SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 28. marca 2019(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg jeklenih abrazivov – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Usklajevanje cen v celotnem EGP – Časovno zamaknjen ‚mešani‘ postopek – Domneva nedolžnosti – Načelo nepristranskosti – Listina o temeljnih pravicah – Dokaz o kršitvi – Enotna in trajajoča kršitev – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Trajanje kršitve – Globa – Izjemni popravek osnovnega zneska – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Neomejena sodna pristojnost“

V zadevi T‑433/16,

Pometon SpA s sedežem v Maernu di Martellago (Italija), ki jo zastopajo E. Fabrizi, V. Veneziano in A. Molinaro, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata P. Rossi in B. Mongin, agenta,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 3121 final z dne 25. maja 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39792 – Jekleni abrazivi),

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, V. Kreuschitz, I. S. Forrester, sodnika, N. Półtorak, sodnica, in E. Perillo (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 31. maja 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, Pometon SpA, je italijanska družba, specializirana za obdelavo kovin. Na trgu jeklenih abrazivov je bila dejavna do 16. maja 2007, ko je svojo dejavnost v tem sektorju prodala enemu od svojih konkurentov, francoski družbi Winoa SA. Tega dne je bila namreč zgoraj navedena dejavnost tožeče stranke prenesena na družbo Pometon Abrasives Srl, ki je bila v lasti skupine Winoa.

2        Jekleni abrazivi (v nadaljevanju: abrazivi) so sipki jekleni delci v obliki okroglega ali drobljenega granulata, namenjeni predvsem rabi v jeklarski in avtomobilski industriji, metalurgiji ter petrokemični in kamnoseški industriji. Proizvedeni so iz odpadnega jekla.

3        Evropska komisija je s Sklepom C(2016) 3121 final z dne 25. maja 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39792 – Jekleni abrazivi) ugotovila, da je tožeča stranka v obdobju od 3. oktobra 2003 do 16. maja 2007 bodisi neposredno bodisi prek svojih predstavnikov ali predstavnikov dveh izmed svojih hčerinskih družb, Pometon España SA in Pometon Deutschland GmbH, sodelovala pri kartelu, ki so ga tvorili sporazumi ali usklajena ravnanja s štirimi drugimi podjetji, in sicer z ameriško skupino Ervin Industries Inc. (v nadaljevanju: Ervin), francosko družbo Winoa SA (v nadaljevanju: Winoa) ter nemškima družbama MTS GmbH in Würth GmbH, ter katerega namen je bil v bistvu usklajevanje cen abrazivov v celotnem Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: EGP). Tožeča stranka in njeni zgoraj omenjeni hčerinski družbi so v nadaljevanju skupaj imenovane „družba Pometon“.

A.      Faza preiskave in začetek postopka

4        Družba Ervin je 13. aprila 2010 vložila prošnjo za imuniteto pred globo na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17).

5        Po vložitvi te prošnje je družba Ervin podala ustne izjave in predložila listinske dokaze. Komisija ji je 31. maja 2010 odobrila pogojno imuniteto na podlagi točke 8(a) navedenega obvestila.

6        Komisija je od 15. do 17. junija 2010 opravila nenapovedane preglede v prostorih več proizvajalcev abrazivov, med katerimi je bila družba Pometon. Pozneje je poslala več zahtev po informacijah podjetjem, ki so bila po njenem mnenju udeležena pri kartelu.

7        Komisija je 16. januarja 2013 v skladu s členom 2 svoje uredbe (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) začela postopek preiskave iz člena 11(6) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) zoper družbo Pometon in štiri druge udeležence kartela (družbe Ervin, Winoa, MTS in Würth). Določila jim je rok, v katerem so ji lahko predložili pisno izjavo o pripravljenosti za sodelovanje v pogovorih o poravnavi v skladu s členom 10a(1) Uredbe št. 773/2004.

B.      Postopek poravnave in odločitev družbe Pometon za odstop od tega postopka

8        Peterica udeležencev kartela je izrazila voljo za sodelovanje v pogovorih o poravnavi. Od februarja do decembra 2013 so bili izvedeni trije krogi dvostranskih sestankov med Komisijo in udeleženci kartela, na katerih so bili slednjim predstavljeni vsebina očitkov in dokazi, na katerih so ti temeljili. Komisija je vsakega udeleženca kartela obvestila o razponu morebitnih glob, ki ga je zadeval.

9        Zadevna podjetja so januarja 2014 v predpisanem roku predložila vloge za poravnavo, tega pa ni storila le tožeča stranka, ki se je odločila odstopiti od tega postopka. Tako je tožeča stranka 10. februarja 2014 Komisiji vrnila zgoščenko, ki ji je bila posredovana 21. februarja 2013 v okviru postopka poravnave.

10      Komisija je 13. februarja 2014 vsakemu od preostalih štirih udeležencev domnevnega kartela poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, 2. aprila 2014 pa je v zvezi z njimi na podlagi členov 7 in 23 Uredbe št. 1/2003 sprejela Sklep C(2014) 2074 final o poravnavi (v nadaljevanju: sklep o poravnavi).

C.      Sprejetje izpodbijanega sklepa po rednem postopku in vsebina navedenega sklepa

11      Komisija je 3. decembra 2014 poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah tožeči stranki, ki je nanj odgovorila 16. februarja 2015, potem ko je dobila dostop do spisa. Tožeča stranka se je nato udeležila zaslišanja, ki je bilo 17. aprila 2015.

12      Komisija je 25. maja 2016 na podlagi členov 7 in 23 Uredbe št. 1/2003 sprejela izpodbijani sklep. V izreku tega sklepa je določeno:

„Člen 1

Družba Pometon SpA je kršila člen 101(1) Pogodbe in člen 53(1) Sporazuma EGP s tem, da je sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi v zvezi s cenami v sektorju jeklenih abrazivov, pri čemer je to kršitev tvorilo usklajevanje njenega ravnanja v zvezi s cenami, zajemala pa je celoten EGP.

Kršitev je trajala od 3. oktobra 2003 do 16. maja 2007.

Člen 2

Zaradi kršitve iz člena 1 se družbi Pometon SpA naloži naslednja globa: 6.197.000 EUR. […]“

13      Iz celotnega izpodbijanega sklepa v bistvu izhaja, da so družba Pometon in drugi udeleženci kartela, prvič, vpeljali (prvi del kartela) enotno metodo izračuna, ki jim je omogočila, da so dosegli usklajeno doplačilo k ceni abrazivov, ki je temeljilo na indeksih cen odpadnega materiala (v nadaljevanju: doplačilo za odpadni material; glej točki 132 in 136 spodaj). Drugič, hkrati naj bi se dogovorili (drugi del kartela) za usklajevanje svojega ravnanja, kar zadeva prodajne cene abrazivov, ki so se uporabljale za posamezne kupce, pri čemer naj bi se zlasti zavezali, da si ne bodo konkurirali z zniževanjem cen (točke 32, 33, 37 in 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa; glej točko 173 spodaj).

14      Glede opredelitve zadevne kršitve je Komisija menila, da gre za enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP. Protikonkurenčni dogovori udeležencev naj bi se namreč ne samo vsi nanašali na usklajevanje cen in na iste proizvode, temveč naj bi se tudi izvajali na enak način celotno obdobje kršitve, ki je trajalo od 3. oktobra 2003 do 16. maja 2007, ko je tožeča stranka svojo dejavnost v sektorju abrazivov prodala družbi Winoa. Nazadnje, podjetja, udeležena pri kršitvi, in osebe, ki so delovale za njihov račun, naj bi bili v glavnem isti (točki 107 in 166 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

15      Skratka, po mnenju Komisije je bil cilj takega kartela omejevanje konkurence, s pomembnimi posledicami za trgovino z zadevnim proizvodom med državami članicami in pogodbenicami Sporazuma EGP (točki 142 in 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

16      Kar zadeva trajanje udeležbe tožeče stranke pri kršitvi, je Komisija začetek te udeležbe določila na 3. oktober 2003 in na podlagi dejstva, da se družba Pometon ni formalno distancirala od navedenega kartela, menila, da se je udeležba tega podjetja pri kartelu nadaljevala do 16. maja 2007, ko je tožeča stranka svojo dejavnost v sektorju abrazivov prodala družbi Winoa (točki 160 in 166 obrazložitve izpodbijanega sklepa; glej tudi točko 1 zgoraj).

17      Na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob) je Komisija osnovni znesek globe družbe Pometon določila na 16 % vrednosti prodaje, ki jo je tožeča stranka dosegla na trgih v državah EGP v letu 2006, to je v zadnjem celem letu udeležbe družbe Pometon pri zadevni kršitvi, preden je svojo dejavnost v zvezi z abrazivi prodala svojemu francoskemu konkurentu.

18      Ta odstotek ustreza upoštevanju osnovne stopnje 15 %, ki je bila poleg tega zvišana za 1 %, da bi se upošteval geografski obseg kršitve, ki je zajemala celoten EGP (točke od 214 do 216 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Spremenljivi del osnovnega zneska globe je bil nato v skladu s točko 25 Smernic o načinu določanja glob povečan še za fiksen znesek v višini 16 %, ki je bil uporabljen zaradi odvračanja podjetij od sklepanja sporazumov o usklajevanju cen (točka 220 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

19      Poleg tega za tako izračunani osnovni znesek globe ni bilo uporabljeno nobeno povečanje zaradi obteževalnih okoliščin. Nasprotno, družbi Pometon je bilo priznano 10‑odstotno zmanjšanje tega zneska iz naslova olajševalnih okoliščin, ker je bila v manjšem obsegu kot druga podjetja udeležena pri drugem delu kartela (točka 225 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20      Nazadnje, na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob, to je določbe, ki Komisiji omogoča, da odstopi od metodologije iz navedenih smernic, kadar je zaradi „posebnosti posamezne zadeve“ to lahko utemeljeno, je ta institucija prilagojeni osnovni znesek globe popravila (točke od 228 do 231 obrazložitve izpodbijanega sklepa) tako, da ga je zmanjšala za 60 %.

21      Skratka, kot je razvidno iz člena 2 izpodbijanega sklepa, je po tem izračunu znesek globe, naložene tožeči stranki, znašal 6.197.000 EUR (glej točko 12 zgoraj).

II.    Postopek in predlogi strank

22      Tožeča stranka je 3. avgusta 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

23      Strankama je bilo 21. februarja 2017 vročeno obvestilo o koncu pisnega postopka. Tožeča stranka je 24. marca 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 106(2) Poslovnika Splošnega sodišča vložila obrazloženi predlog, naj se opravi obravnava.

24      Splošno sodišče je z odločbo z dne 21. marca 2018 v skladu s členom 28 Poslovnika zadevo predodelilo razširjenemu senatu.

25      S sklepom z dne 22. marca 2018, s katerim je bilo ugodeno podrednemu predlogu tožeče stranke za sprejetje pripravljalnega ukrepa, je Splošno sodišče na podlagi člena 91(b), člena 92(1) in člena 103(1) Poslovnika Komisiji odredilo, prvič, naj predloži kopijo popolne različice sklepa o poravnavi in kopijo izjav prosilca za prizanesljivost, vsebovanih v dokumentih ID 5, ID 10, ID 136 in ID 643 upravnega spisa, ter drugič, naj zagotovi podatke o skupnem prometu, ki so ga leta 2009 ustvarili naslovniki sklepa o poravnavi in je bil upoštevan v navedenem sklepu.

26      Splošno sodišče je s sklepom z dne 4. maja 2018, Pometon/Komisija (T‑433/16), s katerim je odločilo o predlogih za zaupno obravnavo dokumentov, ki jih je Komisija predložila na podlagi zgoraj omenjenega sklepa z dne 22. marca 2018, sklenilo, da lahko v dokumente ID 5, ID 10, ID 136 in ID 643, ki so vsebovali prepis ustnih izjav prosilca za prizanesljivost, odvetniki tožeče stranke vpogledajo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča. Zavrnilo pa je, nasprotno, predlog za zaupno obravnavo, kar zadeva na eni strani promet, ki ga je leta 2009 ustvarilo vsako od štirih podjetij, na katera je bil naslovljen sklep o poravnavi, ter na drugi strani podatke iz preglednic št. 1 (točka 90 obrazložitve), št. 3 (točka 100 obrazložitve) in št. 4 (točka 103 obrazložitve) navedenega sklepa.

27      Splošno sodišče je z ukrepoma procesnega vodstva, prvič, tožečo stranko pozvalo, naj predloži pisno stališče glede vpliva nezaupnih podatkov iz točke 26 zgoraj na peti tožbeni razlog, ki se nanaša na popravek osnovnega zneska globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob. Tožeča stranka se je na ta poziv odzvala v za to določenem roku. Drugič, stranki je pozvalo, naj na obravnavi ustno odgovorita na nekatera pisna vprašanja.

28      Poleg tega je Komisija na obravnavi predlagala, naj se ji dovoli vložiti dokument, ki ga tvori preglednica podatkov v zvezi s petimi podjetji, udeleženimi pri zadevnem kartelu, na katere se je po svojih navedbah oprla, da je za vsako od njih določila višino popravka osnovnega zneska globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob. Predlagala je, naj se ti podatki obravnavajo zaupno v razmerju do javnosti.

29      Splošno sodišče je odločilo, da se ta dokument vloži v spis brez poseganja v presojo njegove dopustnosti, in tožeči stranki določilo rok, do katerega je morala v skladu s členom 85(4) Poslovnika predstaviti stališče glede navedenega dokumenta in ki se je iztekel 2. julija 2018. Ker je tožeča stranka stališče predstavila 2. julija 2018, je bil ustni del postopka končan tega dne.

30      Predsednik tretjega senata je s sklepom z dne 8. novembra 2018 ponovno odprl ustni del postopka. Komisija je bila pozvana, naj predstavi stališče glede novega podatka, navedenega v stališču tožeče stranke z dne 2. julija 2018, in se je na ta poziv odzvala v za to določenem roku. Predsednik tretjega senata je s sklepom z dne 17. januarja 2019 razglasil konec ustnega dela postopka.

31      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen oziroma ga spremeni v delu, v katerem Komisija trdi, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi do 16. maja 2007, in ji nalaga globo kljub zastaranju;

–        še bolj podredno, odpravi ali zmanjša znesek globe;

–        Komisiji naloži povračilo zneskov, ki jih je tožeča stranka morda plačala pred razglasitvijo sodbe, ki bo izdana, in vseh drugih stroškov, ki so tožeči stranki morda nastali zaradi izvršitve tega sklepa;

–        sprejme ukrepe procesnega vodstva ali, podredno, pripravljalne ukrepe, ki jih je predlagala;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        zavrne predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva ali pripravljalnih ukrepov;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

33      Tožeča stranka v podporo svojima prvima dvema predlogoma navaja štiri tožbene razloge. Prvič, z izpodbijanim sklepom naj bi bili kršeni načelo nepristranskosti postopka, načelo domneve nedolžnosti in pravica do obrambe, ker naj bi Komisija tožeči stranki pripisala konkretna ravnanja že v sklepu o poravnavi, s čimer naj bi vplivala na obtožbe, ki so bile nato izražene zoper njo v izpodbijanem sklepu.

34      Drugič, tožeča stranka se sklicuje na kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, nezadostnost in protislovnost obrazložitve ter kršitev pravice do obrambe in pravil o dokaznem bremenu, ker naj bi ji Komisija ob neobstoju dokazov pripisala udeležbo pri kartelu, pri katerem naj v resnici nikoli ne bi sodelovala.

35      Tretjič, z izpodbijanim sklepom naj bi bila kršena člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker je Komisija menila, da kartel pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja.

36      Četrtič, tožeča stranka izpodbija trajanje svoje udeležbe pri kartelu in se sklicuje na zastaranje.

37      Nazadnje, tožeča stranka se v podporo tretjemu predlogu, s katerim predlaga odpravo ali spremembo zneska globe, sklicuje na kršitev obveznosti obrazložitve ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, kar zadeva izjemni popravek osnovnega zneska globe, ki ga je Komisija izvedla na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob.

A.      Prvi tožbeni razlog: kršitev dolžnosti nepristranskosti, načela domneve nedolžnosti in pravice do obrambe, ker naj bi Komisija tožeči stranki v sklepu o poravnavi pripisala konkretna ravnanja, s čimer naj bi vplivala na presojo, podano v izpodbijanem sklepu

1.      Trditve strank

38      Tožeča stranka navaja, da čeprav ni naslovnica sklepa o poravnavi, je večkrat omenjena v oddelku 4 navedenega sklepa (opis dogodkov) kot podjetje, ki je v bistvu dejavno sodelovalo pri kartelu. Še posebej izpostavlja naslednje odlomke sklepa o poravnavi, v katerih se je Komisija izrecno sklicevala na njeno ravnanje:

„(26)      Družbe Ervin, Winoa, Pometon, MTS in Würth so imele redne stike na dvostranski, vendar tudi večstranski osnovi, v okviru katerih so razpravljale o glavnih cenovnih elementih, ki so ju uporabljale za vso svojo prodajo jeklenih abrazivov v EGP, ta sta ‚doplačilo za odpadni material‘ in doplačilo za energijo. Obravnavale so tudi (predvsem v okviru dvostranskih stikov) parametre konkurence, ki so bili med njimi dovoljeni za posamezne kupce. V tem celovitem okviru so udeleženci začeli uporabljati ravnanje, ki je zajemalo EGP.

[…]

(28)      Oktobra 2003 so se družbe Winoa, Ervin in Pometon sestale […], da bi se dogovorile o enotnem modelu izračuna skupnega ‚doplačila za odpadni material‘, ki bi ga uporabljala vsa ta podjetja […].

(29)      Družbi MTS in Würth […] nista sodelovali v začetnih fazah procesa, ko je bil sklenjen sporazum med družbami Winoa, Ervin in Pometon.

[…]

(31)      Stiki z družbo Pometon so se nadaljevali do 16. maja 2007, ko je družba Pometon svojo dejavnost jeklenih abrazivov prodala družbi Winoa in zapustila trg.

[…]

(38)      Dokazi kažejo, da so se stiki med družbami Winoa, Ervin in Pometon razvili v ravnanje oktobra 2003.“

39      Tožeča stranka pa meni, da navedena sklicevanja niso bila niti nujna niti koristna. Natančneje, prvič, zatrjuje, da elementi, omenjeni v točki 31 obrazložitve sklepa o poravnavi – v njej je bistvu navedeno, da je tožeča stranka pri kartelu sodelovala do 16. maja 2007, ko je svojo dejavnost prodala družbi Winoa in zapustila trg – niso bili navedeni v vlogah za poravnavo, ki so jih predložila preostala štiri zadevna podjetja. Drugič, vsekakor naj bi končni sklep v postopku poravnave moral zadevati samo ravnanja podjetij, ki so bila stranke poravnave, in sankcije, ki so bile izrečene tem podjetjem.

40      To analizo naj bi poleg tega potrjevala primerjava sklepa o poravnavi s Sklepom Komisije C(2014) 4227 final z dne 25. junija 2014 v zadevi AT.39965 – Gobe, ki se je prav tako nanašala na postopek poravnave. Po besedah tožeče stranke namreč navedeni sklep v opisu upoštevnih dogodkov ni vseboval nobenega sklicevanja na podjetje, ki ni privolilo v sklenitev poravnave.

41      V teh okoliščinah naj bi sklicevanja v sklepu o poravnavi na ravnanja, pripisana tožeči stranki, nedvoumno kazala, da je Komisija, še preden je tožeča stranka imela možnost braniti se, že domnevala o njeni krivdi. Zato naj bi bili z izpodbijanim sklepom kršeni načelo nepristranskosti postopka, načelo domneve nedolžnosti in pravica tožeče stranke do obrambe.

42      V zvezi z zadnjenavedenim tožeča stranka poleg tega izpodbija utemeljitev Komisije, ki temelji na razlagi, ki jo je Evropsko sodišče za človekovo pravice (v nadaljevanju: ESČP) podalo glede člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, to je glede člena, ki se navezuje na domnevo nedolžnosti.

43      Glede te določbe zlasti trdi, da je v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija (glej točko 51 spodaj), ESČP v sodbi z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310), presodilo, da kadar je v kazenskem postopku, ki vključuje več oseb, ki jim ni mogoče soditi sočasno, za presojo krivde obdolžencev nujno treba v prvi sodbi omeniti, da je pri kaznivem dejanju sodeloval obdolženec, ki mu bo sojeno pozneje v okviru drugega, časovno zamaknjenega kazenskega postopka, se mora pristojno sodišče izogibati navajanju več informacij od tistih, ki so potrebne za presojo kazenske odgovornosti obdolžencev, ki jim je sojeno v tem postopku (ESČP, 27. februar 2014, Karaman proti Nemčiji, CE:ECHR:2014:0227JUD001710310, točki 64 in 65).

44      Po mnenju tožeče stranke pa bi se moralo isto merilo uporabljati, kadar Komisija – tako kot v obravnavanem primeru – po tem, ko je začela postopek za ugotavljanje kršitev zoper pet podjetij, ki so osumljena udeležbe pri kartelu, sprejme najprej sklep o poravnavi v zvezi s štirimi od teh podjetij, nato pa sprejme zoper peto podjetje, ki je medtem odstopilo od postopka poravnave, sklep o ugotovitvi kršitve, in sicer po koncu rednega postopka, izvedenega na podlagi splošnih določb Uredbe št. 773/2004.

45      Poleg tega v zvezi z utemeljitvijo Komisije, v skladu s katero je bilo ime tožeče stranke pri objavi začasne različice sklepa o poravnavi omenjeno po pomoti, tožeča stranka navaja, da kršitev načela domneve nedolžnosti v obravnavanem primeru izhaja iz dejstva, da je bila neodvisno od načina objave sklepa o poravnavi družba Pometon v tem sklepu predmet podrobnih obtožb glede njene udeležbe pri zadevnem kartelu. Zato naj z nadomestitvijo imena tožeče stranke v različici sklepa o poravnavi, ki je bila nato objavljena 6. januarja 2015, z izrazom „še eno podjetje“ ne bi bilo mogoče izničiti kršitve navedenega načela v izpodbijanem sklepu.

46      Komisija te trditve izpodbija.

47      Najprej, namen sklicevanj, nad katerimi se pritožuje tožeča stranka, naj bi bil dokazati le odgovornost štirih drugih podjetij, ki so sodelovala pri kartelu, poleg tega pa naj ta sklicevanja ne bi imela nobenega vpliva na dolžnost Komisije, da do konca izpelje kontradiktorni postopek v zvezi s tožečo stranko, potem ko je ta odstopila od postopka poravnave.

48      Komisija tudi trdi, da bi vsaka druga rešitev na postopkovni in vsebinski ravni sankcije pomenila nekakšno „imuniteto pred globo“ v korist podjetij, ki odstopijo od postopka transakcije, s katerim so se najprej strinjala.

49      Kot prav tako pojasnjuje Komisija, zaporedje teh dveh postopkov resda tvori zapleten postopek, ki je, ker ga urejajo ločene pravne določbe, imenovan tudi „mešani“ postopek, saj je postopek poravnave posebej urejen s členom 10a Uredbe št. 773/2004, poznejši kontradiktorni postopek pa urejajo druge določbe iste uredbe, pri čemer tožeča stranka poleg tega nikakor ni izrazila dvomov o zakonitosti teh določb. Vendar tudi v okviru mešanega postopka položaj podjetja, ki ni sklenilo poravnave, temu ne more zagotoviti postopkovne prednosti, ki bi mu omogočila odstopanje od veljavnih pravil.

50      Dalje, Komisija trdi, da je v zvezi s tožečo stranko vsekakor ustrezno upoštevala načelo domneve nedolžnosti in zlasti zahteve, ki jih je ESČP navedlo v sodbi z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310). V zvezi s tem Komisija pojasnjuje, da je ravnala previdno in v opombi 4 sklepa o poravnavi ter točkah 27 in 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno navedla, da na podlagi opisa dogodkov, podanega v sklepu o poravnavi, ni mogoče izpeljati nobenega sklepa glede krivde družbe Pometon, kar zadeva njeno udeležbo pri tem kartelu, ker mora biti ta družba pozneje še predmet kontradiktornega postopka za ugotavljanje kršitev.

51      Nazadnje, po mnenju Komisije se je za ugotovitev, ali je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo domneve nedolžnosti, treba navezati na spoštovanje pravice družbe Pometon do obrambe, ki je bila v tej zadevi zagotovljena skozi celoten redni postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa.

2.      Presoja Splošnega sodišča

a)      Pravni okvir obravnavanega spora glede na ključne vidike sklepa o poravnavi, ki ga je sprejela Komisija

52      Pred začetkom analize tega tožbenega razloga je treba na kratko pojasniti, da se tožeča stranka na kršitev svoje pravice do obrambe sklicuje le v povezavi z dejstvom, da je Komisija omenila nekatera od njenih ravnanj v sklepu o poravnavi, ki pa ni naslovljen nanjo. Torej Komisiji nikakor ne očita, da v postopku, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, ni spoštovala vseh procesnih jamstev, povezanih z njeno pravico do obrambe, kot so tista, ki so določena med drugim s splošnimi določbami Uredbe št. 773/2004.

53      Po tej natančnejši pojasnitvi predmeta tega tožbenega razloga je treba v uvodu poudariti, da se stranki ne strinjata med drugim glede obsega člena 41(1) in člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), še posebej kar zadeva zadnjenavedeno določbo, glede na to, kako vsaka od njiju razlaga sodbo z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310), ki jo je ESČP izreklo v zvezi s spoštovanjem načela domneve nedolžnosti v okviru zapletenega kazenskega postopka, ki vključuje več oseb, ki jim ni mogoče soditi skupaj (glej točki 43 in 50 zgoraj). Ta člena Listine določata:

„Člen 41

1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

[…]

Člen 48

1. Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.

2. Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“

54      V zvezi s tem je na eni strani treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav Komisije v okviru izvajanja njenih prerogativ na področju pregona kršitev konkurenčnega prava ni mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zlasti ne za javni organ, ki opravlja kazensko funkcijo, je ta institucija v okviru upravnega postopka zavezana spoštovati temeljne pravice Evropske unije, med katerimi je pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine. Natančneje, člen 41, in ne člen 47 Listine v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ureja upravni postopek za kartele, ki jih obravnava Komisija (sodba z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 154).

55      Na drugi strani iz sodne prakse izhaja, da se ob upoštevanju narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so za te kršitve predpisane, načelo domneve nedolžnosti, ki po izvoru spada na področje kazenskega prava in kot je trenutno v pravu Unije potrjeno s členom 48(1) Listine, uporablja mutatis mutandis tudi za upravne postopke v zvezi s spoštovanjem evropskih pravil na področju konkurence (sodba z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija, C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točka 150; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 21. januarja 2016, Eturas in drugi, C‑74/14, EU:C:2016:42, točke od 38 do 40, in z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točki 93 in 94).

56      Iz tega sledi, da – v sedanjem okviru prava Unije na področju pregona kršitev pravil o konkurenci – jamstvo spoštovanja temeljnih in procesnih pravic, ki jih mora imeti podjetje, ki ga Komisija obtoži kršitve člena 101(1) PDEU, temelji na eni strani na dolžnosti te institucije, da v vseh fazah postopka na podlagi pravil o konkurenci deluje popolnoma nepristransko (člen 41 Listine), kar vključuje tudi obveznost, da se v preiskavi, ki se začne v zvezi z zadevnimi družbami, spoštuje domneva nedolžnosti teh družb (člen 48 Listine), ter na drugi strani na pravici vsakega podjetja, na katero je naslovljen zavezujoč akt, ki ga je sprejela ta institucija na podlagi navedenega člena 101(1) PDEU, da zaradi svoje obrambe zadevo predloži sodiščema Unije, najprej Splošnemu sodišču na prvi stopnji in nato po potrebi Sodišču v okviru pritožbe.

57      Po navedbi teh splošnih premis je treba v zvezi s postopkovnimi pravili, ki so upoštevna v obravnavanem primeru, opozoriti, da v skladu s členom 2 Uredbe št. 773/2004 Komisija, kadar se odloči začeti postopek v zvezi z nekaterimi podjetji, da bi raziskala „primere domnevne kršitve“ (glej člen 105 PDEU), izda „ugotovit[ve] o možnih kršitvah ali zahtevo strankam, da izkažejo svoj interes za sodelovanje v pogovorih o poravnavi“.

58      V tem drugem primeru člen 10a(1) te uredbe določa, da lahko „[p]o začetku postopka […] Komisija določi rok, v katerem lahko stranke predložijo pisno izjavo o pripravljenosti k sodelovanju v pogovorih o poravnavi z namenom, da morda predložijo vloge za poravnavo“.

59      V zvezi s tem je v točki 11 Obvestila Komisije o vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe št. 1/2003 v kartelnih zadevah (UL 2008, C 167, str. 1, v nadaljevanju: Obvestilo o postopkih poravnave) poleg tega pojasnjeno, da pisne izjave podjetij, ki so izkazala interes za sodelovanje v navedenih pogovorih, „ne pomeni[jo] priznanja strank, da so sodelovale pri kršitvi ali da so zanjo odgovorne“.

60      Ob tem odstavek 2 člena 10a Uredbe št. 773/2004, da bi bilo mogoče konkretneje napredovati pri predvidenih pogajanjih, določa:

„Komisija lahko stranke, ki sodelujejo pri pogovorih o poravnavi, obvesti o:

(a)      očitkih, ki jih namerava podati proti njim;

(b)      dokazih, uporabljenih za opredelitev predvidenih očitkov;

(c)      nezaupnih različicah vseh dostopnih dokumentov, ki so takrat našteti v spisu zadeve […];

(d)      razponu morebitnih glob.“

61      V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da je vsako od petih podjetij, udeleženih pri domnevnem kartelu v zvezi z abrazivi, vključno z družbo Pometon, po svoji pisni izjavi prejelo vse informacije iz člena 10a(2) Uredbe št. 773/2004 (glej točki 8 in 60 zgoraj).

62      V tem pravnem in dejanskem okviru je treba torej presoditi utemeljenost tega tožbenega razloga.

b)      Obseg dolžnosti nepristranskosti Komisije in načela domneve nedolžnosti, zlasti v posebnem primeru časovno zamaknjenega mešanega postopka

63      Da bi se zlasti presodilo, ali je Komisija spoštovala svojo dolžnost nepristranskosti do družbe Pometon, zlasti v okviru postopka poravnave, ki ga je ta kljub temu opustila, je treba poudariti, da je bila s sklepom o poravnavi, ki ga je Komisija sprejela v zvezi s preostalimi štirimi podjetji, udeleženimi pri kartelu, brez vsakega dvoma končana kršitev, za storitev katere je ta institucija obtožila ta podjetja, ter da so posledično z njim prenehali tudi zadevni kartel in njegove negativne posledice za zadevni trg, saj so štiri od zadevnih petih podjetij dejansko priznala svoje usklajevanje glede cen abrazivov in privolila, da ga nemudoma prenehajo.

64      Nasprotno pa s tem sklepom o poravnavi ni bilo končano delovanje Komisije, kar zadeva postopek za ugotavljanje kršitev, začet 16. januarja 2013, v zvezi z družbo Pometon (glej točko 7 zgoraj), saj se je ta odrekla nadaljevanju postopka poravnave, za katerega je na začetku izkazala nesporen interes, in se je zato preiskava njene zadeve morala nadaljevati v kontradiktorni obliki v okviru postopka za ugotavljanje kršitev, ki je tako postal mešani postopek. Kot je namreč pojasnjeno v opombi 4 tega sklepa o poravnavi, po odstopu družbe Pometon od postopka poravnave „[u]pravni postopek na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003 proti [družbi Pometon] še [vedno] poteka“.

65      V teh okoliščinah razlagi, ki jo predlaga tožeča stranka in v skladu s katero sklicevanja v sklepu o poravnavi na nekatera njena ravnanja pomenijo kršitev njene pravice do domneve nedolžnosti, s čimer se povzroči dvom o nepristranskosti, ki jo je Komisija morala izkazovati do nje, objektivno nasprotuje dejstvo, da je Komisija zlasti v opombi 4 sklepa o poravnavi v tej fazi postopka izrecno izključila krivdo družbe Pometon ravno zato, ker je bilo preiskavo njene zadeve treba nadaljevati v kontradiktorni obliki na podlagi posebnega obtožnega akta, in sicer obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je Komisija dejansko sprejela 3. decembra 2014.

66      Natančneje, sklicevanje na ravnanje družbe Pometon v točki 38 obrazložitve sklepa o poravnavi, v kateri Komisija potrjuje, da dokazi, s katerimi razpolaga, „kažejo, da so se stiki med družbami Winoa, Ervin [(prosilka za prizanesljivost)] in Pometon razvili v ravnanje oktobra 2003“ (glej točko 38 zgoraj), ne more ovreči te ugotovitve.

67      Najprej, te besede dejansko ne vsebujejo nobene pravne opredelitve zadevnih dejstev niti iz njih ni mogoče objektivno sklepati, da je Komisija v fazi sklepa o poravnavi že ugotovila krivdo družbe Pometon, glede na to, da v tem uvodnem delu sklepa o poravnavi prav tako ni dokazala krivde preostalih štirih udeležencev kartela, ki so edini naslovniki navedenega sklepa.

68      Dalje, okoliščina, da je v istem sklepu o poravnavi v naslednji točki obrazložitve, ki se nanaša na pravno opredelitev dejstev, očitanih tem preostalim štirim podjetjem (Legal Assessment), omenjeno, da so ta priznala svojo udeležbo pri kršitvi in s tem svojo krivdo, ne more samodejno de facto in de jure spremeniti sklicevanj na nekatera ravnanja tožeče stranke, vsebovanih v opisu dogodkov, v nekakšno „prikrito razsodbo“ Komisije, ki bi se nanašala tudi na krivdo družbe Pometon.

69      Vendar mora pri sestavljanju sklepa o poravnavi, ki se tako kot v obravnavanem primeru sprejme v okviru postopka, ki je postal mešani postopek, meja med predstavitvijo dejstev v zvezi s kartelom kot celoto na eni strani in pravno opredelitvijo dejstev, posebej pripisanih podjetjem, ki so priznala svojo krivdo, na drugi strani ostati jasna in razločna, kolikor je mogoče, prav zato, da se v okviru iste upravne zadeve, v tem primeru zadeve, katere predmet je kartel v zvezi z abrazivi (glej točko 3 zgoraj), končni pravni položaj podjetij, ki so sklenila poravnavo, ne bi enačil s položajem podjetja, ki je izkoristilo svojo pravico do odstopa od postopka poravnave in v zvezi s katerim upravni postopek še vedno poteka (glej točko 64 zgoraj).

70      Iz tega razloga mora Komisijo, ko sestavlja sklep o poravnavi v posebnih okoliščinah postopka, ki je postal mešani postopek, v zvezi s podjetjem, ki je odstopilo od tega postopka (glej točko 54 zgoraj), usmerjati predvsem temeljna obveznost nepristranskosti, ki je s členom 41 Listine naložena vsaki instituciji Unije, kot je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija (C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 154).

71      Podjetje, ki je nazadnje sklenilo opustiti poravnavo, namreč kljub temu ni izgubilo niti svoje pravice do tega, da je obravnavano nepristransko, niti svoje pravice do domneve nedolžnosti, kar zadeva obravnavano kršitev, čeprav bo to podjetje formalno predmet obtožnega akta šele ob sprejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, s katerim se začne kontradiktorni postopek in ki je bilo v obravnavanem primeru tožeči stranki vročeno 3. decembra 2014.

72      Zato spoštovanje dolžnosti nepristranskosti, določene v členu 41 Listine, zahteva, da Komisija v okviru postopka, ki je postal mešani postopek, sklep o poravnavi sestavi in obrazloži z vso redakcijsko previdnostjo, ki je potrebna za to, da ta sklep, čeprav ni naslovljen na podjetje, ki je odstopilo od postopka poravnave, ne posega v sklop procesnih jamstev, ki jih mora biti to podjetje deležno v okviru poznejšega kontradiktornega postopka. Ta redakcijska previdnost mora Komisijo resda spodbuditi, da se v sklepu o poravnavi kar najbolj izogiba imenovanju podjetja, ki ni sklenilo poravnave. Vendar ne more pomeniti, da je vsakršna omemba – neposredna ali posredna – tega podjetja prepovedana.

73      S sodno prakso ESPČ v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310) (glej točko 53 zgoraj), namreč ni mogoče utemeljiti teze tožeče stranke, v skladu s katero bi se Komisija na podlagi svoje dolžnosti nepristranskosti in načela spoštovanja domneve nedolžnosti, kot se uporabljata za upravni postopek za ugotavljanje kršitev člena 101 PDEU, morala izogibati sklicevanju na nekatera od njenih ravnanj.

74      V sodbi z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310), je ESČP priznalo, da je v primeru zapletenega kazenskega postopka, ki vključuje več soobdolžencev, izvedba ločenih in časovno zamaknjenih sojenj vseeno v skladu z načelom spoštovanja domneve nedolžnosti v kazenskem pravu, vendar pod pogojem, da zadevno sodišče pokaže neko previdnost pri sestavljanju prve od dveh kazenskih odločb, ki sta potrebni in časovno zamaknjeni prav zaradi boljšega vodenja postopka proti večjemu številu soobdolžencev.

75      V obravnavanem primeru pa je Komisija to storila mutatis mutandis v zvezi s tožečo stranko, ko je sestavila sklep o poravnavi, naslovljen na preostala štiri podjetja, ki jih je zadeval isti kartel, kot je razvidno iz ugotovitev v točkah od 63 do 68 zgoraj.

76      Poleg tega morebitna zainteresirana javnost ob branju sklepa o poravnavi iz sklicevanj na nekatera ravnanja družbe Pometon v začasni različici tega sklepa (glej točko 45 zgoraj) prav tako ne more objektivno sklepati o dokončni krivdi te družbe, saj je v navedenem sklepu nedvoumno poudarjeno, da je namenjen izključno preostalim štirim podjetjem, ki so privolila v poravnavo za svojo kršitev, ter da bo zadeva v zvezi z družbo Pometon obravnavana pozneje v ločenem in kontradiktornem postopku.

77      Na podlagi zgornjih preudarkov je treba torej zaradi celovitosti analize tega tožbenega razloga le še preveriti, ali je bilo sklicevanja, vsebovana v „opisu dogodkov“ v sklepu o poravnavi, na ime in na nekatera ravnanja tožeče stranke dejansko mogoče šteti za nujna za čim bolj celovit opis dejstev o izvoru zadevnega kartela.

78      S tega vidika je treba zlasti poudariti, da je treba, ker gre za udeležence istega kartela, tak preizkus opraviti ne le glede na dejanske in pravne okoliščine v zvezi s štirimi podjetji, na katera je naslovljen sklep o poravnavi, ampak tudi v širšem okviru postopka preiskave, ki je postal mešani postopek in ki mora zato nujno vključevati tudi položaj tožeče stranke kot udeleženke pri domnevni kršitvi, za katero gre in glede katere je Komisija 16. januarja 2013 dejansko sprejela odločitev o začetku preiskave kartela v zvezi z abrazivi (glej točko 7 zgoraj).

79      Ob upoštevanju neprekinjenosti delovanja Komisije med postopkom poravnave, ki je bil v obravnavanem primeru izveden v zvezi s preostalimi štirimi podjetji, in rednim postopkom, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa zoper tožečo stranko (glej točko 64 zgoraj), se namreč sporna sklicevanja v sklepu o poravnavi na nekatera njena ravnanja lahko izkažejo za objektivno koristna za opis izvora kartela kot celote.

80      Ob tem se je treba za presojo, ali je Komisija spoštovala svojo obveznost nepristranskosti skozi celoten zadevni mešani postopek, opreti – kot to sicer počneta tudi stranki – na merila za razlago, ki jih je ESČP določilo v sodbi z dne 27. februarja 2014, Karaman proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0227JUD001710310). Seveda se lahko ta merila v tem primeru upoštevajo le mutatis mutandis, ker so se ti parametri v zadevi Karaman nanašali na časovno zamaknjen postopek izključno kazenske narave (glej točko 74 zgoraj), kar ne velja za mešani upravni postopek v obravnavanem primeru.

81      Prvič, glede previdnosti, ki jo je Komisija uporabila v sklepu o poravnavi, je treba še enkrat navesti, da sklicevanja, ki jih tožeča stranka izpodbija in so vsebovana izključno v oddelku 4 sklepa o poravnavi, naslovljenem „Opis dogodkov“, ne zajemajo nobene pravne opredelitve v zvezi z ravnanjem tega podjetja.

82      Prav tako Komisija v oddelku 2 sklepa o poravnavi takoj po tem, ko v oddelku 1 našteje vsa štiri podjetja, na katera je naslovljen ta sklep, v oddelku 2.2.5 izrecno imenuje tožečo stranko kot podjetje, ki je predmet postopka preiskave, začetega v zvezi z udeleženci zadevnega kartela, in ne kot stranko postopka poravnave. V zvezi s tem Komisija, da bi izključila vsakršno tveganje dvoumnosti, tudi ponovno poudari, da tožeča stranka ni naslovnica navedenega sklepa.

83      Poleg tega, kot je bilo navedeno že v točkah 64 in 65 zgoraj, Komisija v opombi 4 sklepa o poravnavi pojasnjuje, da se opira na dejanske elemente, ki so jih potrdila štiri podjetja, ki so privolila v poravnavo, in da je namen sklicevanj na ravnanje družbe Pometon dokazati le odgovornost teh štirih podjetij za kršitev, saj se mora postopek v zvezi z družbo Pometon še nadaljevati.

84      Iz tega izhaja, da navedena sklicevanja na družbo Pometon, objektivno gledano, ne dopuščajo suma, da je Komisija namerno domnevala o krivdi in odgovornosti te družbe v okviru tega kartela že v fazi sklepa o poravnavi, ki je bil namenjen preostalim štirim podjetjem, udeleženim v zadevnem kartelu.

85      Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali so bila sklicevanja v sklepu o poravnavi na ravnanje tožeče stranke nujna, da bi se dokazala odgovornost naslovnikov tega sklepa, je treba najprej zavrniti primerjavo, ki jo je tožeča stranka podala s sklepom Komisije o poravnavi v zadevi, v kateri je bil izdan njen sklep C(2014) 4227 final in v kateri je eno od podjetij, udeleženih pri kartelu, prav tako odstopilo od poravnave (glej točko 40 zgoraj).

86      Okoliščine teh dveh zadev namreč niso enake. Vsekakor tožeča stranka ni opredelila nobene verodostojne podobnosti med kartelom v zgoraj omenjeni zadevi in kartelom, ki je predmet obravnavane zadeve.

87      Ob upoštevanju tega je treba, dalje, opozoriti, da besedilo točke 38 obrazložitve sklepa o poravnavi, v skladu s katerim sklicevanja v prejšnjih točkah obrazložitve na položaj tožeče stranke „kažejo, da so se stiki med družbami Winoa, Ervin in Pometon razvili v ravnanje oktobra 2003“, kar tako označuje začetek kršitve, ne pomeni, da je Komisija v tej fazi obrazložitve sklepa o poravnavi že ugotovila vse dejanske in pravne okoliščine, ki so dokazovale, da je družba Pometon enako kot preostala štiri podjetja, ki so priznala svojo krivdo, kriva udeležbe pri zadevni kršitvi (glej točki 66 in 67 zgoraj).

88      Kar poleg tega zadeva točko 37 obrazložitve sklepa o poravnavi, ki se nanaša na geografski obseg kartela, ki je za zadevnih pet podjetij zajemal celoten EGP, je treba navesti, da ker je Komisija ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve, je bilo treba natančno opredeliti geografski obseg kartela kot celote (glej točko 259 spodaj).

89      Nazadnje je treba poudariti, da točka 31 obrazložitve sklepa o poravnavi, v kateri je navedeno, da so se „[s]tiki z družbo Pometon […] nadaljevali do 16. maja 2007, ko je družba Pometon svojo dejavnost jeklenih abrazivov prodala družbi Winoa in zapustila [zadevni] trg“, ni namenjena ugotovitvi odgovornosti tožeče stranke za zadevno kršitev, temveč je njen namen pojasniti časovni razvoj kartela, pri katerem so udeležbo priznala štiri podjetja, na katera je naslovljen sklep o poravnavi, ob upoštevanju prav tega, da je dejavnost družbe Pometon tega dne prevzela družba Winoa (točke od 32 do 35 obrazložitve sklepa o poravnavi).

90      V teh okoliščinah in ob upoštevanju določb, ki se uporabljajo v obravnavanem primeru, kot so navedene v točkah od 57 do 60 zgoraj in katerih zakonitosti tožeča stranka ni prerekala, ta Komisiji ne more utemeljeno očitati, da je s tem, da je v sklepu o poravnavi omenila nekatera njena ravnanja v povezavi z ravnanji preostalih štirih zadevnih podjetij, kršila svojo temeljno dolžnost nepristranskosti pri poznejši obravnavi še nerešene zadeve tožeče stranke v zvezi z abrazivi ali da je kršila domnevo njene nedolžnosti kot podjetja, ki se je odločilo, da ne nadaljuje postopka poravnave, medtem ko so preostala štiri konkurenčna podjetja, nasprotno, vanjo privolila.

91      Tožeča stranka vseeno trdi, da v obravnavanem primeru kršitev domneve nedolžnosti izhaja iz tega, da sta bila postopka, ki sta se nanašala na kartel v zvezi z abrazivi in katerih predmet je bila, in sicer najprej postopek poravnave in nato kontradiktorni postopek, časovno zamaknjena, kar bi Komisijo moralo zavezovati k opustitvi vsakršne omembe konkretnega položaja tožeče stranke v sklepu o poravnavi (glej točke 7, 10 in 11 zgoraj).

92      V tej zadevi je seveda jasno, da je to, da so štiri od petih podjetij, udeleženih pri zadevnem kartelu, priznala svojo krivdo, okoliščina, ki ima lahko neposredne in neizogibne posledice za dejstva, povezana z udeležbo petega podjetja, osumljenega sodelovanja pri istem kartelu, to je družbe Pometon.

93      Toda kadar se podjetje svobodno odloči za uporabo mešanega postopka, namesto da bi Komisiji predložilo vlogo za poravnavo, ne more ob opiranju na načelo spoštovanja domneve nedolžnosti zatrjevati, da mora Komisija kot organ, odgovoren za skladnost s pravili na področju konkurence, v sklepu o poravnavi popolnoma prezreti nekatera dejstva, ki so jih priznala druga podjetja, ki so sklenila poravnavo, in ki so – čeprav se nanašajo na ravnanja tožeče stranke, ki ni nadaljevala postopka poravnave – upoštevna za presojo obstoja tega omejevalnega sporazuma kot celote.

94      Poleg tega ni mogoče sprejeti niti trditve Komisije, katere namen je v zvezi s tem zatrjevati, da bi teza tožeče stranke v praksi pomenila, da bi se podjetjem, ki odstopijo od postopka poravnave, podeljevala nekakšna „imuniteta pred globo“.

95      S pravnim vprašanjem, ki ga v zvezi s tem izpostavlja tožeča stranka, se namreč ne želi prerekati pristojnost Komisije za to, da ji naloži globo, pač pa se to vprašanje nanaša na dolžnost nepristranskosti, ki jo je ta institucija dolžna spoštovati pri obravnavi zadeve tožeče stranke v zvezi z abrazivi, ter posledično tudi na spoštovanje načela domneve nedolžnosti v okviru časovno zamaknjenega mešanega postopka.

96      Vendar pravica vsakega podjetja, da odstopi od postopka poravnave, temu podjetju ne more podeliti tudi pravice do neizpodbojne domneve nedolžnosti, to je domneve, ki je ni mogoče ovreči z nasprotnim dokazom, in sicer dokazom, ki ga mora v obravnavanem primeru zagotoviti Komisija prav med kontradiktornim postopkom z zadevnim podjetjem.

97      Zato tak postopek ne glede na svojo mešano naravo in časovni zamik vseeno omogoča, prvič, da Komisija pravilno izpolni svojo nalogo nadzora in pregona vsakega ravnanja, ki lahko preprečuje, omejuje ali izkrivlja svobodno konkurenco na enotnem trgu (člen 101(1) PDEU), ter drugič, da zadevna podjetja v celoti uveljavljajo svojo pravico do obrambe ravno v okviru neposrednega in kontradiktornega soočenja s Komisijo.

98      Tožeča stranka poleg tega ne trdi, da je tak časovni zamik med enim in drugim od teh dveh postopkov, kadar se izvajata, kot tak v nasprotju z upoštevnimi določbami predpisov, ki se uporabljajo na tem področju, in prav tako ne, da je v nasprotju z določbami člena 41 Listine v zvezi z dolžnostjo nepristranskosti institucij Unije. Meni pa, da v obravnavanem primeru tak časovni zamik med sklepom o poravnavi in izpodbijanim sklepom posega v domnevo nedolžnosti, ki je mora biti deležna, dokler njena krivda ni dokazana v skladu z zakonom.

99      Vendar je treba glede tega ugotoviti, da odločitev o začetku kontradiktornega postopka v zvezi s podjetjem, ki je odstopilo od postopka poravnave, od Komisije ne zahteva, da zadrži ali odloži sprejetje „ustrezn[ih] ukrep[ov] za […] odpravo“ zadevnega kartela (člen 105 PDEU), zlasti ukrepov v zvezi z drugimi podjetji, ki so priznala svojo odgovornost in za to predložila dokončno vlogo za poravnavo. Sprejetje sklepa o poravnavi, kadar vsi pravni pogoji to omogočajo, v resnici ustreza splošnemu in višjemu interesu varstva konkurence v korist potrošnikov. Kot je namreč navedeno tudi v uvodni izjavi 3 Uredbe Komisije (EU) 2015/1348 z dne 3. avgusta 2015 o spremembi Uredbe št. 773/2004 (UL 2015, L 208, str. 3), „[k]oristi potrošnikov pri odkrivanju in kaznovanju skrivnih kartelov prevladajo nad koristmi nalaganja glob podjetjem, ki Komisiji omogočajo odkritje in prepoved takih ravnanj“.

100    Tako, prvič, nobena določba prava Unije, ki se uporablja v obravnavanem primeru, Komisije ne zavezuje, da sprejme sklep o poravnavi sočasno s sklepom o ugotovitvi kršitve in naložitvi sankcije v zvezi s podjetjem, ki je, nasprotno, odstopilo od postopka poravnave ali ki se že od začetka sploh ni strinjalo s sodelovanjem v takem postopku. V tem okviru možnost časovnega zamika izrecno izhaja iz točke 19 Obvestila o postopkih poravnave, v kateri je pojasnjeno:

„Če zadevne stranke ne predložijo vloge za poravnavo, bo postopek za sprejetje končne odločbe Komisije potekal v skladu s splošnimi določbami, zlasti člena 10(2), člena 12(1) in člena 15(1) Uredbe (ES) št. 773/2004 in ne v skladu z določbami, ki urejajo postopek poravnave.“

101    Drugič – in posledično – tudi v posebnem okviru časovno zamaknjenega mešanega postopka določbe prava Unije, ki se uporabljajo na tem področju, Komisiji omogočajo, da učinkovito izpolni svojo nalogo nadzora in pregona omejevalnih sporazumov, toda pod pogojem, da v celoti spoštuje svojo dolžnost nepristranskosti in domnevo nedolžnosti v zvezi z udeležencem, ki je opustil poravnavo in se odločil, naj njegovo zadevo ta institucija obravnava v okviru posebnega kontradiktornega postopka.

102    V takem kontradiktornem postopku lahko namreč zadevno podjetje ob uveljavljanju zlasti vseh posebnih pravic, povezanih s pravico do obrambe, ki se mu priznava s pravom Unije, na eni strani izpodbija vse obremenilne dokaze, ki jih zoper njega predloži Komisija, in na drugi strani hkrati poda vse koristne trditve za svojo razbremenitev.

103    Iz vseh teh razlogov je treba ugotoviti, da spornih omemb v zvezi s tožečo stranko v sklepu o poravnavi tako zaradi redakcijske previdnosti Komisije pri sestavljanju tega sklepa kot tudi zaradi njihove vsebine ni mogoče šteti za indic o pristranskosti te institucije do tožeče stranke in torej o nespoštovanju domneve njene nedolžnosti v izpodbijanem sklepu.

104    Zaradi vsega navedenega je treba prvi tožbeni razlog torej zavrniti.

B.      Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, nezadostnost in protislovnost obrazložitve ter kršitev pravice do obrambe in pravil o dokaznem bremenu, ker je Komisija tožeči stranki pripisala udeležbo pri kartelu

105    Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. V okviru prvih dveh delov tožeča stranka izpodbija svojo udeležbo pri vsakem od dveh delov zatrjevanega kartela, od katerih se prvi nanaša na metodo izračuna doplačila za odpadni material, drugi pa na usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci. V okviru tretjega dela trdi, da ni sodelovala pri zatrjevani enotni in trajajoči kršitvi. V podporo tem trem delom se tožeča stranka sklicuje v bistvu na nezadostnost dokazov, na katere se Komisija opira v izpodbijanem sklepu, ker so ti dokazi po njenem mnenju nenatančni, neskladni in protislovni.

106    Pred preučitvijo vsakega od treh delov tega tožbenega razloga je treba uvodoma spomniti na pravila o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov.

1.      Uvodne ugotovitve glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov

107    Člen 2 Uredbe št. 1/2003 izrecno določa, da „kršitve [člena 101(1) ali člena 102 PDEU] dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva“. Tako mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 91 in navedena sodna praksa).

108    Zato je treba v skladu z načelom domneve nedolžnosti dvom sodišča, ko mora presoditi, ali je Komisija pravno zadostno dokazala, da je podjetje krivo kršitve člena 101 PDEU, razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točka 92 in navedena sodna praksa).

109    V teh okoliščinah je tako potrebno, da Komisija predloži sklop natančnih in skladnih dokazov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da sta bili kršitev dokazana in sankcija določena v skladu z zakonom, to je ob spoštovanju veljavnih pravnih pravil in zlasti pravice do obrambe, ki je zagotovljena vsakemu obdolžencu. Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo (glej v tem smislu sodbi z dne 26. januarja 2017, Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi, C‑613/13 P, EU:C:2017:49, točka 52, ter z dne 12. aprila 2013, CISAC/Komisija, T‑442/08, EU:T:2013:188, točki 96 in 97).

110    Ker so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih ter sankcije, ki lahko doletijo kršitelje, znane, je namreč običajno, da prikrite dejavnosti potekajo vse bolj tajno, da so sestanki med predstavniki podjetij, ki so večinoma organizirani v tretjih državah, skrivni in da je dokumentacija o tem kar najbolj omejena, in sicer ravno zaradi izogibanja razkritju omejevalnega sporazuma in upravičeno strogim sankcijam.

111    Tako tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med akterji zadevnih družb, kot so poročila s sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem (sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točki 55 in 56, ter z dne 26. januarja 2017, Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi, C‑613/13 P, EU:C:2017:49, točka 50).

112    Zato je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodbi z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točka 26, in z dne 26. januarja 2017, Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi, C‑613/13 P, EU:C:2017:49, točka 51).

113    Ker je ta protikonkurenčna ravnanja vse težje odkriti, lahko Komisija upošteva med drugim elemente, dokazane zunaj obdobja kršitve, če so ti del zaključenega kroga indicev, na katere se sklicuje, da bi dokazala navedeno kršitev. Tako se lahko za potrditev vsebine objektivnega dokaza sklicuje na dejanske okoliščine, nastale pred protikonkurenčnim ravnanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 2012, Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals/Komisija, T‑83/08, neobjavljena, EU:T:2012:48, točka 188), ali celo na okoliščine, nastale po tem ravnanju (sodba z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 178).

114    Poleg tega morajo zadevna podjetja, kadar se Komisija pri dokazovanju kršitve konkurenčnega prava sklicuje na listinske dokaze, ne le predložiti verjetno alternativo tezi Komisije, temveč tudi zatrjevati, da dokazi, ki jih je upoštevala v izpodbijanem sklepu za ugotovitev obstoja domnevne kršitve, niso zadostni (glej sodbo z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 181 in navedena sodna praksa).

115    Kar poleg tega zadeva dokazna sredstva, ki jih je mogoče uporabiti pri dokazovanju kršitve člena 101 PDEU, v pravu Unije prevladuje načelo proste presoje dokazov, iz katerega izhaja, prvič, da če je bil dokaz pravilno pridobljen, njegove dopustnosti pred Splošnim sodiščem ni mogoče izpodbijati, in drugič, da je edino upoštevno merilo pri oceni dokazne moči pravilno pridobljenih dokazov njihova verodostojnost (sodba z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 128).

116    V skladu s splošno veljavnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in zato dokazna vrednost listine odvisni od njenega vira, okoliščin, v katerih je bila izdelana, njenega naslovnika ter razumnosti in zanesljivosti njene vsebine.

117    Tako je treba velik pomen priznati listinam, ki so bile pripravljene v neposredni povezavi z dejstvi ali jih je pripravila neposredna priča teh dejstev. Tak je zlasti primer listin, ki se neposredno navezujejo na sestanke, na katerih je bilo obravnavano načrtovanje ali izvajanje omejevalnega sporazuma, in ki so bile očitno pripravljene brez pomisleka na to, da bi se z njimi lahko seznanile tretje nevpletene osebe (glej v tem smislu sodbi z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 207, ter z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 109).

118    S tega vidika so izjave drugih obtoženih podjetij lahko daljnosežne pri ugotavljanju obstoja omejevalnega sporazuma. Zlasti izjave, podane v okviru prošnje za uporabo programa prizanesljivosti Komisije (glej uvodno izjavo 3 Uredbe 2015/1348, citirano v točki 99 zgoraj), imajo visoko dokazno vrednost (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 2004, JFE Engineering in drugi/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, EU:T:2004:221, točke 205, 211 in 212, ter z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 115). Vsak poskus prosilca za prizanesljivost, da bi zavedel Komisijo, bi lahko namreč vzbudil dvom o iskrenosti in celovitosti njegovega sodelovanja ter ga s tem izpostavil izgubi upravičenosti do tega sodelovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 138).

119    Vendar izjave podjetja, obtoženega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi, pri tem pa je lahko zahtevana stopnja podkrepitve zaradi zanesljivosti zadevnih izjav manjša (sodbi z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 135, ter z dne 26. januarja 2017, Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi, C‑613/13 P, EU:C:2017:49, točka 28).

120    Skratka, za upoštevanje dokaza o kršitvi, ki jo zatrjuje Komisija, ni nujno, da je vsak element, ki ga predloži ta institucija, natančen in da sam po sebi pomeni samostojen dokaz o kršitvi, temveč je dovolj, da celoten obtožni okvir ter sklenjen krog indicev in elementov, ki jih je predložila Komisija, če se presojajo celostno, izpolnjujeta temeljne zahteve glede dokazanosti krivde, tako da lahko sodišče Unije, če mora pozneje morda preizkusiti sklep o ugotovitvi kršitve, ugotovi, da je bila ta krivda dokazana v skladu z zakonom (glej točko 109 zgoraj).

2.      Prvi del drugega tožbenega razloga: domnevna neudeležba tožeče stranke pri prvem delu kartela v zvezi z metodo izračuna „doplačila za odpadni material“

a)      Trditve strank

121    Tožeča stranka trdi, da ugotovitev Komisije, da je sodelovala pri kartelu v zvezi z metodo izračuna doplačila za odpadni material, ni pravilna in ni podprta z nobenim dokazom. Navaja, da doplačila za odpadni material ni bilo mogoče uporabiti samodejno, temveč je to doplačilo zahtevalo na eni strani redno izmenjavo sporočil med zadevnimi podjetji ter na drugi strani različne sestanke in stike, ki naj bi tvorili bistvo kartela.

122    V zvezi s tem tožeča stranka na prvem mestu zatrjuje, da ni bilo dovolj, da vsak proizvajalec pogleda indeksa cen odpadnega materiala, in sicer indeks CAEF 225 za Italijo in indeks Eurofer za druge države EGP, ter nato samostojno izračuna znesek doplačila za odpadni material z uporabo predhodno dogovorjene formule. Iz ugotovitev Komisije v izpodbijanem sklepu (točke 40, 121, 124 in 125 obrazložitve) naj bi bilo, nasprotno, razvidno, da so morali proizvajalci za določitev doplačila za odpadni material prejeti sporočilo, ki ga je morala družba Winoa vsak mesec po elektronski pošti poslati vsakemu udeležencu kartela (v nadaljevanju: razpredelnica), oziroma da so morali v nasprotnem primeru obiskati spletišče družbe Winoa, na katerem je ta od maja 2004 dejansko objavljala informacije glede doplačila za odpadni material, pri tem pa o tej objavi tudi obveščala druge udeležence.

123    V zvezi s tem tožeča stranka v vsakem primeru trdi, da od družbe Winoa nikdar ni prejela niti razpredelnic niti obvestila o objavi doplačila za odpadni material na njenem spletišču. Poleg tega prereka to, da je bilo s tako objavo mogoče nadomestiti pošiljanje razpredelnic (točka 127 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

124    Na drugem mestu tožeča stranka glede sodelovanja na nekaterih sestankih navaja, da je od 27 sestankov, ki naj bi bili organizirani v obdobju, končanem 16. maja 2007, sodelovala le na dveh sestankih s preostalimi zadevnimi podjetji, prvič 28. septembra 2004 in drugič 9. junija 2005 (točka 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

125    Zlasti naj 16. maja 2007 ne bi bilo nobenega sestanka. Srečanje v Milanu (Italija), omenjeno v točkah od 52 do 56 obrazložitve izpodbijanega sklepa, naj bi v resnici potekalo 17. maja 2017 oziroma dan po tem, ko je tožeča stranka svojo dejavnost v sektorju abrazivov prodala družbi Winoa in tako dokončno zapustila navedeni trg (točke 11, 129 in 166 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

126    Na tretjem mestu tožeča stranka, kar zadeva druge stike, navaja, da iz dokumentov, omenjenih v izpodbijanem sklepu (točke od 48 do 55 obrazložitve), ni razvidno, da so bili njeni stiki s preostalimi udeleženci kartela taki, da bi dokazovali, da je od leta 2004 še naprej uporabljala doplačilo za odpadni material, dogovorjeno oktobra 2003.

127    Skratka, Komisija naj bi izkrivila dejstva in naj ne bi dokazala, da je bila tožeča stranka vpletena v tajne stike.

128    Komisija te trditve izpodbija.

b)      Presoja Splošnega sodišča

1)      Začetna vloga tožeče stranke pri vpeljavi doplačila za odpadni material v letu 2003

129    Tožeča stranka ne dvomi o svoji začetni odgovornosti za prvi del kartela, in sicer od 3. oktobra 2003. Prav tako take odgovornosti ni izpodbijala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. decembra 2004 (točki 114 in 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako ni sporno, da je tožeča stranka ne samo sklenila sporazum o metodi izračuna doplačila za odpadni material z družbama Winoa in Ervin na sestanku predstavnikov teh treh družb, ki je bil 3. oktobra 2003 v restavraciji ob Gardskem jezeru (Italija), temveč je imela leta 2003 tudi pomembno vlogo pri pripravi tega sestanka in izbiri novega enotnega sistema izračuna.

130    Poleg tega je iz listin iz spisa razvidno, da je bila tožeča stranka po sklenitvi sporazuma z dne 3. oktobra 2003 vpletena v usklajevanje in dejansko izvajanje novega sistema izračuna doplačila za odpadni material. To vpletenost namreč potrjujeta, najprej, niz elektronskih sporočil, ki jih je z družbo Winoa oktobra 2003 izmenjala tožeča stranka (točke od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in ki jih ta ne izpodbija, ter elektronsko sporočilo z dne 1. decembra 2003, ki ga je „general manager“ družbe Pometon Deutschland poslal generalnemu direktorju tožeče stranke (točka 46 obrazložitve). Natančneje, ta dokument jasno kaže, da je tožeča stranka od svoje nemške hčerinske družbe zahtevala, naj uporabi doplačilo za odpadni material, pri čemer je to navodilo dejansko popolnoma v skladu s strategijo kartela, za katerega je šlo. Nazadnje, iz internega elektronskega sporočila družbe Winoa z dne 9. decembra 2003 je razvidno, da je bila vpeljava navedenega doplačila, za katero so se odločile španske hčerinske družbe družbe Winoa in tožeče stranke, prav tako predmet usklajevanja med temi družbami (točka 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

131    Tudi ta dejstva niso izpodbijana.

2)      Samodejna uporaba doplačila za odpadni material po 1. februarju 2004

132    Enotna formula za izračun doplačila za odpadni material, kot je bila dogovorjena na sestanku 3. oktobra 2003 in ki so jo po navedbah Komisije od februarja 2004 uporabljali vsi udeleženci kartela, je opisana v točki 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

133    Ta formula je, prvič, temeljila – za celoten EGP, razen kar zadeva italijanski trg – na indeksu cene odpadnega materiala Eurofer. Ta indeks je bil do 2. marca 2016 vsak mesec objavljen na spletišču evropskega jeklarskega združenja Eurofer. Izračunan je bil na podlagi povprečne cene v eurih na tono glede na cene ponudbe in povpraševanja, zbrane pri glavnih trgovcih v Nemčiji, Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

134    Drugič, za Italijo, kjer so bile cene odpadnega materiala bistveno višje kot v večini drugih evropskih držav, je ta formula temeljila na indeksu CAEF 225, to je nacionalnem indeksu, ki ga je določala gospodarska zbornica v Milanu in je bil objavljen na spletišču italijanskega združenja Assofermet, ki združuje podjetja, dejavna v sektorju jeklenih izdelkov.

135    V nasprotju z indeksom Eurofer indeks CAEF 225 ni nastopal v obliki enotne mesečne vrednosti, to je enega samega kazalnika, ampak v obliki razpona od najnižje do najvišje cene, ki ga je združenje Assofermet objavilo vsaka dva tedna (točki 37 in 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

136    Na podlagi teh elementov pa se je doplačilo za odpadni material v skladu s pogoji sporazuma izračunalo tako, da se je kot „kompenzacija“ od indeksa Eurofer odštela vrednost 68 in od indeksa CAEF 225 vrednost 62. Za izračun osnovne cene abrazivov, ki se je uporabljala za kupce, se je tako dobljeni znesek prištel drugim stroškom, zlasti dejanski nabavni ceni odpadnega materiala.

137    Vendar tožeča stranka, ne da bi v svojih pisanjih izpodbijala to metodo izračuna, trdi, da zadevni proizvajalci doplačila za odpadni material niso mogli uporabiti samodejno, zgolj na podlagi teh dveh indeksov.

138    Po mnenju tožeče stranke je bilo za uporabo tega doplačila potrebno, da vsak proizvajalec vsak mesec prejme razpredelnico, to je mesečno elektronsko sporočilo o doplačilu za odpadni material, za pošiljanje katerega udeležencem kartela je družba Winoa skrbela do sredine leta 2007, ali da – od maja 2004 – poišče informacijo o doplačilu za odpadni material, objavljeno na spletišču družbe Winoa.

139    Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da bi bilo zlasti v Italiji zelo težko uporabiti doplačilo za odpadni material, če se ne bi bilo mogoče opreti na podatke, navedene v razpredelnicah, saj je šlo pri indeksu CAEF 225 za razpon, objavljen vsakih 15 dni, kar je konkretno pomenilo štiri kazalnike na mesec (glej točko 135 zgoraj). Na obravnavi je tožeča stranka v zvezi s tem tudi pojasnila, da je te štiri kazalnike v en sam znesek preoblikovala družba Winoa v razpredelnicah, v katerih je bil sicer omenjen ne samo ta enotni znesek, ampak tudi dejanski znesek doplačila za odpadni material.

140    Zato tožeča stranka meni, da so trditve Komisije v zvezi z njeno udeležbo pri tem prvem delu kartela napačne in niso podprte z nobenim zadostnim dokazom, ker nikdar ni prejela niti mesečnih razpredelnic, ki so bile po njenem mnenju nujne za izvajanje prvega dela kartela, niti elektronskega sporočila družbe Winoa, s katerim je ta od maja 2004 druge udeležence kartela obveščala o objavi informacij o doplačilu za odpadni material na svojem spletišču in jim sporočala povezavo do tega spletišča (glej točko 122 zgoraj).

141    Vendar teh trditev tožeče stranke, ki v bistvu temeljijo na nepraktičnosti ali celo nezmožnosti samodejne uporabe sporazuma o doplačilu za odpadni material, zlasti v Italiji, ni mogoče sprejeti.

142    Najprej, kar zadeva uporabo sporazuma o doplačilu za odpadni material v Italiji, je treba poudariti, da ker tožeča stranka ne izpodbija svojega sodelovanja pri zasnovi in začetni vpeljavi tega sporazuma, ni verjetno, da bi lahko pri dejanskem izvajanju tega načrta protikonkurenčnega delovanja družba Pometon, ki je bila v bistvu eden od snovalcev kartela, razumno opustila uporabo tega doplačila zgolj zato, ker ne bi imela zadostnih informacij družbe Winoa, ne da bi izzvala odziv svojih partnerjev pri kartelu. To doplačilo je namreč družba Pometon zasnovala in je bilo z drugimi zadevnimi podjetji dogovorjeno ravno za to, da bi ga vsak udeleženec kartela izvajal samostojno in samodejno, tudi na italijanskem trgu, ki je zlasti trg družbe Pometon.

143    V zvezi s tem iz listinskih dokazov, ki jih je predložila Komisija, kot je elektronsko sporočilo, ki ga je 5. septembra 2003 generalni direktor tožeče stranke poslal družbi Winoa, izrecno izhaja, da je bil ta sistem doplačila za odpadni material v resnici namenjen samodejni uporabi in da sta bila poleg tega indeksa, na katerih je moral temeljiti ta sistem, izbrana prav s tem razlogom. To potrjuje, da pošiljanje mesečne informacije udeležencem kartela ni bilo absolutno nujno za uporabo doplačila za odpadni material.

144    Dalje, kar zadeva dejanski izračun doplačila za odpadni material v Italiji, prav tako ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da bi le težko določila znesek tega doplačila, ker ni prejemala razpredelnice, ki jo je pripravljala družba Winoa (glej točko 139 zgoraj). Iz izmenjave internih elektronskih sporočil družbe Winoa z dne 31. maja 2007, na katero se je tožeča stranka na obravnavi sklicevala v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča, namreč izrecno izhaja, da so zaposleni pri družbi Winoa za določitev višine indeksa CAEF 225, ki ga je bilo treba upoštevati pri izračunu navedenega doplačila, zgolj zabeležili razpon, ki ga je dvakrat mesečno določila gospodarska zbornica v Milanu, in izračunali povprečje teh štirih zneskov. Nikjer pa se ne izpodbija, da se ta pristop ni spreminjal od sporazuma z dne 3. oktobra 2003, ki se je nanašal na novi sistem izračuna zadevnega doplačila za odpadni material (glej točko 129 zgoraj). V teh okoliščinah nič ne omogoča sklepanja, da preostali udeleženci kartela niso mogli izvesti zgoraj omenjenega izračuna, če je bilo to potrebno.

145    Nazadnje, iz dokumentov, na katere se Komisija sklicuje v točki 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa in ki so jih predložili udeleženci, je razvidno, da je družba Winoa že pred vzpostavitvijo novega sistema izračuna doplačila za odpadni material tožeči stranki vsak mesec pošiljala razpredelnico, v kateri sta bila navedena prejšnji indeks, na katerem je takrat temeljilo doplačilo za odpadni material, in znesek tega doplačila. To namreč potrjujejo na eni strani telefaks, ki ga je 14. februarja 2003 generalni direktor tožeče stranke poslal družbi Winoa, in na drugi strani več teh razpredelnic, vloženih v spis Komisije. Glede na to, da je bila tožeča stranka vpletena v vzpostavitev novega sistema (glej točki 129 in 130 zgoraj), pa ni preveč verjetno, da bi družba Winoa od 1. februarja 2004 prenehala pošiljati razpredelnice tožeči stranki, čeprav je bilo dogovorjeno, da bo skrbela za mesečna sporočila v zvezi z doplačilom za odpadni material, namenjena udeležencem kartela (točka 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

146    Skratka, iz vseh dokazov, preučenih v točkah od 141 do 144 zgoraj, izhaja, da samodejne uporabe prvega dela kartela ni mogoče postaviti pod vprašaj zgolj zato, ker je vpeljavo metode izračuna doplačila za odpadni material spremljala vzpostavitev mesečnega sistema obveščanja ali celo usklajevanja, za katero je skrbela družba Winoa.

147    Iz vseh teh razlogov, ker je Komisija pravno zadostno dokazala, da se je doplačilo za odpadni material vsekakor lahko uporabljalo samodejno, neobstoj – na katerega se sklicuje tožeča stranka – listinskih dokazov o tem, da je družba Winoa družbi Pometon pošiljala razpredelnice v obdobju njene udeležbe pri kršitvi, ne more vzbuditi dvoma o vpletenosti zadnjenavedene družbe v prvi del kartela po 1. februarju 2004.

3)      Stiki med tožečo stranko in preostalimi udeleženci kartela od leta 2004

148    Ob upoštevanju samodejnosti doplačila za odpadni material tudi trditve tožeče stranke, v skladu s katerimi bi bilo sodelovanje na sestankih in pri drugih stikih nujno za to, da bi družba Pometon izvajala prvi del kartela od leta 2004, ne morejo biti veljavno sprejete.

149    Prvič, v zvezi s sestanki tožeča stranka izpodbija trditev Komisije v točki 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so bili „[v] obdobju po vpeljavi enotnega modela za ‚doplačilo za odpadni material‘ jeseni 2003 in do spremembe ‚doplačila za odpadni material‘ poleti 2007 […] stiki manj pogosti“, in trdi, da je Komisija navedla, da je sodelovala le na dveh od 27 sestankov, ki so bili organizirani v zadevnem obdobju.

150    Zaradi samodejnosti sistema in tudi če se prizna, da so preostali udeleženci kartela ali nekateri med njimi dejansko imeli bolj ali manj redne sestanke, da bi se zagotovilo spremljanje uporabe doplačila za odpadni material, pa nesodelovanje tožeče stranke na takih sestankih ne omogoča sklepanja, da je navedeni sistem prenehala uporabljati.

151    Drugič, kar zadeva druge stike, trditve tožeče stranke prav tako ne morejo vzbuditi dvoma o dokazni vrednosti elementov, na katere se v zvezi s tem sklicuje Komisija, da bi podkrepila svoje ugotovitve v zvezi z udeležbo družbe Pometon pri prvem delu kartela.

152    Najprej, Komisija pravilno poudarja, da je bilo interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 24. marca 2004, ki je omenjeno v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerem se poroča o pogovoru z generalnim direktorjem družbe Pometon España, namenjeno prav spremljanju izvajanja doplačila za odpadni material, kar torej potrjuje udeležbo družbe Pometon pri prvem delu. V zvezi s tem okoliščina – na katero se sklicuje tožeča stranka – da se je ta pogovor natančneje nanašal na spoštovanje sporazuma o doplačilu za odpadni material s strani družbe Pometon, kar zadeva enega od njenih kupcev v Španiji, in sicer družbo Acerinox, te ugotovitve ne more ovreči.

153    Dalje, elektronska sporočila, izmenjana med družbama Würth in Pometon med 16. in 18. novembrom 2005 ter omenjena v točki 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so se nanašala, kot poudarja Komisija, na razširitev uporabe grajanega sistema doplačila za odpadni material na dobave abrazivov med udeleženci kartela.

154    V nasprotju s trditvami tožeče stranke se v teh elektronskih sporočilih jasno sklicuje na navedeni sistem. Natančneje, generalni direktor tožeče stranke je v elektronskem sporočilu z dne 17. novembra 2005 družbi Würth navedel, da bi bila za določitev prodajne cene abrazivov, ki bi jo družba Pometon v letu 2006 uporabljala za družbo Würth, „rešitev […] uporaba mesečnega doplačila za odpadni material, kot se trenutno uporablja na trgih“. Tako se je izrecno skliceval na dejstvo, da so udeleženci kartela, vključno z družbo Pometon, uporabljali navedeni sistem na zadevnih trgih, in nato priporočil, naj se sistem razširi na dobave med proizvajalci.

155    Nazadnje, obstoj protikonkurenčnih stikov med družbo Pometon in preostalimi udeleženci kartela potrjuje tudi interno elektronsko sporočilo družbe Ervin z dne 20. marca 2007, ki je omenjeno v točki 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerem je navedeno, da so predstavniki družb Winoa in Pometon avtorja tega sporočila povabili k sodelovanju na sestanku v Milanu „16./17. maja“ 2007, da bi se pogovorili o uporabi doplačila za odpadni material (glej točko 301 spodaj).

156    Tretjič, sklicevanj v izpodbijanem sklepu (točke 69, 95, 107, 108, 110, 113 in 143 obrazložitve) na sodelovanje tožeče stranke na sestankih ali pri drugih stikih med udeleženci kartela ni mogoče razlagati tako, da je Komisija sama menila, da so bili taki stiki nujni za izvajanje prvega dela kartela, kar bi bilo v nasprotju z dokazi o samodejnosti sistema doplačila za odpadni material.

157    Najprej, sklicevanja iz točke 156 zgoraj, ki jih omenja tožeča stranka, se ne navezujejo samo na stike, ki so se nanašali posebej na uporabo prvega dela kartela od leta 2004. Dalje, kadar ta sklicevanja zadevajo prvi del kartela, v ničemer ne potrjujejo nujnosti takih stikov za uporabo doplačila za odpadni material, temveč z natančnimi in skladnimi dokazi podpirajo ugotovitve Komisije glede odgovornosti tožeče stranke za ta prvi del kartela.

158    Zlasti ugotovitev Komisije v točki 95 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero „je bila družba Pometon udeležena pri tajnih protikonkurenčnih dogovorih glede cen abrazivov s sodelovanjem na več sestankih in pri drugih stikih s svojimi konkurenti“, je treba glede na ugotovitve, podane pred njo, razumeti tako, da vključuje pripravljalne stike, do katerih je prišlo leta 2003, za sestanek 3. oktobra 2003. Poleg tega ta ugotovitev ne zadeva samo doplačila za odpadni material, ampak oba dela kartela. Enako velja za točke 107, 108, 110, 113 in 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nazadnje, kar zadeva sestanka 28. septembra 2004 in 9. junija 2005, sta ta v točki 69 obrazložitve tega sklepa omenjena le v povezavi z izvajanjem drugega dela kartela s strani tožeče stranke v Nemčiji (glej točke od 215 do 218 spodaj).

159    Kar zadeva prvi del kartela, je Komisija torej dokazala, da je po začetni fazi vzpostavitve novega sistema doplačila za odpadni material prišlo do nekaterih tajnih stikov med družbo Pometon in preostalimi udeleženci kartela (glej točke od 153 do 156 zgoraj), ki niso bili nujni za to, da bi bilo navedeni sistem mogoče uporabljati, toda katerih namen je bil zagotoviti spremljanje njegove uporabe.

4)      Sklep glede dokazov o udeležbi tožeče stranke pri prvem delu kartela

160    Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da elementi, ki jih navaja tožeča stranka, ne omogočajo sklepanja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala njene individualne odgovornosti za prvi del kartela, upoštevajoč na eni strani samodejnost uporabe doplačila za odpadni material (točka 148 zgoraj) in na drugi strani okoliščino, da omejeni, toda pomembni stiki tožeče stranke s preostalimi udeleženci kartela, ki jih navaja Komisija (glej točko 160 zgoraj), kažejo, da je bila ne samo pobudnica vpeljave tega sistema, česar ni izpodbijala, temveč je sodelovala tudi pri spremljanju njegove uporabe. Ob upoštevanju teh ugotovitev je udeležba tožeče stranke pri prvem delu kartela v celoti dokazana, brez poseganja v presojo trajanja te udeležbe, saj je to vprašanje dejansko predmet izpodbijanja, ki ga tožeča stranka podaja v okviru četrtega tožbenega razloga te tožbe (glej točke od 289 do 315 spodaj).

3.      Drugi del drugega tožbenega razloga: domnevna neudeležba tožeče stranke pri drugem delu kartela v obliki usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci

a)      Trditve strank

161    Tožeča stranka v zvezi s tem meni, da je rekonstrukcija dejstev, ki so pripeljala do kartela, ki je predmet izpodbijanega sklepa, neskladna in v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila Komisija sama, zlasti z izjavami prosilca za prizanesljivost, ki je omenjal redne sestanke ne samo v Nemčiji, ampak tudi v Italiji, kjer so se glede na drugo od teh izjav „konkurenti […] srečevali […] od tri- do štirikrat letno“.

162    Glede tega tožeča stranka opozarja, prvič, da v nobeni od izjav prosilca za prizanesljivost družba Pometon ni omenjena med podjetji, ki so sodelovala pri skupnem sistemu usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci. Nasprotno, v teh izjavah naj bi se poročalo o pogostih tajnih stikih med preostalimi udeleženci kartela, kar zadeva zlasti delovanje na trgu glavnih prodajnih regij za abrazive v Evropi, to je v Nemčiji, Italiji, Španiji, Franciji in Združenem kraljestvu.

163    Edini primer, v katerem prosilec za prizanesljivost družbo Pometon omenja v povezavi z nemškim trgom, naj bi se v resnici nanašal na ravnanja, ki jih je mogoče pripisati družbi Pometon Abrasives, ki je pripadala skupini Winoa, ali na ravnanja, ki niso potrjena z listinskimi dokazi (točka 132 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega naj bi glede italijanskega trga prosilec za prizanesljivost izjavil, da je tožeča stranka sodelovala na dveh sestankih, 6. junija in 4. oktobra 2007, čeprav je na ta datuma svojo dejavnost v sektorju abrazivov že prodala družbi Winoa.

164    Drugič, kar natančneje zadeva španski trg, tožeča stranka poudarja, da so bili stiki „do 5. aprila 2004“ med družbama Pometon in Winoa, na katere se Komisija sklicuje v točki 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izključno dvostranski in so potekali samo šest mesecev, med oktobrom 2003 in aprilom 2004. Kar zadeva interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 15. julija 2005, omenjeno v točki 67 obrazložitve izpodbijanega sklepa, naj bi to dokazovalo neobstoj kakršnega koli sporazuma o razdelitvi kupcev.

165    Poleg tega naj bi listine iz spisa potrjevale neobstoj kakšnega koli usklajevanja med družbama Pometon in Winoa v zvezi s posameznimi kupci. To naj bi veljalo za zapisnik o sestanku 18. maja 2004, priložen internemu elektronskemu sporočilu družbe Winoa, v katerem so omenjene „težave pri uporabi [doplačila za odpadni material] za nekatere kupce zaradi konkuriranja družb Ilarduya in Pometon glede fiksne cene“, ter za interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 15. julija 2005, navedeno v točkah 67 in 131 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Temu elektronskemu sporočilu naj nikakor ne bi sledil noben sestanek z družbo Pometon.

166    Tretjič, v zvezi s francoskim in belgijskim trgom tožeča stranka navaja, da se Komisija v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 19. januarja 2004, v katerem se poroča o pogovoru med družbama MTS in Winoa, v okviru katerega je družba Winoa posumila, da je družba Pometon nekemu francoskemu kupcu ponudila nižjo ceno. V nasprotju s trditvijo Komisije naj bi ta dokument dokazoval, da je družba Winoa družbo Pometon štela za agresivnega konkurenta. Poleg tega naj bi bilo to v skladu z izjavami prosilca za prizanesljivost, v katerih naj ne bi bila družba Pometon nikjer omenjena, kar zadeva „stike konkurentov v zvezi s Francijo in Beneluksom“.

167    Četrtič, glede nemškega trga tožeča stranka opozarja, da je bila v skladu s točko 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa Nemčija edina država, v kateri so bili stiki organizirani strukturirano. Od 14 večstranskih sestankov in 10 dvostranskih sestankov, organiziranih v obdobju, v katerem je bila družba Pometon še dejavna na trgu abrazivov (to je do 16. maja 2007), pa naj bi bila njena navzočnost potrjena kvečjemu na enem večstranskem in enem dvostranskem sestanku. Poleg tega tožeča stranka prereka dokazno vrednost druge izjave prosilca za prizanesljivost, navedene v točki 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obračuni stroškov, ki jih je ta prosilec predložil, naj se namreč ne bi nanašali nanjo. Kar zadeva račun iz hotela NodingerHof, kjer naj bi potekal sestanek 16. novembra 2006, naj bi ta račun dokazoval, da predstavnikov družbe Pometon ni bilo na navedenem sestanku, ker na tem računu niso navedena njihova imena, ampak samo imena drugih udeležencev. Nazadnje, nezanesljivost zgoraj navedenih izjav, kar zadeva zatrjevano sodelovanje družbe Pometon na sestankih z drugimi konkurenti, naj bi potrjevalo dejstvo, da je v njih omenjeno sodelovanje tožeče stranke na sestanku 13. novembra 2017, čeprav je tožeča stranka že šest mesecev pred tem zapustila trg.

168    Poleg tega tožeča stranka izpodbija listinske dokaze, ki jih Komisija navaja za podkrepitev sodelovanja tožeče stranke na sestankih 28. septembra 2004 in 9. junija 2005. Zlasti navaja, da ni nobenega listinskega dokaza o tematikah, obravnavanih na teh sestankih, in da prosilec za prizanesljivost v zvezi s tem ne podaja nobenega opisa, še kratkega ne.

169    Petič, v zvezi z italijanskim trgom tožeča stranka najprej poudarja, da ji Komisija ne pripisuje sodelovanja na nobenem sestanku z njenimi konkurenti (glej točko 161 zgoraj, in fine). Dalje, trdi, da na podlagi petih dokumentov, ki so navedeni v točkah od 75 do 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa in na katere se opira Komisija, ni mogoče „onkraj razumnega dvoma ugotoviti“, da je sodelovala pri usklajevanju v zvezi s posameznimi kupci.

170    Kar posebej zadeva peti dokument (točka 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki vsebuje elektronska sporočila, izmenjana maja 2008 med T., zaposlenim pri družbi Pometon Abrasives, in drugo osebo, zaposleno pri družbi MTS, tožeča stranka poudarja, da se je elektronsko sporočilo z dne 28. maja 2008, ki ga je T. poslal tej drugi osebi in v katerem je navedeno „[k]ot dobro veste, politika [družbe Pometon Abrasives] ni zniževanje cen, temveč, nasprotno, njihovo zviševanje“, nanašalo na politiko te družbe po tem, ko jo je prevzela družba Winoa, in ne na politiko tožeče stranke.

171    Komisija vse te trditve izpodbija. Najprej pojasnjuje, da je tudi sama priznala, da je bila vloga družbe Pometon pri drugem delu kartela majhna, in da ji zato odobrila 10‑odstotno zmanjšanje zneska globe iz naslova olajševalnih okoliščin.

172    Vendar tudi če je imela tožeča stranka zgolj občasne tajne stike, ki so bili dvostranski in so zadevali le nekatere države, naj bi bili stiki, ki so bili dokazani, pomembni ter naj bi izkazovali obstoj kartela in udeležbo družbe Pometon pri njem.

b)      Presoja Splošnega sodišča

173    Drugi del kartela se nanaša na usklajevanje poslovnih pogojev, ki so jih udeleženci uporabljali za nekatere posamezne kupce, da bi omejili cenovno konkurenco v zvezi s temi kupci. Komisija v bistvu meni, da so udeleženci kartela v glavnem dvostransko razpravljali o konkurenčnih parametrih v zvezi s prodajnimi cenami abrazivov, ki jih bodo uporabljali za svoje zadevne kupce, medtem ko so bili kakovost, storitve in drugi poslovni pogoji še naprej prepuščeni konkurenci.

174    Tako Komisija v točki 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja:

„Dokazi, ki jih vsebuje spis, zlasti nekateri dokumenti o pregledih in drugi dokumenti, ki jih je predložil prosilec za prizanesljivost, kažejo, da je družba Pometon svoje ravnanje usklajevala z drugimi udeleženci kršitve, tudi kar zadeva posamezne kupce. Vzporedno z usklajevanjem, povezanim z doplačilom za odpadni material (glej na primer točke 35, 45, 52, 61 in 77 obrazložitve), so se udeleženci načeloma dogovorili, da si ne bodo prevzemali stalnih kupcev, vsaj ne z zniževanjem cen, da bodo usklajevali cene, tudi pri njihovem zviševanju, in da bodo uporabljali doplačila v primerih, v katerih imajo kupci več virov oskrbe (točke 76, 78 in 79 obrazložitve). Čeprav sta se med posameznimi državami članicami oblika in intenzivnost tega ravnanja razlikovali, se je uporabljalo isto splošno načelo: nobene cenovne konkurence, kar zadeva posamezne kupce.“

1)      Uvodne ugotovitve o obsegu drugega dela drugega tožbenega razloga

175    Uvodoma je treba navesti, da Komisija v izpodbijanem sklepu (točki 58 in 59 obrazložitve) priznava, da medtem ko so bili stiki med družbama Ervin in Winoa za usklajevanje njunega ravnanja glede posameznih kupcev pogostejši, je tožeča stranka pri takih stikih sodelovala zgolj občasno, predvsem če kateri od udeležencev ni spoštoval tega drugega dela kartela ali se je sumilo, da ga ne spoštuje.

176    Vendar Komisija meni (točki 225 in 226 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ta okoliščina ne izključuje ne udeležbe ne odgovornosti družbe Pometon pri drugem delu kartela, pri čemer je to, da je bila njena udeležba pri tem delu kartela bolj omejena, vseeno mogoče upoštevati v okviru olajševalnih okoliščin. Zato je Komisija tožeči stranki priznala 10‑odstotno zmanjšanje zneska globe, enako kot je storila tudi v sklepu o poravnavi (točka 103 obrazložitve) v zvezi z družbama MTS in Würth, ki sta prav tako v manjšem obsegu prispevali k drugemu delu kartela v primerjavi z družbama Winoa in Ervin.

177    Vendar tožeča stranka zanika vsakršno odgovornost za ta drugi del kartela.

178    V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da se v sodni praksi razlikuje med, prvič, ugotovitvijo odgovornosti podjetja za enotno in trajajočo kršitev, obravnavano v celoti, čeprav je to podjetje sodelovalo le pri delu tajnih ravnanj, in drugič, obsegom njegove individualne odgovornosti za kršitev zaradi njegovih lastnih ravnanj, in sicer za namene izračuna zneska globe, ki se lahko naloži le v skladu z načelom individualizacije sankcij.

179    Podjetje, ki je zavestno sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi s svojimi ravnanji, se namreč lahko šteje za odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru istega omejevalnega sporazuma za celotno obdobje svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi (glej točke od 243 do 249 spodaj).

180    Torej okoliščina, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih kartela oziroma je imelo pri nekaterih dejanjih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, ni pomembna za ugotovitev obstoja kršitve pravil o konkurenci zoper to podjetje, saj je treba te dejavnike upoštevati samo pri presojanju teže njegove udeležbe pri zadevni kršitvi in po potrebi pri določanju globe (sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 86, ter z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 45).

181    V zvezi s tem je v točki 29, tretja alinea, Smernic o načinu določanja glob poleg tega med olajševalnimi okoliščinami, ki se lahko upoštevajo glede podjetja, omenjena možnost, da to podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena ter da je bilo v obdobju, ko je bilo udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na zadevnem trgu pravilno in konkurenčno ter se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov.

182    V obravnavanem primeru iz tega izhaja, da omejeno sodelovanje družbe Pometon na številnih sestankih in pri številnih drugih stikih, do katerih je prišlo v zvezi z drugim delom kartela, ne more izključevati njene odgovornosti za ta drugi del, če Komisija v skladu z merili iz sodne prakse, navedenimi v točkah 245 in 246 spodaj, dokaže, da je to podjetje nameravalo prispevati k enotni in trajajoči kršitvi kot celoti, kar bo preučeno v točkah od 252 do 269 spodaj.

183    Tako okoliščina – ki je Komisija poleg tega ne izpodbija (glej točki 172 in 173 zgoraj) – da tožeča stranka ni sodelovala niti pri strukturiranem sistemu usklajevanja, organiziranem v obliki večstranskih sestankov približno dvakrat na leto v Nemčiji (točki 68 in 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa), niti na sestankih, ki naj bi bili organizirani redno v Italiji (glej točko 162 zgoraj in točko 222 spodaj), ne pomeni nujno, da ni sodelovala pri usklajevanju v zvezi s posameznimi kupci.

184    Zato je treba v okviru tega dela drugega tožbenega razloga preučiti le individualno odgovornost tožeče stranke za drugi del kartela, in sicer tako, da se preveri, ali imajo dokazi, ki jih navaja Komisija, zadostno dokazno vrednost, da bi se dokazal obstoj tajnih ravnanj, ki se nanašajo na usklajevanje cen za nekatere kupce in jih je ta institucija v izpodbijanem sklepu pripisala družbi Pometon.

2)      Preučitev dokazov o udeležbi tožeče stranke pri drugem delu kartela

185    Najprej je treba poudariti, da Komisija priznava, da dokazi o udeležbi družbe Pometon pri drugem delu kartela obstajajo le za pet držav članic Unije, in sicer Belgijo, Nemčijo, Španijo, Francijo in Italijo.

186    Zato je treba preveriti, ali so glede na vse elemente, ki jih navajata stranki, ugotovitve glede ravnanja družbe Pometon v okviru drugega dela kartela pravno zadostno podprte.

i)      Španski trg

187    Kar zadeva najprej španski trg, se Komisija opira na nekatere listinske dokaze, ki dokazujejo obstoj dvostranskih stikov med družbama Pometon in Winoa, ki so se na navedenem trgu zvrstili med 20. februarjem 2003 in 15. julijem 2005. Gre za, najprej, elektronska sporočila, izmenjana 22. oktobra in 21. novembra 2003 med generalnim direktorjem tožeče stranke in družbo Winoa (točki 61 in 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa), dalje, povzetke dvostranskih sestankov in telefonskih pogovorov med družbo Pometon in špansko hčerinsko družbo družbe Winoa, do katerih je prišlo med 20. februarjem 2003 in 5. aprilom 2004, pri čemer je te povzetke pripravil zaposleni pri družbi Winoa, ki je pri njih sodeloval (točka 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter nazadnje, interni dokument družbe Winoa, v katerem se poroča o sestanku 12. februarja 2004 s špansko hčerinsko družbo družbe Pometon v Zaragozi (Španija) (točka 65 obrazložitve), in interna elektronska sporočila družbe Winoa, izmenjana 17. in 23. marca 2004 (točka 66 obrazložitve) ter 15. julija 2005 (točka 67 obrazložitve).

188    Prvič, ugotoviti je treba, da je neposredna vpletenost družbe Pometon v usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci že od začetka kartela jasno razvidna iz zgoraj omenjenega elektronskega sporočila z dne 22. oktobra 2003, ki je posebej citirano v točki 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem elektronskem sporočilu je generalni direktor tožeče stranke ob sklicevanju na tri španske kupce družbe Pometon v bistvu družbi Winoa očital, da znižuje svoje cene, medtem ko družba Pometon svoje cene zvišuje, in zato družbo Winoa pozval, naj mu zagotovi pojasnila.

189    Drugič, udeležbo družbe Pometon pri usklajevanju cen za nekatere posamezne kupce v Španiji potrjujejo med drugim nekateri stiki med to družbo in družbo Winoa še pred začetkom kartela in nato po njegovem začetku. Tako se je o cenah, uporabljenih za nekatere posamezne kupce, razpravljalo na dvostranskih sestankih, na katerih je družbo Pometon predstavljal med drugim „general manager“ družbe Pometon España, na primer 20. februarja 2003, 12. februarja ali 16. marca 2004, kot je razvidno iz poročil o navedenih sestankih, ki so omenjena v izpodbijanem sklepu in vložena v spis. To usklajevanje potrjujejo tudi poročila o telefonskih pogovorih, ki so potekali na primer 15. in 24. marca 2004 ter med katerimi je bila potrjena potreba po spoštovanju sporazuma in je bila obravnavana raven cen, ki jih je treba uporabljati za določene kupce.

190    Tretjič, v internem elektronskem sporočilu družbe Winoa z dne 15. julija 2005 (glej točki 165 in 187 zgoraj), omenjenem v točki 67 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je navedeno, da so pri družbi Pometon „dali ponudbe kupcem, za katere vedo, da so izključne stranke družbe TFM [(hčerinska družba družbe Winoa v Španiji)]“, in „med sestankom z [družbo Pometon] morajo razumeti, da ne moremo sprejeti takega pristopa“. Iz tega izhaja, da je bila družba Pometon vsaj seznanjena s sporazumom, namenjenim zadržanju izključnih strank vsakega udeleženca (sporazum o neprevzemanju kupcev), zaradi katerega ta družba, kot je menila družba Winoa, ne bi smela pristopati k izključnim strankam hčerinske družbe družbe Winoa v Španiji.

191    V zvezi s tem vprašanje, ali je bil sestanek s predstavnikom družbe Pometon, do katerega bi moralo priti v tednu po 15. juliju 2005, dejansko izveden ali ne, ne vpliva na obseg tega dokaza, ki v zadevnih okoliščinah pravno zadostno dokazuje, da je bila družba Pometon udeleženka kartela, predvsem zato, ker je v primeru nekaterih španskih kupcev družbe Winoa ta menila – prav tako kot udeleženka tega kartela – da je treba družbo Pometon opomniti na spoštovanje sprejetih sporazumov.

192    V skladu z upoštevno sodno prakso na tem področju (glej točko 115 zgoraj) imajo dokazi, preučeni v točkah od 188 do 191 zgoraj, katerih vsebina se nanaša na dvostranske stike z jasnim ciljem usklajevanja cen za posamezne kupce, visoko dokazno vrednost, ker gre bodisi za izmenjave elektronskih sporočil med generalnim direktorjem tožeče stranke na eni strani in družbo Winoa na drugi strani bodisi za dokumente, ki so namenjeni interni uporabi, v katerih je opisana vsebina sestankov ali telefonskih pogovorov med zaposlenimi pri družbi Pometon in pri družbi Winoa ter ki jih je pripravila neposredna priča (glej točko 117 zgoraj).

193    Zato tožeči stranki v skladu s sodno prakso (glej točko 114 zgoraj) ni treba predložiti verjetne alternative tezi Komisije, temveč mora pokazati, da zgoraj navedeni listinski dokazi niso zadostni.

194    Tožeča stranka pa zgolj na splošno zatrjuje, da so se njeni stiki z družbo Winoa v resnici umeščali v zelo konkurenčen okvir, za katerega so bili značilni napeti in sistematični konflikti s to družbo, ker je družba Pometon šele pred kratkim vstopila na španski trg abrazivov, medtem ko je bila družba Winoa že dolgo glavni trgovec na tem trgu.

195    Tožeča stranka se vseeno sklicuje na zapisnik o internem sestanku družbe Winoa, in sicer sestanku 18. maja 2004 (glej točko 165 zgoraj), v katerem so omenjene „težave pri uporabi [doplačila za odpadni material] za nekatere kupce zaradi konkuriranja družb Ilarduya in Pometon glede fiksne cene“.

196    Vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da se ta dokument v bistvu nanaša na prvi del kartela. Iz njega sicer res izhaja tudi, da družba Pometon v zvezi z več kupci družbe Winoa v Španiji ni uporabljala drugega dela kartela. Vendar iz navedenega dokumenta, v katerem se omenja samo cenovna konkurenca družbe Pometon, kar zadeva „nekatere kupce“, dejavne v tem sektorju industrije, nikakor ni razvidno, da ta družba ni spoštovala sporazuma v zvezi z drugimi kupci družbe Winoa v Španiji. Zgolj iz okoliščine, da tožeča stranka ni vedno ravnala v skladu z drugim delom kartela, ni mogoče sklepati, da ni sodelovala pri njem.

197    V vsakem primeru z okoliščino, ki jo zatrjuje tožeča stranka, da je na novo vstopila na španski trg in da je bila posledično v položaju tako intenzivne konkurence z družbo Winoa, da ji je poskušala konkurirati s cenami, da bi ji prevzela kupce in se ustalila na navedenem trgu, ni mogoče izpodbiti dokazov, ki jih je predložila Komisija, o vpletenosti – čeprav v manjšem obsegu – tožeče stranke v drugi del kartela na ozemlju te države članice.

198    Zato trditev tožeče stranke (glej točke od 193 do 197 zgoraj), katerih namen je izpodbiti dokazno vrednost dokazov o njeni vpletenosti v usklajevanje v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci v Španiji, kot jih je predložila Komisija in so preučeni v točkah od 187 do 192 zgoraj, ni mogoče sprejeti.

ii)    Francoski in belgijski trg

199    Kar zadeva francoski in belgijski trg, se Komisija najprej v točki 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 21. novembra 2003, ki ga je družba Winoa poslala generalnemu direktorju tožeče stranke, v katerem je v zadevi navedeno „Španija/Belgija“ in v katerem se predstavnik družbe Winoa sklicuje na belgijskega kupca, ki bi mu običajno moralo dobavljati njegovo podjetje, pri čemer družbo Pometon poziva, naj ne povečuje svoje dobave temu kupcu. Tožeča stranka teh dokazov ne izpodbija.

200    Dalje, Komisija se v točki 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa opira na interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 19. januarja 2004, v katerem se poroča o pogovoru, ki je 15. januarja 2004 potekal med avtorjem elektronskega sporočila in odgovorno osebo družbe MTS za prodajo v Franciji in Belgiji ter med katerim mu je zadnjenavedena oseba potrdila, da družba MTS ne dobavlja francoskemu kupcu družbe Winoa, ki je dosegel nižjo ceno pri nekem konkurentu. V tem elektronskem sporočilu je zaposleni pri družbi Winoa iz tega sklepal, da je treba „torej preveriti pri družbi Ervin ali [družbi Pometon]“ in da se „[s]am […] nagiba[…] k [družbi Pometon], ki je vsekakor zmožna“ zagotoviti tako znižanje cene.

201    V zvezi s tem je treba poudariti, da se pojasnilo tožeče stranke, v skladu s katerim ta dokument dokazuje le, da jo je družba Winoa štela za agresivnega konkurenta, ne zdi verodostojno. Nevtralna in objektivna razlaga tega elektronskega sporočila, nasprotno, kaže, da se umešča v okvir spremljanja spoštovanja drugega dela kartela. Iz tega besedila je namreč razvidno, da sta družbi Winoa in MTS šteli tako družbo Pometon kot družbo Ervin za udeleženca sporazuma o cenovnem nekonkuriranju, kar zadeva nekatere posamezne kupce, in da je družba Winoa, potem ko se je pri družbi MTS prepričala, da ne gre za to družbo, posumila, da je družba Pometon tista, ki ni ustrezno spoštovala te zaveze. Iz dejstva, da je potem družba Winoa v zvezi s tem posameznim kupcem bolj kot družbo Ervin sumila družbo Pometon, nikakor ni mogoče sklepati, da družba Pometon ni sodelovala pri drugem delu kartela.

202    V tem okviru zgolj okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka (glej točko 166 zgoraj), da v izjavah prosilca za prizanesljivost družba Pometon ni omenjena, kar zadeva „stike konkurentov v zvezi s Francijo in Beneluksom“, ne more vzbuditi dvoma o dokazni vrednosti dokumentov, preučenih v točkah od 199 do 201 zgoraj, ter torej o odgovornosti družbe Pometon za kršitev na francoskem in belgijskem trgu. Ta dokumenta sta namreč pomembna indica o obstoju tajnih stikov med družbama Pometon in Winoa ter o prepričanosti zadnjenavedene družbe in vsaj še enega podjetja, udeleženega pri kartelu, da je družba Pometon sodelovala pri usklajevanju v zvezi s posameznimi kupci. V teh okoliščinah dejstvo, da prosilec za prizanesljivost družbe Pometon ni omenil, ne pomeni, da ta družba ni imela tajnih stikov z drugimi udeleženci kartela, kar zadeva Francijo in Beneluks, temveč ga je mogoče preprosto pojasniti z manjšo udeležbo družbe Pometon pri drugem delu kartela, ki jo je sicer Komisija izrecno priznala (glej točko 176 zgoraj).

203    Iz tega sledi, da je Komisija pravno zadostno podprla svoje ugotovitve glede udeležbe tožeče stranke pri usklajevanju v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci v Franciji in Belgiji.

iii) Nemški trg

204    Kar zadeva nemški trg, ki je edini, na katerem je bilo po navedbah Komisije usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci organizirano na strukturiran način (glej točki 161 in 167 zgoraj), se ta institucija sklicuje zlasti na drugo izjavo prosilca za prizanesljivost, v skladu s katero je družba Pometon sodelovala na večini večstranskih sestankov, ki so potekali približno dvakrat na leto v tej državi (točki 68 in 132 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za podkrepitev te izjave se Komisija opira na listinske dokaze o sodelovanju družbe Pometon na večstranskih sestankih 28. septembra 2004 in 9. junija 2005 (točke od 69 do 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega se Komisija opira na interni telefaks te družbe z dne 16. februarja 2005, ki se nanaša na nekega posameznega kupca in ki naj bi prav tako potrjeval njeno vpletenost v drugi del kartela (točki 73 in 74 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

205    Na prvem mestu je treba preučiti trditev tožeče stranke (glej točko 163 zgoraj), da izjavi prosilca za prizanesljivost, navedeni v točkah 68 in 132 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nista verodostojni, ker se ji z njima zmotno pripisujejo ravnanja, ki jih je v resnici mogoče pripisati družbi Pometon Abrasives, ki je pripadala skupini Winoa.

206    V istem smislu tožeča stranka zatrjuje, da ji je družba Ervin prav tako zmotno pripisala sodelovanje na sestanku 13. novembra 2007, saj je že šest mesecev pred tem datumom zapustila trg.

207    Poudariti pa je treba, da okoliščina, da je družba Ervin, kar zadeva ta sestanek 13. novembra 2007, namesto družbe Pometon Abrasives omenila družbo Pometon, v ničemer ne more vplivati na verodostojnost njenih izjav v zvezi s sestanki pred 16. majem 2007, ki jim je treba v skladu s sodno prakso (glej točko 118 zgoraj) priznati visoko dokazno vrednost. Poleg tega ni izključeno, da je to, da je prosilec za prizanesljivost omenil družbo Pometon, kot je navedeno zgoraj, bolj posledica njegove napake ali pomote, ker sta se nekdanja komercialna direktorja tožeče stranke, T. in B., ki sta pogosto predstavljala družbo Pometon na sestankih z drugimi udeleženci kartela, po 16. maju 2007 zaposlila pri družbi Pometon Abrasives.

208    Tako napaka, ki jo je storila družba Ervin glede sestanka 13. novembra 2007, ne more vzbuditi dvoma o zanesljivosti njene izjave, navedene v točki 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero sta predstavnika družbe Pometon, W. in T., sodelovala na večini večstranskih sestankov, ki so potekali približno dvakrat na leto. Kar zadeva izjavo, navedeno v točki 132 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je zaradi njene natančnosti mogoče izključiti vsakršno tveganje zmede pri družbi Ervin, ko je izjavila, da je „začela sodelovati na rednih sestankih z družbami [Winoa], MTS, Würth in – ko je bila še samostojno podjetje, preden jo je kupila [družba Winoa] – družbo Pometon, na katerih se je razpravljalo o nemškem trgu“.

209    Vendar – in vsekakor – ker tožeča stranka izpodbija resničnost zgoraj omenjenih izjav, se ti lahko štejeta za zadosten dokaz o njenem sodelovanju na sestankih z drugimi udeleženci kartela le, če sta podkrepljeni z drugimi dokazi.

210    Torej je treba na drugem mestu v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 118 in 119 zgoraj, preveriti, ali sta izjavi družbe Ervin, ki sta omenjeni v točki 208 zgoraj in ju tožeča stranka izpodbija, podkrepljeni z drugimi dokazi.

211    V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da Komisija v izpodbijanem sklepu (točka 69 obrazložitve) implicitno priznava, da je razpolagala samo z dokazi glede sodelovanja tožeče stranke na dveh sestankih, prvem 28. septembra 2004 in drugem 9. junija 2005 (glej točko 204 zgoraj), ter se ne sklicuje podrobno na sodelovanje tožeče stranke na drugih sestankih.

212    Spomniti pa je treba, da za ugotovitev vpletenosti tožeče stranke v drugi del kartela ni nujno, da je sodelovala pri strukturiranem sistemu usklajevanja (glej točko 183 zgoraj). Kar zadeva sestanke, je edino vprašanje, ki ga je treba preučiti, torej preverjanje, ali je trditev Komisije v izpodbijanem sklepu (točka 69 obrazložitve), da je tožeča stranka sodelovala na dveh zgoraj omenjenih sestankih, zadostno podprta. Če da, bodo ti indici preučeni skupaj z drugimi dokazi (glej točki 220 in 221 spodaj).

213    V tem okviru so trditve tožeče stranke, katerih namen je izpodbiti druge dokaze, ki ne zadevajo njenega ravnanja, so pa omenjeni v točki 68 obrazložitve izpodbijanega sklepa za podkrepitev nekaterih izjav družbe Ervin, navedenih v tej točki obrazložitve (glej točko 208 zgoraj), brezpredmetne. Na te dokaze, ki nimajo nobene zveze s sestankoma 28. septembra 2004 in 9. junija 2005, se Komisija namreč sklicuje le za splošno potrditev, da so bili v Nemčiji organizirani redni sestanki v zvezi z drugim delom kartela, ne pa za dokaz sodelovanja tožeče stranke na teh sestankih.

214    Iz istega razloga ni upošteven hotelski račun, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi in ki po navedbah Komisije v odgovoru na tožbo potrjuje, da je „general manager“ nemške hčerinske družbe tožeče stranke sodeloval na večstranskem sestanku 16. novembra 2006. Ker Komisija v izpodbijanem sklepu nikakor ni trdila, da je tožeča stranka sodelovala na navedenem sestanku, so namreč trditve tožeče stranke, ki temeljijo na tem računu, prav tako brezpredmetne. Poleg tega in vsekakor je treba opozoriti, da na podlagi tega računa, ki deloma ni čitljiv, ni mogoče izpeljati nobenega zanesljivega sklepa glede sodelovanja ali nesodelovanja tožeče stranke na sestanku 16. novembra 2006. Zato se tako sodelovanje nikakor ne more šteti za dokazano.

215    Drugič, preučiti je treba dokaze, na katere se Komisija sklicuje za podkrepitev sodelovanja tožeče stranke na sestankih 28. septembra 2004 in 9. junija 2005. Gre za, kar zadeva prvega od teh sestankov, elektronsko sporočilo z dne 13. septembra 2004, ki ga je družba MTS poslala družbam Würth, Pometon, Ervin in Winoa ter v katerem je navedeno, da datum 28. september 2004 ustreza vsem in da je „general manager“ družbe Pometon Deutschland potrdil, da bo navzoč. Drugi sestanek potrjuje elektronsko sporočilo z dne 16. maja 2005, ki ga je družba Pometon poslala družbi Winoa in v vednost še družbama Würth in MTS ter s katerim so bile te družbe obveščene, da je „naslednji sestanek […] določen za 9. junij 2005 v [hotelu] v Düsseldorfu“.

216    Vendar tožeča stranka trdi, da ni nobenega dokaza o tematikah, obravnavanih na teh dveh sestankih, ne v izjavi prosilca za prizanesljivost ne v katerem drugem dokumentu. Poleg tega citira odlomek iz te izjave, v katerem družba Ervin navaja, da je večina sestankov, ki so zadevali usklajevanje v zvezi s kupci, potekala na koncu leta (navadno med koncem septembra in novembrom) in na začetku leta (med januarjem in marcem), saj je večina kupcev imela letne pogodbe, ki so se ob koncu leta podaljševale. Sestanki na začetku leta naj bi bili navadno osredotočeni na vprašanje, ali so bila zvišanja cen izvedena.

217    Vendar je treba poudariti, da tožeča stranka ne prereka svojega sodelovanja na zgoraj omenjenih dveh sestankih. Poleg tega ne pojasnjuje, kaj je bil po njenem mnenju predmet teh sestankov, če ne usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci. Prav tako je iz izjave prosilca za prizanesljivost, na katero se sklicuje tožeča stranka in v kateri je navedeno, da je večina protikonkurenčnih sestankov potekala na koncu ali na začetku leta, razvidno, da so nekateri od teh sestankov lahko potekali tudi sredi leta.

218    V teh okoliščinah sta dokumenta, na katera se opira Komisija (glej točko 215 zgoraj), dovolj resna indica za podkrepitev izjav prosilca za prizanesljivost, kar zadeva sodelovanje tožeče stranke na protikonkurenčnih sestankih 28. septembra 2004 in 9. junija 2005.

219    Tretjič, vpletenost tožeče stranke v drugi del kartela potrjuje tudi telefaks z dne 16. februarja 2005, ki ga je „general manager“ družbe Pometon Deutschland poslal generalnemu direktorju tožeče stranke in na katerega se Komisija sklicuje v točkah 73 in 74 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 204 zgoraj).

220    V zvezi s tem Komisija v izpodbijanem sklepu pravilno poudarja, da je iz tega dokumenta, katerega dokazne vrednosti sicer tožeča stranka ne izpodbija, razvidno, da je družba Pometon sodelovala pri drugem delu kartela v Nemčiji. V telefaksu z dne 16. februarja 2005 v zvezi z enim od kupcev družbe Pometon v Nemčiji je namreč navedeno, da „družba Ervin ni zvišala svoje cene, kot je bilo dogovorjeno“, in da „[č]e bi družba Ervin zvišala svojo ceno v skladu z dogovorom, bi bila glede na njeno mesto v primerjavi kakovosti izločena“, pri čemer avtor tega telefaksa meni, „da so pogovori o zaščiti končani“, in noče „čakati na izgubo novih količin (kot v Združenem kraljestvu)“, telefaks pa se zaključi z vprašanjem naslovniku, kakšno je njegovo mnenje o tem. V nasprotju s trditvami tožeče stranke v njenem odgovoru na obvestilo z dne 3. decembra 2014 o ugotovitvah o možnih kršitvah, ovrženem v točki 74 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ta odlomek ne kaže, da so bili pogovori z družbo Ervin glede tega posameznega kupca končani, temveč, nasprotno, razkriva, da je „general manager“ nemške hčerinske družbe družbe Pometon zaprosil generalnega direktorja tožeče stranke za navodila, kako se odzvati na nespoštovanje sporazuma s strani družbe Ervin.

221    Iz tega sledi, da je Komisija pravno zadostno podprla svoje ugotovitve glede udeležbe tožeče stranke pri usklajevanju v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci v Nemčiji.

iv)    Italijanski trg

222    Glede italijanskega trga je treba v prvi vrsti poudariti, da nesodelovanje tožeče stranke na sestankih v Italiji, tudi če bi se štelo za dokazano, ne bi omogočalo izključitve njene odgovornosti za drugi del kartela, ker to sodelovanje ni bilo nujno za usklajevanje cen v zvezi s posameznimi kupci in ker je vpletenost družbe Pometon v tako usklajevanje v Italiji poleg tega zadostno podprta (glej točke od 182 do 184 zgoraj).

223    Komisija pa v svojih pisanjih trdi, da čeprav prosilec za prizanesljivost tožeče stranke ni omenil med sodelujočimi na konkretnih sestankih v Italiji, je vseeno izjavil, da je bilo pred 16. majem 2007 italijansko ozemlje predmet razdelitve med družbe Ervin, Winoa in Pometon.

224    V zvezi s tem se Komisija glede tega vidika v bistvu opira na pet listinskih dokazov (točke od 75 do 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

225    Zato je treba preveriti, ali ti listinski dokazi pomenijo verodostojne indice, s katerimi je mogoče podpreti vpletenost tožeče stranke v drugi del kartela.

226    Najprej, v nasprotju s trditvami tožeče stranke je iz interne izmenjave elektronskih sporočil družbe MTS z dne 5. oktobra 2005, ki se nanašajo na izgubljene kupce te družbe na italijanskem trgu (točka 75 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in v katerih se omenja neobstoj „težav z družbama Pometon in Ervin“, razvidno, da so bile družbe Pometon, Winoa in Ervin v njih označene – v nasprotju z drugimi konkurenti, ki so navedeni in niso bili udeleženci kartela – kot „prijatelji“, proti katerim izguba kupcev „absolutno ni [bila] sprejemljiva“, ne da bi se zadevna družba na to odzvala. V teh elektronskih sporočilih se je zato razmišljalo, da bi se bodisi z zgoraj navedenimi tremi družbami opravila razprava bodisi bi se jim poslalo „sporočilo“ z nekaterimi očitki in sklicevanjem na pogovore, ki so potekali med zadnjim potovanjem naslovnika enega od teh elektronskih sporočil v Italijo. Poleg tega je iz teh elektronskih sporočil razvidno, da je družba MTS sumila bolj, da sporazuma ne spoštuje družba Winoa, in ne družba Pometon ali Ervin, saj je navedla: „Winoa, kot veste, in nobenih težav z družbama Pometon in ali Er[v]in“.

227    Dalje, v internem elektronskem sporočilu družbe Ervin z dne 20. marca 2007 v zvezi z nekim kupcem, in sicer družbo Zanardi (točka 76 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je izrecno navedeno, da je mesec dni prej „družba Pometon prevzela tega kupca“, za katerega je bilo dogovorjeno, da je stranka družbe Ervin. Poleg tega se v tem elektronskem sporočilu namiguje, da se zdi, da se je družba Pometon po tem, ko je družba Ervin vzpostavila stik z njo, spet začela držati dogovora. Tako v nasprotju s tezo tožeče stranke to elektronsko sporočilo ne kaže, da so bili odnosi med družbama Pometon in Ervin zelo konkurenčni, temveč bolj potrjuje, da so udeleženci kartela pozorno spremljali spoštovanje sporazuma o razdelitvi kupcev.

228    To spoštovanje poleg tega potrjuje interno elektronsko sporočilo družbe Ervin z dne 19. aprila 2007 (točki 52 in 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa), tudi če iz tega sporočila ni izrecno razviden obstoj sporazuma o usklajevanju cen. V navedenem elektronskem sporočilu je omenjeno, da se njegov avtor namerava na sestanku v Milanu, napovedanem za 16. in 17. maj 2007, s predstavniki družb Winoa in Pometon pogovoriti o nekaterih posameznih kupcih.

229    Kar zadeva interno elektronsko sporočilo družbe Winoa z dne 26. aprila 2007 (točka 78 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v katerem se poroča o sestanku z družbo MTS, ki je bil istega dne in med katerim je zaposleni pri družbi Winoa, ki je sodeloval na sestanku, družbo MTS prosil, naj ne napada družbe Pometon, to sporočilo kaže, da je družba Winoa želela, da se sporazum spoštuje, tudi v zvezi z družbo Pometon. Res je, kot zatrjuje tožeča stranka, da se je družba Winoa pripravljala na nakup dejavnosti družbe Pometon v sektorju abrazivov, do katerega je prišlo 20 dni pozneje, in da je imela torej interes za to, da zadnjenavedena družba zadrži svoje kupce. Vendar glede na elemente iz spisa družba MTS očitno ni bila seznanjena s tem prevzemnim načrtom (glej točko 302 spodaj). Zato dejstvo, da se družba MTS z družbo Winoa dogovarja glede omejitve cenovne konkurence do družbe Pometon, pomeni indic o obstoju protikonkurenčnega sporazuma med temi tremi družbami.

230    Nazadnje, kar zadeva elektronska sporočila z dne 27. in 28. maja 2008, izmenjana med osebo, zaposleno pri družbi MTS, in T., zaposlenim pri družbi Pometon Abrasives, ki je bil pred tem do 16. maja 2007 komercialni direktor (Commercial Director Industry) pri tožeči stranki (točka 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa; glej tudi točko 207 zgoraj), tožeča stranka sicer res pravilno poudarja (glej točko 170 zgoraj), da se trditev tega zaposlenega, v skladu s katero politika družbe Pometon Abrasives in skupine Winoa (ki ji ta družba pripada) ni bila zniževanje cen, temveč njihovo zviševanje, načeloma nikakor ne nanaša nanjo.

231    Vendar se ta izmenjava elektronskih sporočil izrecno sklicuje na uporabo sporazuma za nekatere italijanske ali nemške kupce v obdobju več let, torej tudi pred izstopom tožeče stranke s trga. V začetnem elektronskem sporočilu z dne 27. maja 2008 je namreč družba MTS družbi Pometon Abrasives očitala, da ni spoštovala sporazuma, kar zadeva nekega nemškega kupca, hčerinsko družbo italijanske družbe Riva Fire SpA, katere poslovno enoto v Italiji je „družba Pometon oskrb[ovala] več let“. Poleg tega se elektronska sporočila z dne 28. maja 2008 sklicujejo tudi na oskrbo drugih italijanskih ali nemških kupcev.

232    V tem okviru Komisija navaja odlomek iz enega od teh elektronskih sporočil, ki ga je poslal T. in v katerem je ta zatrdil, da je vedno ščitil kupce družbe MTS v Nemčiji, ko je bil zaposlen pri družbi Pometon, z navedbo: „[v] preteklih letih sem vedno ščitil vašega kupca v Nemčiji, čeprav me je matična družba v Italiji redno prosila, naj dobavljam tovarni v Nemčiji […] veste, da sem vedno strogo spoštoval naše sporazume“. V odgovor na to ugotovitev je družba MTS v več elektronskih sporočilih prav tako z dne 28. maja 2008 navedla: „Vedno smo ščitili Pom […]“; „že leta se trudimo zaščititi Pom […]“; „sporazum je vedno bil, da je konkurenca v redu, vendar ne cenovna!“.

233    Glede na visoko raven odgovornosti T., ko je bil ta komercialni direktor tožeče stranke, vsebina teh elektronskih sporočil zanesljivo izkazuje, da je šlo pri politiki cenovnega nekonkuriranja, ki jo je izvajala družba Pometon Abrasives, za nadaljevanje politike družbe Pometon, kar potrjuje, da je bila že zadnjenavedena družba vpletena v usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci v Italiji in Nemčiji. V tem okviru okoliščina, da je družba Pometon morda interno izražala pridržke – kot se zdi, da izhaja iz zgoraj omenjenega elektronskega sporočila T. – te družbe ne odvezuje njene odgovornosti.

234    Zato je treba trditve tožeče stranke, katerih namen je izpodbiti dokazno vrednost dokazov o njeni udeležbi pri usklajevanju v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci v Italiji, zavrniti.

v)      Sklep glede dokazov o udeležbi tožeče stranke pri drugem delu kartela

235    Preučitev listinskih dokazov, navedenih v izpodbijanem sklepu (glej točke od 187 do 233 zgoraj), tako kaže, da se je Komisija oprla na sklop dovolj resnih, podrobnih, natančnih in skladnih dokazov, da je ugotovila udeležbo tožeče stranke pri usklajevanju v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci v zgoraj omenjenih petih državah članicah (Belgija, Nemčija, Španija, Francija in Italija).

4.      Tretji del drugega tožbenega razloga: domnevna neudeležba tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi

a)      Trditve strank

236    Prvič, tožeča stranka izpodbija presojo Komisije v točkah od 105 do 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero naj bi s preostalimi štirimi podjetji sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki jo tvorita oba dela kartela.

237    Trdi, da v nasprotju s trditvami Komisije, navedenimi v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz okoliščine, da je družba Pometon „imela stike z različnimi udeleženci kršitve“, nikakor ni mogoče sklepati, da „je lahko razumno predvidela vsa dejanja, ki so jih načrtovali in izvajali drugi udeleženci kršitve“. Nič naj namreč ne bi dokazovalo, da se je družba Pometon med svojimi omejenimi in skoraj izključno dvostranskimi stiki zavedala obstoja zatrjevane enotne in trajajoče kršitve. Zato naj Komisija ne bi zadostila dokaznemu bremenu.

238    Drugič, tožeča stranka izpodbija svojo udeležbo pri usklajevanju v zvezi s posameznimi kupci v celotnem EGP.

239    Najprej trdi, da Komisija ni dokazala te udeležbe. V zvezi s tem navaja, da je abrazive prodajala v 21 državah EGP. Komisija pa naj bi ji v točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa pripisala udeležbo pri drugem delu kartela le v petih državah (Belgija, Nemčija, Španija, Francija in Italija), kar naj bi potrjevalo popoln neobstoj kakršnih koli dokazov o njeni udeležbi pri splošnem sodelovanju, ki naj bi zajemalo celoten EGP.

240    Poleg tega naj bi Komisija v tej točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa napotila na točko 37 obrazložitve sklepa o poravnavi prav zato, da bi podprla svojo trditev, da so „[s]porazumi o posameznih kupcih […] zajemali celoten EGP“, pri čemer pa naj ne bi dokazala, da je bila tožeča stranka seznanjena z geografskim obsegom teh sporazumov.

241    Tožeča stranka nato izpodbija trditev Komisije v točkah 133 in 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero je bila nujno seznanjena s tem, da je drugi del kartela zajemal celoten EGP. Korespondenca med tožečo stranko in družbo Pometon Deutschland, na katero se sklicuje Komisija, naj ne bi bila upoštevna, saj naj bi do nje prišlo leto dni pred začetkom zatrjevanega kartela. Tožeča stranka dodatno zatrjuje, da ta dokumenta kažeta, da je družba Pometon zavrnila vse prošnje družbe MTS za sestanek.

242    Komisija te trditve izpodbija.

b)      Presoja Splošnega sodišča

1)      Pojem enotne in trajajoče kršitve, kot izhaja iz sodne prakse

243    V skladu z ustaljeno sodno prakso je kršitev člena 101 PDEU lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Tako lahko Komisija, kadar se različna dejanja zadevnih podjetij zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu uvrščajo v „celovit načrt“, naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 41 in navedena sodna praksa).

244    Podjetje je namreč lahko neposredno sodelovalo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, pri tem pa je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, vendar tudi morebitne koristi. V takem primeru je Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (sodba z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 43; glej tudi sodbo z dne 26. januarja 2017, Duravit in drugi/Komisija, C‑609/13 P, EU:C:2017:46, točka 119 in navedena sodna praksa).

245    Iz tega sledi, najprej, da mora Komisija za ugotovitev obstoja enotne kršitve dokazati, da so se zadevni sporazumi ali usklajena ravnanja, tudi če se nanašajo na različne proizvode, storitve ali ozemlja, uvrščali v celovit načrt, ki so ga zadevna podjetja zavestno izvajala zaradi uresničevanja enotnega protikonkurenčnega cilja (sodba z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 168).

246    To, da se sporazumi ali usklajena ravnanja medsebojno dopolnjujejo, pa lahko pomeni objektivne indice o obstoju celovitega načrta. Tako medsebojno dopolnjevanje na primer obstaja, kadar so navedeni sporazumi ali usklajena ravnanja namenjeni soočanju z eno ali več posledicami običajne konkurence in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k uresničevanju enotnega protikonkurenčnega cilja (glej sodbo z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 169).

247    Komisija mora v vsakem primeru preučiti vse dejanske okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti ali omajati celovit načrt (sodba z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 169; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. aprila 2010, Amann & Söhne in Cousin Filterie/Komisija, T‑446/05, EU:T:2010:165, točka 92 in navedena sodna praksa). V ta namen mora upoštevati med drugim obdobje uporabe, vsebino, vključno z uporabljenimi metodami, in v povezavi s tem tudi cilj različnih zadevnih ravnanj (sodba z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija, T‑395/09, neobjavljena, EU:T:2014:23, točka 103). Poleg tega okoliščina, da so bile iste osebe vpletene v vsa protikonkurenčna ravnanja, nakazuje dopolnjevanje med temi ravnanji (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 197).

248    Dalje, glede namernega elementa, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti udeležbo podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi, je treba opozoriti, da obstoj take kršitve ne pomeni nujno, da je podjetje, ki je sodelovalo pri eni ali drugi izmed prikritih dejavnosti te kršitve, mogoče šteti za odgovorno za celotno kršitev. Komisija mora prej dokazati še, da je to podjetje moralo biti seznanjeno z vsemi protikonkurenčnimi dejavnostmi, ki so jih na ravni EGP izvajala druga podjetja, udeležena pri omejevalnem sporazumu, ali da je vsekakor lahko razumno predvidelo taka ravnanja. Drugače povedano, dejstvo, da sta cilj dogovora, pri katerem je sodelovalo podjetje, in cilj celotnega omejevalnega sporazuma enaka, ne zadostuje, da bi se temu podjetju pripisalo sodelovanje pri celotnem omejevalnem sporazumu. Člen 101 PDEU se namreč uporabi samo ob obstoju soglasja volj med zadevnimi udeleženci (glej v tem smislu sodbi z dne 10. oktobra 2014, Soliver/Komisija, T‑68/09, EU:T:2014:867, točka 62, ter z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 172).

249    Zato mora Komisija dokazati, da je podjetje, ki je pri kršitvi sodelovalo s svojimi konkretnimi ravnanji, vseeno nameravalo s temi ravnanji prispevati k ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je vedelo za protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, ali je lahko ta ravnanja razumno predvidelo, tako da je bilo pripravljeno sprejeti tveganje take udeležbe z obetom, da bo morda deležno velikih, četudi nezakonitih koristi take udeležbe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 42).

2)      Udeležba tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je vključevala oba dela kartela

250    Tožeča stranka v obravnavanem primeru ne izpodbija opredelitve obeh delov kartela kot enotne in trajajoče kršitve, kot je bila ta opredelitev podana v točkah 105 in 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

251    Izpodbija pa svojo udeležbo pri taki kršitvi z zatrjevanjem, da Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka vedela za vsa protipravna ravnanja, namenjena uresničitvi ciljev, za katere so si prizadevali preostali udeleženci, in da je nameravala prispevati k njim.

252    Vendar teh trditev ni mogoče sprejeti. Da bi Komisija ugotovila udeležbo podjetja pri enotni in trajajoči kršitvi, ji namreč ni treba dokazati, da je to podjetje neposredno vedelo za vsako dejansko ravnanje, ki so ga predvidela ali izvajala vsa druga podjetja, vpletena v isto kršitev. Kot potrjuje sodna praksa, navedena v točkah 248 in 249 zgoraj, je dovolj, da ta institucija dokaže, da je zadevno podjetje lahko ta ravnanja razumno predvidelo in da je bilo pripravljeno sprejeti iz tega izhajajoče koristi, vendar tudi tveganja (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2014, Gigaset/Komisija, T‑395/09, neobjavljena, EU:T:2014:23, točka 117).

253    Iz vseh dokazov, preučenih v okviru drugega tožbenega razloga, pa izhaja, da je tožeča stranka s svojim tajnim ravnanjem namerno prispevala k uresničevanju celovitega načrta, omenjenega v točki 250 zgoraj in namenjenega prav omejevanju cenovne konkurence.

254    Namreč, prvič, tožeča stranka je bila pobudnica sporazuma o sistemu izračuna doplačila za odpadni material, ki je bil poleg tega zasnovan na tak način, da ga je bilo mogoče samodejno uporabljati v celotnem EGP, in je dejavno prispevala k vzpostavitvi tega sistema (glej točki 129 in 130 zgoraj).

255    Drugič, glede usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci je treba spomniti, da je Komisija dokazala, da je bila družba Pometon vpletena v protikonkurenčne stike, katerih namen je bil uresničiti tako usklajevanje (glej točko 235 zgoraj). Zato razmeroma skromnega sodelovanja te družbe na večstranskih sestankih in pri drugih stikih, katerih namen je bil skupaj z drugimi zadevnimi podjetji razpravljati o protikonkurenčnih ravnanjih, ki so sestavljala kartel kot celoto, ali analizirati ta ravnanja, ni mogoče razlagati tako, da ni mogla vedeti ali predvideti, kakšne bodo protikonkurenčne dejavnosti preostalih udeležencev kartela, in da se ni strinjala z njimi.

256    Tretjič, oba dela kartela sta imela povsem isti cilj omejevanja cenovne konkurence, nanašala sta se na iste proizvode in so ju izvajala ista podjetja, poleg tega pa so jih k temu spodbudili isti akterji. V zvezi s tem je iz listinskih dokazov razvidno, da so bili glavni člani vodstva družbe Pometon, zlasti njen generalni direktor, neposredno vpleteni v oba dela kartela in da so med tajnimi stiki, ki so se nanašali na ta kartel, tožečo stranko navadno predstavljale iste odgovorne osebe. Ta okoliščina v okviru obravnavanega spora poleg tega potrjuje ne le dopolnjevanje med tema deloma kartela, ampak tudi voljo tožeče stranke prispevati k vsem dejanjem, namenjenim njunemu izvajanju (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 60).

257    Iz tega izhaja, da je Komisija utemeljeno ugotovila, da je tožeča stranka vedela za protipravna ravnanja preostalih udeležencev kartela ali je lahko ta ravnanja razumno predvidela in da je bila pripravljena sprejeti tveganje.

3)      Udeležba tožeče stranke pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je zajemala celoten EGP

258    Tožeča stranka ne izpodbija obstoja enotne in trajajoče kršitve na ravni EGP, izpodbija pa svojo odgovornost za kršitev s takim geografskim obsegom.

259    V točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa Komisija opredeljuje geografski obseg kartela z napotitvijo na točko 37 obrazložitve sklepa o poravnavi, ki se glasi tako: „Geografski obseg spornega ravnanja, kar zadeva vseh pet udeležencev, je v celotnem obdobju, na katero se nanaša ta sklep, zajemal celoten EGP.“

260    Ob tem je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso (glej točko 245 zgoraj) v primeru enotne kršitve okoliščina, da je podjetje pri omejevalnem sporazumu dejansko sodelovalo le v omejenem delu celotnega EGP, ne more izključevati njegove odgovornosti za ta omejevalni sporazum kot protikonkurenčno ravnanje, ki je zajemalo to ozemlje v celoti.

261    Vendar mora Komisija za ugotovitev, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je zajemala celoten EGP, v skladu s sodno prakso (glej točki 248 in 249 zgoraj) dokazati, da je bila družba Pometon seznanjena z geografskim obsegom usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci ali da je lahko ta obseg razumno predvidela in je bila tako pripravljena sprejeti tveganje.

262    V nasprotju s trditvami tožeče stranke (glej točko 241 zgoraj) pa dokazi, navedeni v izpodbijanem sklepu, potrjujejo, da so se člani njenega vodstva polno zavedali skupnega geografskega obsega usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci.

263    Namreč, prvič, generalni direktor tožeče stranke v odgovoru z dne 7. oktobra 2002 na telefaks, ki ga je poslal „general manager“ družbe Pometon Deutschland v zvezi s pritožbami družbe MTS glede cenovnih znižanj, ki jih je tožeča stranka uporabljala za kupce v Nemčiji (točka 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa), med drugim poudarja, da so nevarnosti povračilnih ukrepov običajno „svetovne“. Čeprav je ta dokument nastal pred obdobjem kršitve, gre za indic, da je imelo usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci po mnenju članov vodstva družbe Pometon vsesplošen geografski obseg. V nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke se lahko tak indic v skladu s sodno prakso (glej točko 113 zgoraj) skupaj z drugimi dokazi med drugim upošteva, ko gre za presojo geografskega obsega omejevalnega sporazuma. Poleg tega ti sporočili ne razkrivata, da bi družba Pometon kakor koli zavrnila sestanek z družbo MTS, temveč kažeta bolj na željo po odlašanju.

264    Drugič, v elektronskem sporočilu z dne 21. novembra 2003, ki se je nanašalo zlasti na usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci v Belgiji (točki 62 in 134 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter točka 199 zgoraj), družba Winoa generalnemu direktorju tožeče stranke predlaga pogovor o različnih možnostih v zvezi s kupci v „Skandinaviji in [v] vzhodnih državah“.

265    Zato tudi če tožeča stranka ni bila prisotna na trgih na celotnem ozemlju EGP in je njena udeležba pri usklajevanju v zvezi z nekaterimi posameznimi kupci dokazana le za pet držav članic, je nujno vedela, da je drugi del kartela obsegal vse to ozemlje.

266    Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da se je tožeča polno zavedala ne le bistvenih značilnosti kartela (glej točko 257 zgoraj), ampak tudi njegovega geografskega obsega, ter da je torej nameravala prispevati k zadevni enotni in trajajoči kršitvi.

267    Iz tega sledi, da je Komisija pravilno ugotovila odgovornost tožeče stranke za tako kršitev, brez poseganja v presojo trajanja njene udeležbe pri tej kršitvi, ki bo opravljena v okviru četrtega tožbenega razloga, ali v presojo obsega njene individualne odgovornosti, ki bo opravljena v okviru preučitve predloga za spremembo zneska globe, ki ji je bila naložena, v skladu z načelom individualizacije sankcij.

268    Zato je treba drugi tožbeni razlog v njegovih treh delih zavrniti.

C.      Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ker je Komisija menila, da kartel pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja

1.      Trditve strank

269    Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker je menila, da je imel zadevni kartel cilj omejevanja konkurence. Izpodbijani sklep (točke od 142 do 148 obrazložitve) naj bi v zvezi s tem vseboval očitne napake pri presoji, pomanjkljivo preučitev in očitno nelogičnost. Tožeča stranka Komisiji zlasti očita, da ni niti površno analizirala trga, ki ga je zadeval kartel, in da ni v skladu s tem, kar se zahteva s sodno prakso (glej točko 277 spodaj), upoštevala narave zadevnega blaga ter dejanskih pogojev delovanja in sestave zadevnega trga.

270    Drugič, tožeča stranka poudarja, da Komisija prav tako ni dokazala obstoja omejujočih posledic za konkurenco. V zvezi s tem naj bi zgolj trdila – česar naj poleg tega ne bi podprla – da je „[i]z dejstev, opisanih v oddelku 4.2.1.3 [v zvezi s formulo za izračun doplačila za odpadni material,] razvidno, da se je protikonkurenčni kartel izvajal“ (točka 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

271    Komisija pa trdi, da je bil cilj usklajevanja med konkurenti, pri katerem je sodelovala družba Pometon, horizontalno določanje cen, kot izhaja iz okoliščin, opisanih v točkah 145, 146 in 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem pojasnjuje, da je zadostno opredelila in opisala zadevni trg in udeležence na njem (oddelek 2 izpodbijanega sklepa), da je obširno razložila ravnanje, očitano tožeči stranki, in da je poudarila posledice tega ravnanja za prodajno ceno abrazivov (oddelek 5.2.4 izpodbijanega sklepa).

272    Komisija zato meni, da je lahko brez očitnih napak pri presoji ugotovila, da je bil kartel omejujoč zaradi cilja, ne da bi bilo treba zadevni trg podrobno analizirati.

2.      Presoja Splošnega sodišča

273    Opozoriti je treba, da so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje prepovedani s členom 101 PDEU, če je njihov „cilj ali posledica“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

274    V skladu s sodno prakso je pojem omejevanja konkurence „zaradi cilja“ treba razlagati strogo in ga je mogoče uporabiti le za nekatere oblike dogovarjanja med podjetji, ki jih je že zaradi njihove narave mogoče obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (sodba z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 103).

275    Za ugotovitev, ali sporazum pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“, pa je bistveno pravno merilo to, ali tak sporazum sam po sebi pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, da se šteje, da ni treba iskati njegovih učinkov (sodba z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 104; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točki 49 in 57).

276    Za preučitev, ali je sporazum tako škodljiv, da se šteje za omejevanje konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101 PDEU, je treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen (sodbe z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53; z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točka 27, ter z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 105).

277    Iz sodne prakse, na katero se sklicuje tožeča stranka (glej točko 269 zgoraj), resda izhaja, da je treba v nekaterih okoliščinah za ugotovitev, ali je cilj sporazuma omejevanje konkurence, analizirati naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (glej v tem smislu sodbe z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 36; z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 21). To načeloma velja, če značilnosti sporazuma kažejo na njegovo netipičnost ali kompleksnost (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Watheleta v zadevi Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2015:427, točki 90 in 91).

278    Vendar je sprejeto, da je načeloma mogoče šteti, da bi nekatera tajna ravnanja, kot so tista, katerih posledica je določitev horizontalnih cen s strani kartelov, lahko imela tako negativne posledice zlasti na ceno, količino ter kakovost proizvodov in storitev, da za namene uporabe člena 101 PDEU ni treba dokazovati njihovih konkretnih posledic za trg. Poleg tega izkušnje kažejo, da taka ravnanja na splošno pomenijo zmanjšanje proizvodnje in zvišanje cene, kar negativno vpliva na razdelitev virov zlasti v škodo potrošnikov (sodbe z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 51; z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 19, ter z dne 15. decembra 2016, Philips in Philips France/Komisija, T‑762/14, neobjavljena, EU:T:2016:738, točka 56).

279    Za takšne sporazume, ki so posebej resna kršitev konkurence, lahko tako analiza gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je ravnanje umeščeno, vključuje le to, kar se izkaže za nujno potrebno, da bi se ugotovil obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 107 in navedena sodna praksa).

280    V obravnavanem primeru tožeča stranka Komisiji zlasti očita, da je menila, da zadevni kartel pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ne da bi sploh preučila naravo zadevnega blaga ali dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (glej točko 269 zgoraj).

281    Vendar tega očitka ni mogoče sprejeti. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 278 in 279 zgoraj, ter ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega kartela, ki se je nanašal na določanje cen in je tako pomenil posebej resno kršitev konkurence, je Komisija lahko opravila primerno analizo gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je bil ta kartel umeščen, ne da bi morala podrobno preučiti naravo zadevnih proizvodov ter pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov. Glede na cilj kršitve in njeno težo ti vidiki dejansko postanejo drugotnega pomena.

282    Zato je Komisija v točki 142 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, da je bila kršitev omejujoča za konkurenco zaradi cilja, ker je bila tožeča stranka vpletena v horizontalne protikonkurenčne dogovore, ki so se uvrščali v celovit načrt, katerega enotni cilj je bil vplivati na cene na eni strani z vpeljavo doplačila za odpadni material in na drugi strani z usklajevanjem cen v zvezi s posameznimi kupci.

283    Kar posebej zadeva prvi del kartela, je Komisija v točki 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da so udeleženci zadevne kršitve usklajevali svoje ravnanje, da bi odstranili vsakršno medsebojno negotovost glede bistvenega elementa cene, saj odpadne kovine pomenijo od 25 do 45 % proizvodnih stroškov abrazivov, medtem ko so za trg odpadnih kovin značilni močna nihanja nakupnih cen in precejšnje cenovne razlike med nekaterimi državami članicami Unije.

284    Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka ne med upravnim postopkom ne v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem ni navedla nobene konkretne trditve in tudi ni trdila, da je bil navedeni kartel posebej kompleksen ali je imel nekatere posebne značilnosti, kar bi pomenilo, da bi bila potrebna bolj temeljita analiza gospodarskega in pravnega okvira, da bi se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 277 zgoraj, ugotovilo, ali tak kartel spada med sporazume, ki jih je že zaradi njihove narave mogoče obravnavati kot škodljive za dobro delovanje konkurence.

285    Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni storila nobene napake pri presoji s tem, da je menila, da je zadevni kartel sam po sebi vključeval zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, ker je bil njegov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje cenovne konkurence v škodo potrošnikov.

286    Iz tega sledi, da očitka, ki se nanaša na neobstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, ni mogoče sprejeti.

287    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov se drugi očitek, ki ga navaja tožeča stranka in se nanaša na neobstoj dokazov o obstoju protikonkurenčnih posledic (glej točko 270 zgoraj), lahko šteje samo za brezpredmeten. Glede na protikonkurenčni cilj kartela namreč preučitev njegovih posledic nikakor ne bi mogla niti najmanj vplivati na ugotovitev obstoja kršitve.

288    Torej je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

D.      Četrti tožbeni razlog: trajanje udeležbe tožeče stranke pri kršitvi in zastaranje

1.      Trditve strank

289    Tožeča stranka podredno izpodbija trajanje svoje udeležbe pri kartelu. Komisija naj ne bi predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da se je ta udeležba nadaljevala do 16. maja 2007, ko naj bi prišlo do sestanka v Milanu, ki je po navedbah Komisije ustrezal „zadnj[emu] stik[u] med družbo Pometon in preostalimi udeleženci kršitve v zvezi z doplačilom za odpadni material“ (točki 55 in 163 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

290    Tožeča stranka v bistvu pojasnjuje, da 16. maja 2007 ni bilo nobenega „nezakonitega“ sestanka, na katerem bi ona sodelovala. V drugi izjavi prosilca za prizanesljivost naj bi bil omenjen en sam sestanek v Milanu, in sicer 17. maja 2007, ta datum pa naj bi potrjevali interni elektronski sporočili družbe Ervin z dne 17. maja 2007, v katerih se poroča o vsebini tega sestanka.

291    Vsekakor naj sodelovanje tožeče stranke na takem sestanku 16. maja 2007 ne bi bilo preveč verjetno, ker naj ne bi imela nobenega interesa za to, da bi se s svojimi konkurenti zaradi razprave o nadaljevanju kartela, kar zadeva doplačilo za odpadni material, srečala istega dne, ko je podpisala pogodbo o prodaji svoje dejavnosti v zvezi z abrazivi. V zvezi s tem naj bi trditve Komisije, v skladu s katerimi naj bi bilo verjetno, da je prišlo do takega srečanja, da je bila pogodba o prodaji sestavljena istega dne v notarski pisarni v bližini tega kraja in da družba Ervin o tem ni bila obveščena, pomenile, da se od tožeče stranke zahteva, naj dokaže neobstoj tega sestanka, kar naj bi bila navsezadnje zahteva po probatio diabolica.

292    Nazadnje tožeča stranka navaja, da ker ni dokazov, konec obdobja kršitve, kar zadeva njo, sovpada kvečjemu z zadnjimi tajnimi stiki, ki jih je domnevno mogoče pripisati družbi Pometon, to je s sestankom 9. junija 2005 ali najpozneje z elektronskim sporočilom z dne 18. novembra 2005 (glej točke 153, 154 in 215 zgoraj).

293    Tožeča stranka v tej fazi iz tega sklepa, da ker je med koncem njene udeležbe pri kršitvi 9. junija 2005 in uradno obvestitvijo o dejanju, ki pretrga zastaranje, 15. junija 2015 minilo več kot pet let, je pristojnost Komisije za naložitev globe v skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1/2003 zastarala.

2.      Presoja Splošnega sodišča

294    Najprej je treba preveriti, ali je Komisija pravno zadostno dokazala trajanje udeležbe tožeče stranke pri zadevnem kartelu (glej v tem smislu sodbo z dne 24. marca 2011, Viega/Komisija, T‑375/06, neobjavljena, EU:T:2011:106, točka 36).

295    Če pa ni dokazov, s katerimi bi se neposredno dokazalo trajanje udeležbe podjetja pri trajajoči kršitvi, mora Komisija predstaviti dejstva, ki so si dovolj časovno blizu, tako da je mogoče razumno sklepati, da je ta kršitev med dvema določenima datumoma trajala neprekinjeno (sodba z dne 19. maja 2010, IMI in drugi/Komisija, T‑18/05, EU:T:2010:202, točka 88).

296    V obravnavanem primeru, prvič, iz preučitve, v kateri je Splošno sodišče preizkusilo drugi tožbeni razlog, izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka sodelovala na nekaterih sestankih in pri nekaterih drugih tajnih stikih, porazdeljenih najmanj v obdobju med 3. avgustom 2003, datumom sporazuma o doplačilu za odpadni material (glej točko 129 zgoraj), ter izmenjavo elektronskih sporočil z dne od 16. do 18. novembra 2005 med družbama Würth in Pometon (glej točko 153 zgoraj).

297    Poleg tega je ta institucija dokazala tudi, da je bila tožeča stranka vpletena v pripravo sestanka v Milanu, napovedanega za 16. in 17. maj 2007.

298    Kar zadeva vprašanje, ali je tožeča stranka sodelovala na tem sestanku v Milanu, je sicer res treba navesti, da pravilno trdi, da Komisija obrača dokazno breme s tem, ko zgolj zatrjuje, da je verjetno, da je prvi sestanek, na katerem naj bi sodelovala tožeča stranka, potekal 16. maja 2007 zaradi razprave o nadaljevanju kartela in da je temu sestanku 17. maja 2007 sledil še drugi sestanek.

299    V zvezi s tem bližina – na katero se sklicuje Komisija – kraja tega sestanka in kraja, kjer je notarska pisarna, v kateri je bila 16. maja 2007 sestavljena pogodba o prodaji dejavnosti družbe Pometon v sektorju abrazivov družbi Winoa, ne more biti dovolj resen in verodostojen indic, da je istega dne potekal protikonkurenčen sestanek. V drugi izjavi prosilca za prizanesljivost je, nasprotno, omenjen en sam sestanek v Milanu, in sicer 17. maja 2007. Nič pa ne omogoča domnevanja, da je tožeča stranka sodelovala na protikonkurenčnem sestanku naslednjega dne.

300    Vendar je neodvisno od navzočnosti tožeče stranke na takem sestanku, ki naj bi bil 16. maja 2007, udeležba tožeče stranke pri zadevnem kartelu, preden je svojo dejavnost v sektorju abrazivov 16. maja 2007 prodala družbi Winoa, v izpodbijanem sklepu podprta s sklenjenim krogom dovolj natančnih, resnih in skladnih indicev, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bila družba Pometon v obdobju pred to prodajo neposredno vpletena v zadevno enotno in trajajočo kršitev.

301    Natančneje, iz internega elektronskega sporočila družbe Ervin z dne 20. marca 2007, ki je omenjeno v točki 52 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ga tožeča stranka ne prereka in v katerem je navedeno, da so predstavniki družb Winoa in Pometon avtorja tega sporočila pozvali, naj se udeleži sestanka, ki bi moral biti 16. in 17. maja 2007 v Milanu, da bi se razpravljalo o uporabi formule za izračun doplačila za odpadni material (glej točko 155 zgoraj), je razvidno, da je družba Pometon dejavno sodelovala pri sklicu in načrtovanju tega sestanka.

302    Poleg tega interno elektronsko sporočilo družbe Ervin z dne 19. aprila 2007 (glej točko 228 zgoraj) potrjuje, da drugi udeleženci niso dvomili o sodelovanju družbe Pometon na tem sestanku. Sicer se zdi, da interno elektronsko sporočilo družbe Ervin z dne 17. maja 2007 (točka 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa) kaže, da drugi udeleženci kartela pred sestankom v Milanu niso bili obveščeni o prodaji zadevne dejavnosti družbe Pometon družbi Winoa. Iz tega sporočila je namreč razvidno, da je bil njegov avtor, sicer zaposlen pri družbi Ervin in navzoč na tem sestanku 17. maja 2007, presenečen nad tem, kako zadržano se je na tem sestanku vedel B., ki je bil eden od predstavnikov tožeče stranke, preden se je po zgoraj omenjeni prodaji 16. maja 2007 zaposlil pri družbi Winoa.

303    Nazadnje, vsebina internih elektronskih sporočil družbe Ervin z dne 20. marca in 19. aprila 2007 (glej točki 227 in 228 zgoraj) ter internega elektronskega sporočila družbe Winoa z dne 26. aprila 2007 (glej točko 229 zgoraj) dokazuje, da je družba Pometon najmanj v obdobju dveh mesecev pred svojim izstopom s trga abrazivov ne le imela dejavno vlogo v zvezi s prvim delom kartela, ampak je bila prav tako vpletena v njegov drugi del.

304    Drugič, ker je Komisija tako ustrezno dokazala, da je bila tožeča stranka neposredno vpletena v tajne stike, ki so zadevali oba dela kartela, med 3. oktobrom 2003 in 18. novembrom 2005 (glej točko 296 zgoraj) ter v obdobju dveh mesecev pred svojim izstopom s trga 16. maja 2007 (glej točke od 297 do 303 zgoraj), je treba preučiti, ali neobstoj dokazov o protikonkurenčnih stikih v skoraj 16-mesečnem obdobju med 18. novembrom 2005 in marcem 2007 kaže, da je tožeča stranka v tem obdobju dejansko prekinila svojo udeležbo pri kartelu, kot zatrjuje (glej točko 292 zgoraj), nato pa to udeležbo pri isti kršitvi spet začela in ponovila nekaj mesecev pred izstopom s trga abrazivov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Philip Morris/Komisija, T‑18/15, neobjavljena, EU:T:2016:487, točka 97).

305    Vprašanje, ali je obdobje, ki je ločevalo dva pojava protipravnega ravnanja, dovolj dolgo, da bi pomenilo prekinitev kršitve, je treba presojati v okviru delovanja zadevnega omejevalnega sporazuma (sodba z dne 19. maja 2010, IMI in drugi/Komisija, T‑18/05, EU:T:2010:202, točka 89; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 24. marca 2011, Tomkins/Komisija, T‑382/06, EU:T:2011:112, točka 51).

306    Natančneje, v tem okviru in na podlagi splošne presoje vseh razpoložljivih indicev je treba konkretno presoditi, ali je bilo to obdobje dovolj dolgo, da so lahko drugi udeleženci omejevalnega sporazuma razumeli namen zadevnega podjetja, da prekine svojo udeležbo, pri čemer je to razumevanje odločilno za ugotovitev, ali se je to podjetje nameravalo distancirati od nezakonitega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točki 62 in 63).

307    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se s tihim odobravanjem protipravne pobude brez javnega zavračanja njene vsebine ali brez njene prijave pristojnim upravnim organom spodbuja nadaljevanje kršitve in otežuje njeno odkritje. Ta soudeležba je opustitveni način udeležbe pri kršitvi, na podlagi katere se torej v okviru enotnega sporazuma vzpostavi odgovornost zadevnega podjetja. Poleg tega okoliščina, da podjetje ne upošteva sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, tega ne more razbremeniti odgovornosti za sodelovanje v omejevalnem sporazumu, razen če se to podjetje javno distancira od njegove vsebine (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Duravit in drugi/Komisija, C‑609/13 P, EU:C:2017:46, točka 136 in navedena sodna praksa).

308    V obravnavanem primeru glede na posebnosti zadevnega kartela okoliščina, da med tožečo stranko in preostalimi udeleženci kartela ni bilo tajnih stikov, celo v zgoraj omenjenem skoraj 16-mesečnem obdobju ne omogoča sklepanja, da je tožeča stranka prekinila svojo udeležbo pri kartelu. Za ta kartel so bili namreč značilni na eni strani samodejna uporaba doplačila za odpadni material (glej točko 147 zgoraj) in na drugi strani tesne povezave med obema deloma kartela (glej točke 228, 256 in 303 zgoraj), pa tudi dejstvo, da razen na nemškem trgu ni bilo strukturirane organizacije stikov med udeleženci, da bi se izvajalo usklajevanje v zvezi s posameznimi kupci, saj je do enkratnih stikov prihajalo samo v primeru nesoglasja (glej točko 222 zgoraj).

309    Tožeča stranka pa v okviru take enotne in trajajoče kršitve ne navaja nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče domnevati, da so bili tajni stiki vseeno nujni za neprekinjeno nadaljevanje njene udeležbe pri kartelu v obdobju med 9. junijem 2005 in marcem 2007. Zlasti se ne sklicuje na nobeno okoliščino, ki bi vplivala na delovanje kartela, kot to delovanje izhaja iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, in ki bi v tem obdobju zahtevala navezovanje stikov s preostalimi udeleženci kartela z namenom njegove ponovne vzpostavitve (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 65).

310    Ob upoštevanju značilnosti tega kartela (glej točko 308 zgoraj) so torej lahko preostali udeleženci morebitno nesodelovanje tožeče stranke na sestankih ali pri drugih tajnih stikih v zgoraj omenjenem 16-mesečnem obdobju še toliko manj razlagali kot distanciranje od kartela, ker je bila družba Pometon pobudnica vpeljave sistema doplačila za odpadni material in je dejavno prispevala k njegovi vzpostavitvi (glej točki 129 in 130 zgoraj).

311    Poleg tega okoliščina, da je imela tožeča stranka dejavno vlogo pri pripravi sestanka v Milanu in da preostalim udeležencem kartela ni vnaprej naznanila prodaje svoje dejavnosti v sektorju abrazivov družbi Winoa, potrjuje neprekinjenost nezakonitega ravnanja družb Pometon in Winoa. To neprekinjenost jasno potrjuje tudi elektronsko sporočilo, ki ga je T. poslal 28. maja 2008 (glej točko 231 zgoraj).

312    Iz vseh teh razlogov, tudi če udeležba tožeče stranke pri kartelu ni podprta z neposrednimi listinskimi dokazi, ki bi zajemali celotno trajanje kršitve od 3. oktobra 2003 do 16. maja 2007, je njena neprekinjena udeležba jasno razvidna iz celovitega preizkusa vseh dokazov, ki jih je predložila Komisija ter ki se medsebojno utrjujejo in tako omogočajo, da se odgovornost tožeče stranke ugotovi za celotno preučevano obdobje (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Komisija/Keramag Keramische Werke in drugi, C‑613/13 P, EU:C:2017:49, točka 55).

313    Ker ni niti najmanjšega indica o distanciranju zadevne osebe od kartela, je torej Komisija pravno zadostno dokazala, da družba Pometon ni prekinila svoje udeležbe pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi, čeprav za približno 16-mesečno obdobje ni imela neposrednega dokaza o tajnih stikih (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 481).

314    Posledično, ker je družba Pometon pri kartelu sodelovala do 16. maja 2007 ter je Komisija preglede v njenih prostorih opravljala od junija 2010 in postopek med drugim v zvezi s to družbo začela 16. januarja 2013 (glej točki 6 in 7 zgoraj), pristojnost te institucije za to, da ji naloži globo, ob sprejetju izpodbijanega sklepa, ki je nastopilo v predpisanih rokih iz člena 25 Uredbe št. 1/2003, ni zastarala.

315    Iz tega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

316    Tako je treba, ker je Splošno sodišče ugotovilo neutemeljenost drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, katerih namen je izpodbiti protipravna ravnanja, pripisana družbi Pometon, ter njeno udeležbo pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi od 3. oktobra 2003 do 16. maja 2007, zavrniti prvi in drugi predlog tožeče stranke v delu, v katerem se želi z njima doseči razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijanega sklepa (glej točko 31 zgoraj).

E.      Popravek osnovnega zneska globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob

1.      Trditve strank

317    Tožeča stranka še bolj podredno predlaga odpravo ali spremembo globe, pri čemer trdi, da višina popravka osnovnega zneska globe na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob ni dovolj obrazložena ter ni skladna z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.

318    V tem okviru naj bi bila pojasnila, ki jih je zagotovila Komisija pred Splošnim sodiščem, vključno s preglednico, predloženo na obravnavi, popolnoma nova in naj ne bi omogočala, da bi se popravila prvotna nezadostnost obrazložitve. Prav tako naj bi bila predložitev navedene preglednice na obravnavi prepozna, preglednica pa posledično nedopustna.

319    Poleg tega se je tožeča stranka v stališču z dne 2. julija 2018 (glej točko 29 zgoraj) sklicevala na nepravilnost stopnje specifične prodaje družbe Pometon na svetovni ravni v letu 2006, ki je omenjena v zgoraj navedeni preglednici in jo je Komisija upoštevala za določitev višine popravka v zvezi s to družbo. Ta stopnja naj ne bi bila 21 %, ampak 31 %.

320    Komisija pa trdi, da razlogi v točkah 228 in 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točki 345 in 346 spodaj) omogočajo dobro razumevanje meril, ki jih je uporabila za izračun popravka osnovnega zneska globe. Iz njih naj bi bilo namreč razvidno, da je tožeči stranki priznala izjemno zmanjšanje – podobno tistim, ki so bila odobrena preostalim štirim podjetjem, na katera se nanaša sklep o poravnavi – da bi določila višino globe, ki je sorazmerna z individualno odgovornostjo družbe Pometon glede na težo in trajanje njene udeležbe pri kartelu v primerjavi z udeležbo zgoraj omenjenih preostalih podjetij, ter da bi poleg tega zagotovila odvračilni učinek globe.

321    V odgovoru na tožbo je Komisija pojasnila, da je za določitev višine popravka v zvezi s tožečo stranko upoštevala redukcijski faktor 21 %, ki ustreza razmerju med zneskom prometa družbe Pometon od prodaje abrazivov in zneskom njenega skupnega prometa v letu 2006. Vendar naj bi to stopnjo prilagodila navzgor tako, da je tožeči stranki priznala dodatno zmanjšanje za 39 % zaradi krajšega trajanja udeležbe družbe Pometon pri kartelu, njene razmeroma skromne velikosti in dejstva, da ni imela zelo raznovrstnega portfelja proizvodov. Komisija je v dupliki priznala, da je stopnja specifične prodaje družbe Pometon v EGP v letu 2006 v resnici znašala 23,7 %, in navedla, da je bila razlika v primerjavi s stopnjo 21 %, ki jo je upoštevala, izravnana s prilagoditvijo.

322    Na obravnavi je Komisija pojasnila, da se je, kot je jedrnato, vendar vseobsegajoče navedeno v točkah 228 in 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za vsako od zadevnih podjetij oprla na razmerje med vrednostjo specifične prodaje na svetovni ravni in njegovim skupnim prometom, in ne na stopnjo navedene prodaje v EGP.

323    Kar posebej zadeva stopnjo svetovne specifične prodaje družbe Pometon, je Komisija v svojem pisnem stališču glede nepravilnosti stopnje 21 %, ki jo zatrjuje tožeča stranka (glej točko 319) in ki je v zvezi s tem omenjena v preglednici, predloženi na obravnavi, navedla – in to podprla z dokumentacijo – da se je oprla na številčne podatke, ki jih je med upravnim postopkom zagotovila tožeča stranka v odgovor na njene zahteve po informacijah.

324    Poleg tega je Komisija na obravnavi pojasnila tudi, da je za zagotovitev enakega obravnavanja in zaradi spoštovanja pravičnosti zgoraj navedeno stopnjo specifične prodaje na svetovni ravni za vsakega od udeležencev kartela prilagodila tako, da ne bi bila v preveč ugoden položaj postavljena podjetja, katerih specifična prodaja je posebej močno vplivala na njihov promet na svetovni ravni. Ta prilagoditev naj bi bila izvedena na podlagi naslednjih treh meril, ki so omenjena v preglednici, predloženi na obravnavi, pri čemer ta preglednica zajema tudi podatke o tožeči stranki.

325    Najpomembnejše merilo naj bi bila raznovrstnost prodaje. Tožeči stranki naj bi bilo tako priznano največje dodatno zmanjšanje (39 %), predvsem zato, ker je bila njena prodaja zelo raznovrstna, medtem ko naj bi bila za družbe Ervin, Winoa in MTS, nasprotno, uporabljena kazen (13 %, 8 % oziroma 4 %) zaradi koncentracije njihovih portfeljev (88 % za družbo Ervin, 83 % za družbo Winoa in 94 % za družbo MTS). Preostali merili naj bi bili velikost podjetja in njegova „omejena“ oziroma „neomejena“ vloga pri kršitvi.

2.      Presoja Splošnega sodišča

a)      Dopustnost preglednice, predložene na obravnavi, in predlog Komisije za zaupno obravnavo

326    Ker je tožeča stranka podala ugovor nedopustnosti zoper preglednico, ki jo je Komisija predložila na obravnavi, je treba najprej preizkusiti ta ugovor.

327    V zvezi s tem je treba, prvič, spomniti, da lahko v skladu s členom 85(3) Poslovnika „[i]zjemoma […] glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela […], če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji“.

328    V posebnih okoliščinah tega spora pa je Komisija ta dokument na obravnavi predložila v okviru odgovora na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče, pri čemer navedeni dokument vsebuje informacije, ki so potrebne, da Splošno sodišče lahko opredeli in presodi merila, ki jih je ta institucija uporabila pri izračunu globe, naložene tožeči stranki (glej točki 366 in 376 spodaj), ta pa je bila poleg tega pozvana, naj predstavi pisno stališče glede podatkov iz zadevne preglednice. Predložitev tega dokumenta v fazi obravnave je torej očitno upravičena v smislu člena 85(3) Poslovnika.

329    Drugič, zavrniti je treba predlog za zaupno obravnavo, ki ga je Komisija ustno podala na obravnavi, kar zadeva nekatere podatke iz zgoraj omenjene preglednice, in ki ga ta institucija utemeljuje le z obrazložitvijo, da so zadevna podjetja, s katerimi se je posvetovala o tem, menila, da bi morali ti podatki ohraniti zaupno naravo.

330    V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba namreč za informacije, ki so bile tajne ali zaupne, vendar so stare najmanj pet let, zaradi poteka časa načeloma šteti, da so zgodovinske in da so izgubile svojo naravo tajnosti ali zaupnosti, razen izjemoma, če stranka, ki takšno naravo zatrjuje, dokaže, da so te informacije kljub svoji starosti še vedno bistven element njenega poslovnega položaja ali položaja zadevnih tretjih oseb (sodba z dne 14. marca 2017, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P, EU:C:2017:205, točka 64).

331    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da podatki iz zgoraj omenjene preglednice nimajo več zaupne narave. Najprej, glede vrednosti svetovne specifične prodaje vsakega od naslovnikov sklepa o poravnavi v letu 2009 Komisija ni navedla nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče domnevati, da so taki podatki, čeprav so zdaj zgodovinski, še vedno bistven element poslovnega položaja zadevnih podjetij. Dalje, različne prilagoditve, ki jih je izvedla Komisija, da je določila višino popravkov osnovnih zneskov glob, naloženih navedenim podjetjem, se nikakor ne navezujejo na njihove poslovne politike in kot take ne morejo biti zaupne narave. Nazadnje, za druge podatke, ki so povzeti v zadevni preglednici, je bilo že odločeno, da niso zaupni, in sicer v sklepu z dne 4. maja 2018, Pometon/Komisija (T‑433/16), navedenem v točki 26 zgoraj.

332    Zato je na eni strani treba predložitev zadevne preglednice, čeprav je bila prepozna, šteti za dopustno, na drugi strani pa nič ne upravičuje, da bi se v tej sodbi in v razmerju do javnosti izpustili nekateri podatki, ki jih vsebuje.

b)      Predlog za odpravo zneska globe zaradi kršitve obveznosti obrazložitve

333    Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni pravno zadostno obrazložila popravka osnovnega zneska globe, ki ga je izvedla na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob.

1)      Uvodne ugotovitve o sodni praksi v zvezi z obrazložitvijo glob

334    Prvič, navesti je treba, da so zahteve glede obrazložitve glob, ki jih mora Komisija spoštovati v okviru rednega postopka ali postopka poravnave v zvezi z danim omejevalnim sporazumom, prenosljive tudi na primer mešanega postopka, tudi kadar je ta postopek časovno zamaknjen (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 47).

335    Čeprav sta postopek poravnave in redni postopek za ugotavljanje kršitev različna postopka, zlasti glede na poseben cilj, ki se uresničuje z njima, sta oba urejena s prvotno odločitvijo o začetku preiskave omejevalnega sporazuma, ki jo Komisija sprejme na podlagi člena 2 Uredbe št. 773/2004 (glej točko 7 zgoraj), in poleg tega ustrezata istemu cilju v splošnem interesu, to je odpraviti zadevno protikonkurenčno ravnanje v korist potrošnikov, ki jih zadeva s tem povezani trg.

336    Drugič, obrazložitev odločbe o naložitvi globe zaradi kršitve člena 101 PDEU mora podjetjem, na katera je naslovljena, med drugim omogočati, da opredelijo in razumejo merila, ki jih je Komisija dejansko upoštevala za določitev globe, ter da preverijo, ali so bila ta merila uporabljena v skladu z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti.

337    Ob tem je treba, kar natančneje zadeva izjemni popravek osnovnega zneska globe, spomniti, da lahko v skladu s točko 37 Smernic o načinu določanja glob „Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od [splošne] metodologije [za določanje glob]“, predstavljene v teh smernicah.

338    Kadar se Komisija odloči odstopiti od splošne metodologije, navedene v Smernicah o načinu določanja glob, mora biti zato obrazložitev v zvezi z zneskom take sankcije toliko natančnejša, ker je točka 37 navedenih smernic omejena na nejasno sklicevanje na „posebnosti posamezne zadeve“ in torej Komisiji pušča široko diskrecijsko pravico, da kot v obravnavanem primeru izjemoma spremeni osnovne zneske glob za zadevna podjetja (glej sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 48 in navedena sodna praksa).

339    Prav to so okoliščine, v katerih obveznost obrazložitve pravno zavezujočega akta, ki zdaj ustreza temeljni pravici, določeni v členu 41(2)(c) Listine, prevzame vso pravno naravo pravne zahteve, katere namen je zagotoviti varstvo pravice vsakogar do dobrega upravljanja s strani institucij, organov, uradov ali agencij Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14).

340    Za določitev višine izjemnega popravka osnovnega zneska globe pa mora Komisija načeloma uporabiti ista merila in isto metodo izračuna za vse udeležence omejevalnega sporazuma ter za vsakega od njih ob upoštevanju načela enakega obravnavanja presoditi elemente, na katerih ta metoda temelji.

341    Zato v primeru mešanega postopka, kot je ta v tej zadevi, obveznost obrazložitve Komisije zajema vse upoštevne elemente, ki so potrebni, da bi se lahko ugotovilo, ali je bilo podjetje, ki je zavrnilo poravnavo, v primerljivem položaju ali ne s položajem njegovih konkurentov, ki so naslovniki sklepa o poravnavi, in ali je bila morebitna enaka oziroma različna obravnava navedenih položajev objektivno upravičena (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 49).

342    V obravnavanem primeru je torej treba preveriti, ali obrazložitev izpodbijanega sklepa pravno zadostno omogoča, da se razumejo metoda izračuna in merila, ki jih je Komisija uporabila za določitev višine popravka, izvedenega v zvezi s tožečo stranko, ter da se tako presodita sorazmernost tega izjemnega popravka in njegova skladnost z načelom enakega obravnavanja.

343    V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 14. maja 2014, Donau Chemie/Komisija, T‑406/09, EU:T:2014:254, točka 238). Kar zadeva načelo sorazmernosti, to načelo pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, ter da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (sodbi z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 105, in z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 161).

344    Iz tega izhaja, da Komisija pri določitvi zneska globe ne more izvajati diskriminacije med udeleženci istega kartela z uporabo različnih elementov in metod izračunavanja, za katere ne veljajo posebnosti postopka poravnave, kot je uporaba 10‑odstotnega znižanja zaradi poravnave v skladu s točko 32 Obvestila o postopkih poravnave (glej sodbo z dne 20. maja 2015, Timab Industries in CFPR/Komisija, T‑456/10, EU:T:2015:296, točka 74 in navedena sodna praksa).

2)      Obrazložitev izjemnega popravka zneska globe v izpodbijanem sklepu

345    Komisija je v točki 228 obrazložitve izpodbijanega sklepa pod naslovom „Popravek prilagojenega osnovnega zneska“ najprej opozorila, da je v sklepu o poravnavi (točka 104 obrazložitve) za vsa podjetja, ki so privolila v poravnavo, popravila zadevne osnovne zneske iz naslednjih razlogov. Prvič, prilagojeni osnovni zneski naj bi presegali predpisani prag 10 % skupnega prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Drugič, za vsako od teh podjetij je „vrednost prodaje proizvodov, za katere je veljal kartel“, predstavljala visok delež njegovega skupnega prometa. Tretjič, med podjetji, ki so privolila v poravnavo, so obstajale razlike glede individualne udeležbe pri kršitvi.

346    Dalje, Komisija je v točki 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu ugotovila, da je v posebnih okoliščinah te zadeve in ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi skladnosti z načelom enakega obravnavanja primerno, da izkoristi svojo diskrecijsko pravico in uporabi – tudi za družbo Pometon – točko 37 Smernic o načinu določanja glob, in sicer iz naslednjih razlogov. Prvič, osnovni znesek globe, prilagojen iz naslova olajševalnih okoliščin, naj bi presegal predpisani prag 10 % skupnega prometa iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Drugič, obstajale naj bi razlike med individualno udeležbo družbe Pometon pri kršitvi in individualno udeležbo preostalih udeležencev pri kršitvi. Tretjič, globo je bilo treba določiti v višini, sorazmerni s kršitvijo, ki jo je storila družba Pometon, in je morala imeti zadosten odvračilni učinek.

347    Iz izpodbijanega sklepa je tako razvidno, da je Komisija tožeči stranki na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob priznala posebno zmanjšanje, enako kot je v sklepu o poravnavi storila v zvezi z drugimi podjetji, udeleženimi pri kartelu, kar je tako za družbo Pometon kot za preostale udeležence kartela obrazložila s tem, da bi prilagojeni osnovni znesek globe presegel predpisano zgornjo mejo 10 % skupnega prometa zadevnega podjetja.

348    Torej je Komisija jasno obrazložila uporabo takega izjemnega popravka s potrebo po tem, da se v skladu s sodno prakso upošteva različen obseg individualne odgovornosti vsakega od udeležencev za udeležbo pri kartelu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija, T‑211/08, EU:T:2011:289, točka 75).

349    Nasprotno pa obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene dovolj natančne informacije o uporabljeni metodi izračuna in elementih presoje, ki so bili upoštevani za razlikovanje stopnje zmanjšanja, priznane tožeči stranki, od stopenj, uporabljenih za preostale udeležence kartela, glede na lastno odgovornost vsakega podjetja. Komisija se je namreč v točki 229 obrazložitve tega sklepa v bistvu na splošno sklicevala na obstoj razlik med individualno udeležbo družbe Pometon in individualno udeležbo preostalih udeležencev pri kršitvi ter na potrebo po določitvi globe, ki bo sorazmerna s kršitvijo, ki jo je storila ta družba, in bo imela tudi zadosten odvračilni učinek.

350    Edina konkretna informacija, ki je v zvezi s tem razvidna iz točk 228 in 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja iz tega, da je Komisija za podjetja, ki so bila predmet sklepa o poravnavi, med razlogi, ki so utemeljevali tak izjemen popravek, omenila okoliščino, da je vrednost specifične prodaje predstavljala visok delež skupnega prometa vsakega od njih. Nasprotno pa ta dejavnik nikakor ni omenjen med razlogi, ki so utemeljevali zmanjšanje, priznano tožeči stranki.

351    Zgolj neomemba tega dejavnika v zvezi s tožečo stranko pa ne omogoča, da bi se razumela razlika med stopnjo zmanjšanja, ki je bila priznana njej, in stopnjami, ki so bile uporabljene za preostale udeležence kartela.

352    Ne vsebina izpodbijanega sklepa ne vsebina sklepa o poravnavi namreč ne kažeta, da se je Komisija oprla predvsem na – kot je pojasnila na obravnavi – razmerje med vrednostjo specifične prodaje vsakega od zadevnih podjetij na svetovni ravni in njegovim skupnim prometom v zadnjem celem letu njegove udeležbe pri kršitvi.

353    V zvezi s tem je besedilo točke 228 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je navedeno, da je „vrednost prodaje proizvodov, za katere je veljal kartel, predstavljala visok delež […] skupnega prometa [naslovnikov sklepa o poravnavi]“ (glej točko 345 zgoraj), najmanj dvoumno.

354    Ker ni nobenega pojasnila, se zdi, da se to besedilo v okviru izpodbijanega sklepa in sklepa o poravnavi sklicuje na vrednost specifične prodaje vsakega od podjetij, ki so naslovniki sklepa o poravnavi, na ravni EGP, ki ustreza geografskemu področju uporabe kartela. V teh sklepih namreč nikjer ni omenjena vrednost specifične prodaje zadevnih podjetij na svetovni ravni, ki poleg tega ne odseva njihove individualne udeležbe pri kartelu, kot je omenjena v točki 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 346 zgoraj).

355    Okoliščina, ki jo je Komisija navedla na obravnavi, in sicer da je, da bi določila stopnjo glede na skupni promet zadevnih podjetij, namesto specifične prodaje v EGP zaradi doslednosti upoštevala tudi njihovo svetovno specifično prodajo, pa iz izpodbijanega sklepa nikakor ni razvidna. V zvezi s tem v okoliščinah, opisanih v točkah 353 in 354 zgoraj, sklicevanje v točki 228 obrazložitve navedenega sklepa (glej točko 345 zgoraj) na skupni promet, ki so ga ustvarila podjetja, na katera je naslovljen sklep o poravnavi, ne zadostuje, da bi se razumelo, da se je ta institucija oprla na stopnjo svetovne specifične prodaje vsakega od teh podjetij.

356    Poleg tega je Komisija v dupliki sama priznala, da je, kar zadeva tožečo stranko, pravilna stopnja zanjo znašala 23,7 %, in ne 21 %, kar je dejansko ustrezalo razmerju med specifično prodajo družbe Pometon v EGP (točka 210 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in njenim skupnim prometom v letu 2006. Šele na obravnavi je pojasnila, da se je v resnici oprla na razmerje med vrednostjo specifične prodaje vsakega od zadevnih podjetij na svetovni ravni v zadnjem celem letu njegove udeležbe pri kartelu in njegovim skupnim prometom (glej točki 321 in 322 zgoraj).

357    Poleg tega tožeča stranka pravilno poudarja tudi, da obrazložitev izpodbijanega sklepa prav tako ne omogoča, da bi se ugotovila metoda izračuna, ki jo je Komisija uporabila za določitev višine popravkov, ter da bi se torej glede na to metodo presodilo, ali je bilo zmanjšanje, ki ji je bilo priznano, v skladu z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja.

358    Nič v tem sklepu namreč ne omogoča, da bi se razumelo, da je bilo – kot je Komisija pojasnila na obravnavi (glej točko 375 spodaj) – kljub neomembi tega dejavnika pri izračunu višine popravka, priznanega tožeči stranki, da bi se zagotovila sorazmernost globe, upoštevano razmerje med svetovno specifično prodajo in skupnim prometom zadevnega podjetja. Zlasti iz navedenega sklepa in tudi iz sklepa o poravnavi ni razvidno, da se je Komisija, kot je pojasnila pred Splošnim sodiščem, za vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, oprla na to razmerje in ga prilagodila tako, da je zanj glede na primer uporabila dodatno zmanjšanje ali kazen.

359    Nazadnje, iz izpodbijanega sklepa nikakor ni razvidno, da je Komisija, da ne bi bila v preveč ugoden položaj postavljena podjetja, katerih dejavnosti so bile koncentrirane, zgoraj navedeno razmerje prilagodila na podlagi treh meril, ki so omenjena v preglednici, ki jo je predložila na obravnavi, ter se nanašajo na raznovrstnost prodaje tožeče stranke, njeno „skromno velikost“ in njeno „omejeno vlogo“ pri drugem delu kartela.

360    V točki 228 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč omenjeno samo to zadnje merilo, povezano z individualno odgovornostjo tožeče stranke za kršitev v primerjavi z individualno odgovornostjo preostalih udeležencev kartela. Nasprotno pa iz obrazložitve navedenega sklepa ni razviden nobeden od drugih elementov presoje, ki jih je Komisija upoštevala za določitev višine izjemnega popravka, izvedenega v zvezi s tožečo stranko, da bi se zagotovila sorazmernost globe, ki ji je bila naložena, v primerjavi z globami, naloženimi drugim podjetjem.

361    Iz navedenega posledično izhaja, da točki 228 in 229 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne omogočata, da bi se na podlagi obrazložitve, ki jo vsebujeta, presodilo, ali je bila tožeča stranka glede na metodo izračuna in merila, ki jih je uporabila Komisija, v primerljivem ali drugačnem položaju kot druga zadevna podjetja in ali ji je ta institucija namenila enako ali različno obravnavanje.

362    Ker pa mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena hkrati z odločbo, ki posega v njen položaj, nezadostnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče odpraviti tako, da Komisija pojasnila o metodi izračuna in merilih, ki jih je uporabila v tem primeru, zagotovi v postopku pred splošnim Sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 46 in navedena sodna praksa).

363    Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je treba torej ugotoviti, da je v izpodbijanem sklepu kršena obveznost obrazložitve, kar zadeva stopnjo izjemnega zmanjšanja, priznano tožeči stranki na podlagi točke 37 Smernic.

364    Zato je treba ugoditi tretjemu predlogu v delu, s katerim se predlaga odprava zneska globe, in posledično razglasiti ničnost člena 2 izpodbijanega sklepa.

c)      Predlog za spremembo zneska globe

365    Poudariti je treba, da kljub razglasitvi ničnosti člena 2 izpodbijanega sklepa zaradi neobrazložitve Splošnemu sodišču vseeno ni odvzeto pooblastilo za izvajanje njegove neomejene pristojnosti, ker je tožeča stranka predlagala tudi spremembo zneska globe.

366    Zaradi pojasnil, ki jih je Komisija zagotovila v svojih pisanjih, in zlasti glede na informacije, ki izhajajo iz preglednice v zvezi s popravki vsakega od osnovnih zneskov glob, ki jih je Komisija izvedla na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob glede tožeče stranke in štirih podjetij, ki so naslovniki sklepa o poravnavi, je Splošnemu sodišču namreč omogočeno, da se seznani z metodo izračuna in merili, ki jih je uporabila ta institucija tako v izpodbijanem sklepu kot v sklepu o poravnavi, ter posledično v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti presodi njihovo primernost (glej točki 376 in 377 spodaj).

367    V zvezi s tem je treba opozoriti, da kadar sodišče Unije izvaja svojo neomejeno pristojnost, je pristojno, da poleg zgolj nadzora nad zakonitostjo sankcije presojo Komisije, avtorice akta, v katerem je bila prvotno določena višina zneska te sankcije, za določitev tega zneska nadomesti s svojo presojo, pri čemer pa je vseeno izključena vsakršna sprememba elementov, ki tvorijo kršitev, ki jo je Komisija zakonito ugotovila v odločbi, o kateri odloča Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točke od 75 do 77).

368    Zato lahko sodišče Unije spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, zato da odpravi, zmanjša ali poveča naloženo globo, pri čemer izvajanje te pristojnosti povzroči dokončni prenos pooblastila za naložitev sankcij na to sodišče (glej v tem smislu sodbe z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točki 692 in 693; z dne 26. septembra 2013, Alliance One International/Komisija, C‑679/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:606, točka 104, in z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 74).

369    V obravnavanem primeru mora torej Splošno sodišče v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti – glede na ugotovitve Komisije o udeležbi tožeče stranke pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi, kot so bile potrjene s preučitvijo prvih štirih tožbenih razlogov, ki se navajajo v utemeljitev te tožbe – določiti primerno višino izjemnega popravka osnovnega zneska globe ob upoštevanju vseh okoliščin te zadeve (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2013, Alliance One International/Komisija, C‑679/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:606, točka 104, in z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija, T‑211/08, EU:T:2011:289, točka 75).

370    To izvajanje na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 pomeni, da je treba upoštevati težo in trajanje kršitve, ki jo je storila tožeča stranka, ob spoštovanju predvsem načel sorazmernosti, individualizacije sankcij in enakega obravnavanja, pri čemer pa Splošno sodišče ni vezano niti na okvirna pravila, ki jih je Komisija določila v Smernicah o načinu določanja glob (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 90 in navedena sodna praksa), od katerih je ta institucija v izpodbijanem sklepu sicer že sama upravičeno odstopila na podlagi točke 37 teh smernic (glej točko 348 zgoraj), niti na metodo izračuna, ki jo je zadevna institucija uporabila v sklepu o poravnavi.

371    Iz tega izhaja, da je v okviru zgornje meje 10 % skupnega prometa zadevnega podjetja v predhodnem poslovnem letu diskrecijska pravica Splošnega sodišča omejena le z meriloma v zvezi s težo in trajanjem kršitve, določenima v členu 23(3) Uredbe št. 1/2003, s katerim se pristojnemu organu podeljuje široko polje proste presoje, seveda pod pogojem, da spoštuje načela, omenjena v točki 370 zgoraj.

372    Ob tem mora Splošno sodišče v okviru svoje obveznosti obrazložitve podrobno pojasniti dejavnike, ki jih upošteva pri določitvi zneska globe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2016, Trafilerie Meridionali/Komisija, C‑519/15 P, EU:C:2016:682, točka 52).

373    Zato je treba, kar zadeva merilo v zvezi s trajanjem udeležbe tožeče stranke pri zadevni enotni in trajajoči kršitvi, poudariti, da je bil ta pogoj že ustrezno upoštevan na podlagi točke 24 Smernic o načinu določanja glob, ko je Komisija določila osnovni znesek globe, ki ga tožeča stranka ni izpodbijala, pri čemer je torej vsako dodatno leto udeležbe pri kršitvi za vsakega od udeležencev kartela pomenilo, da se je ta osnovni znesek povečal za 100 %.

374    Dalje, kar zadeva uporabo pravnega merila teže kršitve (glej točko 371 zgoraj), v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče globe ne določi z natančnim aritmetičnim postopkom (sodbi z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 266, in z dne 15. julija 2015, SLM in Ori Martin/Komisija, T‑389/10 in T‑419/10, EU:T:2015:513, točka 436).

375    Vseeno mora Splošno sodišče določiti višino popravka osnovnega zneska globe, ki bo glede na merila, ki jih šteje za ustrezna, sorazmerna s težo kršitve, ki jo je storila tožeča stranka, in bo imela tudi zadosten odvračilni učinek.

376    V obravnavanem primeru pa Splošno sodišče meni, da je v okviru izvajanja njegove neomejene pristojnosti primerno upoštevati najprej individualno odgovornost družbe Pometon za udeležbo pri zadevnem kartelu, nato sposobnost te družbe, da je s svojim protipravnim ravnanjem škodovala konkurenci na trgu abrazivov, in nazadnje njeno velikost, ob primerjanju – za vsakega od teh različnih dejavnikov – individualne odgovornosti in položaja tožeče stranke z individualno odgovornostjo in položajem vsakega od preostalih udeležencev kartela.

377    V okoliščinah obravnavanega primera namreč zgoraj omenjeni dejavniki, čeprav se deloma sicer prekrivajo s tistimi, ki jih je upoštevala Komisija (glej točko 325 zgoraj), omogočajo boljšo opredelitev teže kršitve, ki jo je mogoče pripisati vsakemu od udeležencev kartela, kot dejavnik, ki ga je na koncu upoštevala Komisija, to je razmerje med vrednostjo specifične prodaje zadevnega podjetja na svetovni ravni in njegovim skupnim prometom v referenčnem letu, tudi če je Komisija prilagodila to razmerje, da ne bi „bila v preveč ugoden položaj postavljena“ podjetja, ki so imela posebej visoko koncentracijo prodaje na svetovni ravni (glej točki 322 in 323 zgoraj).

378    Tako je, prvič, v zvezi z dejavnikom, ki se nanaša na individualno odgovornost družbe Pometon za udeležbo pri zadevnem kartelu, ugotovljeno, da je imela tožeča stranka pomembno vlogo pri prvem delu kartela, zlasti pri zasnovi in vpeljavi doplačila za odpadni material, ki se je uporabljalo samodejno, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 129, 130 in 160 zgoraj.

379    Vendar pa je bila udeležba družbe Pometon pri drugem delu kartela zgolj občasna, kot je sicer tudi Komisija priznala in kot je bilo poudarjeno v točki 175 zgoraj.

380    Zaradi občasnosti te udeležbe se protipravno ravnanje tožeče stranke tako razlikuje od protipravnega ravnanja družb Ervin in Winoa, ki jima je Komisija v točki 36 obrazložitve sklepa o poravnavi pripisala „pogostejš[e stike] od tistih, v katere so bili vključeni preostali trije udeleženci“ kartela, prav glede usklajevanja v zvezi s posameznimi kupci. Poleg tega je na podlagi presoje, ki je v tej točki obrazložitve podana glede drugih naslovnikov navedenega sklepa, mogoče ugotoviti tudi, da je bila udeležba tožeče stranke pri usklajevanju v zvezi s posameznimi kupci primerljiva z udeležbo družbe MTS, ki ji je Komisija prav tako pripisala zgolj občasne stike, da pa je bila vseeno obsežnejša od udeležbe družbe Würth, ker je Komisija razpolagala s precej manj dokazi o sodelovanju zadnjenavedene družbe pri protikonkurenčnih stikih.

381    Poleg tega med strankama ni sporno, da tožeča stranka v nasprotju s preostalimi štirimi udeleženci kartela nikakor ni bila vpletena v sporazum o doplačilu za energijo, ki pa ga je Komisija upoštevala za določitev zneskov glob, naloženih naslovnikom sklepa o poravnavi, kot je razvidno iz točk 51 in 52 obrazložitve navedenega sklepa.

382    Glede na vse te elemente je treba v obravnavanem primeru upoštevati dejstvo, da je imela tožeča stranka v nasprotju z družbama Ervin in Winoa, vendar tako kot družbi MTS in Würth, na splošno bolj omejeno vlogo pri kartelu, kot je poleg tega Komisija poudarila v preglednici, ki jo je predložila na obravnavi.

383    Drugič, v zvezi z dejavnikom, ki se nanaša na konkretne posledice protipravnega ravnanja družbe Pometon za cenovno konkurenco in – v povezavi s tem – na dobiček, ki ga je ta družba ustvarila zaradi omejitve konkurence, izhajajoče iz njene kršitve, je treba upoštevati vrednost njene specifične prodaje v EGP, ki je znašala 23.686.000 EUR, v primerjavi z vrednostmi specifične prodaje družb Ervin (13.974.000 EUR), Winoa (101.470.000 EUR), MTS (20.978.000 EUR) in Würth (3.603.000 EUR) v zadnjem celem letu udeležbe vsake od teh družb pri kršitvi.

384    Ker je zadevna enotna in trajajoča kršitev zajemala celoten EGP (glej točki 265 in 266 zgoraj), namreč vrednost specifične prodaje zadevnega podjetja na tem ozemlju omogoča, da se upošteva samo prodaja, ki jo je to podjetje ustvarilo na upoštevnem trgu, ki ga je zadevala kršitev, ter tako primerneje odseva gospodarski pomen tega podjetja pri kršitvi in škodo, ki jo je povzročilo konkurenci, kot pa vrednost njegove specifične prodaje na svetovni ravni, ki zajema tudi prodajo brez neposredne zveze s kršitvijo.

385    Ker torej stopnja svetovne specifične prodaje družbe Pometon v letu 2009, ki jo je upoštevala Komisija, ni upošteven element za uporabo meril, ki jih upošteva Splošno sodišče (glej točko 376 zgoraj), ni treba preveriti pravilnosti – ki jo tožeča stranka izpodbija – stopnje 21 %, ki je v zvezi s tem omenjena v preglednici, ki jo je predložila Komisija in na katero se je ta institucija oprla v izpodbijanem sklepu (glej točki 319 in 323 zgoraj).

386    V obravnavanem primeru zgoraj v točki 383 omenjena primerjava vrednosti specifične prodaje v EGP, ki jo je doseglo vsako od petih podjetij, udeleženih pri kartelu, kaže, da je v primeru opiranja na to merilo pomen družbe Pometon pri kršitvi očitno štirikrat manjši od pomena družbe Winoa, da pa je razmeroma blizu pomenu družbe MTS in precej večji od pomena družb Ervin in Würth.

387    Vendar je upoštevanje tega dejavnika, ki je popolnoma utemeljeno, kar zadeva prvi del kartela, pri katerem je imela tožeča stranka pomembno vlogo, treba prilagoditi zaradi upoštevanja dejstva, da je tožeča stranka le občasno izvajala drugi del kartela in je zato imela pri kartelu bolj omejeno vlogo kot družbi Ervin ali Winoa, kot je bilo navedeno že v točki 382 zgoraj.

388    Tretjič, zaradi pravičnosti in da bi se hkrati vseeno zagotovil odvračilni učinek, ki ga mora zagotavljati globa, je treba upoštevati tudi velikost vsakega od zadevnih podjetij, kot jo izraža njegov skupni promet, ki je v skladu s sodno prakso pokazatelj, čeprav približen in nepopoln, velikosti in gospodarske moči vsakega od njih (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 17).

389    Ker pa je tožeča stranka maja 2007 zapustila trg abrazivov s prodajo svoje dejavnosti v tem sektorju družbi Winoa, je treba primerjati skupni promet tožeče stranke v letu 2006 s skupnim prometom preostalih udeležencev kartela v letu 2009, saj skupni promet vsakega od teh petih podjetij v zadnjem celem letu njegove udeležbe pri kršitvi ustrezno izraža njegov gospodarski položaj v obdobju, v katerem se je izvajala kršitev.

390    V obravnavanem primeru je iz podatkov, ki jih je Komisija zagotovila na podlagi pripravljalnega ukrepa (glej točko 25 zgoraj), in iz preglednice, ki jo je ta institucija predložila na obravnavi, razvidno, da skupni promet družbe Pometon v letu 2006 (99.890.000 EUR) ni dosegal ene tretjine skupnega prometa družbe Winoa (311.138.000 EUR), vendar je bil veliko večji od skupnega prometa družbe Ervin (70.590.766 EUR), družbe MTS (25.082.293 EUR) in družbe Würth (11.760.787 EUR) v letu 2009.

391    Četrtič, tehtanje položaja tožeče stranke in položajev naslovnikov sklepa o poravnavi glede na te različne dejavnike najprej pokaže, da medtem ko je bilo družbama Ervin in Winoa, ki sta imeli pri kartelu pomembno vlogo, priznano izjemno zmanjšanje za 75 %, pa je bilo družbama MTS in Würth, ki sta imeli enako kot tožeča stranka pri kartelu omejeno vlogo, priznano zmanjšanje za 90 % oziroma 67 %, pri čemer je izdatnost zmanjšanja, priznanega družbi MTS, mogoče pojasniti zlasti s koncentracijo njene dejavnosti, kot jo je upoštevala Komisija (glej točki 322 in 377 zgoraj). Iz preglednice, ki jo je predložila Komisija, je tudi razvidno, da so bila trem družbam, katerih prodaja ni bila zelo raznovrstna, to so družbe MTS, Ervin in Winoa, zaradi tega priznana občutno izdatnejša zmanjšanja kot družbama Pometon in Würth, katerih dejavnost je bila raznovrstna.

392    Ker pa so zgoraj omenjene različne stopnje popravkov, ki jih je Komisija določila v zvezi s podjetji, na katera je naslovljen sklep o poravnavi, posledica tega, da je bila v metodi izračuna Komisije pretežno upoštevana stopnja specifične prodaje zadevnega podjetja na svetovni ravni, višina teh popravkov v obravnavani zadevi ni upoštevna in tako ne more biti referenčni element za določitev višine popravka, ki jo bo Splošno sodišče na podlagi meril, ki jih upošteva, izvedlo v zvezi s tožečo stranko (glej točki 376 in 377 zgoraj).

393    Zato bodo glede na elemente, navedene v točkah od 378 do 392 zgoraj, vse zgoraj omenjene okoliščine te zadeve pravično presojene, če se družbi Pometon na osnovni znesek globe, prilagojen iz naslova olajševalnih okoliščin (glej točko 19 zgoraj), kot je bil določen v izpodbijanem sklepu (glej točko 19 zgoraj), prizna 75‑odstotna stopnja izjemnega zmanjšanja.

394    Iz vseh teh razlogov se znesek globe, naložene tožeči stranki, določi na 3.873.375 EUR.

395    Nazadnje, četrti predlog te tožbe je treba zavrniti, ker Splošno sodišče nima pristojnosti za to, da bi na Komisijo naslavljalo odredbe.

396    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba, prvič, razglasiti ničnost člena 2 izpodbijanega sklepa, drugič, določiti znesek globe, naložene tožeči stranki, na 3.873.375 EUR in, tretjič, v preostalem tožbo zavrniti.

IV.    Stroški

397    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s členom 134(3) tega poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

398    Ker je v tej zadevi vsaka stranka uspela samo deloma, jima je treba naložiti, da nosita vsaka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Člen 2 Sklepa Komisije C(2016) 3121 final z dne 25. maja 2016 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39792 – Jekleni abrazivi) se razglasi za ničen.

2.      Globa, naložena družbi Pometon SpA, znaša 3.873.375 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Frimodt Nielsen Kreuschitz Forrester

Półtorak       Perillo

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. marca 2019.

Podpisi

Kazalo

*      Jezik postopka: italijanščina.