SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 11. julija 2013(*)
„Javni uslužbenci – Psihično nadlegovanje – Pojem nadlegovanje – Prošnja za pomoč – Upravna preiskava v zvezi z zatrjevanim nadlegovanjem – Odločba o ustavitvi upravne preiskave brez nadaljnjih ukrepov – Razumen rok za končanje upravne preiskave – Obveznost obrazložitve odločbe o ustavitvi upravne preiskave – Obseg“
V zadevi F‑46/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
Marie Tzirani, nekdanja uradnica Evropske komisije, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki sta jo sprva zastopala É. Boigelot in S. Woog, odvetnika, nato É. Boigelot, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala V. Joris in P. Pecho, zastopnika, skupaj z B. Wägenbaurom, odvetnik, nato V. Joris, zastopnik, skupaj z B. Wägenbaurom, odvetnik,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi M. I. Rofes i Pujol, predsednica, I. Boruta, sodnica, in K. Bradley (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. septembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka je 14. aprila 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila to tožbo, s katero po eni strani predlaga, naj se za nično razglasi odločba Evropske komisije, s katero se brez nadaljnjih ukrepov ustavlja postopek v zvezi s prošnjo tožeče stranke za pomoč, in po drugi, naj se Komisiji naloži povračilo škode, ki jo je tožeča stranka domnevno utrpela.
Pravni okvir
2 Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa:
„1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.
2. Ta pravica vključuje predvsem:
[…]
(c) obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.
[…]“
3 Člen 1d(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
[…]“
4 Člen 12a(3) Kadrovskih predpisov določa:
„‚Psihično nasilje‘ [psihično nadlegovanje]; pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.“
5 Člen 24 Kadrovskih predpisov določa:
„Unija pomaga vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.
Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“
6 Člen 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov določa:
„O vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, je ta uradnik takoj pisno obveščen. V vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, morajo biti navedeni utemeljeni razlogi.“
7 Člen 2(2) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, povezane z disciplinskim postopkom, določa:
„Ko se preiskava zaključi, organ za imenovanja obvesti zadevno osebo in ji predloži sklepne ugotovitve poročila o preiskavi ter, na zahtevo in ob upoštevanju varovanja legitimnih interesov tretjih strank, vse dokumente, ki so neposredno povezani z domnevnimi obtožbami proti njej.“
Dejansko stanje
8 Tožeča stranka, ki je leta 1977 začela delati za Komisijo, je bila 1. julija 1991 razporejena v generalni direktorat (GD) „IX ‚Kadrovske zadeve in administracija‘“, ki je zatem postal GD za človeške vire in varnost (v nadaljevanju: GD za kadrovske zadeve).
9 Tožeča stranka se je leta 2003 prijavila na razpis za delovno mesto direktorja direktorata B „Kadrovski predpisi: politika, upravljanje in svetovanje“ pri GD za kadrovske zadeve (v nadaljevanju: direktorat B) ter na razpis za delovno mesto direktorja direktorata C „Socialna politika, zaposleni v Luxembourgu, zdravje, higiena“ pri istem GD (v nadaljevanju: direktorat C). V obeh primerih je bila tožeča stranka uvrščena na ožji seznam, vendar je uprava izbrala druga kandidata, in sicer g. A za direktorat B in go. B za direktorat C.
10 Na podlagi tožb, ki ju je tožeča stranka vložila zoper imenovanji g. A in ge. B, sta bili ti imenovanji s sodbama Sodišča prve stopnje z dne 4. julija 2006 (zadevi Tzirani proti Komisiji, T‑45/04, in Tzirani proti Komisiji, T‑88/04) razglašeni za nični. Pozneje je tožeča stranka pred Sodiščem za uslužbence izpodbijala izvršitev sodbe v zadevi T‑45/04 s tožbo, na podlagi katere je bila izrečena sodba Sodišča za uslužbence z dne 22. oktobra 2008 v zadevi Tzirani proti Komisiji (F‑46/07), s katero je Sodišče za uslužbence novo odločbo o imenovanju g. A na delovno mesto direktorja direktorata B razglasilo za nično in Komisiji naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino.
11 Tožeča stranka je bila 1. januarja 2003 razporejena v Urad za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) kot vodja oddelka. Za vršilko dolžnosti direktorja urada PMO je bila 1. oktobra 2004 imenovana ga. C, ki je 16. februarja 2005 postala direktorica urada PMO.
12 V elektronskih dopisih z dne 25. maja 2005 in z dne 17. februarja 2006 je tožeča stranka svoji nadrejeni, ge. C, očitala, da bi njeno ravnanje lahko pomenilo psihično nadlegovanje.
13 Tožeča stranka je 5. decembra 2007 vložila prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: prošnja z dne 5. decembra 2007 ali prošnja za pomoč). Trdila je, da je bila žrtev psihičnega nadlegovanja, ter zaprosila Komisijo, naj uvede upravno preiskavo za preučitev tega ravnanja in sprejme ukrepe, s katerimi bi se ta položaj lahko odpravil. Poleg tega je tožeča stranka izrazila željo, naj prošnje za pomoč ne obravnava GD za kadrovske zadeve, v katerem je zaposlena, temveč druga služba Komisije.
14 Generalni sekretar Komisije je z elektronskim dopisom z dne 18. decembra 2007 tožečo stranko obvestil, da bo njeno prošnjo za pomoč obravnaval Urad Komisije za preiskave in disciplino (IDOC).
15 Tožeči stranki se je 7. februarja 2008 pripetila nesreča na delovnem mestu, po kateri je za dalj časa odšla na bolniški dopust. Februarja 2009 se je upokojila, ne da bi se vrnila na delovno mesto.
16 Tožeča stranka je z elektronskim dopisom z dne 6. junija 2008 urad IDOC povprašala, kako napreduje obravnava njene prošnje za pomoč. Z dopisom z dne 9. junija 2008 jo je uslužbenec, odgovoren za izvedbo preiskave (v nadaljevanju: preiskovalec), obvestil o odločitvi generalnega sekretarja Komisije o začetku upravne preiskave. Preiskovalec je v istem dopisu navedel, da bo preiskavo izvedel ob tehnični pomoči urada IDOC. V zvezi s tem je preiskovalec pojasnil, da se je generalni sekretar Komisije za preprečitev vsakršnega dejanskega ali dozdevnega navzkrižja interesov odločil preiskavo zaupati osebi, ki ne dela v uradu IDOC. Preiskovalec je tožečo stranko še obvestil, da bo „v prihodnjih dneh“ nekdo vzpostavil stik z njo zaradi dogovora za sestanek, na katerem bo lahko natančneje pojasnila svoje trditve.
17 Preiskovalec se je v elektronskem dopisu z dne 7. novembra 2008 tožeči stranki opravičil za zamudo v zvezi z začetkom postopka preiskave.
18 Tožeča stranka se je 21. novembra 2008 in nato 5. marca 2009 pritožila, da ni prejela nobenega novega obvestila glede svoje zadeve, ter preiskovalca zaprosila za informacije o njenem poteku. Preiskovalec se je 6. marca 2009 opravičil za zamudo „pri organizaciji dogovorjenega postopka“.
19 Preiskovalec je 9. marca 2009 tožečo stranko povabil k pričanju v okviru upravne preiskave, kar je tožeča stranka storila 19. marca 2009.
20 Tožeča stranka je 30. junija 2009 preiskovalca znova pisno povprašala za informacije o svoji zadevi in ga zaprosila, naj organizira še drugi sestanek, da bi mu predložila nov dokaz. Preiskovalec je tožeči stranki naslednji dan poslal elektronski dopis, v katerem je „sam prevze[l] odgovornost za velike zamude pri preiskavi“ in priznal, da „kljub trudu“ ni uspel „z želeno hitrostjo hkrati“ obravnavati preiskovane zadeve in zadev, povezanih z njegovimi tekočimi nalogami.
21 Sestanek, za katerega je zaprosila tožeča stranka, je bil organiziran 29. septembra 2009.
22 Tožeča stranka se je 8. novembra 2009 obrnila na preiskovalca, da bi zaprosila za dostop do zapisnikov zaslišanj, opravljenih v okviru upravne preiskave. Ker ni prejela odgovora, je 25. novembra 2009 prošnjo ponovila.
23 Preiskovalec je z elektronskim dopisom z dne 27. novembra 2009 zavrnil prošnjo za dostop do zapisnikov zaslišanj, pri čemer se je skliceval na varstvo zaupnosti upravne preiskave in osebnih podatkov.
24 Tožeča stranka je med 1. in 4. decembrom 2009 in nato 22. januarja 2010 skupaj s članom osebja urada IDOC pregledala priloge k svoji prošnji za pomoč.
25 Tožeča stranka je 14. februarja 2010 preiskovalcu poslala nov dokument.
26 Tožeča stranka je 19. februarja 2010 pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložila pritožbo v zvezi s trajanjem preiskave.
27 Preiskovalec je 23. aprila 2010 sprejel končno poročilo o preiskavi in generalnemu sekretarju Komisije predlagal, naj brez nadaljnjih ukrepov ustavi preiskavo, začeto v odgovor na prošnjo tožeče stranke za pomoč.
28 Iz spisa je razvidno, da se je tožeča stranka, ko je Komisija 15. julija 2010 v postopku pred varuhom človekovih pravic predložila pripombe, seznanila s sprejetjem končnega poročila o preiskavi in sklepnih ugotovitev preiskovalca.
29 Tožeča stranka je 10. avgusta 2010 prejela odločbo generalnega sekretarja Komisije z dne 7. junija 2010 o ustavitvi postopka v zvezi s prošnjo za pomoč brez nadaljnjih ukrepov (v nadaljevanju: sporna odločba ali odločba z dne 7. junija 2010). Sporni odločbi ni bilo priloženo končno poročilo o preiskavi, na katerem je ta odločba temeljila.
30 Svetovalec tožeče stranke je v dopisu z dne 25. avgusta 2010 Komisiji očital, da je tožeča stranka odločbo z dne 7. junija 2010 prejela šele dva meseca in tri dni po njenem sprejetju, da ta odločba ni bila poslana s priporočeno pošiljko ter da Komisija izvoda navedene odločbe – v nasprotju z izrecno zahtevo tožeče stranke v prošnji za pomoč – ni poslala tudi njemu.
31 Tožeča stranka je 7. septembra 2010 zoper sporno odločbo vložila pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.
32 Komisija je svetovalcu tožeče stranke 15. septembra 2010 odgovorila, da mu odločba z dne 7. junija 2010 ni bila poslana „zaradi upravne napake“ in da je datum, ki ga je treba upoštevati za izračun roka „za vložitev pravnega sredstva“, 10. avgust 2010.
33 Na vprašanje svetovalca tožeče stranke v dopisu z dne 14. oktobra 2010 je Komisija potrdila, da je bil izraz „pravno sredstvo“, uporabljen v dopisu z dne 15. septembra 2010, posledica „napačne formulacije“, da je bila pritožba evidentirana 7. septembra 2010 in da je to datum, ki ga je treba „upoštevati za izračun roka za odgovor“ na pritožbo.
34 Pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 20. decembra 2010, ki je bila tožeči stranki vročena 4. januarja 2011.
Predlogi strank in postopek
35 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– Komisiji odredi predložitev spisa o upravni preiskavi, zlasti končnega poročila o preiskavi in z njim povezanih listin ter zapisnikov zaslišanj, opravljenih med preiskavo;
– sporno odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži povračilo nepremoženjske škode v višini 10.000 EUR, s pridržkom možnosti povišanja med postopkom, in povračilo stroškov, nastalih v predhodnem postopku;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
36 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
37 Sodišče za uslužbence je z dopisom sodnega tajništva z dne 31. januarja 2012 pozvalo Komisijo, naj predloži končno poročilo o preiskavi, pri čemer je navedlo, da mu lahko posreduje zaupno različico. Komisija je 16. februarja 2010 v sodnem tajništvu predložila navedeno poročilo, ne da bi predlagala njegovo zaupno obravnavanje.
38 Tožeča stranka je v dopisu z dne 27. marca 2012 Sodišču za uslužbence sporočila, da končno poročilo o preiskavi, ki ga je posredovala Komisija, ne vsebuje prilog, v katerih so opisani opravljene preiskovalne dejavnosti in zaslišanja prič ali zadevnih oseb, ter Sodišču za uslužbence predlagala, naj od Komisije zahteva predložitev teh prilog. Sodno tajništvo je z dopisom z dne 12. julija 2012 obvestilo stranki o odločitvi Sodišča za uslužbence, da temu predlogu ni ugodilo.
39 Predlog Sodišča za uslužbence strankama, naj spor rešita po mirni poti, ni uspel.
Pravo
A – Predlog, naj se Komisiji odredi predložitev spisa o upravni preiskavi
40 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj Komisiji v okviru ukrepov procesnega vodstva odredi predložitev spisa o upravni preiskavi, zlasti končnega poročila o preiskavi in z njim povezanih listin ter zapisnikov zaslišanj, opravljenih med preiskavo.
41 Sodišče za uslužbence meni, da je treba v okviru pritožbe zaradi psihičnega nadlegovanja, razen v posebnih okoliščinah, zagotoviti zaupnost zbranih pričevanj, tudi med sodnim postopkom, ker lahko možnost umika te zaupnosti v fazi sodnega postopka ovira vodenje nevtralnih in objektivnih preiskav, v katerih člani osebja, pozvani na zaslišanje kot priče, sodelujejo brez zadržkov (sodba Sodišča za uslužbence z dne 12. decembra 2012 v zadevi Cerafogli proti ECB, F‑43/10, točka 222, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑114/13 P). Tožeča stranka pa ni predložila zadostnih dokazov za to, da bi lahko Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru utemeljeno odstopilo od te previdnosti.
42 Ob upoštevanju zgoraj navedenega in tega, da je Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva predložila končno poročilo o preiskavi brez prilog, ki je bilo posredovano tožeči stranki, ter ker Sodišče za uslužbence meni, da ima na podlagi izmenjanih vlog in odgovorov strank na ukrepe procesnega vodstva in na vprašanja, postavljena na obravnavi, vsekakor dovolj informacij, je treba zgoraj navedeni predlog glede prilog h končnemu poročilu o preiskavi zavrniti.
B – Predlog za razglasitev ničnosti sporne odločbe
43 Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti sporne odločbe navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na očitno napako pri presoji in napačno uporabo prava, kršitev člena 1d Kadrovskih predpisov, kršitev dolžnosti pomoči, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja oziroma na kršitev obveznosti obrazložitve.
1. Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in napačna uporaba prava
a) Trditve strank
44 Tožeča stranka meni, da je bila v sporni odločbi storjena očitna napaka pri presoji, ker je generalni sekretar Komisije kot organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), presodil, da ravnanj, ki jih je tožeča stranka očitala svojim nadrejenim in sodelavcem, ni mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje, ter posledično brez nadaljnjih ukrepov ustavil postopek v zvezi s prošnjo za pomoč. Poleg tega je Komisija po mnenju tožeče stranke kršila člen 12a(3) Kadrovskih predpisov s tem, da je obstoj psihičnega nadlegovanja pogojevala z izpolnjevanjem pogojev, ki jih ta člen ne določa.
45 Kot meni tožeča stranka, so namreč vsi pogoji za ugotovitev psihičnega nadlegovanja izpolnjeni. Prvič, tožeča stranka navaja, da so bila očitana ravnanja namerna ter da so trajala in se ponavljala. Drugič, trdi, da se je njeno zdravstveno stanje precej poslabšalo in da je od leta 2006 zlasti trpela za depresijo, povezano s psihičnim nadlegovanjem, ki ga je bila deležna. Tretjič, Komisiji očita, da je v odločbi o zavrnitvi pritožbe sklenila, da „v upravni preiskavi, izvedeni na podlagi prošnje za pomoč, […] ni bilo mogoče ugotoviti, […] da je bila [tožeča stranka] predmet diskriminatornega obravnavanja in ponižujočega ravnanja“, čeprav tega pogoja ni v opredelitvi psihičnega nadlegovanja v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov, s katerim se ne zahteva, da je treba dokazati diskriminatorno naravo ravnanj, opredeljenih kot nadlegovanje.
46 Kar zadeva dejstva v obdobju od leta 1999 do 30. septembra 2004, to je v obdobju, preden je ga. C prevzela funkcijo direktorice urada PMO, tožeča stranka trdi, da je bila deležna vse bolj negativnega odnosa in neutemeljenih kritik svojih nadrejenih in nekaterih sodelavcev, ki so v njej videli morebitno tekmico za odgovorne položaje, čeprav se njeno delo in njen odnos v službi nista spremenila. Ta negativni odnos naj bi dokazovali znižanje njenih ocen, predlog, naj zaprosi za predčasno upokojitev brez zmanjšanja pokojninskih pravic (v nadaljevanju: ponudba za prenehanje delovnega razmerja), ki se tožeči stranki zdi ponižujoč, in dejstvo, da so bile rešitve, ki jih je tožeča stranka predlagala za nekatere problematične zadeve, sistematično prezrte. Po mnenju tožeče stranke ta ravnanja niso bila zgolj nesoglasja z njenimi nadrejenimi in delom njenih sodelavcev, ampak so pomenila psihično nadlegovanje.
47 Za obdobje od 1. oktobra 2004, ko je ga. C prevzela funkcijo vodje urada PMO, do 5. decembra 2007, ko je tožeča stranka vložila prošnjo za pomoč, tožeča stranka svoji direktorici, ge. C., očita, da jo je sistematično in nenehno izključevala iz delovnih skupin in sestankov o vprašanjih v pristojnosti tožeče stranke, da ji je odrekala dostop do pomembnih informacij, da ji ni hotela dodeliti zadostnih kadrovskih virov za izpolnitev nalog, ki jih je morala opraviti tožeča stranka, ter da je v elektronskih dopisih, ki so bili kot kopije posredovani več drugim uradnikom ali uslužbencem, vzbujala dvom o sposobnostih tožeče stranke.
48 Poleg tega tožeča stranka trdi, da je bilo s sporno odločbo napačno uporabljeno pravo, ker se v njej izključuje obstoj psihičnega nadlegovanja z obrazložitvijo, da „je preiskava tudi pokazala, da pri [ge. C] ni šlo za zlonamernost v zvezi s [tožečo stranko] in da se […] način vodenja [ge. C] ni nanašal posebej nanjo“.
49 Komisija Sodišču za uslužbence najprej predlaga, naj ta tožbeni razlog zavrže kot nedopusten na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika, ker se je tožeča stranka, potem ko je v tožbi zatrdila, da so pogoji iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov izpolnjeni, zgolj sklicevala na priloge k tožbi.
50 Glede utemeljenosti tožbenega razloga Komisija meni, da ni bil izpolnjen noben izmed potrebnih pogojev za ugotovitev psihičnega nadlegovanja. Po eni strani naj namreč ne bi bilo mogoče z nobenim od elementov, ki jih je navedla tožeča stranka, dokazati obstoja psihičnega nadlegovanja, po drugi pa naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je bila njena fizična in psihološka integriteta razvrednotena.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
51 Sodišče za uslužbence na začetku ugotavlja, da so v tožbi celovito, povezano in razumljivo predstavljene dejanske in pravne trditve v podporo temu tožbenemu razlogu ter da so v njej natančno navedeni dokazi, na katerih temeljijo predstavljene trditve, s sklicevanjem na različne priloge. Iz tega sledi, da je v zvezi s tem tožbenim razlogom tožba v skladu s členom 35(1)(e) Poslovnika, tako da je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.
52 Kar zadeva utemeljenost, Sodišče za uslužbence opozarja, da v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov nikakor ni določeno, da je zlonamernost domnevnega nadlegovalca nujna, da se ravnanje opredeli kot psihično nadlegovanje (sodba Sodišča za uslužbence z dne 9. decembra 2008 v zadevi Q proti Komisiji, F‑52/05, točka 133, ki je v tej točki Splošno sodišče Evropske unije ni razveljavilo s sodbo z dne 12. julija 2011 v zadevi Komisija proti Q, T‑80/09 P, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 26. februarja 2013 v zadevi Labiri proti EESO, F‑124/10, točka 65).
53 V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je namreč psihično nadlegovanje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedênja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“ in „namern[i]“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen s prirednim veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedênja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da „razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“ (zgoraj navedeni sodbi Q proti Komisiji, točka 134, in Labiri proti EESO, točka 66).
54 Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, ne pa na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedênje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedênje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne pogoje. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice (zgoraj navedeni sodbi Q proti Komisiji, točka 135, in Labiri proti EESO, točka 67).
55 Dodati je treba, da bi nasprotna razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov povzročila odvzem vsakršnega polnega učinka tej določbi, ker bi bilo težko dokazati zlonamernost storilca psihičnega nadlegovanja. Čeprav obstajajo primeri, ko tak namen po sami naravi izhaja iz dejanj storilca, je treba opozoriti, da so taki primeri redki in da domnevni nadlegovalec v večini primerov pazi, da ne stori ničesar, kar bi lahko razkrilo, da je njegov namen diskreditirati žrtev ali poslabšati njene delovne pogoje (zgoraj navedeni sodbi Q proti Komisiji, točka 136, in Labiri proti EESO, točka 68).
56 Sodišče za uslužbence je v sodbi z dne 16. maja 2012 v zadevi Skareby proti Komisiji (F‑42/10) natančneje navedlo, da je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno (zgoraj navedena sodba Skareby proti Komisiji, točka 65).
57 V obravnavanem primeru je treba najprej preučiti, ali je OPI, ki je bil pristojen za odločanje o pritožbi, napačno uporabil pravo s tem, da je v odločbi o zavrnitvi pritožbe izključil obstoj psihičnega nadlegovanja, ker naj tožeča stranka ne bi bila predmet diskriminatornega obravnavanja. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja, da mora v skladu s sodno prakso, če so bila z eksplicitno odločbo o zavrnitvi pritožbe navedena pomembna pojasnila v zvezi z razlogi, ki jih je uprava uporabila v prvotni odločbi, konkretna opredelitev razlogov uprave izhajati iz povezanega branja obeh odločb (zgoraj navedena sodba Skareby proti Komisiji, točka 53 in navedena sodna praksa).
58 Pri tem je iz odločbe o zavrnitvi pritožbe razvidno, da Komisija obstoja diskriminacije ni določila kot pogoj, od katerega bi bilo odvisno priznanje nadlegovanja. OPI, ki je bil pristojen za odločanje o pritožbi, je namreč v odgovoru na različne očitke tožeče stranke samo navedel, da iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da ga. C na način, ki ji ga očita tožeča stranka, po eni strani ni ravnala samo v zvezi s tožečo stranko, ampak da se je ta pristop ujemal z njenim splošnim načinom vodenja osebja, in da je bila po drugi tožeča stranka edina, ki je ta ravnanja občutila kot psihično nadlegovanje, ter da zgolj dejstvo, da se tožeča stranka s tem načinom vodenja osebja ne strinja, ne zadostuje, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje.
59 Zato je treba ta očitek, ki se nanaša na napačno uporabo prava, zavrniti kot neutemeljen.
60 Nato je treba preučiti, ali je Komisija z vidika zgoraj navedenih načel storila očitno napako pri presoji, ko je odločila, da ravnanja, nad katerimi se pritožuje tožeča stranka, ne pomenijo psihičnega nadlegovanja. Sodišče za uslužbence meni, da je treba v ta namen ločeno obravnavati očitke, ki jih tožeča stranka navaja za obdobje od leta 1999 do 30. septembra 2004 (v nadaljevanju: prvo obdobje), in očitke, ki se nanašajo na obdobje po 30. septembru 2004 (v nadaljevanju: drugo obdobje).
Očitki, ki se nanašajo na prvo obdobje
61 Prvič, tožeča stranka trdi, da so negativne govorice, ki so krožile v zvezi z njenimi domnevnimi vodstvenimi slabostmi, povzročile znižanje njenih ocen v ocenjevalnih poročilih za leta od 1999 do 2002, če se te ocene primerjajo z njenimi preteklimi ocenami, in nižje ocene v primerjavi z ocenami sodelavcev. Poleg tega se pritožuje, da so bile primerjalne tabele z ocenami, ki so jih prejeli vodje oddelkov, razdeljene osebju na sestankih uprave. Po mnenju tožeče stranke je bil namen tega razdeljevanja – glede na to, da je bila v navedenih tabelah prikazana kot najmanj uspešna vodja oddelka – tožečo stranko marginalizirati in izločiti.
62 V zvezi z ocenjevalnimi poročili tožeče stranke Sodišče za uslužbence opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ocen in presoj, celo negativnih, v ocenjevalnem poročilu ni mogoče šteti za indice, da je bilo poročilo sestavljeno z namenom psihičnega nadlegovanja (sodba Sodišča za uslužbence z dne 2. decembra 2008 v zadevi K proti Parlamentu, F‑15/07, točka 39).
63 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta v dokaz, da je bila kakovost njenega dela nepravično ocenjena, in tudi iz spisa ni razvidno, da je vložila pritožbe zoper sporna ocenjevalna poročila. Poleg tega samo okoliščine, da je tožeča stranka prejela nižje ocene kot nekateri njeni sodelavci, tudi če bi bila ta trditev potrjena, ni mogoče šteti za indic psihičnega nadlegovanja.
64 Kar poleg tega natančneje zadeva ocenjevalno poročilo za obdobje od 1. julija 1999 do 30. junija 2001, to vsebuje eno oceno „odlično“ in devet ocen „izvrstno“ ter torej ni slabše od ocenjevalnega poročila za prejšnje obdobje, ki je vsebovalo devet ocen „izvrstno“ in eno oceno „normalno“, tako da trditev tožeče stranke v zvezi z znižanjem njenih ocen nima dejanske podlage. Kar zadeva ocenjevalno poročilo za obdobje od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002, zgolj dejstvo, da je tožeča stranka prejela 13 točk za delovno uspešnost od 20 možnih, ne more biti indic nadlegovanja glede na to, da je število točk za delovno uspešnost, ki jih je tožeča stranka prejemala v naslednjih letih, stalno naraščalo. Tako je tožeča stranka prejela 14,5 točke za delovno uspešnost leta 2003, 16 točk leta 2004 ter 16,5 točke v letih 2005 in 2006.
65 Glede širjenja informacij o ocenah, ki so jih na sestankih uprave dobili vodje oddelkov, iz spisa izhaja, da je ga. C v elektronskem dopisu z dne 6. aprila 2005, ki je bil naslovljen na enega od vodij oddelkov urada PMO in kot kopija posredovan tožeči stranki, to širjenje informacij sama označila kot „odvečno in neustrezno“. Tudi če bi posledica takega širjenja informacij lahko bilo razvrednotenje osebnosti, dostojanstva ali psihološke integritete neke osebe, tožeča stranka navaja samo dva taka dogodka, ki naj bi se zgodila med letoma 1999 in 2007, ter torej ni dokazala, da je to ravnanje trajalo, da se je ponavljalo ali da je bilo sistematično.
66 Drugič, tožeča stranka kot psihično nadlegovanje označuje ponudbo za prenehanje delovnega razmerja, ki naj bi ji jo dal njen generalni direktor med pogovorom v zvezi z njenim ocenjevalnim poročilom za leto 2003, in tudi ponudbo, naj prevzame položaj svetovalke novega direktorja direktorata B, čigar imenovanje je tožeča stranka izpodbijala pred sodiščem Unije.
67 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da se taki ponudbi v okviru te zadeve ne moreta šteti za psihično nadlegovanje.
68 Glede ponudbe za prenehanje delovnega razmerja iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da je zadevni generalni direktor izjavil, da se ne spominja, da bi tožeči stranki dal táko ponudbo, toda da je, če je to res, samo omenil, da ima tožeča stranka to možnost. Sodišče za uslužbence tudi opozarja, da je prenehanje delovnega razmerja mehanizem, za katerega se posameznik odloči prostovoljno, in da torej morebitna ponudba v zvezi s tem nikakor ne more biti zavezujoča za osebo, na katero je naslovljena. Poleg tega, če bi OPI sprejel prošnjo tožeče stranke za prenehanje delovnega razmerja, bi se ta lahko predčasno upokojila brez zmanjšanja pokojninskih pravic. Tudi če je generalni direktor tožeči stranki dejansko dal táko ponudbo, ki bi ji prinesla zelo velike ekonomske koristi, pa tožeča stranka ni pokazala, kako naj bi bila ta ponudba objektivno „ponižujoča“.
69 Kar zadeva ponudbo generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve za prevzem položaja svetovalke novega direktorja direktorata B, za katerega je bil imenovan g. A, brez dvoma drži, da se je tožeča stranka potegovala prav za to delovno mesto direktorja in da je pred sodiščem Unije izpodbijala imenovanje g. A. Vendar je tožeča stranka večkrat izrazila željo postati direktorica, zato bi si lahko v obdobju, ki bi ga preživela na delovnem mestu svetovalke direktorja, zagotovila pomembne strokovne izkušnje, ki bi jih lahko uveljavljala v svojih prihodnjih prijavah. Taka ponudba je bila torej lahko dana tako v interesu zadevne službe kot v interesu tožeče stranke, ker pa ta Sodišču za uslužbence ni zagotovila dokazov o tem, da je taka ponudba lahko pomenila razvrednotenje njene osebnosti, dostojanstva ali psihične integritete, je treba ugotoviti, da navedene ponudbe ni mogoče šteti za ravnanje, ki pomeni psihično nadlegovanje.
70 Tretjič, tožeča stranka kot primere psihičnega nadlegovanja navaja nekatere spore, ki jih je imela z vodji oddelkov in sodelavci. Zlasti zatrjuje, da je bila deležna neumestnih in ponižujočih pripomb od enega od sodelavcev generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve, in sicer med predstavitvijo upravne reforme celotnemu osebju tega GD. Poleg tega je predložila elektronsko korespondenco z vodjo drugega oddelka urada PMO, ki jo je obtožil, da svoje upravne težave rešuje „na račun“ tega drugega oddelka.
71 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da so bile pripombe sodelavca generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve odziv na ostre kritike, ki jih je tožeča stranka izrazila v zvezi z reformo, predstavljeno osebju njunega generalnega direktorata. Kar zadeva zgoraj navedeni spor z vodjo drugega oddelka urada PMO, je treba besede iz elektronskih dopisov, ki jih je predložila tožeča stranka – daleč od tega, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot psihično nadlegovanje – šteti za izraz spora upravne narave med vodjema oddelkov, ki sta javno kritizirala drug drugega pred svojim nadrejenim. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence opozarja, da zgolj okoliščina, da ima uradnik težavne ali celo konfliktne odnose s sodelavci ali nadrejenimi, ni dokaz psihičnega nadlegovanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. aprila 2008 v zadevi Michail proti Komisiji, T‑486/04, točka 61, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 10. novembra 2009 v zadevi N proti Parlamentu, F‑93/08, točka 93).
72 Četrtič, tožeča stranka se pritožuje nad tem, da je bila njena prijava na razpis za delovno mesto direktorja večkrat zavrnjena in da ji je generalni direktor GD za kadrovske zadeve izrecno odsvetoval kandidiranje za odgovorne položaje.
73 Samo dejstvo, da prijava tožeče stranke na razpisa za delovni mesti direktorjev ni bila sprejeta, se ne more šteti za nadlegovanje.
74 Poleg tega zgolj dejstvo, da je generalni direktor tožeče stranke izrazil dvome o njenih sposobnostih za prevzem nalog direktorja, medtem ko jo je štel za dobro vodjo oddelka, prav tako ne more biti dokaz psihičnega nadlegovanja. Iz spisa tudi ne izhaja, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi generalni direktor pri izražanju dvomov o njenih sposobnostih za opravljanje nalog direktorja uporabil žaljive ali ponižujoče besede. V zvezi s tem končno poročilo o preiskavi vsebuje trditve navedenega generalnega direktorja, ki trdi, da od tožeče stranke ni „osorno zahteval, naj se ne prijavi na razpis za delovno mesto“, temveč da ji je „poskušal sporočiti (na čim bolj nevtralen način), da [ne podpira njenih] prijav, saj [je menil], da tožeča stranka nima potrebnih vodstvenih sposobnosti“. Sodišče za uslužbence opozarja, da celo negativne pripombe, naslovljene na uslužbenca, ne pomenijo razvrednotenja njegove osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete, če so zmerno izražene in iz listin iz spisa ne izhaja, da temeljijo na obtožbah, ki so neprimerne in nimajo nobene zveze z objektivnimi dejstvi (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 24. februarja 2010 v zadevi Menghi proti ENISA, F‑2/09, točka 110).
75 Petič, tožeča stranka meni, da je konkreten dokaz psihičnega nadlegovanja, ki ga je utrpela, to, da so jo sistematično izključevali iz dejavnosti njenega generalnega direktorata.
76 Tožeča stranka zlasti poudarja, da je bila, ko je bil 15. oktobra 2002 v GD za kadrovske zadeve razdeljen novi organigram tega direktorata, edina izmed vodij oddelkov, za katero ni veljala prehodna določba, v skladu s katero sta bila tem zaposlenim začasno dodeljena dva naziva, in sicer „vodja oddelka“ in „vršilec dolžnosti vodje oddelka“. Sodišče za uslužbence ugotavlja, da glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije pri organizaciji svojih služb, tega, da tožeča stranka ni bila imenovana v začasno funkcijo, katere trajanje je bilo omejeno na dva meseca, ni mogoče šteti za indic nadlegovanja.
77 Poleg tega se tožeča stranka pritožuje, da je bila novembra 2002 izključena iz seznama sodelujočih v študiji o dopustih in odsotnostih z dela, čeprav je imela največji interes za sodelovanje v njej, marca 2004 pa iz seznama govornikov, ki bi morali osebju Komisije predstaviti nove prilagoditve reforme na področju posameznih pravic in družinskih dodatkov.
78 Sodišče za uslužbence najprej ugotavlja, da se tožeča stranka v tožbi pritožuje nad izključitvijo iz samo dveh sestankov v prvem obdobju, tako da njena trditev, da so jo „sistematično“ izključevali iz dejavnosti njenega GD, nima dejanske podlage.
79 Poleg tega, kar natančneje zadeva sodelovanje v študiji, izvedeni novembra 2002, iz elektronskega dopisa z dne 11. novembra 2002, ki ga je tožeči stranki poslal pomočnik generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve, izhaja, da je ta pomočnik za sodelovanje v tej študiji najprej določil vršilca dolžnosti vodje novega oddelka, pristojnega za vprašanja dopustov in odsotnosti z dela, ter da je bila, ko je navedeni vršilec dolžnosti vodje oddelka to možnost zavrnil, k sodelovanju v študiji povabljena tožeča stranka. V zvezi s tem je zadevni pomočnik tožeči stranki pisal, da je „[njeno] sodelovanje […] zelo dobrodošlo in če želi[…] biti del usmerjevalne skupine, [je] vsekakor dobrodošl[a]“. To povabilo v usmerjevalno skupino jasno kaže, da ni bilo nobene želje po izključitvi tožeče stranke iz navedene študije.
80 Kar zadeva izključitev tožeče stranke iz seznama govornikov, ki bi morali osebju Komisije predstaviti reformo na področju posameznih pravic in družinskih dodatkov, je bila izbira govornikov za táko predstavitev predmet široke diskrecijske pravice uprave. Glede na ostro nasprotovanje reformi, ki ga je že pred tem izrazila tožeča stranka, je očitno, da ni mogoče grajati odločitve uprave, da tožeče stranke ne povabi k sodelovanju v predstavitvi navedene reforme celotnemu osebju.
81 Šestič, tožeča stranka trdi, da njeni nadrejeni niso upoštevali njenih zamisli ali prispevkov za rešitev nekaterih upravnih težav. Očitki tožeče stranke se nanašajo zlasti na tri zadeve, in sicer na odločitev Komisije, da decentralizira upravljanje dopustov in odsotnosti z dela, upravljanje dodatkov za šolanje in družinskih dodatkov, pri katerem je nastal precejšen zaostanek zaradi daljše odsotnosti enega od administratorjev, ter na odločitev o vzpostavitvi novih upravnih struktur, imenovanih „Uradi“, med katere spada tudi PMO. Tožeča stranka zatrjuje, da je nadrejene opozorila na težave in tveganja, ki jih je opazila v teh treh zadevah, ter da je redno predlagala rešitve, ki so bile sistematično prezrte in deležne negativnih mnenj. Zlasti se je tožeča stranka večkrat pritožila nad nezadostnimi kadrovskimi viri za izvedbo novih nalog, ki so se sproti dodeljevale njenemu oddelku.
82 Sodišče za uslužbence poudarja, da glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije pri organizaciji svojih služb, niti upravne odločitve, tudi če jih je težko sprejeti, niti nestrinjanja z upravo glede vprašanj organizacije služb ne morejo biti dokaz o obstoju psihičnega nadlegovanja. V obravnavanem primeru se ta očitek dejansko nanaša na upravne odločitve v zvezi z organizacijo služb in dodelitvijo kadrovskih virov različnim službam. Zgolj to, da uprava ni sledila predlogom tožeče stranke in da v zvezi z njenimi zahtevami za dodatno osebje ni ukrepala, pa ne more biti dokaz neposluha in še manj psihičnega nadlegovanja nadrejenih, temveč lahko v najboljšem primeru kaže na obstoj različnih mnenj.
83 Ob upoštevanju zgornje analize Sodišče za uslužbence sklepa, da z dejstvi, ki jih je navedla tožeča stranka, če se upoštevajo ločeno, ni mogoče dokazati obstoja psihičnega nadlegovanja v prvem obdobju.
84 Tudi če se ta dejstva upoštevajo skupaj, Sodišče za uslužbence meni, da – čeprav jih je tožeča stranka lahko občutila kot žaljiva – ne morejo pomeniti neprimernega ravnanja, ki traja, se ponavlja ali je sistematično ter vključuje vedênje, ki je namerno in katerega posledica z objektivnega vidika je razvrednotenje osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete zadevne osebe.
85 Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je za prvo obdobje menila, da ravnanja, nad katerimi se pritožuje tožeča stranka, ne pomenijo psihičnega nadlegovanja v zvezi z njo niti če se upoštevajo ločeno niti če se upoštevajo skupaj. Zato je treba očitke, ki se nanašajo na to obdobje, zavrniti kot neutemeljene.
Očitki, ki se nanašajo na drugo obdobje
86 Sodišče za uslužbence takoj ugotavlja, da sporna odločba temelji na končnem poročilu o preiskavi, ki se glasi:
„[Ga. C] je imela nekatere ljudi raje od drugih in tega ni znala popolnoma skriti. [S] pričevanji je bilo potrjeno, da se [ga. C] nagiba k temu, da ločuje med sodelavci, ki so ji všeč, in tistimi, ki ji niso.
[…]
Zdi se, da [ga. C] nima slabih namenov škodovati, da ima način vodenja ‚stare šole‘, pri katerem so imeli nadrejeni skoraj očetovski odnos do svojih zaposlenih, in da se ne zaveda, da so lahko naslovniki njenih pripomb užaljeni.
Iz preiskave tako izhaja, da se vedênje [ge. C] ne nanaša na točno določenega sodelavca, temveč na celo skupino sodelavcev, ki jih je uvrščala med ‚slabe‘ in med katere je spadala [tožeča stranka], ki pa ni bila edina. Več prič je izjavilo, da je lahko glede na razpoloženje [ge. C] ali druge okoliščine ista oseba en dan med ‚dobrimi‘, [naslednji] dan pa med ,slabimi‘“.
87 Iz samega besedila končnega poročila o preiskavi torej izhaja, da je ugotovitev, da pri ravnanju ge. C ni šlo za nadlegovanje tožeče stranke, temeljila predvsem na neobstoju zlonamernosti. Ta ugotovitev je ponovljena v sporni odločbi, v skladu s katero „je preiskava tudi pokazala, da pri [ge. C] ni šlo za zlonamernost v zvezi s [tožečo stranko]“. V tej razlagi, ki sta jo uporabila preiskovalec v navedenem poročilu in OPI v sporni odločbi, pa ni upoštevano, da lahko psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne pogoje (glej zgoraj navedeni sodbi Q proti Komisiji, točka 144, in Labiri proti EESO, točka 68), kar velja tudi, kadar je več uradnikov deležnih enakega ravnanja.
88 Ugotovitev preiskovalca, da se ga. C ni zavedala, „da so lahko naslovniki njenih pripomb užaljeni“, je lahko upoštevna za odgovor na vprašanje obstoja ali neobstoja zlonamernosti, vendar nikakor ne dokazuje, da pri ravnanju ge. C ni šlo za psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Sodišče za uslužbence vsekakor poudarja, da taka ugotovitev nima dejanske podlage, kar zadeva tožečo stranko, ki je v elektronskem dopisu z dne 25. maja 2005, naslovljenem na go. C, tej jasno povedala, da po njenem mnenju nekatera ravnanja ge. C „posegajo v dostojanstvo in strokovnost oseb, odgovornih za posamezne zadeve“, ter pomenijo psihično nadlegovanje.
89 Iz končnega poročila o preiskavi tudi izhaja, da je preiskovalec presodil, da ravnanje ge. C ne pomeni psihičnega nadlegovanja, ker se to ravnanje ni nanašalo posebej na tožečo stranko, ampak na nedoločeno število drugih oseb. Taka ugotovitev pa nima nobene pravne podlage. Navedena ugotovitev lahko namreč – daleč od tega, da bi se z njo opisanemu ravnanju odvzela narava nadlegovanja – samo poslabša kršitev člena 12a Kadrovskih predpisov, ki v odstavku 1 za uradnike določa prepoved „vseh oblik psihičnega nasilja [nadlegovanja]“. V skladu z logiko preiskovalca bi lahko domnevni nadlegovalec, da bi se izognil obtožbam o nadlegovanju neke osebe – namesto da bi končal očitano vedênje – svoje ravnanje razširil na večje število oseb, kar je seveda absurdno.
90 Zato je treba ugotoviti, da sporna odločba glede na vsebovano besedilo temelji na razlagi pojma psihično nadlegovanje, ki je v nasprotju s členom 12a(3) Kadrovskih predpisov.
91 Sodišče za uslužbence vsekakor poudarja, da sporna odločba v zvezi z nekaterimi dejstvi, ki jih je navedla tožeča stranka, vsebuje očitno napako pri presoji.
92 Za drugo obdobje namreč tožeča stranka ge. C očita več ravnanj in zlasti to, da je na sestankih ali pri pošiljanju elektronskih dopisov več osebam uporabljala ponižujoče pripombe ali kritike in da jo je sistematično izključevala.
93 V zvezi s tem iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da je bila ga. C nagnjena k „dajanju komentarjev o zasebnih vprašanjih osebja, posredovanju [kopij] svoje korespondence tretjim osebam ali sodelavcem, obračanju neposredno na administratorje brez vednosti vodij oddelkov ali izkazovanju naklonjenosti nekaterim sodelavcem bolj kot drugim“. Poleg tega je v tem poročilu navedenih več elektronskih dopisov, ki kažejo, da je ga. C „včasih sprejemala odločitve brez posvetovanja z zadevnim vodjo oddelka“. Iz končnega poročila o preiskavi tudi izhaja, da je ga. C med svojim zaslišanjem sama navedla, da je v odgovorih uradnikom ali uslužbencem, ki so se obrnili na urad PMO, izražala negativne kritike v zvezi z vodji oddelkov pod njenim nadzorom, pri čemer je zadevnim vodjem oddelkov posredovala kopije teh odgovorov, vendar da je šlo pri tem samo za „izraz njene skrbi za zagotavljanje brezhibnih in hitrih storitev“.
94 Sodišče za uslužbence najprej opozarja, da so bila nekatera zgoraj navedena ravnanja ge. C namerna, da so se ponavljala in da so lahko objektivno povzročila diskreditacijo tožeče stranke ali poslabšanje njenih delovnih pogojev.
95 Tožeča stranka se pritožuje zlasti nad tem, da je ga. C dajala „neposredna navodila osebju pod njenim nadzorom, ne da bi jo o tem obvestila.“ Táko ravnanje, če ni utemeljeno s posebnimi okoliščinami (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Skareby proti Komisiji, točka 80), pa lahko povzroči, da vodja oddelka izgubi verodostojnost pri svojem osebju, in se torej lahko opredeli kot psihično nadlegovanje. V obravnavanem primeru Komisija Sodišču za uslužbence ni zagotovila nobenega pojasnila, ki bi kazalo, da je bilo mogoče izpodbijano ravnanje utemeljiti s posebnimi okoliščinami, preiskovalec pa v zvezi s tem v končnem poročilu o preiskavi samo zatrjuje, da je imela ga. C. „zelo neposreden“ način vodenja, „ki spominja na ‚mikromenedžment‘“. V teh okoliščinah je Komisija, ker je izključila možnost, da ravnanje, očitano ge. C, pomeni psihično nadlegovanje, storila očitno napako pri presoji.
96 Poleg tega je Komisija po mnenju tožeče stranke storila očitno napako pri presoji, ker za psihično nadlegovanje ni štela tega, da je bila tožeča stranka deležna neposrednih kritik glede svojih sposobnosti, ki so bile izražene javno ali tudi v elektronskih dopisih, naslovljenih na druge uradnike. Komisija odgovarja, da v skladu s sodno prakso sporočila, katerih vsebina spada v običajni okvir hierarhičnega razmerja, kot so sporočila, nad katerimi se pritožuje tožeča stranka, ne pomenijo psihičnega nadlegovanja.
97 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je, čeprav je treba kritiko dela podrejene osebe dopustiti, ker bi bilo sicer vodenje službe praktično nemogoče, v sodni praksi, na katero se sklicuje Komisija, natančneje navedeno, da v običajni okvir hierarhičnega razmerja spadajo sporočila, ki ne vsebujejo nobenega obrekovalnega ali zlonamernega izrazja ter ki se pošljejo samo zadevni osebi ali se kot kopije posredujejo drugim, če je to utemeljeno z interesom službe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, točki 104 in 105). Sodišče za uslužbence pa ugotavlja, da je v končnem poročilu o preiskavi samo navedeno, da je imela ga. C način vodenja „stare šole“, pri katerem so imeli nadrejeni „skoraj očetovski odnos do svojih zaposlenih“, brez navedbe razlogov v interesu službe, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti to, da so bila sporočila, ki so vsebovala odkrite kritike v zvezi s tožečo stranko, kot kopije posredovana več sodelavcem, tudi administratorjem, ki so delali pod neposrednim nadzorom tožeče stranke, ali uradnikom, ki so se na službo tožeče stranke obračali za informacije.
98 Glede na zgoraj navedeno je treba sporno odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem za drugo obdobje temelji na končnem poročilu o preiskavi, ki vsebuje očitno napako pri presoji, ker se v njem izključuje možnost, da je psihično nadlegovanje po eni strani to, da direktor redno daje neposredna navodila osebju, ne da bi o tem obvestil odgovornega vodjo oddelka in ne da bi obstajale posebne okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče to ravnanje utemeljiti, in po drugi to, da nadrejena oseba sporočila, ki vsebujejo odkrite kritike v zvezi z uradnikom, kot kopije posreduje več sodelavcem ob neobstoju zahtev službe, s katerimi bi bilo mogoče to prakso utemeljiti.
99 Ker je treba sporno odločbo razglasiti za nično v zvezi z drugim obdobjem zaradi napačne uporabe prava in očitne napake pri presoji, Sodišče za uslužbence meni, da ni treba analizirati preostalih očitkov, ki jih je glede drugega obdobja navedla tožeča stranka.
2. Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 1d Kadrovskih predpisov
a) Trditve strank
100 Tožeča stranka meni, da se s sporno odločbo krši člen 1d Kadrovskih predpisov, ker je bila žrtev diskriminacije zaradi svoje starosti. V zvezi s tem meni, da je začetek psihičnega nadlegovanja, ki ga je utrpela, sovpadal z datumom, ko je postala upravičena do postopka za predčasno upokojitev.
101 Tožena stranka predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
102 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da tožeča stranka navaja samo domneve, ne da bi zagotovila kakršen koli dokaz o tem, da je bila žrtev diskriminacije na podlagi starosti.
103 Iz tega sledi, da je treba ta tožbeni razlog zavreči kot nedopusten.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti pomoči
a) Trditve strank
104 Tožeča stranka meni, da je treba sporno odločbo razglasiti za nično, ker je Komisija kršila svojo dolžnost pomoči.
105 Tožeča stranka Komisiji zlasti očita, da ni takoj sprejela nujnih ukrepov, ko se je tožeča stranka med letom 2001 in januarjem 2006 večkrat neformalno obrnila nanjo ter ko je vložila prošnjo z dne 5. decembra 2007, s katero je od Komisije poleg uvedbe preiskave zahtevala tudi, naj „[jo] zaščiti[…] z notranjimi navodili […] in s povračilom [priglašenih] stroškov“.
106 Komisija odgovarja, da pri večkratnem neformalnem obračanju tožeče stranke nanjo niso bili odkriti elementi psihičnega nadlegovanja, s čimer je mogoče pojasniti nesprejetje nujnih ukrepov po vložitvi prošnje za pomoč. Poleg tega Komisija opozarja, da je tožeča stranka februarja 2008 za dalj časa odšla na bolniški dopust in da se do upokojitve februarja 2009 ni več vrnila na delovno mesto.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
107 Sodišče za uslužbence opozarja, da je člen 24 Kadrovskih predpisov, s katerim se institucijam nalaga dolžnost pomoči svojim uradnikom, del naslova II, ki se nanaša na „pravice in obveznosti uradnikov“. To pomeni, da mora ta dolžnost pomoči vedno, ko so izpolnjeni zahtevani pogoji glede dejanskega stanja, ustrezati pravici, ki jo ima zadevni uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov (zgoraj v točki 52 navedena sodba Komisija proti Q, točka 83).
108 V skladu z dolžnostjo pomoči, predpisano v navedeni določbi, mora uprava, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo ter odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki zahteva varstvo institucije, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, ki naj bi jih bil deležen. Ob takih dejavnikih je dolžnost zadevne institucije sprejeti primerne ukrepe, zlasti tako, da opravi upravno preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so vodila do pritožbe (zgoraj navedena sodba Komisija proti Q, točka 84 in navedena sodna praksa), ter da po potrebi sprejme začasne ukrepe premestitve, da bi preventivno zaščitila zdravje in varnost uradnika, ki je bil domnevno žrtev enega od dejanj iz te določbe (zgoraj navedena sodba Komisija proti Q, točka 92).
109 Vendar se na tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev dolžnosti pomoči zaradi nesprejetja previdnostnih ukrepov, ni mogoče uspešno sklicevati, kot to počne tožeča stranka, v podporo predlogu za razglasitev ničnosti odločbe, kakršna je sporna odločba, o ustavitvi preiskave v zvezi z nadlegovanjem, ki naj bi ga utrpel uslužbenec, brez nadaljnjih ukrepov.
110 Tudi če bi namreč tožeča stranka lahko dokazala, da Komisija z nesprejetjem takih ukrepov tako hitro, kot so zahtevale okoliščine, ni izpolnila dolžnosti pomoči, taka kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov ne bi vplivala na zakonitost sporne odločbe (glej v zvezi s posledicami morebitne nezakonitosti odločbe o odstranitvi uradnika z delovnega mesta za zakonitost disciplinske kazni, izrečene navedenemu uradniku, sodbo Sodišča za uslužbence z dne 17. julija 2012 v zadevi BG proti Evropskemu varuhu človekovih pravic, F‑54/11, točka 83, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑406/12 P; glej v tem smislu tudi zgoraj navedeno sodbo Cerafogli proti ECB, točka 210), kar velja toliko bolj, ker tožeča stranka od Komisije ni zahtevala, naj sprejme ukrepe za zavarovanje dokazov v podporo njeni prošnji za pomoč.
111 Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.
4. Četrti tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega upravljanja
a) Trditve strank
112 Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja očitka, ki se nanašata na nerazumno trajanje preiskave oziroma na njen potek.
113 S prvim očitkom tožeča stranka meni, da skupno trajanje preiskave, ki je potekala 32 mesecev, ni razumno in da okoliščina, da je imel preiskovalec druge naloge, zaradi katerih se ni mogel osredotočiti na preiskavo, ne more ovreči te ugotovitve, saj bi morala Komisija zagotoviti dobro organizacijo dejavnosti, povezanih z obravnavo pritožbe tožeče stranke.
114 Z drugim očitkom se tožeča stranka pritožuje, da je Komisija med preiskavo zaslišala „[samo] deset oseb“, medtem ko je tožeča stranka v prošnji za pomoč navedla seznam, ki vsebuje 52 prič. Poleg tega opozarja, da preiskovalec ni ukrepal v zvezi z njeno prošnjo, naj se posvetuje z zdravstveno službo in seznani s spisi mediacijske službe Komisije, kar zadeva obstoj pritožb zaradi domnevno neprimernega ravnanja ge. C v odnosih z drugimi uradniki. Nazadnje, tožeča stranka meni, da je bila preiskava zaupana osebam, ki niso imele nobenih konkretnih izkušenj na področju psihičnega nadlegovanja. Skratka, po mnenju tožeče stranke splošni potek preiskave kaže, da Komisija obravnavi njene prošnje ni pripisovala velikega pomena.
115 Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
116 Glede prvega očitka Sodišče za uslužbence najprej opozarja, da obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje morajo zagotavljati sodišča in ki je v členu 41(1) Listine določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točka 162; sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. decembra 2012 v zadevi Füller-Tomlinson proti Parlamentu, T‑390/10 P, točka 115, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 11. maja 2011 v zadevi J proti Komisiji, F‑53/09, točka 113).
117 Poleg tega institucije, kadar se morajo spopasti s tako resnim vprašanjem, kot je psihično nadlegovanje, podpirajo obveznost hitrega in skrbnega odgovora uradniku, ki vloži prošnjo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Komisija je v točki 6.1 Sklepa z dne 26. aprila 2006 o politiki na področju varstva človeškega dostojanstva ter boja proti psihičnemu nadlegovanju in spolnemu nadlegovanju v Komisiji tudi sama navedla, da „je treba vsako prošnjo za pomoč, ki jo vloži oseba, ki poroča o psihičnem nadlegovanju […], čim prej obravnavati“ (v nadaljevanju: sklep z dne 26. aprila 2006).
118 V obravnavanem primeru je tožeča stranka prošnjo za pomoč vložila 5. decembra 2007, odločba o ustavitvi postopka brez nadaljnjih ukrepov pa ji je bila sporočena 10. avgusta 2010, kar je več kot dve leti in osem mesecev pozneje.
119 Tudi če se skupno trajanje postopka na prvi pogled zdi neobičajno dolgo, pa je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da OPI na prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov ni odgovoril dovolj hitro, s čimer je kršil dolžnost skrbnega ravnanja, ne more vplivati na zakonitost odločbe, s katero se brez nadaljnjih ukrepov ustavi preiskava v zvezi s psihičnim nadlegovanjem, uvedena na podlagi navedene prošnje za pomoč. Če bi bilo treba táko odločbo razglasiti za nično le zato, ker je bila izdana prepozno, nova odločba, ki bi jo morala nadomestiti, namreč nikakor ne bi mogla biti manj prepozna kot nadomeščena odločba (sodba Sodišča za uslužbence z dne 18. maja 2009 v združenih zadevah Meister proti UUNT, F‑138/06 in F‑37/08, točka 76).
120 Zato je prvi očitek brezpredmeten in ga je treba zavrniti.
121 Kar zadeva drugi očitek, ki se nanaša na potek preiskave, trditve v zvezi z neizkušenostjo preiskovalca ni mogoče sprejeti. Najprej je namreč treba ugotoviti, da je tožeča stranka generalnega sekretarja Komisije sama zaprosila, naj preiskavo zaupa preiskovalcu, ki ne dela v GD za kadrovske zadeve. Poleg tega iz spisa izhaja, da je preiskovalec celotno preiskavo izvedel ob tehničnem sodelovanju urada IDOC in zlasti ob pomoči izkušenega člana tega urada. Nazadnje, glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije pri izbiri oseb, ki jim zaupajo preiskavo v zvezi z nadlegovanjem, tožeča stranka ne more utemeljeno izpodbijati izbire Komisije z opiranjem na domnevno neizkušenost preiskovalca in člana urada IDOC, ki mu je pomagal.
122 Glede trditve v zvezi z omejenim obsegom preiskave je treba ugotoviti, da preiskovalec v končnem poročilu o preiskavi zatrjuje, da je opravil preiskave in poizvedbe pri mediatorju Komisije in pri zdravstveni službi Komisije.
123 Kar zadeva število in izbiro prič, je res, da se je preiskovalec odločil poleg tožeče stranke zaslišati samo dvanajst oseb in da so nekatere spadale med tiste, ki jih je tožeča stranke obtožila, da so jo nadlegovale ali da se niso odzvale na nadlegovanje, katerega žrtev naj bi bila.
124 Vendar je treba opozoriti, da ima organ, odgovoren za upravno preiskavo, ki mora spise, ki so mu predloženi, preiskati sorazmerno, široko diskrecijsko pravico, kar zadeva izvajanje preiskave ter zlasti oceno kakovosti in koristnosti sodelovanja prič (glej zgoraj navedeno sodbo Skareby proti Komisiji, točka 38).
125 Sodišče za uslužbence pa meni, da je imel preiskovalec v spisu na voljo dovolj elementov, da je lahko ugotovil, ali so dejanja, nad katerimi se je pritoževala tožeča stranka, pomenila psihično nadlegovanje ali ne. Zlasti v zvezi z drugim obdobjem je preiskovalec dobro opredelil dejstva, ki bi lahko kazala na obstoj psihičnega nadlegovanja, čeprav je na koncu ugotovil, da v tem primeru nadlegovanje ni bilo dokazano.
126 Glede na te okoliščine preiskovalcu ni mogoče očitati, da je kršil dolžnost skrbnega ravnanja ali načelo dobrega upravljanja z odločitvijo, da zasliši manjše število prič, kot ga je predlagala tožeča stranka.
127 Zato je treba drugi očitek tega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in v celoti zavrniti četrti tožbeni razlog.
5. Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
a) Trditve strank
128 Tožeča stranka navaja, da Komisija v sporni odločbi izključuje obstoj psihičnega nadlegovanja z opiranjem na končno poročilo o preiskavi in pričevanja, zbrana med preiskavo. Vendar ji kljub njenim izrecnim prošnjam v zvezi s tem niso bili posredovani niti končno poročilo o preiskavi niti zapisniki zaslišanj prič.
129 Zato tožeča stranka meni, da ni mogla presoditi utemeljenosti sporne odločbe in da je bila prisiljena vložiti to tožbo, da bi se lahko seznanila z obrazložitvijo navedene odločbe.
130 Komisija odgovarja, da je, prvič, sporna odločba zadostno obrazložena ter da, drugič, člen 25 Kadrovskih predpisov ne določa obveznosti posredovanja končnega poročila o upravni preiskavi ali zapisnika zaslišanj, opravljenih v tem okviru. Na obravnavi je Komisija zatrdila, da izčrpnosti obrazložitve ni mogoče presojati abstraktno, ampak je treba to presojo opraviti glede na posebnosti primera. V zvezi s tem naj bi bila posebnost zadevne preiskave ta, da je potekala ob zelo tesnem sodelovanju tožeče stranke, ki naj bi zato uživala status „privilegirane priče“ in imela dejavno vlogo med celotnim potekom postopka. Poleg tega Komisija navaja, da je imela možnost obrazložitev dopolniti v odločbi o zavrnitvi pritožbe, kar je tudi sicer storila.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
Uvodne ugotovitve
131 Sodišče za uslužbence je prve štiri tožbene razloge analiziralo ob upoštevanju besedila same sporne odločbe, odločbe o zavrnitvi pritožbe in končnega poročila o preiskavi, ki ga je predložila Komisija in je bilo posredovano tožeči stranki šele v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih je odredilo Sodišče za uslužbence. S petim tožbenim razlogom se tožeča stranka pritožuje nad pomanjkljivo obrazložitvijo same sporne odločbe. Zato bo Sodišče za uslužbence najprej preučilo, ali je sporna odločba vsebovala zadostno obrazložitev, in nato, če bo odgovor nikalen, ali je bilo obrazložitev sporne odločbe mogoče dopolniti v fazi odločbe o zavrnitvi pritožbe ali med sodnim postopkom.
Neposredovanje poročila o preiskavi tožeči stranki pred vložitvijo tožbe
132 Sodišče za uslužbence opozarja, da v zvezi z odločbo, s katero se brez nadaljnjih ukrepov ustavi upravna preiskava, ki se začne v odgovor na prošnjo za pomoč, vloženo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, člen 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov ne določa nobene izrecne obveznosti, v skladu s katero bi bilo treba pritožniku posredovati končno poročilo o upravni preiskavi ali zapisnike zaslišanj, opravljenih v tem okviru.
133 Vendar – in ob upoštevanju zaščite interesov oseb, zoper katere je bila pritožba vložena, in tistih, ki so pričale v preiskavi – se tudi z nobeno določbo Kadrovskih predpisov ne prepoveduje posredovanje končnega poročila o preiskavi tretji osebi, ki bi imela pravni interes za seznanitev z njim, kot ga ima oseba, ki je vložila prošnjo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da so institucije včasih uporabile to rešitev, tako da so končno poročilo o preiskavi pritožnikom posredovale bodisi pred vložitvijo tožbe s priložitvijo tega poročila končni odločitvi, sprejeti v zvezi s pritožbo (zgoraj navedeni sodbi Lo Giudice proti Komisiji, točka 163, in Cerafogli proti ECB, točka 108), bodisi, tako kot v tej zadevi, z izvršitvijo ukrepa procesnega vodstva, ki ga je odredilo Sodišče za uslužbence.
134 Sodišče za uslužbence vsekakor opozarja, da je predmet tega tožbenega razloga skladnost sporne odločbe z določbami člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov. Zato ni potrebno, da Sodišče za uslužbence v okviru tega tožbenega razloga odloči o vprašanju morebitnega obstoja obveznosti Komisije, da tožeči stranki posreduje končno poročilo o preiskavi in zapisnike pričevanj. Popolnoma mogoče je namreč, da je odločba, s katero se brez nadaljnjih ukrepov ustavi preiskava v zvezi z nadlegovanjem, zadostno obrazložena brez uporabe drugih zunanjih elementov.
135 Iz tega sledi, da je treba očitek, ki se nanaša na neposredovanje končnega poročila o preiskavi in zapisnikov zaslišanj, priloženih temu poročilu, zavrniti kot brezpredmeten.
Obrazložitev sporne odločbe
136 Glede obveznosti obrazložitve odločb, ki posegajo v položaj, Sodišče za uslužbence opozarja, da je med jamstvi, ki jih zagotavlja pravo Unije v upravnih postopkih, zlasti načelo dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine (glej sodbo Splošnega sodišča Unije z dne 27. septembra 2012 v zadevi Applied Microengineering proti Komisiji, T‑387/09, točka 76) in ki vključuje predvsem „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.
137 Poleg tega je obveznost obrazložitve odločb, ki posegajo v položaj, pomembno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja le iz nujnih razlogov (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2005 v zadevi Napoli Buzzanca proti Komisiji, T‑218/02, točka 57 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 148 in navedena sodna praksa).
138 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev, kot se zahteva v členu 296 PDEU, na jasen in nedvoumen način prikazati sklepanje izdajatelja akta (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. decembra 2004 v zadevi Swedish Match, C‑210/03, točka 63).
139 Obveznost obrazložitve vsake odločbe, ki posega v položaj, določena v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov – pri tej obveznosti gre samo za ponovitev splošne obveznosti iz člena 296 PDEU, postavljeno v poseben okvir razmerij med institucijami in njihovimi uslužbenci – ima namen zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, ter sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo sporne odločbe (zgoraj navedena sodba Lo Giudice proti Komisiji, točka 160).
140 Poleg tega iz sodne prakse v zvezi s členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov izhaja, da je treba obseg obveznosti obrazložitve odločb, ki posegajo v položaj, presojati ne samo glede na besedilo zadevne odločbe, ampak tudi glede na konkretne okoliščine, v katerih je bila navedena odločba sprejeta, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (zgoraj navedeni sodbi Lo Giudice proti Komisiji, točka 163, in Skareby proti Komisiji, točka 74), ter da mora biti obrazložitev načeloma sporočena zadevni osebi sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1981 v zadevi Michel proti Parlamentu, 195/80, točka 22).
141 Ozka razlaga obveznosti, določene s členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, je toliko potrebnejša, kadar je odločba, ki posega v položaj – tako kot v obravnavanem primeru – odločba OPI, s katero se brez nadaljnjih ukrepov ustavi preiskava, uvedena na podlagi prošnje za pomoč, ki zadeva trditve o psihičnem nadlegovanju.
142 V nasprotju z večino upravnih aktov, ki lahko posegajo v položaj uradnika, je namreč odločba v zvezi s prošnjo za pomoč sprejeta v posebnih dejanskih okoliščinah. Najprej, take okoliščine lahko trajajo že veliko mesecev ali, kot v obravnavani zadevi, celo več let. Kot je poleg tega Sodišče za uslužbence poudarilo v točki 32 zgoraj navedene sodbe Skareby proti Komisiji, ima lahko „psihičn[o] nadlegovanj[e] […] izjemno škodljive učinke na zdravstveno stanje žrtve“. Dalje, nadlegovanje, če je ugotovljeno, v prvi vrsti ne vpliva na finančne interese ali kariero uradnika, kar bi lahko institucija hitro popravila s sprejetjem akta ali izplačilom denarnega zneska zadevni osebi, temveč škodi osebnosti, dostojanstvu in fizični ali psihološki integriteti žrtve, pri čemer te škode ni mogoče v celoti povrniti z denarnim nadomestilom. Nazadnje, naj so trditve o nadlegovanju utemeljene ali ne, jih pritožnik dojema kot take, institucija pa mora v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja čim popolneje obrazložiti svojo zavrnitev prošnje za pomoč, ne da bi moral pritožnik še čakati na odgovor na pritožbo, da bi izvedel razloge, pri čemer bi se lahko institucija tudi odločila, da na pritožbo ne odgovori.
143 Sodišče za uslužbence meni, da je bila potreba po popolni obrazložitvi sporne odločbe še toliko večja v okoliščinah obravnavanega primera, v katerih je, kot je tožeča stranka navedla na obravnavi, služba, odgovorna za izvajanje preiskav v zvezi z nadlegovanjem, veljala za „prvo zagovornico Komisije“. V zvezi s tem je Komisija v odgovor na vprašanje, ki ji ga je Sodišče za uslužbence postavilo na obravnavi, navedla, da v štirih letih, kolikor je član osebja urada IDOC, ki je v obravnavanem primeru pomagal preiskovalcu, delal v uradu IDOC, ta služba ni nikoli ugotovila obstoja psihičnega nadlegovanja, čeprav je opravila od pet do deset preiskav na leto.
144 Z vidika teh načel in teh okoliščin mora Sodišče za uslužbence presoditi, ali je obrazložitev sporne odločbe v skladu z zahtevami iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
145 V sporni odločbi je v zelo kratkem uvodu navedeno, da iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da je imela tožeča stranka „med celotno preiskavo možnost prispevati k njenemu poteku“ in da „je bila pregledno obveščana o njenem napredovanju“. Nato sta v navedeni odločbi ločeno analizirani prvo in drugo obdobje.
146 V zvezi s prvim obdobjem je v sporni odločbi navedeno, da je v končnem poročilu o preiskavi opisana „vrsta razhajanj“ glede konkretnih zadev med tožečo stranko na eni strani ter njenimi nadrejenimi in delom njenih sodelavcev na drugi. Vendar je v sporni odločbi poudarjeno, da so bila ta razhajanja, „ki so zadevala izključno delovne vidike“, vedno obravnavana na sestankih direktorata ali v formalnih dopisih. Poleg tega v skladu s sporno odločbo „preiskava […] ni razkrila sovražnosti“, ampak prej „določeno naklonjenost [tožeči stranki] [njenih] nekdanjih sodelavcev“, niti obstoja govoric v zvezi z njenim pomanjkanjem sposobnosti ali njenimi vodstvenimi slabostmi. Nato je v navedeni odločbi omenjeno, da so bile ocene, ki jih je tožeča stranka prejela za obdobji od 1. julija 1999 do 30. junija 2001 in od 1. julija 2001 do 31. decembra 2002, določene popolnoma v skladu s postopki in da niso bile nižje glede na preteklost. Zatem je v sporni odločbi navedeno, da niti negativna ocena, tudi če se ponavlja, niti „vodstvene odločitve, ki jih je težko sprejeti“, ne pomenijo nadlegovanja.
147 V sporni odločbi se nazadnje sklepa, da „iz […] dokumentacije, ki jo je predložila [tožeča stranka], pričevanj, zbranih med preiskavo, in analize, ki je sledila, ne izhaja, da dejanja oseb, ki so predmet očitkov [tožeče stranke], izpolnjujejo merila iz člena 12a Kadrovskih predpisov […], niti če se upoštevajo ločeno niti če se upoštevajo skupaj kot izraz ‚sistemskega nadlegovanja‘“.
148 Glede na to obrazložitev Sodišče za uslužbence meni, da so v sporni odločbi strnjeno, vendar zadostno obravnavani vsi očitki, ki jih je tožeča stranka navedla za zadevno obdobje, in da ta odločba vsebuje dovolj podatkov, da lahko tožeča stranka presodi njeno utemeljenost, Sodišče za uslužbence pa izvede nadzor.
149 Zato je treba ugotoviti, da je za prvo obdobje obrazložitev odločbe v skladu z zahtevami iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, kot se ta člen razlaga v sodni praksi, tako da ta tožbeni razlog v zvezi z navedenim obdobjem ni utemeljen.
150 Kar pa zadeva drugo obdobje, je v sporni odločbi samo navedeno, da je „[p]reiskava […] pokazala, da je imela [ga. C] poseben način vodenja, ki včasih nekaterim sodelavcem ni ugajal in ki je bil občasno lahko občuten kot nevljuden ali žaljiv, ter da je [tožeča stranka] imela možnost izraziti [svoje] kritike v zvezi s tem ter da so med [tožečo stranko] in [njeno] direktorico dalj časa obstajala nesoglasja glede nekaterih vodstvenih odločitev[; v]endar je preiskava tudi pokazala, da pri [ge. C] ni šlo za zlonamernost v zvezi s [tožečo stranko] in da se […] način vodenja [ge. C] ni nanašal posebej nanjo“. V sporni odločbi se glede tega sklepa, da „iz preiskave ni razvidno, da je lahko ravnanje [ge. C] objektivno povzročilo razvrednotenje dostojanstva, osebnosti in integritete [tožeče stranke; i]z listin iz spisa, pričevanj in podrobne analize preiskave, ki je bila izvedena neodvisno in temeljito, ni razvidno, da je šlo za neprimerno ravnanje [sodelavca] ali skupine sodelavcev [v zvezi s tožečo stranko], ki bi lahko povzročilo razvrednotenje [njene] osebnosti, [njenega] dostojanstva ali [njene] fizične ali psihološke integritete“.
151 V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da se v sporni odločbi ne obravnava noben izmed očitkov, ki jih je tožeča stranka navedla v prošnji, temveč se ta odločba za dejansko podlago sklicuje na končno poročilo o preiskavi, ki je bilo tožeči stranki posredovano šele po ukrepu procesnega vodstva, ki ga je Sodišče za uslužbence odredilo v tej zadevi.
152 Res je, da je v skladu s sodno prakso dopustna obrazložitev s sklicevanjem na poročilo ali mnenje, ki je obrazloženo in sporočeno (glej zgoraj navedeni sodbi Lo Giudice proti Komisiji, točki 163 in 164, ter Cerafogli proti ECB, točka 108 in navedena sodna praksa), vendar mora biti táko poročilo ali mnenje dejansko posredovano zadevni osebi skupaj z aktom, ki posega v položaj, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno.
153 Torej tožeča stranka, ker se je lahko oprla samo na sporno odločbo, ni mogla izpodbijati dejanskih okoliščin, ki jih je upošteval preiskovalec, ali ugotovitev, ki jih je izpeljal iz njih, tako da glede dejanske podlage obrazložitev sporne odločbe ni v skladu z zahtevami iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
154 Zato je treba ugotoviti, da se glede drugega obdobja tožeči stranki s sporno odločbo zagotavlja samo začetek obrazložitve, ki ne omogoča, da bi OPI izpolnil svojo obveznost, ki izhaja iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
155 Vendar Sodišče za uslužbence opozarja, da se pri nekaterih sporih med institucijami in njihovimi uslužbenci v sodni praksi priznava prožnost v zvezi z obveznostjo obrazložitve, določeno v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
156 Zato je treba preučiti, ali je treba, kot je Komisija zatrdila v odgovoru na tožbo in na obravnavi, taka načela sodne prakse uporabiti v obravnavanem primeru.
– Možnost dopolnitve obrazložitve sporne odločbe v odločbi o zavrnitvi pritožbe
157 Po mnenju Komisije je odločba o zavrnitvi pritožbe vsebovala podrobno obrazložitev, na podlagi katere je lahko tožeča stranka presodila možnost vložitve tožbe zoper sporno odločbo in na podlagi katere lahko Sodišče za uslužbence presodi njeno zakonitost.
158 Sodišče za uslužbence opozarja, da je treba v skladu z besedilom člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov obrazložiti odločbo, ki posega v položaj, in ne poznejšega upravnega akta.
159 Iz sodne prakse brez dvoma izhaja, da mora OPI obveznost obrazložitve spoštovati vsaj v fazi zavrnitve pritožbe in zlasti, da lahko uprava morebitno pomanjkljivo obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, popravi z ustrezno obrazložitvijo v fazi odgovora na pritožbo, pri čemer se za zadnjenavedeno obrazložitev šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 1998 v zadevi Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, točka 268, in z dne 1. aprila 2009 v zadevi Valero Jordana proti Komisiji, T‑385/04, točka 118, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 26. maja 2011 v zadevi Lebedef proti Komisiji, F‑40/10, točka 38). Poleg tega je v skladu s sodno prakso mogoče začetno nezadostnost obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, popraviti z dodatnimi pojasnili tudi med postopkom, če je zadevna stranka pred vložitvijo tožbe že imela na voljo informacije, ki pomenijo začetek obrazložitve (zgoraj navedena sodba Skareby proti Komisiji, točka 75 in navedena sodna praksa).
160 Vendar je bila ta razlaga člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v sodni praksi prvotno oblikovana v okviru sporov glede zakonitosti odločb o nenapredovanju, v katerih je sodišče Unije odločilo, da OPI ni treba obrazložiti odločb o napredovanju v zvezi s kandidati, ki niso napredovali, ker bi bili lahko razlogi v taki obrazložitvi zanje škodljivi (sodbe Sodišča z dne 6. maja 1969 v zadevi Huybrechts proti Komisiji, 21/68, točka 19; z dne 13. julija 1972 v zadevi Bernardi proti Parlamentu, 90/71, točka 15, in z dne 30. oktobra 1974 v zadevi Grassi proti Svetu, 188/73, točke od 11 do 17).
161 Ta sodna praksa je bila postopno razširjena na odločbe o zavrnitvi prijave ali o izključitvi iz natečaja (glej na primer sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. februarja 1992 v zadevi Volger proti Parlamentu, T‑52/90, točka 36, in z dne 30. novembra 1993 v zadevi Perakis proti Parlamentu, T‑78/92, točke od 50 do 52), nato pa je bila uporabljena za nekatere druge kategorije sporov, kot so na primer spori glede izkoriščenja letnega dopusta (zgoraj navedena sodba Lebedef proti Komisiji).
162 Taka pravila razlage v nekaterih okoliščinah omogočajo, da se poišče pravično ravnovesje med obveznostjo obrazložitve odločb, ki posegajo v položaj, določeno v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, in drugimi legitimnimi zahtevami, na primer glede dobrega upravljanja ali varstva pravic tretjih oseb.
163 Vendar Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je treba – ker se s členom 41(2)(c) Listine pravica dobiti obrazložitev upravnih odločitev povzdiguje v splošno in temeljno načelo prava Unije – vsako izjemo od pravila iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim je obrazložitev nujno treba bodisi navesti v sami odločbi, ki posega v položaj, bodisi sporočiti sočasno s to odločbo, razlagati restriktivno in jo objektivno utemeljiti v okoliščinah, v katerih je odločba, ki posega v položaj, sprejeta.
164 Poleg tega je treba v posebnih okoliščinah preiskave, ki se začne na podlagi prošnje za pomoč v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov in katere namen je ugotoviti resničnost nadlegovanja, ki naj bi ga utrpel uslužbenec, upoštevati obveznost institucije, da uradniku, ki vloži takšno prošnjo, odgovori tako hitro in skrbno, kot zahteva reševanje tako resnega položaja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lo Giudice proti Komisiji, točka 136).
165 Zato je treba v takih okoliščinah obveznost obrazložitve iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov razlagati ozko, zahtev iz te določbe pa ni mogoče izpolniti z odločbo, ki vsebuje samo začetek obrazložitve. Nasprotna rešitev bi pripeljala do tega, da bi moral uradnik, ki je zaradi psihičnega nadlegovanja vložil prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, vložiti pritožbo, da bi imel na voljo táko obrazložitev odločbe o ustavitvi upravne preiskave brez nadaljnjih ukrepov, ki je skladna z zahtevami iz člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov. Kot pa je Komisija priznala na obravnavi, cilj pritožbe ni pridobiti obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, temveč izpodbijati njeno utemeljenost. Če bi se upravi omogočilo, da ne sporoči obrazložitve svoje odločbe v zvezi s prošnjo za pomoč, to očitno tudi ne bi bilo združljivo z obveznostjo, naloženo institucijam, da ukrepajo tako hitro in skrbno, kot zahteva tako resen položaj, kot je psihično nadlegovanje, niti z obveznostjo, da prošnje za pomoč v primeru psihičnega nadlegovanja obravnavajo „čim prej“, to je obveznostjo, ki si jo je Komisija določila v sklepu z dne 26. aprila 2006.
166 Iz tega izhaja, da v primeru odločbe o ustavitvi preiskave, ki je uvedena v odgovor na prošnjo za pomoč, vloženo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov zaradi psihičnega nadlegovanja, institucije zadevni osebi ne morejo utemeljeno zagotoviti popolne obrazložitve prvič šele v odločbi o zavrnitvi pritožbe, ne da bi kršile obveznost obrazložitve, ki jo morajo spoštovati na podlagi člena 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov.
167 Vendar ta rešitev ne more vplivati na možnost institucij, da v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedejo pojasnila v zvezi z razlogi, ki jih je uporabila uprava, niti na to, da Sodišče za uslužbence ta pojasnila upošteva pri preučitvi tožbenega razloga, s katerim se izpodbija zakonitost odločbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Skareby proti Komisiji, točka 53).
– Upoštevanje okoliščin, v katerih je bila sporna odločba sprejeta
168 Komisija trdi, da je imela tožeča stranka dejavno vlogo pri poteku preiskave, da je imela možnost k njej prispevati s predložitvijo dokumentov in pripomb ter da je prejemala informacije o napredovanju preiskave.
169 V zvezi s tem je treba pri odločanju, ali je bila izpolnjena zahteva glede obrazložitve, določena v Kadrovskih predpisih, upoštevati ne le dokumente, s katerimi je bila odločba sporočena zadevni osebi, ampak tudi okoliščine, v katerih je bila sprejeta in sporočena (sodba Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2010 v zadevi Taillard proti Parlamentu, F‑97/09, točka 33). V obravnavanem primeru je treba po eni strani upoštevati sodelovanje tožeče stranke v preiskavi in po drugi preučiti, ali je tožeča stranka ob sprejetju sporne odločbe že imela informacije, na katerih temelji navedena odločba (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 1998 v zadevi Aquilino proti Svetu, T‑130/96, točka 44 in navedena sodna praksa).
170 Iz samega besedila sporne odločbe izhaja, da ta temelji na končnem poročilu o preiskavi, ki je bilo tožeči stranki posredovano šele med sodnim postopkom. Zato ob neobstoju kakršne koli nasprotne navedbe v sporni odločbi tožeča stranka ni mogla vedeti, koliko je preiskovalec upošteval informacije, ki jih je zagotavljala med celotno preiskavo, prav tako pa ni mogla vedeti, ali se sporna odločba dejansko ujema z rezultati preiskave. Iz tega sledi, da Komisija začetne pomanjkljive obrazložitve sporne odločbe ne more utemeljiti s trditvijo, da je ta temeljila na informacijah, s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena.
171 Možnost tožeče stranke, da prispeva k dobremu poteku preiskave, se zdi v skladu z upoštevanjem načela dobrega upravljanja. Vendar táko sodelovanje ni dokaz, da je bila tožeča stranka na ta način obveščena o razlogih, zaradi katerih je Komisija zavrnila njeno prošnjo za pomoč. Tudi če je namreč tožeča stranka dobivala upoštevne informacije med postopkom preiskave, česar Komisija ni dokazala, je lahko domnevala, da so te informacije zastarele zaradi obrazložitve, na kateri je temeljila sporna odločba.
172 Kar zadeva informacije o napredovanju preiskave, ki so bile dane tožeči stranki, Komisija ni dokazala, da so se, razen opravičevanja za zamude pri izvajanju različnih dejavnosti preiskave, te informacije nanašale na razloge, na podlagi katerih je Komisija pozneje zavrnila prošnjo tožeče stranke za pomoč.
173 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da sporna odločba ni zadostno obrazložena, kar zadeva razloge, zaradi katerih je Komisija glede drugega obdobja brez nadaljnjih ukrepov ustavila postopek v zvezi s prošnjo tožeče stranke za pomoč, in navedeno odločbo v zvezi s tem obdobjem razglasiti za nično.
C – Odškodninski zahtevek
1. Trditve strank
174 Tožeča stranka predlaga, naj se ji povrne premoženjska in nepremoženjska škoda, nastala zaradi psihičnega nadlegovanja, ki ga je utrpela, ter naj se odpravijo nezakonitosti, ki jih je Komisija storila pri zavrnitvi njene prošnje za pomoč.
175 Glede premoženjske škode je odškodninski zahtevek tožeče stranke v bistvu razdeljen na tri dele.
176 Prvič, tožeča stranka trdi, da sta bila zaradi psihičnega nadlegovanja, ki ga je utrpela, njena kariera in ugled očrnjena, ker je bila posledica tega nadlegovanja poslabšanje njenega telesnega in duševnega zdravja. Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da ji je bila s kršitvijo člena 24 Kadrovskih predpisov in zlasti z nesprejetjem začasnih ukrepov, kot je ukrep premestitve, na podlagi prošnje za pomoč povzročena škoda. Tretjič, tožeča stranka predlaga, naj se ji povrne škoda, za katero trdi, da jo je utrpela, ker je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja ter zaradi nerazumnega roka, v katerem je Komisija obravnavala njeno zadevo.
177 Po mnenju tožeče stranke bi ji bila škoda, ki jo je utrpela, delno povrnjena, če bi Komisija prevzela stroške in nagrade njenih svetovalcev, povezane s predhodnim in sodnim postopkom.
178 V zvezi s povračilom nepremoženjske škode tožeča stranka meni, da je ta škoda nastala, ker je Komisija kršila dolžnost skrbnega ravnanja pri obravnavi njene prošnje za pomoč, navedeno škodo pa ocenjuje na 10.000 EUR.
179 Komisija odgovarja, ker psihično nadlegovanje ni bilo dokazano, tožeča stranka ni utrpela nobene premoženjske ali nepremoženjske škode in da zato odškodninskemu zahtevku ni treba ugoditi. Dodaja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso toženi stranki nikakor ni treba nositi stroškov, ki jih tožeča stranka priglasi v predhodnem postopku.
2. Presoja Sodišča za uslužbence
180 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se v sporih med institucijami in njihovimi uradniki prizna pravica do odškodnine, če so izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (zgoraj navedena sodba Komisija proti Q, točka 42 in navedena sodna praksa). Dejstvo, da eden od teh treh pogojev ni izpolnjen, zadošča za zavrnitev odškodninske tožbe (glej sklep Sodišča za uslužbence z dne 16. marca 2011 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑21/10, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).
181 Kar zadeva tretji pogoj, ki mora biti izpolnjen za nastanek odgovornosti institucij, mora biti škoda, katere povrnitev se zahteva, resnična in gotova, kar mora dokazati tožeča stranka (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. junija 2012 v zadevi BL proti Komisiji, F‑63/10, točka 98).
182 Tožeča stranka pa se v svojih pisanjih ne sklicuje na nobeno listino iz spisa, s katero bi bilo mogoče utemeljiti obstoj ali obseg zatrjevane premoženjske škode, ki je tudi ne ocenjuje s številko, ampak samo navaja, da bi ji bila ta škoda delno povrnjena, če bi Komisija prevzela stroške in nagrade njenih svetovalcev, povezane s predhodnim in sodnim postopkom. Poleg tega tožba ne vsebuje nobenega dokaznega predloga v zvezi s tem. Na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika pa mora tožba vsebovati dokazne predloge, ki so potrebni za dokaz obstoja in obsega škode.
183 Ob neobstoju navedenih dokazov je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni utemeljila obstoja in obsega zatrjevane premoženjske škode. Zato je treba zavrniti odškodninski zahtevek tožeče stranke v zvezi s premoženjsko škodo, ne da bi moralo Sodišče za uslužbence odločiti o izpolnjevanju preostalih pogojev.
184 Glede nepremoženjske škode tožeča stranka meni, da ta izhaja iz nerazumnega trajanja preiskave in tega, da Komisija pri obravnavi njene zadeve ni ravnala skrbno.
185 Sodišče za uslužbence opozarja, da je tožeča stranka prošnjo za pomoč vložila 5. decembra 2007, sporna odločba pa ji je bila sporočena 10. avgusta 2010, kar je več kot dve leti in osem mesecev pozneje. Glede na okoliščine obravnavanega primera ter tudi ob upoštevanju dolžine prošnje za pomoč in dejstva, da je tožeča stranka večkrat zahtevala, naj se preiskava dopolni, pa se tak rok načelno ne more opredeliti kot razumen.
186 Preučiti je torej treba, ali je mogoče to ugotovitev ovreči z različnimi trditvami, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev trajanja postopka preiskave.
187 Iz spisa je razvidno, da je od dneva vložitve prošnje za pomoč do 9. junija 2008, ko je bila sprejeta odločitev o začetku upravne preiskave in o tem, da se ta zaupa preiskovalcu, ki ne dela v GD za kadrovske zadeve, minilo šest mesecev. Gre torej za obdobje, ki je dva meseca daljše od štirimesečnega roka, določenega v členu 90(1) Kadrovskih predpisov za zavrnitev prošnje zaradi molka organa.
188 Vendar je bilo v sodni praksi glede prošenj za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov že določeno, da ni izključeno, da lahko objektivni razlogi, zlasti v zvezi s potrebami vodenja preiskave, upravičijo daljši rok za začetek navedene preiskave (zgoraj navedena sodba Komisija proti Q, točka 105). V obravnavanem primeru se ta zamuda Komisije glede na pravilno odločitev, da se preiskava zaupa osebi, ki ne dela v GD za kadrovske zadeve, in glede na dolžino prošnje za pomoč, ki ima približno tisoč strani, ne more šteti za nerazumno.
189 Nasprotno pa Komisija za obdobje od 9. junija 2008 do 9. marca 2009, ko je preiskovalec tožečo stranko povabil k pričanju v okviru upravne preiskave, priznava, da „ni bilo storjeno nobeno formalno dejanje preiskave“, zaradi česar se je preiskovalec tožeči stranki večkrat opravičil. Komisija to zamudo utemeljuje s sklicevanjem na delovno obremenitev, s katero se je moral preiskovalec spopasti, ker je bil pred kratkim imenovan za direktorja. Vendar s to ugotovitvijo ni mogoče utemeljiti tega, da je preiskava za zgoraj navedenih devet mesecev obstala na mrtvi točki. Če preiskovalec ni mogel opraviti nalog v okviru preiskave, bi morala Komisija imenovati drugega preiskovalca ali vsekakor svoje dejavnosti organizirati tako, da obravnava prošnje tožeče stranke ne bi bila odložena za toliko časa.
190 Za obdobje od 9. marca 2009 do 23. aprila 2010, ko je preiskovalec predložil svoje poročilo generalnemu sekretarju Komisije, ta institucija trajanje postopka utemeljuje z zapletenostjo preiskave in „velikim številom“ zaslišanih oseb, med katerimi je bilo več nekdanjih uradnikov, ki so zapustili Belgijo. Čeprav iz končnega poročila o preiskavi izhaja, da je Komisija zaslišala le dvanajst oseb, od katerih so bile samo tri upokojene, pa ni razvidno, da bi bilo trajanje te faze nerazumno glede na splošno zapletenost preiskave.
191 Nazadnje, generalni sekretar Komisije je sporno odločbo sprejel 7. junija 2010. Vendar, kot je Komisija sama pojasnila v dopisu z dne 15. septembra 2010, naslovljenem na svetovalca tožeče stranke, je bila ta odločba tožeči stranki zaradi „upravne napake“ poslana šele 10. avgusta 2010.
192 Iz tega izhaja, da je od skupnega 32‑mesečnega obdobja preiskave nič manj kot 11 mesecev – od 9. junija 2008 do 9. marca 2009 in od 7. junija 2010 do 10. avgusta 2010 – minilo brez kakršnega koli skrbnega ravnanja, ne da bi lahko Komisija navedla tehtno utemeljitev za to nedelovanje. Samo s sklicevanjem na delovno obremenitev preiskovalca ali upravno napako namreč ni mogoče utemeljiti trajanja preiskave.
193 Zato se trajanje postopka preiskave ne more šteti za razumno, ravnanje Komisije pa ne za skladno z njeno dolžnostjo skrbnega ravnanja.
194 V teh okoliščinah pa nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti sporne odločbe. Zaradi razglasitve delne ničnosti sporne odločbe je tožeča stranka ponovno v položaju, ko čaka na končanje postopka, ki je bil začet na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, potem ko je vložila prošnjo z dne 5. decembra 2007. Táko podaljšanje čakanja in negotovosti zaradi nezakonitosti sporne odločbe pomeni nepremoženjsko škodo.
195 Glede na zgoraj navedene razloge Sodišče za uslužbence meni, da je predlog za povračilo nepremoženjske škode, povezan s predolgim trajanjem postopka in kršitvijo dolžnosti skrbnega ravnanja, utemeljen, in Komisiji nalaga, naj tožeči stranki plača znesek, ki ga to sodišče ex æquo et bono ocenjuje na 6000 EUR.
Stroški
196 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
197 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je Komisija tista, ki v bistvenem ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropske komisije z dne 7. junija 2010 se v delu, v katerem se z njo brez nadaljnjih ukrepov ustavlja postopek v zvezi s prošnjo M. Tzirani za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, ki naj bi ga utrpela od 1. oktobra 2004, razglasi za nično.
2. Evropski komisiji se naloži, da M. Tzirani plača 6000 EUR.
3. Tožba se v preostalem zavrne.
4. Evropska komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov M. Tzirani.
Rofes i Pujol | Boruta | Bradley |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. julija 2013.
Sodna tajnica | | Predsednica |
W. Hakenberg | | M. I. Rofes i Pujol |