Language of document : ECLI:EU:C:2019:105

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANICA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 7. februarja 2019(1)

Zadeva C664/17

Ellinika Nafpigeia AE

proti

Panagiotisu Anagnostopoulosu in drugim

ob udeležbi

Syllogos Ergazomenon Nafpigeion Skaramagka I

Triaina,

Panellinia Omospondia Ergatoypallilon Metallou (POEM) in

Geniki Synomospondia Ergaton Ellados (GSEE)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija))

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Prenos dela podjetja – Ohranjanje pravic delavcev – Pojem ‚prenos‘ – Pojem ‚gospodarska enota‘ – Prenos dela gospodarske dejavnosti z matične družbe na novoustanovljeno odvisno družbo – Opravljanje gospodarske dejavnosti – Odločitev pridobitelja o prenehanju dejavnosti“






1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija), se nanaša na člen 1 Direktive Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov,(2) s katerim je bil spremenjen člen 1 Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977,(3) ki ustreza členu 1 Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov,(4) v skladu s členom 12 navedene direktive, s katerim je bila zaradi kodifikacije razveljavljena Direktiva 77/187, spremenjena z Direktivo 98/50. Natančneje, zaradi svojega predmeta se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago člena 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23.

2.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Panagiotisom Anagnostopoulosom in 89 drugimi zaposlenimi ter delniško družbo Ellinika Nafpigeia AE(5) (v nadaljevanju: ENAE(6)) glede izvajanja pogodb o zaposlitvi, ki so bile prvotno sklenjene med temi strankami.

3.        Poudariti je treba posebnost te zadeve, saj uporabo pravic, ki izhajajo iz Direktive 2001/23 in so oblikovane v interesu delavcev v primeru spremembe delodajalca, zahteva delodajalec, in ne zaposleni.

4.        Vprašanji predložitvenega sodišča se na eni stani nanašata na razlago pojma „gospodarska enota“ in na drugi strani na prenos take enote, če ni predvideno nadaljevanje prenesene gospodarske dejavnosti, temveč njeno prenehanje.

5.        Ob koncu analize bom potrdil, da se Direktiva 2001/23 ne uporablja, če se dokaže, da cilj ob prenosu gospodarskega dela ni bil ohraniti zadevne gospodarske dejavnosti, temveč zaobiti obveznosti varstva zaposlenih, ki izhajajo iz nacionalnega prava. Če ni tako, je treba člen 1(1)(a) in (b) navedene Direktive razlagati tako, da se lahko uporablja takrat, kadar preneseni del podjetja ali obrata ne ohrani svoje organizacijske samostojnosti, če se ohrani funkcionalna povezava med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki in če ta pridobitelju omogoča, da uporablja te dejavnike za trajno opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

6.        V uvodnih izjavah 3 in 8 Direktive 2001/23 je navedeno:

„(3)      Predvideti je treba varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo.

[…]

(8)      Zaradi pravne varnosti in preglednosti je bilo treba pravni koncept prenosa pojasniti glede na pravno prakso Sodišča. Tako pojasnjevanje ni spremenilo področja uporabe Direktive [77/187], kakor ga razlaga Sodišče.“

7.        Člen 1(1)(a) in (b) navedene direktive določa:

„(a)      Ta direktiva se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.

(b)      Ob upoštevanju pododstavka (a) in nadaljnjih določb tega člena se za prenos v smislu te direktive šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.“

8.        Člen 2(1)(a) in (b) navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

(a)      je ‚odsvojitelj‘ vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata;

(b)      je ‚pridobitelj‘ vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) postane delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata“.

9.        Člen 3(1), prvi pododstavek, iste direktive določa:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

10.      Člen 5(1) in (4) Direktive 2001/23 določa:

„1.      Če države članice ne določijo drugače, se člena 3 in 4 ne uporabljata za prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata, če je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj, ki ga je pooblastil pristojni organ oblasti).

[…]

4.      Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da preprečijo zlorabo postopkov plačilne nesposobnosti, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva ta direktiva.“

B.      Grško pravo

11.      Po mnenju predložitvenega sodišča se uporabljajo določbe Proedrikó Diátagma 178/2002: Métra schetiká me tin prostasía ton dikaiomáton ton ergazoménon se períptosi metavívasis epicheiríseon, enkatastáseon í tmimáton enkatastáseon í epicheiríseon, se symmórfosi pros tin Odigía 98/50/EK tou Symvoulíou (uredba predsednika republike št. 178/2002 o ukrepih v zvezi z varstvom pravic delavcev v primeru prenosov podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov za uskladitev z Direktivo Sveta [98/50]).(7)

12.      V skladu s členom 2(1)(a) in (c) navedene uredbe se njene določbe uporabljajo za vsak prenos ali združitev podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov na podlagi pogodbe ali zakona, ki pomeni spremembo delodajalca in ki se lahko nanaša na javne ali zasebne subjekte, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, s pridobitnim ali nepridobitnim namenom.

13.      V členu 2(1)(b) navedene uredbe je „prenos“ opredeljen kot prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, torej organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljati gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

14.      V členu 3(1)(a) in (b) uredbe predsednika republike št. 178/2002 sta izraza „odsvojitelj“ in „pridobitelj“ opredeljena kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v zgoraj navedenem smislu preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata, oziroma vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) navedene uredbe postane delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata.

15.      V skladu s členom 4(1), prvi pododstavek, navedene uredbe se vse obstoječe pravice in obveznosti, ki jih je imel odsvojitelj v skladu s pogodbo ali delovnim razmerjem, prenesejo na pridobitelja z datumom prenosa.

16.      Kadar se v skladu z določbami člena 6(1) Nómos 2112/1920 – Perí ypochreotikís katangelías tis symváseos ergasías idiotikón ypallílon (zakon št. 2112/1920 o obveznem prenehanju pogodbe o zaposlitvi delavcev v zasebnem sektorju)(8) in člena 9(1) Vasilikó Diátagma „perí epektáseos tou N. 2112 […] kai epí ton ergatón […]“ (kraljeva uredba o uporabi zakona št. 2112, tudi za delavce […]) z dne 16./18. julija 1920 spremeni delodajalec, se to izvede po pravu samem, ne glede na pravni razlog in obliko prenosa podjetja, ne da bi bilo potrebno soglasje delavcev.

17.      Člen 4(1), drugi pododstavek, uredbe predsednika republike št. 178/2002 določa, da je odsvojitelj po prenosu še naprej solidarno in v celoti odgovoren skupaj s pridobiteljem za obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe ali delovnega razmerja, do datuma, na katerega pridobitelj prevzame svoje funkcije.

18.      Iz člena 4(2) navedene uredbe izhaja, da pridobitelj po prenosu še naprej ohranja delovne pogoje, ki so že določeni v kolektivni pogodbi, arbitražni odločbi, predpisu ali individualni pogodbi o zaposlitvi.

19.      Člen 5(1), prvi pododstavek, uredbe predsednika republike št. 178/2002 določa, da prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi ne daje podlage za odpuščanje delavcev. Vendar je v skladu z določbami člena 5(1), drugi pododstavek, navedene uredbe dovoljeno odpuščanje, ki se izkaže za potrebno zaradi gospodarskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe, če se pri tem spoštujejo določbe v zvezi z odpuščanjem. Vendar člen 5(2) navedene uredbe določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca.

20.      V skladu s členom 6(1) uredbe predsednika republike št. 178/2002 posledice prenosa iz členov 4 in 5 navedene uredbe ne nastanejo, če je zoper odsvojitelja uveden stečajni postopek ali kakršen koli drug podoben postopek.

II.    Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

21.      Tožeče stranke so bile več kot 30 let zaposlene na podlagi pogodbe za nedoločen čas v družbi ENAE za delo v njenih obratih v Skaramagkasu, ki spada pod občino Chaïdari, Atika (Grčija).(9)

22.      Navedena družba je leta 1985 postala javno podjetje.(10) Leta 2002 je bila privatizirana in do 30. septembra 2008 je bilo do določenega praga prepovedano zmanjšanje števila zaposlenih.(11)

23.      Med privatizacijo je družba ENAE opravljala štiri vrste dejavnosti, in sicer popravilo plovil, izdelavo vojaških in trgovskih plovil, izdelavo in popravilo podmornic ter izdelavo in popravilo železniških vozil, ki so bile organizirane v okviru oddelkov, in sicer oddelka za popravila, oddelka za površinska plovila, oddelka za podmornice in oddelka za železniška vozila. Organizacijska struktura družbe ENAE je zajemala tudi štiri proizvodne „pododdelke“ kot podporo dejavnostim v oddelkih, in sicer valjarno, obrat za proizvodnjo cevi, stavbno mizarstvo in delavnico.

24.      Kmalu po privatizaciji je družba ENAE ustanovila odvisno družbo Etaireia Trochaiou Ylikou Ellados ΑΕ(12) (v nadaljevanju: ETYE), da bi nanjo prenesla izvajajoče se sporazume o programu med združenji, v katerih so sodelovale družba ENAE na eni strani ter družbama Organismos Sidirodromon Ellados(13) (v nadaljevanju: OSE) in Ilektrikoí Sidiródromoi Athinon Pireos(14) (v nadaljevanju: ISAP) na drugi, pri čemer so se ti sporazumi nanašali na gradnjo in dobavo različnih vrst železniških vozil s strani združenj.

25.      Leta 2005 je družbo ENAE kupila ladjedelniška družba ThyssenKrupp Marine Systems.

26.      Da bi se od 1. oktobra 2006 zagotovilo delovanje oddelka družbe ENAE za železniška vozila kot samostojne družbe, imenovane ΕΤΥΕ, je družba ENAE z njo 28. septembra 2006 sklenila več pogodb, katerih predmet so bili med drugim oddajanje v najem zemljišča na območju ladjedelnic, vključno s stavbami in infrastrukturo na navedenem območju za poslovno rabo, prodaja in izročitev premičnin, namenjenih poslovni dejavnosti družbe ETYE, zagotavljanje administrativnih storitev za delovanje podjetja ter naročilo izvedbe prekinjenih del, predvidenih v treh sporazumih o programih št. 33 (z družbama OSE in ISAP), 37 oziroma 41a, družbi ETYE.(15)

27.      Družba ETYE je po začetku opravljanja dejavnosti z družbo ENAE leta 2007 sklenila še druge pogodbe, katerih predmet je bil med drugim napotitev zaposlenih družbe ETYE v družbo ENAE,(16) izvedba prekinjenih del, predvidenih v sporazumu o programu št. 33a z družbama OSE in ISAP, ki jo je družba ENAE naročila družbi ETYE,(17) zagotavljanje storitev družbe ETYE družbi ENAE(18) ter zagotavljanje storitev administrativne podpore družbe ENAE družbi ETYE.(19)

28.      Predložitveno sodišče je poudarilo, da „je bila usoda družbe ETYE določena vnaprej in je vodila do njene likvidacije“. Ugotovilo je, da „je bila, natančneje, v členu 5 okvirnega sporazuma z dne 28. septembra 2007, ki sta ga sklenili družbi ΕΝΑΕ in ΕΤΥΕ, določena likvidacija družbe ETYE za 30. september 2008, to je na datum, ki se je ujemal s potekom šestletnega obdobja prepovedi zmanjšanja števila zaposlenih družbe ENAE pod prag 1400 delavcev na podlagi pogodbe z dne 1. oktobra 2002 o njenem prenosu z grške države na tuje ponudnike“. Pojasnilo je, da je morala družba ENAE na podlagi tega člena nositi stroške likvidacije v višini, ki ustreza oceni stroškov odpusta 160 zaposlenih družbe ETYE, in da naj bi se ta prispevek znižal za 4 % na mesec zamude. Vendar je bil predvideni datum te likvidacije na pobudo družbe ENAE odložen s spremembo navedenega okvirnega sporazuma z dne 10. septembra 2008.

29.      Skupina nemških družb z omejeno odgovornostjo ΙΝΤΕΙ Industriebeteiligungsgesellschaft mbH (ΙΝΤΕΙ) in Industriegesellschaft Waggonbau Ammendorf mbH (ΙGWA) je 1. oktobra 2007 postala lastnica delnic družbe ETYE.

30.      Z obvestilom z dne 8. oktobra 2007 so bili vsi delavci obveščeni, da je skupina družb INTEI/IGWA kupila družbo ETYE. Podjetniška kolektivna pogodba o pogojih plačila in dela za vse zaposlene družbe ETYE je bila sklenjena 13. maja 2008.(20)

31.      Leta 2010 je Polymeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v Atenah, Grčija) razglasilo stečaj družbe ETYE, pri čemer je bilo pojasnjeno, da so bile po zadevnem prenosu gospodarske dejavnosti te družbe majhnega obsega(21).

32.      Tožeče stranke so 1. junija 2009 na Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah, Grčija) vložile tožbo in predlagale, naj ta odloči, da se delovna razmerja z družbo ENAE na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas nadaljujejo, da jim mora družba ENAE izplačati plače, določene z zakonom, za celotno obdobje veljavnosti pogodb o zaposlitvi ter da mora družba ENAE v primeru odpovedi pogodb vsakemu zaposlenemu izplačati odpravnino, določeno z zakonom.

33.      Ker je Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah) tej tožbi ugodilo, je družba ENAE vložila pritožbo na Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija). Navedeno sodišče je potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji, saj je presodilo, da družba ETYE ni bila nikoli samostojna organizacijska enota. Na prvem mestu je ugotovilo, da družba ETYE ni bila samostojna proizvodna enota, ker je bil prispevek štirih proizvodnih pododdelkov družbe ENAE nujen za proizvodnjo in popravilo železniških vozil, ter da če bi družba ENAE prenehala opravljati dejavnost, družba ETYE ne bi mogla graditi in popravljati tirnih vozil. Na drugem mestu je družba ETYE družbi ENAE dajala v najem svojo administrativno podporo, med drugim tajništvo, ter na tretjem mestu ni bila samostojna finančno in upravljavsko, temveč je to zagotavljala družba ENAE. Navedeno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da ni bil izveden prenos podjetja, obrata ali delov obrata ter da je bila zato družba ENAE še naprej delodajalka tožečih strank.

34.      Družba ENAE je zoper to odločbo 29. avgusta 2013 vložila kasacijsko pritožbo na Areios Pagos (kasacijsko sodišče). To meni, da je treba zaradi različne razlage pojma „gospodarska enota“ iz člena 1 Direktive 98/50 v senatu, ki mu je bila zadeva predložena, vprašati Sodišče o pomenu tega pojma.

35.      Po mnenju treh članov senata namreč družba ETYE ni mogla opravljati dejavnosti, za katero je bila odgovorna, ker oddelek za železniška vozila, ki naj bi bil nanjo prenesen, ni mogel delovati brez podpore proizvodnih pododdelkov družbe ENAE ter njenih administrativnih in finančnih služb. Ta presoja naj bi bila podprta z majhnim obsegom dela, ki ga je opravila družba ETYE, kar je vodilo do njenega stečaja, ki upravičuje tudi stališče zadevnih zaposlenih, da sta bila namen zadevnega prenosa prenehanje dejavnosti gradnje in popravila tirnih vozil družbe ENAE ter odprava pripadajočih delovnih mest, ne da bi ta družba nosila negativne finančne posledice.

36.      Vendar dva člana senata, ki odloča o zadevi, menita, da je bila prenesena enota pred zadevnim prenosom in po njem dovolj samostojna, tako da je lahko samostojno opravljala svojo gospodarsko dejavnost. Trdita, da je mogoče v primeru prenosa manj pomembne enote sestavne elemente pojma „gospodarska enota“ razumeti manj strogo kot v primeru prenosa celotnega podjetja ali glavne dejavnosti. Dejstvo, da je odsvojitelj podpiral pridobitelja pri opravljanju prevzete dejavnosti v okviru odvisne družbe, naj ne bi izključevalo obstoja prenosa, ker je treba pri razlagi pojma „prenos“ upoštevati sodobne oblike „podjetja“. Nazadnje, namen odsvojitelja in pridobitelja, da likvidirata podjetje, naj ne bi bil kazalnik, ki izključuje obstoj prenosa, temveč je lahko podlaga za zahtevo do delodajalca odsvojitelja za izplačilo ustrezne odškodnine v primeru škodovanja interesom delavcev z enostransko spremembo delovnih pogojev.

37.      V teh okoliščinah je Areios Pagos (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„(1)      Ali je treba v skladu z določbami člena 1 Direktive 98/50 in za ugotovitev obstoja prenosa podjetja, obrata ali dela obrata ali podjetja pojem ‚gospodarska enota‘ razumeti kot samostojno proizvodno enoto, ki lahko za izpolnitev svojega gospodarskega cilja opravlja dejavnost, ne da bi si bilo treba (z nakupom, izposojo, najemom ali drugače) priskrbeti kakršen koli proizvodni dejavnik (surovine, delovna sila, mehanska oprema, deli končnega proizvoda, podporne storitve, gospodarski viri in drugi dejavniki) od tretjih oseb? Ali pa za priznanje obstoja ‚gospodarske enote‘ zadostuje, da je predmet dejavnosti proizvodne enote ločen, da obstaja konkretna možnost, da je cilj te dejavnosti gospodarsko delovanje, in da je mogoča učinkovita organizacija proizvodnih dejavnikov (surovine, stroji in druga oprema, delovna sila in podporne storitve) za dosego tega cilja, ne da bi bilo pomembno, ali si novi gospodarski subjekt priskrbi proizvodne dejavnike tudi zunaj in ali v posameznem primeru ni dosegel svojega cilja?

(2)      Ali je glede na določbo člena 1 Direktive 98/50 obstoj prenosa izključen, če odsvojitelj ali pridobitelj ali oba predvidita ne le nadaljnje opravljanje dejavnosti s strani novega gospodarskega subjekta, temveč tudi njegovo prihodnje prenehanje v okviru likvidacije podjetja?“

III. Analiza

38.      Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da pojem „prenos podjetja“ zajema položaj, v katerem je matična družba, ki opravlja tri gospodarske dejavnosti v sektorju ladjedelništva in četrto v sektorju gradnje železniških tirnih vozil, prenesla izvajanje te zadnje dejavnosti na odvisno družbo in z njo za ta namen sklenila različne pogodbe, da bi ta na eni strani lahko imela na voljo potrebno infrastrukturo in opremo, katere lastnica je matična družba, za izvajanje prekinjenih del, predvidenih v sporazumih o programih, ki jih je ta sklenila, ter da bi bila na drugi strani v kratkem obdobju izvedena likvidacija odvisne družbe.

39.      Najprej, vprašati se je treba o pomisleku, ki ga je izrazilo predložitveno sodišče, ker je ugotovilo, da obstaja okvirni sporazum, ki sta ga 28. septembra 2007(22) sklenila odsvojitelj in pridobitelj, da bi organizirala prenehanje zadevne gospodarske dejavnosti čez eno leto in s tem zaobšla prepoved odsvojitelju, da bi odpustil zaposlene pred 30. septembrom 2008.

40.      Ker je namreč pojem „prenos“ neločljivo povezan z vidikom opravljanja dejavnosti, kot izhaja iz besedila člena 1(1)(b) Direktive 2001/23 in njenih ciljev, in sicer ohranjanja pravic delavcev v primeru spremembe delodajalca,(23) se mi zdi očitno, da se navedena direktiva ne uporablja, če se ugotovi, da je bil prenos organiziran ob izvajanju načrta za prenehanje prenesene dejavnosti v okoliščinah, v katerih se lahko odsvojitelj razbremeni obveznosti varstva zaposlenih.

41.      Kljub temu je mogoče iz različnih mnenj, ki jih je predstavilo predložitveno sodišče, sklepati, da posebna težava pri odločanju o sporu izhaja iz ugotovitve, da se je pred razglasitvijo stečaja leta 2010 dejavnost opravljala vsaj eno leto od oktobra 2006. Če lahko predložitveno sodišče razjasni to ugotovitev v zvezi z dejanskim opravljanjem dejavnosti,(24) se torej postavlja vprašanje, kakšne posledice bi morale nastati.

42.      V teh okoliščinah bom predstavil splošna načela iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom „prenos podjetja“, nato pa preučil njegovo uporabo v okoliščinah obravnavane zadeve.

A.      Načela

43.      Na prvem mestu je treba je spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča področje uporabe Direktive 2001/23, opredeljeno v njenem členu 1(1)(a), obsega vse zamenjave – v okviru pogodbenih razmerij – fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za obratovanje podjetja in ki zato prevzema obveznosti delodajalca do zaposlenih v podjetju, pri čemer ni pomembno, ali se lastninska pravica na opredmetenih sredstvih prenese.(25)

44.      Sodišče je že večkrat opozorilo, da se pojem „podjetje“ nanaša na trajno organizirano gospodarsko enoto, ki vključuje skupek oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti, ki sledi svojemu cilju in ki je dovolj strukturirana in samostojna.(26)

45.      Na drugem mestu, kot Sodišče stalno opozarja, je namen Direktive 2001/23 zagotavljanje nadaljevanja obstoječih delovnih razmerij v okviru gospodarske enote, ne glede na spremembo lastništva.(27)

46.      Odločilno merilo za ugotovitev, ali gre za prenos v skladu s členom 1(1)(b) navedene direktive, je to, da zadevna enota po prevzemu s strani novega delodajalca ohrani svojo identiteto, kar je razvidno zlasti iz tega, da se njeno poslovanje dejansko nadaljuje ali ponovno začne.(28)

1.      Identiteta in trajnost enote ob prenosu

47.      Sodišče je opredelilo metodo za analizo tega pogoja, ki se nanaša na ta vidika, in sicer identiteto in trajnost enote ob prenosu. Tako je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, na podlagi katerih se opredeli posel, obravnavan v postopku v glavni stvari, med katerimi so zlasti vrsta zadevnega podjetja ali obrata, to, ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev, kot so nepremičnine in premičnine, vrednost neopredmetenih sredstev ob prenosu, to, ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih in ali je bil opravljen morebitni prenos strank, stopnja podobnosti dejavnosti, ki se opravljajo pred prenosom in po njem, ter trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti. Ti dejavniki pomenijo le delne vidike potrebne celostne presoje in jih zato ni mogoče presojati ločeno.(29)

48.      Sodišče je na eni strani poudarilo, da iz tega izhaja, da je pomen, ki ga je treba priznati enemu od teh dveh meril, nujno odvisen od dejavnosti, ki se opravlja, ali celo od metod proizvodnje ali obratovanja zadevnega podjetja, obrata ali dela obrata.(30)

49.      Sodišče je na drugi strani poudarilo, da zgolj na podlagi tega, da je ena gospodarska enota prevzela gospodarsko dejavnost druge enote, še ni mogoče sklepati, da se je ohranila identiteta zadnjenavedene enote. Identitete take enote ni mogoče omejiti na dejavnost, ki jo opravlja, ker njena identiteta izhaja iz neločljive pluralnosti elementov, kot so zaposleno osebje, okvir, v katerem deluje, organizacija njenega dela, načini upravljanja in v ustreznih okoliščinah primera tudi proizvodna sredstva, ki jih ima na voljo.(31)

2.      Prenos znotraj skupine družb

50.      Ob upoštevanju okoliščin zadeve v glavni stvari je treba pojasniti tudi, da je Sodišče v primeru prenosa znotraj skupine družb ugotovilo, da sam po sebi ni tak, da bi izključil obstoj prenosa.(32)

51.      Natančneje, Sodišče je v takem primeru na eni strani odločilo, da „mora biti zadevna gospodarska enota pred prenosom za namen uporabe [Direktive 2001/23] med drugim dovolj funkcionalno samostojna, saj se pojem samostojnosti nanaša na pooblastila, dana odgovornim za zadevno skupino delavcev, da razmeroma svobodno in neodvisno organizirajo delo v tej skupini ter zlasti da dajejo navodila in dodeljujejo naloge podrejenim delavcem iz te skupine, in to brez neposrednega vmešavanja drugih organizacijskih struktur delodajalca“,(33) in na drugi strani, da „[t]o ugotovitev potrjuje tudi člen 6(1), prvi in četrti pododstavek, Direktive 2001/23, v zvezi z zastopanjem delavcev, v skladu s katerim se ta direktiva uporablja za vsak prenos, ki izpolnjuje pogoje iz njenega člena 1(1), ne glede na to, ali prenesena gospodarska enota ohrani svojo samostojnost v strukturi pridobitelja ali ne“.(34)

52.      Elemente za presojo postavljenih vprašanj je treba obravnavati glede na ta spoznanja iz sodne prakse ob upoštevanju bistvenih elementov dejanskega stanja, ki jih je v predložitveni odločbi navedlo Areios Pagos (kasacijsko sodišče).

B.      Uporaba načel v okoliščinah zadeve

1.      Samostojnost prenesene enote pred prenosom

53.      Na prvem mestu je treba opozoriti na okoliščine, v katerih je bil izveden sporni prenos, in sicer odsvojitev v korist odvisne družbe, ustanovljene za ta namen.(35) Zato je treba preveriti, ali je bila prenesena enota pred prenosom samostojna.(36) Iz predmeta vprašanj za predhodno odločanje, zlasti iz drugega vprašanja, je mogoče sklepati, da se ne nanašata na presojo, ali je zadevna prenesena enota pred prenosom imela zadostno funkcionalno samostojnost.

54.      Zato bom pri nadaljnji analizi za preučitev pogojev v zvezi z dejanskim opravljanjem dejavnosti štel, da je bila pred prenosom enota, ki je pomenila oddelek družbe ENAE, namenjena dejavnosti, ločeni od treh drugih, pri katerih so se uporabljala ista proizvodna sredstva, sestavljena iz organizirane skupine delavcev, trajno dodeljenih tej stabilni dejavnosti.

2.      Trajnost prenesene dejavnost

55.      Na drugem mestu v zvezi s trajnostjo prenesene dejavnosti poudarjam, da v predložitveni odločbi niso pojasnjene okoliščine glede sklenitve pogodb, zlasti leta 2006, namenjenih delovanju zadevnega področja dejavnosti, in glede njihove natančne vsebine. Zato tako kot tožeče stranke, grška vlada in Komisija menim, da je treba odpraviti negotovost glede tega, ali je bila dejavnost ob prenosu omejena na izvajanje določenega dela.

56.      Predložitveno sodišče je namreč večkrat navedlo, da je družba ENAE družbi ETYE prepustila izvedbo pogodb. Pojasnilo je, da sta, „[d]a bi se od 1. oktobra 2006 zagotovilo delovanje oddelka družbe ENAE za železniška vozila kot samostojne družbe, imenovane ΕΤΥΕ, […] navedeni družbi podpisali [več sporazumov, med drugim] pogodbo o delu z dne 28. septembra 2006 med družbo ENAE kot naročnico in družbo ETYE kot podjemnico, s katero je prvonavedena družba drugonavedeni družbi naročila dokončanje tekočih del, predvidenih v sporazumu o programu št. 33 (z družbama OSE in ISAP), pa tudi vseh drugih dejavnosti, ki so potrebne in zagotovljene z navedenim sporazumom, […] pogodbo z dne 28. septembra 2006, podobno prejšnji, v zvezi s prekinjenimi deli, bodisi glavnimi ali jamstvenimi, določenimi s sporazumom o programu št. 37, in […] pogodbo z dne 28. septembra 2006, podobno prejšnji, v zvezi s prekinjenimi deli, bodisi glavnimi ali jamstvenimi, predvidenimi s sporazumom o programu št. 41a“.

57.      Predložitveno sodišče je dodalo, da je, „[p]otem ko je družba ΕΤΥΕ začela opravljati dejavnost, z družbo ΕΝΑΕ podpisala […] pogodbo o delu z dne 30. avgusta 2007, pri čemer je bila družba ENAE naročnica in družba ETYE podjemnica, s katero je prvonavedena družba tej naročila dokončanje tekočih del, predvidenih v sporazumu o programu št. 33a (z družbama OSE in ISAP), pa tudi vseh drugih dejavnostih, ki so potrebne in zagotovljene z navedenim sporazumom“.

58.      Poleg tega je poudarilo, da „ni bila dokazana trditev za utemeljevanje finančne neodvisnosti družbe ETYE o tem, da naj bi ta družba prevzela obveznost, da za švicarsko družbo Carwaggon AG izdela 200 vagonov, ter da je v resnici navedena družba družbi ETYE 29. aprila 2009 oddala naročilo za izdelavo le treh vagonov dolžine 27 [metrov] za prevoz vozil, in sicer za samo 510.000 EUR“.

59.      Zdi se mi, da je treba te okoliščine primerjati s tistimi, ki jih je Sodišče preučilo v sodbi z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi,(37) ki se je nanašala na dejavnost vrtanja družbe Amalgamated Construction Co. Ltd(38) v premogovniku Prince of Wales, ki je bila organizirana v obliki gospodarske enote, preden je to podjetje to dejavnost oddalo v podizvajanje družbi ASM.

60.      V navedeni sodbi je Sodišče na eni strani odločilo, da „okoliščina, da je družba ACC še vedno edina pogodbenica družbe RJB Mining (UK) in da je oddala izvajanje naročenih del družbi AMS, ne more sama po sebi izključiti obstoja prenosa v smislu Direktive [77/187]. Prvič, to, ali so bili kupci preneseni med odsvojiteljem in pridobiteljem ali ne, je namreč samo eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji obstoja prenosa (sodba [z dne 18. marca 1986,] Spijkers,[(39)] točka 13)“.(40)

61.      Sodišče je na drugi strani odločilo, da „v sodbi [z dne 19. septembra 1995], Rygaard,[(41)] položaj, ko podjetje prenese na drugo podjetje eno od gradbišč za dokončanje tamkajšnjih del, pri čemer temu drugemu podjetju da na voljo samo določene delavce in material za zagotovitev izvedbe tekočih del, ne spada na področje uporabe Direktive [77/187]. Vendar se ta položaj razlikuje od obravnavanega primera, ker so bila družbi AMS v podizvajanje oddana celotna naročena dela. Poleg tega je Sodišče v točki 21 sodbe [z dne 19. septembra 1995], Rygaard,[(42)] dodalo, da lahko prenos gradbišča za dokončanje tamkajšnjih del spada na področje uporabe [navedene] direktive, če se izvede skupaj s prenosom organiziranega skupka elementov, ki omogočajo trajno opravljanje dejavnosti ali določenih dejavnosti podjetja odsvojitelja. Zato okoliščina, da je družba ACC oddala družbi AMS v podizvajanje samo izvedbo določenih vrtalnih del, ne zadostuje za izključitev uporabe [navedene] direktive, če se dokaže, da je družba AMS pri tej operaciji od družbe ACC pridobila organizirana sredstva, ki ji omogočajo trajno izvajanje dejavnosti vrtanja v premogovniku Prince of Wales“.(43)

62.      Iz teh razmislekov in iz ugotovitve, da v predložitveni odločbi ni zadostnih pojasnil o dejanskem stanju, izhaja, da mora predložitveno sodišče najprej glede na to sodno prakso presoditi, ali je bila v okoliščinah zadeve v glavni stvari in zlasti tistih glede dodelitve del ohranjena identiteta prenesene enote zaradi prenosa organiziranega skupka elementov, ki omogočajo trajno opravljanje dejavnosti prenesenega podjetja.

63.      Če v tej fazi predpostavljamo, da so bili ti pogoji izpolnjeni, je treba zdaj odgovoriti na vprašanja predložitvenega sodišča glede neobstoja funkcionalne samostojnosti prenesene enote.

3.      Samostojnost prenesene enote po prenosu

64.      V skladu s sodno prakso Sodišča je treba najprej šteti, da je izvajana dejavnost izpolnjevala pogoje, ker je od tega odvisno tehtanje različnih meril, ki jih navaja Sodišče.(44)

65.      V obravnavanem primeru je mogoče na podlagi vprašanj predložitvenega sodišča glede uporabe opreme, nujne za proizvodnjo,(45) sklepati, da je bil zadevni prenos izveden v sektorju, v katerem dejavnost ne temelji pretežno na delovni sili.

66.      V položaju, kakršen je obravnavani v glavni stvari, je za sporno gospodarsko dejavnost, in sicer oddelek za železniška vozila, potrebna podpora štirih proizvodnih pododdelkov, in sicer valjarne, obrata za proizvodnjo cevi, stavbnega mizarstva in delavnice, tako kot za tri druge odvisne oddelke družbe ENAE.

67.      Dalje, glede glavnega vprašanja predložitvenega sodišča, ki se nanaša na to, da so bila opredmetena sredstva, nujno potrebna za opravljanje dejavnosti iz postopka v glavni stvari, vedno v lasti družbe ENAE, je mogoče odgovoriti, da na podlagi te ugotovitve ni mogoče izključiti obstoja prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23, ker je v podobnih okoliščinah Sodišče odločilo, da „vprašanje, ali se lastninska pravica na opredmetenih sredstvih prenese, ni upoštevno za uporabo [navedene direktive]“.(46)

68.      Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da „dejstvo, da opredmetena sredstva, ki jih je prevzel novi podjetnik, niso bila last njegovega predhodnika, temveč mu jih je naročnik le dal na voljo, ne more privesti do izključitve obstoja prenosa podjetja v smislu navedene direktive (glej v tem smislu sodbo [z dne 20. novembra 2003] Abler in drugi, C‑340/01, EU:C:2003:629, točka 42). Iz tega izhaja, da bi […] razlaga člena 1(1)(b) Direktive 2001/23, ki bi s področja uporabe te direktive izključevala položaj, ko opredmetena sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje zadevne dejavnosti, nikoli niso prenehala biti last pridobitelja, okrnila polni učinek navedene direktive“.(47)

69.      Nazadnje, v zvezi z načinom financiranja(48) in neobstojem organizacijske samostojnosti po prenosu,(49) ki sta omenjena v predložitveni odločbi, je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da ta elementa ne moreta sama po sebi izključiti uporabe Direktive 2001/23.

70.      V položaju, ki je primerljiv s tistim v postopku v glavni stvari,(50) je Sodišče namreč razsodilo, da „[i]z točk 46 in 47 sodbe [z dne 12. februarja 2009,] Klarenberg,[(51)] je […] razvidno, da upoštevni element za to, ali je prenesena enota ohranila identiteto, ni ohranitev posebne organizacijske sestave, ki jo je glede različnih dejavnikov proizvodnje, ki se prenašajo, določil podjetnik, ampak ohranitev funkcionalne povezave na podlagi soodvisnosti in dopolnjevanja med temi dejavniki. Ohranitev takšne funkcionalne povezave med različnimi prenesenimi dejavniki pridobitelju namreč omogoča, da jih uporablja za opravljanje iste ali podobne gospodarske dejavnosti, tudi če so po prenosu vključeni v novo in drugačno organizacijsko sestavo (glej sodbo [z dne 12. februarja 2009,] Klarenberg,[(52)] točka 48)“.(53)

71.      Zato se mi zdi bistveno, da predložitveno sodišče preuči, ali je bila ohranjena funkcionalna povezava na podlagi soodvisnosti in dopolnjevanja med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki za opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti.(54)

72.      Povedano drugače, dovolj je ugotoviti, ali je bilo ob prenosu načrtovano, da se prejšnja dejavnost, za izvajanje katere je bila odgovorna družba ENAE, ohrani z zadostnimi sredstvi v okviru novega oddelka, pri tem pa ni pomembno, kot je bilo opozorjeno, da se elementi sredstev, ki jih je dal odsvojitelj na voljo, ne uporabljajo izključno v korist prenesene dejavnosti. Zato se uspešnost gospodarske dejavnosti po prenosu, o kateri se sprašuje predložitveno sodišče, ne more uporabiti kot upoštevno merilo v zvezi z uporabo Direktive 2001/23.

4.      Namen odsvojitelja in pridobitelja ob prenosu dejavnosti

73.      Če predložitveno sodišče po preverjanjih iz predhodnih točk(55) ugotovi, da so v obravnavanem primeru izpolnjena merila za obstoj prenosa dela podjetja, je treba torej določiti, kakšne naj bodo posledice ugotovitve navedenega sodišča, da „je bila usoda družbe ETYE določena vnaprej in je vodila do njene likvidacije“, medtem ko je leta 2006 in 2007 obstajala dejavnost, čeprav v majhnem obsegu.(56)

74.      Ni šlo, tako kot trdi družba ENAE, za določitev novega pogoja, ki bi se nanašal na gospodarski uspeh prenosa ali ki bi vodil do izpodbijanja njegovih pogojev v primeru poznejšega prenehanja dejavnosti, za katerega bi se odločil pridobitelj. Svobode pridobitelja, da konča dejavnost po prenosu, namreč ni mogoče a priori izpodbijati.

75.      Kot je Sodišče že večkrat razsodilo in kot je poleg tega razvidno iz člena 4 Direktive 2001/23, „ta direktiva državam članicam ne odvzema možnosti, da delodajalcem dovolijo spremeniti delovna razmerja na slabše, zlasti v zvezi z varstvom pred odpovedjo pogodbe s strani delodajalca in pogoji v zvezi s plačo. Navedena direktiva prepoveduje zgolj, da bi do takih sprememb prišlo ob prenosu ali zaradi prenosa“.(57)

76.      Natančneje, glede na okoliščine zadeve v glavni stvari zaradi odločitve odsvojitelja, da prenos uporabi kot način prenehanja prenesene dejavnosti, za katero je bil odgovoren, da bi se razbremenil obveznosti varstva zaposlenih,(58) ta prenos ne more spadati na področje uporabe Direktive 2001/23.

77.      Zato ni pomembno, da je bilo mogoče po prenosu gospodarske dejavnosti opravljati dejavnost, če je ugotovljeno, da ni bil namen, da bi bila trajna, in da je bila ob prenosu organizirana pod pogoji, ki so povzročili njen neuspeh.

78.      Povedano drugače, ni toliko pomembna ugotovitev o trajanju dejavnosti, temveč bolj ugotovitev o pristojnostih, danih preneseni enoti, da opravlja to dejavnost v načeloma nedoločenem obdobju. V zvezi s tem je lahko načrtovani konec naročil brez poslovne dinamike razvoja kupcev ali diverzifikacije nalog pokazatelj neobstoja možnosti trajnega poslovanja ob prenosu. Enako bi bilo lahko v primeru pričakovanja reorganizacije upravljanja delavcev ali njihovega delovnega časa ali njihovega števila, ki bi preprečevala nadaljevanje izvajanja dejavnosti. Zato se mi zdi, da je za dosego tega cilja ob prenosu pomembna izbira sredstev.

79.      Kakor koli, mnenje, da je trajanje opravljanja gospodarske dejavnosti element za presojo obstoja prenosa, bi bilo v nasprotju s ciljem varstva zaposlenih, ki ga stalno poudarja Sodišče,(59) in bi spodbujalo zlorabo uporabe določb prava Unije.(60)

80.      Vendar bi bila tudi rešitev, da bi bil obstoj sporazuma o dokončanju dejavnosti le ugotovljen, ne bi pa bil prenesen v prakso, pri čemer bi se ta dejavnost v tem zelo teoretičnem primeru opravljala trajno, prav tako v nasprotju s ciljem navedene direktive.

81.      Iz tega izhaja, da če je ugotovljeno, da ob prenosu namen odsvojitelja in pridobitelja ni bil opravljanje prenesene dejavnosti, temveč zaobidenje obveznosti varstva zaposlenih, ki izhajajo iz nacionalnega prava, ta prenos ne more spadati na področje uporabe člena 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23.

82.      Zdi se mi, da je v tem primeru z varstvom zaposlenih utemeljena tudi uporaba nacionalnih določb o sankcioniranju morebitnih škodljivih posledic takega ravnanja.

83.      Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba člen 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se lahko ta direktiva, če se ugotovi, da je bil ob prenosu gospodarske enote namen opravljanje gospodarske dejavnosti, uporablja takrat, kadar preneseni del podjetja ali obrata ne ohrani svoje samostojnosti na organizacijski ravni, če se ohrani funkcionalna povezava med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki in če ta pridobitelju omogoča, da uporablja te dejavnike za trajno opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

IV.    Predlog

84.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija), odgovori:

„Člen 1(1)(a) in (b) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov je treba razlagati tako, da se lahko ta direktiva, če se ugotovi, da je bil ob prenosu gospodarske enote namen opravljanje gospodarske dejavnosti, uporablja, kadar preneseni del podjetja ali obrata ne ohrani svoje samostojnosti na organizacijski ravni, če se ohrani funkcionalna povezava med različnimi prenesenimi proizvodnimi dejavniki in če ta pridobitelju omogoča, da uporablja te dejavnike za trajno opravljanje enake ali podobne gospodarske dejavnosti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.“


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      UL 1998, L 201, str. 88.


3      UL 1977, L 61, str. 26.


4      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98.


5      V (francoskem) prevodu pisnih stališč grške vlade je uporabljen izraz „Chantiers navals SA“ („Ladjedelnice d.d.“)


6      Tu upoštevam dogovor o zapisovanju, ki je bilo izbrano v sodbi z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903). Vendar je bila v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca M. Watheleta, predstavljenih v zadevi Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:315), in v sodbi z dne 28. februarja 2013, Ellinika Nafpigeia/Komisija (C‑246/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:133), družba poimenovana „EN“.


7      FEK A’ 162/12. 7. 2002, v nadaljevanju: uredba predsednika republike št. 178/2002. Navedeno sodišče je pojasnilo, da je bila s členom 11 te uredbe razveljavljena uredba predsednika republike št. 572/1988 (FEK A’ 269), ki je veljala pred tem in s katero je bila grška zakonodaja usklajena z določbami Direktive 77/187, spremenjene z Direktivo 98/50, preden je bila kodificirana z Direktivo 2001/23.


8      FEK B’ 67/18. 3. 1920.


9      Gre za pomembno ladjedelnico v Sredozemlju.


10      Za podroben zgodovinski pregled glej sodbo z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903, točke od 3 do 7).


11      Glej tudi točko 28 teh sklepnih predlogov.


12      Grška delniška družba za železniška vozila.


13      Grška železniška organizacija.


14      Električne železnice Atene-Pirej.


15      Glej tudi točko 56 teh sklepnih predlogov.


16      Pogodba z dne 31. januarja 2007, s katero je dala družbi ENAE na voljo del svojih zaposlenih, in pogodba z dne 8. novembra 2007, v kateri so bili določeni splošni pogoji za napotitev zaposlenih, ki so bili spremenjeni z aktom z dne 22. oktobra 2008.


17      Pogodba z dne 30. avgusta 2007 Glej tudi točko 57 teh sklepnih predlogov.


18      Pogodbi z dne 30. avgusta in 27. septembra 2007.


19      Pogodba z dne 27. septembra 2007.


20      Za obdobje med letoma 2008 in 2010 je iz sodbe z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija (C‑93/17, EU:C:2018:903, točke 8, 11 in 13), razvidno, da je bila pomoč, ki jo je Helenska republika dodelila družbi ENAE za ladjedelnice, namenjena izključno civilnim dejavnostim gradnje ladij ter da so Evropska komisija, Helenska republika in družba ENAE po pogajanjih v obdobju od junija do oktobra 2010 ter po pismih o zavezi družbe ENAE in Helenske republike z dne 27. in 29. oktobra 2010 sklenile sporazum, v skladu s katerim se šteje, da je bila Odločba Komisije 2009/610 z dne 2. julija 2008 o ukrepih C 16/04 (ex NN 29/04, CP 71/02 in CP 133/05) Grčije za Hellenic Shipyards (UL 2009, L 225, str. 104) glede pomoči, nezdružljive z notranjim trgom, pravilno izvedena, če je spoštovanih več zavez, med drugim prenehanje civilnih dejavnosti družbe ENAE za obdobje 15 let od 1. oktobra 2010.


21      Ta element so navedli trije člani predložitvenega sodišča, kot izhaja iz predstavitve njihovega mnenja v predlogu za sprejetje predhodne odločbe (glej točko 35 teh sklepnih predlogov).


22      Glej točko 28 teh sklepnih predlogov.


23      Glej uvodno izjavo 3 in člen 3 navedene direktive.


24      Ta pridržek izhaja iz tega, da so trije člani senata poudarili, da „v teh dveh letih in pol delovanja po prenosu družba ETYE ni opravila nobenega dela, tisto, ki ga je opravila, pa je bilo vsekakor zelo majhnega obsega in je vodilo do njenega stečaja“.


25      Glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 28 in navedena sodna praksa).


26      Glej sodbo z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 31 in navedena sodna praksa).


27      Glej sodbo z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 29, prvi stavek, in navedena sodna praksa). Za zakonodajno zgodovino glej sodbo z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85, točka 40).


28      Glej sodbi z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo (C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 40 in navedena sodna praksa), ter z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 29, drugi stavek, in navedena sodna praksa).


29      Glej med drugim sodbi z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo (C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 41 in navedena sodna praksa), ter z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 30 in navedena sodna praksa). Za ponazoritev uporabe teh meril glej med drugim sodbo z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 31).


30      Glej sodbi z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo (C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 42 in navedena sodna praksa), ter z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 31 in navedena sodna praksa).


31      Glej sodbo z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo (C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 43 in navedena sodna praksa).


32      Glej sodbo z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi (C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 21), v primeru „prenosa med dvema družbama iste skupine, ki imata iste lastnike, isto vodstvo in iste prostore ter opravljata isto delo“.


33      Sodba z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 32 in navedena sodna praksa).


34      Sodba z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 33 in navedena sodna praksa).


35      Glej točko 24 teh sklepnih predlogov.


36      Glej točko 51 teh sklepnih predlogov in sodbo z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:124, točka 35).


37      C‑234/98, EU:C:1999:594.


38      V nadaljevanju: ACC. V točki 4 navedene sodbe je pojasnjeno, da „je družba ACC odvisna družba skupine AMCO Corporation plc (v nadaljevanju: skupina AMCO), ki ima v lasti 100 % njenega kapitala. Skupina AMCO obsega ducat družb, med katerimi je še ena odvisna družba v njeni 100‑odstotni lasti, in sicer AM Mining Services Ltd (v nadaljevanju: AMS). Družba AMS je bila ustanovljena leta 1993 za zagotovitev izvajanja nalog v zvezi z zaprtjem jam, kot sta vzdrževanje in zasutje jaškov. Za ta namen je zaposlila lastno delovno silo, katere delovni pogoji se razlikujejo od tistih, ki veljajo v družbi ACC, in so zlasti veliko manj ugodni za zaposlene. Čeprav sta družbi ACC in AMS ločeni pravni osebi, je njuno poslovodstvo isto, administrativne in logistične funkcije pa ti podjetji izvajata skupaj v okviru skupine AMCO“. V točki 5 te iste sodbe je navedeno: „Družba AMS je postopoma diverzificirala svojo dejavnost s tem, da je pridobila naloge, povezane s podzemnim vrtanjem, kot sta čiščenje in vzdrževanje galerij. Te nove naloge je opravljala zlasti v premogovniku Prince of Wales v Yorkshiru [(Združeno kraljestvo)]. Družba ACC je bila že prisotna v tem premogovniku, kjer je izvajala vrtalna dela za račun državne premogovniške družbe British Coal, po privatizaciji te zadnje družbe in prodaji dela njenih sredstev pa za račun družbe RJB Mining (UK) Ltd“.


39      24/85, EU:C:1986:127.


40      Sodba z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi (C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 31, prvi in drugi stavek).


41      C‑48/94, EU:C:1995:290.


42      C‑48/94, EU:C:1995:290.


43      Sodba z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi (C‑234/98, EU:C:1999:594, točka 37).


44      Glej točko 48 teh sklepnih predlogov.


45      Glej po analogiji sodbo z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios (C‑509/14, EU:C:2015:781, točki 36 in 37).


46      Sodba z dne 7. avgusta 2018, Colino Sigüenza (C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 37). Glej tudi točko 43 teh sklepnih predlogov in za ponazoritev te tri sodbe: sodba z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi (C‑234/98, EU:C:1999:594 točka 30. Navedena zadeva se je nanašala na vrtanje rudarskih predorov, za katero so bili potrebni znaten material in naprave. V tem sektorju je običajno, da lastnik rudnika sam zagotovi bistvena sredstva, potrebna za izvajanje vrtalnih del. Tako ima lahko podizvajalec na voljo opremo, ki mu jo ta zagotovi.), sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 32. V tem primeru je Sodišče v zvezi z operacijami prevoza odločilo, da ni pomembno, da je bila zadevna oprema uporabljena za izvedbo rednih letov in za izvedbo zadevnih čarterskih letov.), ter sodba z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios (C‑509/14, EU:C:2015:781, točke od 36 do 38. V tej zadevi je javno podjetje, ki opravlja dejavnost upravljanja intermodalnih transportnih enot, opravljanje te dejavnosti s pogodbo o opravljanju javne službe preneslo na drugo podjetje, pri čemer je temu drugemu podjetju za ta namen dalo na voljo nujne elemente, in sicer žerjave in prostore.)


47      Sodba z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios (C‑509/14, EU:C:2015:781, točki 39 in 40).


48      Glej sodbo z dne 6. septembra 2011, Scattolon (C‑108/10, EU:C:2011:542, točka 49 in navedena sodna praksa).


49      Glej sodbe z dne 2. decembra 1999, Allen in drugi (C‑234/98, EU:C:1999:594, točki 34 in 35), z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85, točke 43, 44 in 50 ter navedena sodna praksa), ter z dne 6. marca 2014, Amatori in drugi (C‑458/12, EU:C:2014:12, točke od 47 do 51 in navedena sodna praksa).


50      Šlo je za prenos med družbami. V točki 23 sodbe z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565), je navedeno, da se vprašanje nanaša na „položaj, v katerem podjetje, ki deluje na trgu čarterskih poletov, preneha na podlagi odločitve večinskega delničarja, prav tako podjetja, ki deluje v letalskem sektorju in v katerem zadnjenavedeno prevzame položaj podjetja, ki je prenehalo, v pogodbah o najemu letal in pogodbah o čarterskih poletih, ki se izvajajo, opravlja dejavnost, ki jo je prej opravljalo podjetje, ki je prenehalo, dopusti vrnitev nekaterih delavcev, ki so bili dotlej zaposleni pri navedenem podjetju, na delo in jih določi za izvrševanje enakih nalog kot prej ter od navedenega podjetja prevzame manjšo opremo“.


51      C‑466/07, EU:C:2009:85.


52      C‑466/07, EU:C:2009:85.


53      Sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi (C‑160/14, EU:C:2015:565, točki 33 in 34).


54      Glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 2009, Klarenberg (C‑466/07, EU:C:2009:85, točka 48), in z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo (C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 44).


55      Točki 62 in 71 teh sklepnih predlogov.


56      Primerjaj s točko 41 teh sklepnih predlogov.


57      Glej sodbo z dne 6. septembra 2011, Scattolon (C‑108/10, EU:C:2011:542, točka 59 in navedena sodna praksa v zvezi s členom 4 Direktive 77/187, ki ustreza členu 4 Direktive 2001/23).


58      Glej točki 39 in 40 teh sklepnih predlogov.


59      Glej uvodno izjavo 3 Direktive 2001/23 in zlasti sodbo z dne 11. julija 2018, Somoza Hermo in Ilunión Seguridad (C‑60/17, EU:C:2018:559, točka 26).


60      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se na določbe prava Unije ni mogoče sklicevati z namenom goljufije ali zlorabe. Glej zlasti sodbo z dne 26. oktobra 2017, Argenta Spaarbank (C‑39/16, EU:C:2017:813, točka 60 in navedena sodna praksa).