SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 10. julija 2008

Zadeva F-141/07

Daniele Maniscalco

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Razvrstitev v naziv – Pogodba o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca – Dopustnost – Akt, ki posega v položaj – Upoštevanje rokov iz Kadrovskih predpisov“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero D. Maniscalco v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o razvrstitvi v naziv 13, plačilni razred 1, funkcionalne skupine IV, kakor izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca.

Odločitev: Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki – Kogentno pravo – Začetek

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 117)

2.      Postopek – Stroški – Predlog za odločanje v skladu s predpisi

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 87(1))

1.      Pogodba, ki jo skleneta uslužbenec in institucija, začne učinkovati − in s tem posegati v položaj uslužbenca, če so določeni vsi elementi pogodbe, zlasti njegova razvrstitev − ob podpisu. Torej je treba od tega datuma izračunati rok za pravočasno vložitev pritožbe zoper odločbo o razvrstitvi pogodbenega uslužbenca, kakor izhaja iz njegove pogodbe, v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, ki se po analogiji uporablja za pogodbene uslužbence na podlagi člena 117 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo, da lahko vložitev pritožbe pred koncem poskusne dobe povzroči odpoved pogodbe po koncu navedenega obdobja. Upoštevanje take okoliščine bi namreč pomenilo, da se ne upošteva cilj rokov za vložitev pritožbe in tožbe, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ki je zagotoviti jasnost in varnost pravnih položajev ter njihovo naravo kot kogentno pravo, zaradi česar stranke ali sodišče z njimi ne morejo prosto razpolagati.

(Glej točke 20, 23, 25 in 27.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2002, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, združeni zadevi T-137/99 in T-18/00, RecFP, str. I-A-119 in II-639, točki 54 in 56; 14. februar 2005, Ravailhe proti Odboru regij, T-406/03, ZOdl. JU, str. I‑A-19 in II-79, točka 57; 5. marec 2007, Beyatli in Candan proti Komisiji, T‑455/04, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 37;

Sodišče za uslužbence: 6. marec 2008, R bis proti Komisiji, F-105/07, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 43.

2.      V skladu s členom 87(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Predloga, predstavljenega v tožbenih predlogih, da se o stroških odloči v skladu s predpisi, ni mogoče obravnavati kot predlog, da se plačilo stroškov naloži stranki, ki ni uspela v sporu.

(Glej točki 31 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. junij 1992, Lestelle proti Komisiji, C-30/91 P, Recueil, str. I-3755, točka 38; 29. april 2004, Parlament proti Ripi di Meani in drugim, C-470/00 P, Recueil, str. I-4167, točka 86.