SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 2. oktobra 2013

Zadeva F‑111/12

Albert Nardone

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Nekdanji uradnik – Izpostavljenost azbestu in drugim substancam – Poklicna bolezen – Nesreča – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Zdravniška komisija – Obrazložitev – Odškodninska tožba – Trajanje postopka“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero A. Nardone, nekdanji uradnik Evropske komisije, predlaga med drugim razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 8. novembra 2011 o potrditvi ugotovitev zdravniške komisije z dne 25. avgusta 2011 in dodelitev odškodnine za domnevno nepremoženjsko škodo, ex æquo et bono začasno ocenjene na 100.000 EUR.

Odločitev:      Evropski komisiji se naloži, naj A. Nardoneju plača zamudne obresti za obdobje od 1. marca 2006 do 15. julija 2010 na znesek 8448,51 EUR po obrestni meri Evropske centralne banke za glavne operacije financiranja, ki je veljala v zadevnem obdobju, povečani za dve točki, ter znesek 3000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo četrtine stroškov A. Nardoneja. A. Nardone nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Polje proste presoje zdravniške komisije – Sodni nadzor – Meje – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Obravnava predloga za priznanje poklicnega izvora bolezni – Spoštovanje razumnega roka – Kršitev – Vpliv na mnenje zdravniške komisije – Meje – Pripis odgovornosti upravi – Pogoji

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicahčlen 41(1))

1.      Naloga zdravniške komisije, določena v členu 23 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, da popolnoma objektivno in neodvisno presoja zdravstvena vprašanja, po eni strani zahteva, da so tej komisiji dani na voljo vsi elementi, ki bi ji lahko koristili, in po drugi strani, da ji je zagotovljena popolnoma svobodna presoja. Zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede zdravniška komisija, je treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče ima pravico zgolj preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna in, drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi. Če se zdravniški komisiji predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko, mora ta v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in v primeru znatnih razhajanj pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.

Okoliščina, da se zdravniška komisija v svojem poročilu izrecno ne sklicuje na nekatere dokumente, določene v predlogu tožeče stranke, ne zadostuje za razveljavitev njenih ugotovitev. Glede zdravniških vprašanj, na katera mora zdravniška komisija odgovoriti popolnoma objektivno in neodvisno, pa mora biti njena presoja popolnoma svobodna. Ta komisija mora zato odločiti, koliko je treba upoštevati predhodno izdana zdravniška poročila. Poleg tega je vprašanje, ali je treba opraviti druge zdravniške preiskave, zdravniško vprašanje, ki kot tako ni predmet nadzora sodišča Unije, če je bila presoja zdravniške komisije podana v zakonitih pogojih.

(Glej točke 42, 43, 48, 49 in 51.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. november 1984, Suss proti Komisiji, 265/83, točka 13; 19. januar 1988, Biedermann proti Računskemu sodišču, 2/87, točka 19; 24. oktober 1996, Komisija proti Royale belge, C‑76/95, točka 73;

Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, točke 30, 41, 68, 78 in 87; 26. februar 2003, Latino proti Komisiji, T‑145/01, točka 47;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Beau proti Komisiji, F‑39/05, točka 35; 14. september 2010, AE proti Komisiji, F‑79/09, točke 64 in 65.

2.      Obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Unije in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja. Kršitev tega načela pa na splošno ne upravičuje razglasitve ničnosti odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na veljavnost upravnega postopka le takrat, kadar bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku.

Glede tega morebitno predolgo obdobje obravnavanja predlogov za priznanje poklicnega izvora bolezni ali poslabšanja delne invalidnosti, povezane zlasti s posledicami nesreč, načeloma ne more vplivati na samo vsebino mnenja, ki ga sprejme zdravniška komisija, niti na vsebino končne odločbe, ki jo sprejme institucija. Tako obdobje namreč razen izjemoma ne bi moglo spremeniti presoje – ki jo opravi zdravniška komisija – poklicnega izvora bolezni zadevnega uradnika ali poslabšanja delne invalidnosti zaradi posledic nesreče, ki jo je utrpel. Če bi sodišče Skupnosti razglasilo ničnost navedene končne odločbe, bi bila glavna praktična posledica tega stranski učinek, s katerim bi se postopek še podaljšal z obrazložitvijo, da je bil že predolg.

Poleg tega je institucija odgovorna za hitrost dela zdravnikov, ki jih določi za izdajanje mnenj glede stopnje delne invalidnosti. Toda če se ugotovi, da je zamudo povzročilo uradnikovo zavlačevanje ali celo oviranje, za institucijo ni mogoče šteti, da je odgovorna za to zamudo. Poleg tega uradnikova uporaba pravnih sredstev pomeni objektivno dejstvo, ki ga kot takega ni mogoče pripisati instituciji, če ni dokazano nikakršno zavlačevalno ravnanje, ki bi ji ga bilo mogoče pripisati.

(Glej točke od 60 do 62, 66, 69 in 76.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. december 2000, SGA proti Komisiji, C‑39/00 P, točka 44;

Sodišče prve stopnje: 20. april 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, točka 123; 13. januar 2004, JCB Service proti Komisiji, T‑67/01, točki 36 in 40 ter navedena sodna praksa; 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točke 152, 154, 162 in 163;

Splošno sodišče Evropske unije: 6. december 2012, Füller-Tomlinson proti Parlamentu, T‑390/10 P, točki 115 in 116;

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Füller-Tomlinson proti Parlamentu, F‑97/08, točka 167; zgoraj navedena AE proti Komisiji, točka 101; 14. september 2011, A proti Komisiji, F‑12/09, točka 226; 13. marec 2013, AK proti Komisiji, F‑91/10, točka 78, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑288/13 P.