločbe, s katerimi so v ta naziv napredovali drugi uradniki.

(Glej točko 15.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 5. maj 2010, Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08, točka 80.

2.      Čeprav se sodišče Unije po uradni dolžnosti ne sme opreti na razlog, ki ga stranke niso navedle, razen če je to razlog javnega reda, mora vseeno razložiti razloge tožeče stranke glede na njihovo vsebino in ne glede na njihovo pravno kvalifikacijo, vendar pod pogojem, da navedeni razlogi dovolj jasno izhajajo iz tožbe. Vendar morajo biti razlogi, ne glede na kakršno koli terminološko vprašanje, dovolj jasni in natančni, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Sodišče za uslužbence odloči o tožbi, ne da bi moralo, če je to potrebno, zahtevati druge informacije.

(Glej točko 16.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. december 1961, Fives Lille Cail in drugi proti Visoki oblasti, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61; 13. december 2005, Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C‑78/03 P, točka 45;

Sodišče prve stopnje: 24. februar 2000, ADT Projekt proti Komisiji, T‑145/98, točka 66;

Splošno sodišče Evropske unije: 26. marec 2010, Proges proti Komisiji, T‑577/08, točka 21.

3.      Kar zadeva ugovore nezakonitosti, čeprav bi se ti nanašali na drug pravni vzrok in ne na tistega, ki je naveden v pritožbi, bi njihova nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti porušila ravnotežje med varstvom procesnih pravic uradnika in ciljem predhodnega postopka in bi pomenila nesorazmerno in neupravičeno sankcijo za uradnika. Zaradi svojstvene pravne narave ugovora nezakonitosti in sklepanja, zaradi katerega zadevna oseba išče in uveljavlja tako nezakonitost, od uradnika ali uslužbenca, ki vloži pritožbo in nima nujno ustreznega pravnega znanja, namreč ni mogoče zahtevati, naj predloži tak ugovor v predhodnem postopku, sicer bo v nadaljevanju nedopusten. To še toliko bolj velja, ker se ne zdi, da bi vložitev ugovora nezakonitosti v predhodnem postopku lahko povzročila, da bi vlagatelju pritožbe uspelo v tej fazi, saj ni verjetno, da bi se uprava odločila, da ne bo uporabila veljavne določbe, s katero bi bilo morda kršeno hierarhično višje pravilo, le zato, da bi omogočila zunajsodno rešitev spora.

Vendar se je mogoče na nezakonitost splošnih odločb sklicevati le, če je med izpodbijanim aktom in navedenimi splošnimi odločbami neposredna pravna povezava. Na podlagi ugovora nezakonitosti je mogoče posredno izpodbijati le veljavnost predpisov, ki oblikujejo pravno podlago odločbe, za katero tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti.

Za določitev, ali je ugovor nezakonitosti tožeče stranke dopusten, je torej treba določiti, na kateri pravni podlagi temelji izpodbijani akt. V zvezi s tem je mogoče na obstoj neposredne pravne povezave med izpodbijanim posamičnim aktom in zadevnim splošnim aktom sklepati iz ugotovitve, da izpodbijani akt temelji zlasti na določbi iz akta, katerega zakonitost se izpodbija, tudi če ta ni njegova uradna pravna podlaga. Kadar organ, pristojen za imenovanja, v odločbi o zavrnitvi pritožbe po temelju zavrne vse trditve tožeče stranke v podporo ugovoru nezakonitosti akta, je navedeni akt ponavadi pravna podlaga zadevne odločbe.

(Glej točke 22, 25 in 26.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 1979, Simmenthal proti Komisiji, 92/78, točka 36;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, T‑6/92 in T‑52/92, točki 56 in 57; 22. april 2004, Schintgen proti Komisiji, T‑343/02, točka 25; 20. november 2007, Ianniello proti Komisiji, T‑308/04, točka 33 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 121.

4.      Uprava ima možnost, da v predhodnem postopku obrazloži odločbo o nenapredovanju. Vendar je treba ugotoviti, da kadar uprava to možnost uporabi, zadevnim uradnikom odvzame možnost, da bi bili ob vložitvi pritožbe seznanjeni z razlogi izpodbijane odločbe in bi tako pojasnili svoje argumente. Zato se proti uradniku, ki je bil seznanjen z razlogi za odločbo le na stopnji zavrnitve pritožbe, ni mogoče sklicevati na spoštovanje načela skladnosti pritožbe in tožbe.

(Glej točko 23.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Hau proti Parlamentu, F‑125/07, točka 24.

5.      Točke za delovno uspešnost se v Evropskem parlamentu – razen omejenega števila točk, ki jih je mogoče dodeliti le generalnemu sekretarju – ne dodeljujejo po primerjalni oceni vseh uradnikov z istim nazivom, ki lahko napredujejo. Zato uprava ne more omogočiti napredovanja uradniku tako, da se opre izključno na dodelitev navedenih točk za delovno uspešnost. Še vedno pa je dejstvo, da je lahko dodelitev treh točk za delovno uspešnost v skladu s točko I.3.1 spremenjene odločbe predsedstva Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2005 o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja po letnem ocenjevanju uradnikove uspešnosti pomemben indic pri poznejšem primerjalnem ocenjevanju uspešnosti uradnikov z istim nazivom, ki naj bi napredovali, v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov.

Merilo priporočila generalnih direktoratov, na podlagi katerega je mogoče izbrati med nekaterimi kandidati, zlasti tistimi, ki so dosegli isto število točk za delovno uspešnost, ni v nasprotju s členom 45 Kadrovskih predpisov, ker razvrstitev, ki so jo opravili generalni direktorati v zvezi z uradniki, ki lahko napredujejo, temelji na poklicni usposobljenosti teh uslužbencev. Poleg tega ni v nasprotju členu 45 Kadrovskih predpisov niti merilo, ki se nanaša na opravljanje temeljnih nalog, saj je na njegovi podlagi zaradi visoke uspešnosti nagrajen uradnik, ki mu je bila zaupana težka in pomembna naloga.

Merila ravni odgovornosti ni mogoče povsem omejiti na število podrejenih, ki jih vodi uradnik, ali splošneje na pomembnost nalog upravljanja.

Še vedno pa je dejstvo, da je opravljanje dela vodje oddelka – čeprav ne more biti edino merilo za presojo ravni odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo – upoštevno merilo pri primerjalni analizi, ki jo mora v zvezi s tem opraviti organ, pristojen za imenovanja.

(Glej točke 45, 52, 54 in 55.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 16. december 2010, Svet proti Stolsu, T‑175/09 P, točka 48.

6.      Člen 43(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence določa, da navajanje novih razlogov po prvi izmenjavi vlog ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Za očitek v podporo razlogu velja podobna rešitev. Z navedeno odločbo poleg tega ni izključeno, da so se lahko navedene okoliščine pojavile ob ukrepu procesnega vodstva. Nazadnje, prekluzijo iz navedene določbe je treba razlagati ozko, ker je možnost zadevne osebe, da predloži vse elemente, potrebne za ugoditev njenim zahtevam, zaradi nje omejena.

(Glej točko 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. oktober 2008, Neophytou proti Komisiji, T‑43/07 P, točke od 75 do 91 in navedena sodna praksa.

7.      Organ, pristojen za imenovanja, ima pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, široko diskrecijsko pravico in sodišče opravi nadzor le nad tem, ali so se načini in sredstva, ki jih je upravna služba lahko uporabila pri presoji, uporabili v mejah, katerim ni mogoče ugovarjati, in ni očitno napačno presojala. Sodišče torej s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa, pristojnega za imenovanja.

(Glej točko 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, točka 52 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Svet proti Stolsu, točka 48.

8.      Diskrecijska pravica uprave pri primerjalni oceni uspešnosti kandidatov, ki jo je treba upoštevati pri odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, je omejena s potrebo po tem, da je treba skrbno in nepristransko primerjalno oceniti prijave v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba navedeno oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

V zvezi s tem je napaka pri presoji uspešnosti uradnika, ki ni napredoval – ob ohranitvi polnega učinka, ki ga je treba priznati diskrecijski pravici organa, pristojnega za imenovanja – očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati odločbe na področju napredovanja.

(Glej točki 64 in 65.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Casini proti Komisiji, točka 53 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 24. marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točke od 29 do 35.

9.      Tudi če spremenjena odločba predsedstva Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2005 o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja določa referenčni prag, ki je odvisen od povprečne delovne dobe v nazivu, izražene v letih, člen 45 Kadrovskih predpisov določa, da se napredovanje opravi izključno po izbiri, tako da iz njega ni mogoče izpeljati načela, da mora uradnik napredovati, če se njegova uspešnost ne zmanjša, ali načela rednega poklicnega napredovanja, ki bi upravo zavezovalo, da samodejno odobri napredovanje uradniku že samo zato, ker je dosegel določeno delovno dobo v nazivu.

(Glej točko 70.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 15. februar 2011, Barbin proti Parlamentu, F‑68/09, točki 90 in 91.

10.    V skladu s členom 87(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Zahteve, oblikovane v navedenih predlogih za odločitev o stroških v skladu s predpisi, ni mogoče obravnavati kot predloga, naj se stroški naložijo neuspeli stranki v sporu.

(Glej točko 76.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. julij 2008, Maniscalco proti Komisiji, F‑141/07, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa.