SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 28. junija 2007

Zadeva F-38/06

Irène Bianchi

proti

Evropski fundaciji za usposabljanje (ETF)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba o zaposlitvi za določen čas – Nepodaljšanje – Strokovna nesposobnost – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero I. Bianchi predlaga med drugim razglasitev ničnosti odločbe ETF z dne 24. oktobra 2005 o zavrnitvi podaljšanja njene pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za določen čas in dodelitev odškodnine za škodo, ki naj bi jo imela zaradi izpodbijane odločbe.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v upravni status uradnika

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 26)

2.      Uradniki – Notranja smernica institucije

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(b))

1.      Cilj člena 26, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov je zagotoviti spoštovanje pravice uradnika do obrambe, tako da se prepreči, da bi odločbe, ki jih sprejme organ za imenovanja in ki vplivajo na njegov upravni status in kariero, temeljile na dejstvih v zvezi z njegovo sposobnostjo, učinkovitostjo ali vedenjem, ki niso navedena v njegovem osebnem spisu. Iz tega sledi, da je odločba, ki temelji na takih dejstvih, v nasprotju z zagotovili iz Kadrovskih predpisov in jo je treba razglasiti za nično, ker je bila sprejeta po nezakonitem postopku.

Vendar, čeprav je obžalovanja vredno, da dokumenti iz člena 26 Kadrovskih predpisov niso bili vloženi v osebni spis, ta okoliščina ne more upravičiti razglasitve ničnosti odločbe, če je bilo zainteresirani stranki pred sprejetjem izpodbijane odločbe omogočeno, da je primerno predstavila svoje pripombe na dejstva, navedena v teh dokumentih, in če se je dejansko seznanila z njihovo vsebino pred iztekom roka za pritožbo, tako da pogoji, v katerih je lahko zagotovila svojo pravico do obrambe, ne bi bili bistveno drugačni, če bi bili sporni dokumenti vloženi v njen osebni spis.

(Glej točke 45, 46 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. februar 1971, Rittweger proti Komisiji, 21/70, Recueil, str. 7, točke od 29 do 41;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, Perakis proti Parlamentu, T‑78/92, Recueil, str. II‑1299, točka 27; 9. februar 1994, Lacruz Bassols proti Sodišču, T‑109/92, RecFP, str. I‑A‑31 in II‑105, točka 68; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑239, točka 70.

2.      Zgolj osnutek navodil za uslužbence institucije, ki ga uprava ni niti formalizirala niti uradno sprejela in katerega vsebina je samo informativna, ni odločitev, ki lahko ustvari pravice in obveznosti za osebe, ki jih zadeva. Na podlagi dejstva, da je bil ta osnutek objavljen na intranetu uprave in da je uprava v praksi uporabila odpovedni rok, ki je v njem predlagan za odpustitev ali nepodaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca, ni mogoče ugotoviti, da je to akt, ki je zavezujoč za upravo in lahko ustvari subjektivne pravice v korist uslužbencev.

(Glej točki 80 in 81.)

3.      Pristojni organ ima široko diskrecijsko pravico pri nepodaljšanju pogodb začasnih uslužbencev, sklenjenih za določen čas, nadzor sodišča Skupnosti pa mora biti omejen na preverjanje neobstoja očitne napake pri presoji interesa službe ali zlorabe pooblastil.

V zvezi s tem mora pristojni organ v skladu s svojo dolžnostjo skrbnega ravnanja pri odločanju o položaju uradnika upoštevati vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. Tako je, kadar ima ta uslužbenec možnost uveljavljati svoje interese v pogovoru s pristojnim organom pred sprejetjem odločbe o nepodaljšanju ter kadar se ta odločba sprejme po posvetovanju s službami, v katerih je zainteresirana stranka delala, in s službo, v katero bi bila razporejena, če bi se njena pogodba podaljšala. Začasni uslužbenec namreč nima nobene pravice do podaljšanja svoje pogodbe, ker je to samo možnost, odvisna od tega, ali je to podaljšanje v interesu službe.

(Glej točke od 92 do 94 in od 96 do 98.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. junij 1993, Klinke proti Sodišču, C-298/93 P, Recueil, str. I-3009, točka 38;

Sodišče prve stopnje: 18. april 1996, Kyrpitsis proti ESO, T‑13/95, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑503, točka 52; 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, RecFP, str. I‑A‑277 in II‑1267, točki 51 in 53; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑239, točki 51 in 64; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 49.