SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)
z dne 28. marca 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Zahtevi za registracijo figurativnih znamk Evropske unije Simply. Connected. – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Obseg preverjanja, ki ga mora opraviti odbor za pritožbe – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001) – Člen 64 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 71 Uredbe 2017/1001)“
V zadevah T‑251/17 in T‑252/17,
Robert Bosch GmbH s sedežem v Stuttgartu (Nemčija), ki ga zastopata S. Völker in M. Pemsel, avocats,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata V. Mensing in D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
zaradi tožb, vloženih zoper odločbi petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 9. marca 2017 (zadeva R 948/2016-5) in z dne 10. marca 2017 (zadeva R 947/2016-5) v zvezi z zahtevama za registracijo figurativnih znakov Simply. Connected. kot znamk Evropske unije,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, V. Kreuschitz, I. S. Forrester, sodnika, N. Półtorak, sodnica, in E. Perillo, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožb, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. aprila 2017,
na podlagi odgovorov na tožbo, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. julija 2017,
na podlagi ukrepov procesnega vodstva z dne 26. septembra 2018,
na podlagi dodelitve teh zadev tretjemu razširjenemu senatu Splošnega sodišča,
na podlagi odločbe z dne 17. januarja 2019 o združitvi teh zadev,
na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Robert Bosch GmbH, je 19. novembra 2015 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevi za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Prva znamka, za katero je bila zahtevana registracija (v nadaljevanju: prva prijavljena znamka, zadeva T‑251/17), je ta figurativni znak:
3 Druga znamka, za katero je bila zahtevana registracija (v nadaljevanju: druga prijavljena znamka, zadeva T‑252/17), je ta figurativni znak:
4 Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, so enaki. Spadajo v razrede 7, 9, 11, 12, od 36 do 38, 41 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in v omenjenih razredih ustrezajo tem opisom:
– razred 7: „Elektromotorji razen za kopenska vozila, zaganjalniki razen za kopenska vozila, generatorji, vžigalni sistemi za motorje z notranjim izgorevanjem, žarilne svečke, vžigalne svečke, lambda sonde, vžigalni razdelilniki, vžigalne tuljave, magnetni vžigalniki, vtič za vžigalne svečke, vbrizgalne črpalke, črpalke za gorivo, regulatorji hitrosti, injektorji in nosilci za razpršilne dulce; strojni ventili; filter za gorivo, oljni filter, zračni filter; hidravlične črpalke, hidravlični motorji, hidravlični ventili, hidravlična dvigala; hidravlični akumulatorji, hidravlični filtri; pnevmatični ventili, krmilni sistem, zavore na stisnjen zrak, naprave na stisnjen zrak, to je kompresorji, posode, kontrolni ventili, zavorni ventili; turbokompresorji; električni krmilni mehanizmi za proizvodnjo, naprave za varjenje, servomotorji in gonilna vretena, krmilni sistemi za robote; sestavljive enote za avtomatsko montažo in proizvodnjo, vključno z opremo za delovna mesta, to je delovne mize, držala za stroje, varovalne in zaščitne naprave, vrtljive delovne postaje, dvigalne naprave, primeži, sistemi za pripravo in urejanje materiala, to je tekoči trakovi in verižni transportni trakovi, stresalni transportni trakovi, balansirne ročice ter programirljive električne naprave, vključno z žlicami in enoročnimi roboti; strgalni stroji (mehanski, toplotni in elektrokemični); stroji za pakiranje; električno orodje in njihovo vstavno orodje; električne kuhinjske naprave in njihova dodatna oprema; pralni stroji za lončeno posodo, pralni stroji; visokofrekvenčni generatorji; naprave za vžig pri motorjih z notranjim zgorevanjem; deli in montažna oprema za vse omenjeno blago 7. razreda“;
– razred 9: „Senzorji; krmilja, ki se lahko programirajo; električne in elektronske merilne, kontrolne in regulacijske naprave za vgradnjo v motorna vozila; aparati za snemanje, obdelavo, predelavo, oddajanje, sprejemanje in prikaz signalov, podatkov, slik in zvokov, električni in elektromagnetni nosilci podatkov; videokamere, zasloni, zvočniki, antene za radijske in televizijske aparate, telefonske naprave, avtomobilske antene, prenosne radijske naprave, avto telefoni; alarmni sistemi; naprave za določanje mest in navigacijo za vgraditev v kopenska, zračna in vodna vozila; električne napajalne enote, električni filtri, polprevodniške naprave, optoelektronske komponente; tiskana, korodirana in vlita vezja, integrirana vezja, releji, varovalke, napeljave za električne, elektronske in optične signale, kabelske povezave, električno stikalo, elektronska nastavitev svetlobne dolžine, senzorji, detektorji, stikalne naprave/omare, solarne celice in solarni generatorji; naprave za analizo motornih vozil, in sicer za analizo izpušnih plinov, analize delčkov saj, zavornih funkcij, diagnostični instrumenti in oprema za simulacije, teste motorjev, kontrolne naprave v delavnicah za vbrizgalne črpalke, zaganjalnike in generatorje; baterije, polnilniki, baterijski testerji, ojačevalci, transformatorji, kabelski bobni; sistemi za uravnavanje dinamike vožnje na podlagi računalnikov; deli in oprema za te predmete“;
– razred 11: „Grelne, kuhalne naprave, naprave za žar, toplotne in hladilne naprave; plinski vžigalniki; vključeni v razred 11; žarometi in svetila, vključno za vozila; hladilni aparati in napeljave; napeljave za prezračevanje; sušilniki za lase; električni kavni avtomati; pražilniki; pekarske peči; električni kuhalniki za jajca; opekači kruha; instalacije za klimatizacijo; kontrolne in regulacijske naprave za plinsko gretje; sušilniki za perilo; deli in montažna oprema za vse omenjeno blago 11. razreda“;
– razred 12: „Zadrževalni sistemi za vgradnjo v motorna vozila, in sicer napenjalo za pas, zračne blazine; naprave za odmrzovanje za vetrobranska stekla; servozavorne enote in zavore na stisnjen zrak za kopenska in zračna vozila, protiblokirni zavorni sistemi; regulacijski sistemi za drsenje pogonskega motorja; krmiljenje predležja; brisalci vetrobranskih stekel; hidravlična krmiljenja za kopenska, zračna in vodna vozila; električni motorji za kopenska vozila; deli in montažna oprema za vse omenjeno blago 12. razreda“;
– razred 36: „Zavarovalniške storitve“;
– razred 37: „Vgradnja, servisiranje in popravilo delov in opreme motornih vozil, avtoradijskih naprav, naprav za radijske zveze, ročnih obdelovalnih strojev, naprav in opreme za delavnice, oskrbovalcev toka, gospodinjskih in kuhinjskih naprav, radijskih in televizijskih naprav, sanitarne opreme, grelnih in klimatskih naprav in pohištva; popravilo in vzdrževanje avtomobilov v zvezi z motornimi športi“;
– razred 38: „Telefonske storitve, prenos zvokov, podatkov in slik preko satelitov“;
– razred 41: „Izobraževanje in poučevanje tretjih oseb na področju elektrotehnike in elektronike“;
– razred 42: „Načrtovanje in svetovanje pri konstruiranju in oblikovanju; izdelava in instalacija programov za obdelavo podatkov; opravljanje razvojnih, testnih in raziskovalnih nalog; tehnično svetovanje in nudenje strokovnega znanja; načrtovanje in razvoj in tehnični pregled projektov za vesoljske polete; tehnični nadzor stavb in opreme“.
5 Preizkuševalec EUIPO je z dopisoma z dne 16. marca 2016 tožečo stranko obvestil, da za prijavljeni znamki delno obstajajo absolutni razlogi za zavrnitev iz člena 7(1)(b) in (c) ter (2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) in (c) ter (2) Uredbe 2017/1001).
6 Tožeča stranka je v dopisih z dne 18. aprila 2016 predložila pripombe.
7 Preizkuševalec je z odločbama z dne 25. aprila 2016 na podlagi člena 7(1)(b) in (c) ter (2) Uredbe št. 207/2009 zavrnil registracijo obeh prijavljenih znamk za proizvode in storitve, ki jih zajemata ti znamki in spadajo v razrede 9, 37, 38 in 41, ter za storitve, imenovane „izdelava in instalacija programov za obdelavo podatkov“ ter „tehnično svetovanje“, ki spadajo v razred 42.
8 Nasprotno pa ni bilo izraženo nobeno nasprotovanje v zvezi s proizvodi in storitvami, na katere sta se nanašali zahtevi za registracijo in ki spadajo v razrede 7, 11, 12 in 36, ter v zvezi s storitvami „načrtovanja in svetovanja pri konstruiranju in oblikovanju“, „opravljanja razvojnih, testnih in raziskovalnih nalog“, „nudenja strokovnega znanja“, „načrtovanja in razvoja in tehničnega pregleda projektov za vesoljske polete“ ter „tehničnega nadzora stavb in opreme“, ki spadajo v razred 42.
9 Tožeča stranka je 23. maja 2016 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001) pri EUIPO vložila pritožbo zoper obe odločbi preizkuševalca.
10 Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 9. marca 2017 (zadeva R 948/2016-5 v zvezi s prvo prijavljeno znamko, v nadaljevanju: prva izpodbijana odločba) in z odločbo z dne 10. marca 2017 (zadeva R 947/2016-5 v zvezi z drugo prijavljeno znamko, v nadaljevanju: druga izpodbijana odločba) pritožbi zavrnil z enako obrazložitvijo.
11 Na prvem mestu, odbor za pritožbe je menil, da bosta besedna elementa, ki sestavljata prijavljeni znamki, razumljena kot slogan brez razlikovalnega učinka, ki pomeni „preprosto povezan“ ali „predvsem povezan“ z omrežjem. V zvezi s tem je odbor za pritožbe menil, da upoštevna javnost pikama za vsakim besednim elementom ne bo pripisovala nobenega pomena, saj so potrošniki nagnjeni k temu, da zaporedje črk dojemajo na način, ki se jim zdi smiseln, neodvisno od ločil in uporabe velikih ali malih začetnic. Prav tako naj niti zaobljen pravokotnik brez zgornjega desnega vogala, ki obkroža besedna elementa, niti znani simbol za brezžično povezavo (sestavljen iz treh koncentričnih valov) zadevnima znakoma ne bi zagotovila razlikovalnega učinka, ker ju potrošniki ne bi dojemali zavestno, saj sta običajna v kontekstu zadevnih proizvodov in storitev (točke od 17 do 19 izpodbijanih odločb). V teh okoliščinah naj zadevnih znakov ne bi bilo mogoče dojemati kot označbe trgovskega izvora proizvodov in storitev, na katere se nanašata zahtevi za registracijo (točka 20 izpodbijanih odločb).
12 Na drugem mestu, odbor za pritožbe, ki je upošteval skoraj vse proizvode in storitve, navedene v točki 4 zgoraj, in jih razvrstil po kategorijah, je menil, da bodo potrošniki glede na posamezen primer pričakovali ali običajno povezavo z omrežjem ali medsebojno povezavo proizvodov prek „interneta stvari“ ter da so vsi zadevni proizvodi in storitve neposredno povezani z zagotavljanjem takih brezžičnih povezav (točki 25 in 26 izpodbijanih odločb). Zato naj bi se zadevna znaka dojemala kot pohvalna označba abstraktne lastnosti proizvodov in storitev, na katere se nanašata zahtevi za registracijo (točka 27 izpodbijanih odločb).
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani odločbi razveljavi;
– uradu EUIPO naloži stroške postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.
14 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbi zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov obeh zadev.
Pravo
15 Tožeča stranka v podporo vsaki od tožb, ki imata enako besedilo, navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev določb člena 64 Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 263 PDEU. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.
Prvi tožbeni razlog: kršitev določb člena 64 Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 263 PDEU
16 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe preučil proizvode in storitve iz razredov 7, 11, 12 in 36 ter proizvode in storitve iz razreda 42, razen storitev izdelave in instalacije programov za obdelavo podatkov ter tehničnega svetovanja. Vendar naj preizkuševalec ne bi nasprotoval registraciji za te proizvode in storitve. S tem naj bi odbor za pritožbe presegel meje svoje pristojnosti in v tem delu naj bi bilo treba izpodbijani odločbi razveljaviti (sodba z dne 18. novembra 2014, Lumene/UUNT (THE YOUTH EXPERTS), T‑484/13, neobjavljena, EU:T:2014:963).
17 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
18 Na prvem mestu, takoj je treba ugotoviti – kot pravilno trdi EUIPO – da se člen 263 PDEU ne uporablja za pritožbe, vložene pri odborih za pritožbe, ter da je treba zato prvi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na kršitev te določbe, zavrniti kot brezpredmeten.
19 Na drugem mestu, kot navaja tožeča stranka in v nasprotju s predlogi vlagatelja pritožbe pred odborom za pritožbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. novembra 2014, THE YOUTH EXPERTS (T‑484/13, neobjavljena, EU:T:2014:963), je tožeča stranka odboru za pritožbe predlagala, naj odločbi preizkuševalca razveljavi samo v delu, v katerem sta zanjo neugodni.
20 Vseeno ni sporno, da je odbor za pritožbe v izpodbijanih odločbah preučil razlikovalni učinek prijavljenih znamk za proizvode in storitve, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni izrazil nasprotovanja.
21 Kot je bilo navedeno v točki 7 zgoraj, je preizkuševalec namreč zavrnil registracijo obeh prijavljenih znamk za zadevne proizvode in storitve, ki spadajo v razrede 9, 37, 38 in 41, ter za storitve, imenovane „izdelava in instalacija programov za obdelavo podatkov“ ter „tehnično svetovanje“, ki spadajo v razred 42. Iz tega sledi, da je prijavljeni znamki mogoče registrirati za druge proizvode in storitve, navedene v točki 4 zgoraj, in sicer za proizvode in storitve iz razredov 7, 11, 12 in 36 ter za storitve „načrtovanja in svetovanja pri konstruiranju in oblikovanju“, „opravljanja razvojnih, testnih in raziskovalnih nalog“, „nudenja strokovnega znanja“, „načrtovanja in razvoja in tehničnega pregleda projektov za vesoljske polete“ ter „tehničnega nadzora stavb in opreme“, ki spadajo v razred 42 (glej točko 8 zgoraj).
22 Vendar je odbor za pritožbe nekatere od teh proizvodov in storitev, ki niso bili predmet spora, vseeno preučil v izpodbijanih odločbah, v katerih so bili razvrščeni v kategorije (a), (f), (g), (h), (i) in (j), ki jih je odbor za pritožbe oblikoval v točkah 23 in 24 izpodbijanih odločb. Odbor za pritožbe je v točkah 26 in 27 izpodbijanih odločb menil, da prijavljeni znamki nimata razlikovalnega učinka tudi v zvezi s proizvodi in storitvami iz kategorij (a), (f), (g), (h), (i) in (j) v smislu izpodbijanih odločb, kar je torej vključevalo proizvode in storitve, ki niso bili predmet spora.
23 Torej ni sporno, da je odbor za pritožbe preučil proizvode in storitve, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni nasprotoval registraciji in na katere se pritožbi, vloženi pri tem odboru, nista nanašali. Čeprav se stranki strinjata, da odbor za pritožbe ne more opraviti take preučitve, pa se, nasprotno, ne strinjata glede posledic, ki jih je treba iz tega izpeljati.
24 Po mnenju tožeče stranke, ki se sklicuje na sodbo z dne 18. novembra 2014, THE YOUTH EXPERTS (T‑484/13, neobjavljena, EU:T:2014:963), je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe s tem, da je preučil proizvode in storitve, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni izrazil nasprotovanja, prekoračil svojo pristojnost, zaradi česar sta izpodbijani odločbi nezakoniti in ju je treba v tem delu razveljaviti.
25 EUIPO nasprotno meni, da se s preučitvijo razlikovalnega učinka prijavljenih znamk, ki jo je odbor za pritožbe opravil v zvezi s proizvodi in storitvami, ki niso bili predmet pritožbe, obseg predmeta te pritožbe ne more razširiti. Zato naj bi bilo treba za preudarke o teh proizvodih in storitvah šteti, da so povsem dodatni in posledično ne vplivajo na zakonitost izpodbijanih odločb, tako da naj bi bilo treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
26 Prvič, ugotoviti je treba, da je izrek izpodbijanih odločb omejen na zavrnitev pritožb, ki sta bili vloženi pri odboru za pritožbe. Kot pa je bilo navedeno v točki 19 zgoraj, sta se pritožbi tožeče stranke pri odboru za pritožbe nanašali samo na proizvode in storitve, v zvezi s katerimi je preizkuševalec nasprotoval registraciji prijavljenih znamk.
27 Drugič, ugotoviti je treba, da odbor za pritožbe v skladu s členom 64(1) Uredbe št. 207/2009 po preizkusu utemeljenosti pritožbe odloči o pritožbi in lahko tako izvaja pristojnosti organa, ki je sprejel izpodbijano odločbo. Iz te določbe izhaja, da lahko odbor za pritožbe v okviru pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi registracije s strani preizkuševalca opravi novo popolno preučitev utemeljenosti zahteve za registracijo tako z vidika prava kot z vidika dejstev, to pomeni, da se v tej zadevi lahko sam izreče o zahtevi za registracijo s tem, da jo zavrne ali razglasi za utemeljeno, s čimer potrdi ali razveljavi izpodbijano odločbo (sodba z dne 3. julija 2013, Airbus/UUNT (NEO), T‑236/12, EU:T:2013:343, točka 21; glej po analogiji tudi sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točki 56 in 57).
28 Ta pristojnost opraviti nov popoln preizkus utemeljenosti zahteve za registracijo tako z vidika prava kot z vidika dejstev pa je pogojena z dopustnostjo pritožbe pred odborom za pritožbe (sodba z dne 3. julija 2013, NEO, T‑236/12, EU:T:2013:343, točka 22; glej po analogiji tudi sklep z dne 2. marca 2011, Claro/UUNT, C‑349/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:105, točka 44).
29 V zvezi s tem pa člen 59, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 določa, da ima „pravico do pritožbe […] vsaka stranka v postopku, ki jo odločba prizadene“. Iz te določbe je razvidno, da – kot je storila tožeča stranka – stranke postopka pred EUIPO pred odborom za pritožbe lahko vložijo pritožbo zoper odločbo, sprejeto na nižji stopnji, le če so bile s to odločbo zavrnjene njihove trditve ali predlogi. Nasprotno, če je bilo z odločbo nižje stopnje ugodeno trditvam stranke, ta ni upravičena do pritožbe pred odborom za pritožbe (sodba z dne 3. julija 2013, NEO, T‑236/12, EU:T:2013:343, točka 23; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. decembra 2011, Völkl/UUNT – Marker Völkl (VÖLKL), T‑504/09, EU:T:2011:739, točka 55 in navedena sodna praksa).
30 Iz člena 59, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da če preizkuševalec tako kot v obravnavanem primeru zavrne zahtevo za registracijo znamke Evropske unije le za del proizvodov in storitev, na katere se zahteva nanaša, pri čemer odobri registracijo za del proizvodov in storitev iz te zahteve, se lahko pritožba prijavitelja znamke pred odborom za pritožbe veljavno nanaša le na zavrnitev odobritve registracije s strani preizkuševalca za zadevne proizvode in storitve.
31 V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka, kot je bilo med drugim navedeno v točkah 19 in 26 zgoraj, pri odboru za pritožbe vložila pritožbi, katerih namen je bil doseči razveljavitev odločb preizkuševalca v delu, v katerem sta bili njeni zahtevi za registracijo zavrnjeni. Torej se je odbor za pritožbe v izpodbijanih odločbah pri preučitvi možnosti, da se člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 uporabi v obravnavanem primeru, napačno osredotočil na proizvode in storitve, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni izrazil nasprotovanja. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 28 zgoraj, odbor za pritožbe namreč nima diskrecijske pravice, da razširi obseg pritožbe na preučitev vprašanj, ki jih vlagatelj pritožbe pred njim ni upravičen postaviti.
32 Vendar iz izreka izpodbijanih odločb izhaja, da se je odbor za pritožbe v obravnavanem primeru omejil na zavrnitev pritožb (glej točko 26 zgoraj). V skladu s členom 58 Uredbe št. 207/2009 pa je edini učinek take zavrnitve, da odločbe preizkuševalca postanejo izvršljive, razen če se vložijo morebitne tožbe, kot je določeno v členu 64(3) Uredbe št. 207/2009.
33 Poleg tega je EUIPO, ko je bil o tem vprašan v okviru ukrepa procesnega vodstva, potrdil, da to, da je odbor za pritožbe upošteval proizvode in storitve, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni izrazil nasprotovanja, samo po sebi nima nobenega vpliva na pravice tožeče stranke do registracije prijavljenih znamk za te proizvode in storitve. Po mnenju EUIPO je namreč te pravice mogoče postaviti pod vprašaj le, če se je preizkuševalec na lastno pobudo znova lotil preučitve absolutnih razlogov za zavrnitev, ki bi lahko preprečevali registracijo prijavljenih znamk, v zvezi s točkami, ki jih še ni obravnaval. To naj bi ga torej pripeljalo do sprejetja novih odločb, zoper katere bi se lahko pred odbori za pritožbe vložile pritožbe, ločene od tistih, na kateri se nanašata ta sodna postopka.
34 Iz tega sledi, da preudarki, ki so v izpodbijanih odločbah namenjeni preučitvi proizvodov in storitev, v zvezi s katerimi preizkuševalec ni izrazil nasprotovanja, presegajo meje pritožb, ki so bile pravilno vložene pri odboru za pritožbe, in posledično ne vplivajo ne na obseg ne na učinke izpodbijanih odločb. Posledično je treba ugotoviti, da nimajo narave odločbe in bi bila zato njihova razveljavitev prav tako brez vsakršnega učinka.
35 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
36 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je odbor za pritožbe v obeh izpodbijanih odločbah kršil člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
Izpodbijani odločbi
37 Razlogi, iz katerih je odbor za pritožbe menil, da prijavljeni znamki nimata razlikovalnega učinka v zvezi s spornimi proizvodi in storitvami, so navedeni v točkah od 14 do 30 izpodbijanih odločb.
38 Zlasti v točkah 14 in 15 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe menil, da so sporni proizvodi in storitve namenjeni tako širši javnosti, katere raven pozornosti je povprečna, kot trgovcem in samo obrobno monterjem, pa tudi specializirani javnosti, katere raven pozornosti je običajno višja. Vendar naj bi bila lahko tudi pri preudarni javnosti raven pozornosti glede promocijskih sporočil, ki se ne zdijo odločilna, razmeroma nizka. Enako naj bi veljalo za raven pozornosti povprečnega potrošnika glede sporočila, ki ga dojema kot reklamo.
39 V točkah 17 in 19 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe sprejel pomen besednih elementov, iz katerih sta sestavljena zadevna znaka, ki ga je uporabil preizkuševalec. Tako naj bi bilo treba besedni element „simply“ razumeti kot „samo, preprosto“ in besedni element „connected“ v smislu „povezan“. Besedna elementa v prijavljenih znamkah Simply. Connected. naj bi torej sestavljala slogan, ki pomeni „preprosto povezan“. Niti pika, ki sledi vsakemu od dveh besednih elementov, niti figurativna elementa, to je okvir, odprt v zgornjem desnem vogalu, in znani simbol brezžične omrežne povezave, naj zadevnima znakoma ne bi dajali drugačnega pomena. Ta figurativna elementa naj bi bila torej običajna in nerazlikovalna.
40 V točki 18 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe zavrnil trditev tožeče stranke, da bi bilo treba besedna elementa zaradi njune superpozicije in dejstva, da se vsak od njiju začne z veliko začetnico in da mu sledi pika, obravnavati ločeno.
41 V točki 20 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe navedel, da prijavljeni znamki, obravnavani skupaj, izražata idejo, da so sporni proizvodi in storitve „zlasti“ ali „predvsem“ „povezani“ z omrežjem, pri čemer je neposredno sporočilo, ki ga izražata besedna elementa, poleg tega potrjeno z obstojem figurativnega simbola brezžične povezave. Zadevna znaka naj bi se torej dojemala kot slogan, ki opisuje želeno lastnost spornih proizvodov in storitev, in naj torej ne bi izražala njihovega trgovskega izvora. Po mnenju odbora za pritožbe naj bi bilo namreč posredovano sporočilo preprosto, jasno razumljivo in slovnično pravilno ter naj bi bilo tako banalno kot figurativna elementa, iz katerih sta sestavljena znaka.
42 V točkah od 22 do 24 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe menil, da mora preveriti, ali z vidika upoštevne javnosti obstaja dovolj neposredna in konkretna povezava med zadevnima znakoma ter spornimi proizvodi in storitvami. V ta namen je odbor za pritožbe navedene proizvode in storitve razvrstil v kategorije. Tako je sporne proizvode iz razreda 9 razdelil v tri ločene kategorije, in sicer kategorijo (c) „Aparati in deli za snemanje, obdelavo, predelavo, oddajanje, sprejemanje in prikaz signalov, podatkov, slik in zvokov“, kategorijo (d) „Merilne, kontrolne in regulacijske naprave; naprave za analizo“ ter kategorijo (e) „Proizvodi za napajanje z električno energijo“. Nato je sporne storitve iz razreda 37 razdelil v dve kategoriji, in sicer kategorijo (k) „Vgradnja, servisiranje in popravilo delov in opreme za različne proizvode“ ter kategorijo (l) „Popravilo in vzdrževanje avtomobilov v zvezi z motornimi športi“. Poleg tega je menil, da sporne storitve iz razredov 38 in 41 spadajo vsaka v ločeno kategorijo za vsak razred, in sicer kategorijo (m) „Telefonske storitve, prenos zvokov, podatkov in slik preko satelitov“ ter kategorijo (n) „Izobraževanje in poučevanje tretjih oseb na področju elektrotehnike in elektronike“. Nazadnje je menil, da je treba sporne storitve iz razreda 42 razdeliti v dve kategoriji, in sicer kategorijo (o) „Izdelava in instalacija programov za obdelavo podatkov“ in kategorijo (p) „Tehnično svetovanje“.
43 V točki 25 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe v zvezi z vsemi kategorijami menil, da je treba koncept povezave presojati glede na pojem „internet stvari“, ki označuje medsebojno povezavo fizičnih predmetov v omrežju, primerljivem z internetom, tako da je mogoč njihov nadzor na daljavo ali da lahko prenašajo in izmenjujejo informacije. Namen interneta stvari naj bi bil zmanjšati primanjkljaj informacij med resničnim in virtualnim svetom. V zvezi s tem naj bi bila povezava želena lastnost teh proizvodov in storitev.
44 V točki 26 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe menil, da bosta prijavljeni znamki za proizvode, razvrščene v kategorije (c), (d) in (e), potrošnikom sporočali, da je namen teh proizvodov, ki vključujejo dele in opremo za druge proizvode, „zlasti“ ali „predvsem“ povezava z omrežjem. Enako naj bi veljalo za storitve iz kategorij (m), (o) in (p). Kupci storitev iz kategorije (k) naj bi zadevna znaka razumeli tako, da se te storitve nanašajo na vgradnjo, servisiranje in popravilo proizvodov, ki so predvsem povezani z omrežjem. Storitve, razvrščene v kategorijo (l), naj bi se prav tako lahko izvajale prek omrežne povezave, na primer, da se morebitne okvare sporočijo avtomehanični delavnici, ki lahko tako pripravi potrebne dele za popravilo. Nazadnje, storitve iz kategorije (n) naj bi se jasno nanašale na elektrotehnične in elektronske pogoje in podrobnosti, ki omogočajo omrežno povezavo.
45 V točki 27 izpodbijanih odločb je odbor za pritožbe iz svojih zgornjih ugotovitev sklepal, da je pri upoštevni javnosti povezava med proizvodi in storitvami, ki jih zajemata prijavljeni znamki, ter vsebino slogana, sestavljenega iz zadevnih znakov, jasna in ne zahteva nobenega dodatnega razmisleka. Angleško govoreča upoštevna javnost Evropske unije naj bi namreč zadevna znaka dojemala kot pohvalno sporočilo o abstraktnih lastnostih proizvodov in storitev, na katere se nanašata zahtevi za registracijo.
Načela o uporabi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009
46 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka.
47 Razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pomeni, da je znamka primerna, da proizvode, za katere je bila zahtevana registracija, označuje za proizvode, ki izvirajo iz nekega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov, ki izvirajo iz drugih podjetij (sodbi z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, EU:C:2004:258, točka 34, in z dne 15. maja 2014, Louis Vuitton Malletier/UUNT, C‑97/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:324, točka 50).
48 V zvezi s tem je treba spomniti, da se znaki brez razlikovalnega učinka štejejo za neustrezne za izpolnitev bistvene vloge znamke, in sicer identifikacijo izvora proizvoda ali storitve, da bi se s tem potrošniku, ki je pridobil proizvod ali storitev, ki sta označena z znamko, omogočilo, da pri poznejšem nakupu ponovi izbiro, če je bila izkušnja pozitivna, ali izbere drugače, če je bila ta negativna (sodbi z dne 27. februarja 2002, REWE-Zentral/UUNT (LITE), T‑79/00, EU:T:2002:42, točka 26, in z dne 20. novembra 2002, Bosch/UUNT (Kit Pro in Kit Super Pro), T‑79/01 in T‑86/01, EU:T:2002:279, točka 19).
49 Razlikovalni učinek znamke je treba presojati, po eni strani, glede na proizvode ali storitve, za katere se je zahtevala registracija, in, po drugi strani, glede na zaznavanje upoštevne javnosti, ki je sestavljena iz povprečnih porabnikov navedenih proizvodov ali storitev, ki so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni (sodbe z dne 29. aprila 2004, Henkel/UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, EU:C:2004:258, točka 35; z dne 22. junija 2006, Storck/UUNT, C‑25/05 P, EU:C:2006:422, točka 25, in z dne 20. oktobra 2011, Freixenet/UUNT, C‑344/10 P in C‑345/10 P, EU:C:2011:680, točka 43).
50 Preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev se mora nanašati na vsakega od proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija znamke, odločba, s katero pristojni organ zavrne registracijo znamke, pa mora biti načeloma obrazložena v zvezi z vsakim od navedenih proizvodov ali storitev. Vendar se lahko pristojni organ, kadar se uporabi isti razlog za zavrnitev za vrsto ali skupino proizvodov ali storitev, omeji na splošno obrazložitev za vse zadevne proizvode ali storitve. Taka možnost se nanaša le na proizvode in storitve, ki so medsebojno dovolj neposredno in konkretno povezani, in sicer toliko, da tvorijo dovolj homogeno kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev. V zvezi s tem samo dejstvo, da so proizvodi in storitve iz istega razreda v smislu Nicejskega aranžmaja, ne zadostuje za sklepanje o taki homogenosti, saj razredi pogosto vsebujejo veliko raznovrstnih proizvodov in storitev, ki niso nujno povezani dovolj neposredno in konkretno (glej sklep z dne 18. marca 2010, CFCMCEE/UUNT, C‑282/09 P, EU:C:2010:153, točke od 37 do 40 in navedena sodna praksa).
Preučitev očitkov tožeče stranke
51 Najprej je treba potrditi opredelitev upoštevne javnosti, ki jo je uporabil odbor za pritožbe (glej točko 38 zgoraj) in ki je tožeča stranka tudi ni izpodbijala.
52 Očitki, ki jih tožeča stranka navaja v podporo drugemu tožbenemu razlogu, so razdeljeni na pet delov. Prvi del se nanaša na netočno opredelitev vsebine besednih elementov prijavljenih znamk. V drugem delu se trdi, da je povezava med besednima elementoma prijavljenih znamk jezikovno neobičajna. Tožeča stranka s tretjim delom trdi, da med prijavljenima znakoma ter spornimi proizvodi in storitvami ni dovolj neposredne povezave. Četrti del se nanaša na obstoj neobičajnih jezikovnih sprememb. Nazadnje, peti del se nanaša na napako pri celoviti presoji prijavljenih znakov.
– Prvi del: netočna opredelitev vsebine besednih elementov prijavljenih znamk
53 Tožeča stranka priznava, da se izraz „simply“ lahko razume kot „preprosto“ in beseda „connected“ kot sklicevanje na „omrežno povezavo“. Nasprotno pa naj bi odbor za pritožbe napačno menil, da splošno sporočilo, ki ga posredujeta prijavljena znaka, pomeni „preprosto povezan“ ali „predvsem povezan“. Odbor za pritožbe naj namreč ne bi upošteval superpozicije obeh izrazov in obstoja pike za vsakim od njiju. Zaradi tipografskih posebnosti naj besednih elementov, iz katerih sta sestavljena prijavljena znaka, ne bi bilo mogoče dojemati tako, da izražata enotno sporočilo, sestavljeno iz dveh izrazov, temveč naj bi ju bilo treba dojemati kot različni in ločeni besedi, to je na eni strani „simply“ in na drugi „connected“.
54 V zvezi s tem naj bi se odbor za pritožbe napačno skliceval na sodbo z dne 15. septembra 2005, BioID/UUNT (C‑37/03 P, EU:C:2005:547). Znaku, analiziranemu v tej sodbi, in sicer BioID®., je sledila pika za vsemi besednimi elementi, tako da je Sodišče lahko v navedeni zadevi ugotovilo, da navedena pika kot taka ni oznaka trgovskega izvora proizvodov in storitev, za katere se je zahtevala registracija znamke. V obravnavanem primeru tožeča stranka ne trdi, da piki za vsakim od besednih elementov kot taki označujeta trgovski izvor, temveč trdi, da ti piki, tako kot superpozicija obeh besed, vplivata na dojemanje besednih elementov.
55 Tožeča stranka prav tako meni, da sodna praksa, na katero se je odbor za pritožbe skliceval v točki 18 izpodbijanih odločb, v obravnavanem primeru ni upoštevna. V teh sodbah (sodbe z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, EU:T:2007:46; z dne 13. februarja 2008, Sanofi-Aventis/UUNT – GD Searle (ATURION), T‑146/06, neobjavljena, EU:T:2008:33, in z dne 6. septembra 2013, Eurocool Logistik/UUNT – Lenger (EUROCOOL), T‑599/10, neobjavljena, EU:T:2013:399) naj bi se Splošno sodišče namreč izreklo o tem, da je upoštevna javnost besedne znake razstavila v elemente, ki imajo zanjo konkreten pomen ali so podobni besedam, ki jih pozna. V obravnavanem primeru pa naj bi bila besedna elementa zaradi svojega relativnega položaja in ločil ločena.
56 Nazadnje, opustitev elementov, ki jih vsebujeta prijavljeni znamki, kot so piki, ki sledita vsakemu besednemu elementu, in dejstvo, da sta besedna elementa postavljena v različni vrstici, naj bi bila v nasprotju s pravnim pravilom, v skladu s katerim je treba znamko preučiti v obliki, v kateri se zahteva njena registracija (sodba z dne 14. maja 2013, Unister/UUNT (fluege.de), T‑244/12, EU:T:2013:243).
57 Iz vseh teh razlogov tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe napačno menil, da besedna elementa, iz katerih sta sestavljeni prijavljeni znamki, posredujeta enotno sporočilo.
58 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
59 Ni sporno, da sta zadevna znaka, predstavljena v točkah 2 in 3 zgoraj, sestavljena iz superpozicije izrazov „simply“ in „connected“, ki se vsak začne z veliko začetnico in ki mu sledi pika. Vendar v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, te tipografske posebnosti nikakor ne preprečujejo tekočega branja teh dveh izrazov, pri čemer običajna smer branja za angleško govorečo upoštevno javnost in za vse govorce jezikov, ki uporabljajo latinico, poteka od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Zato je odbor za pritožbe upravičeno menil, da upoštevna javnost zadevna znaka brez truda dojema kot zaporedje besednih elementov „simply“ in „connected“.
60 Tožeča stranka vseeno trdi, da obstoj velike začetnice na začetku vsakega besednega elementa in pike za njim lahko preprečuje, da se zadevna izraza bereta in razumeta kot dva dela enotnega sporočila, „simply connected“, to je „preprosto povezan“. Po mnenju tožeče stranke lahko ti tipografski elementi upoštevni javnosti preprečijo, da poveže besedna elementa, in jo prisilijo, da ju bere in razume kot dva ločena in samozadostna izraza.
61 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je odbor za pritožbe navedel v točki 20 izpodbijanih odločb, da je zaporedje izrazov „simply“ in „connected“ v angleščini običajno in jasno razumljivo. Nasprotno pa je znano, da se prislov „preprosto“ ne more uporabiti v absolutnem smislu, saj so prislovi namreč povezani z izrazom, katerega pomen spreminjajo in ki je lahko glagol (kot v obravnavanem primeru „connected“), pridevnik ali drug prislov. Torej ni verjetno, da upoštevna javnost ob zaporedju elementov „Simply.“ in „Connected.“ zadevna znaka dojema, kot da sta sestavljena iz dveh ločenih in samostojnih izrazov, namesto kot izraz, v katerem sta ti besedi združeni skladno z običajnimi slovničnimi pravili in ki ima jasno razumljiv pomen.
62 Okoliščina, da se je odbor za pritožbe oprl na prejšnje primere, v katerih je šlo za razstavitev znaka v zaporedje smiselnih izrazov (sodbe z dne 13. februarja 2007, RESPICUR, T‑256/04, EU:T:2007:46; z dne 13. februarja 2008, ATURION, T‑146/06, neobjavljena, EU:T:2008:33, in z dne 6. septembra 2013, EUROCOOL, T‑599/10, neobjavljena, EU:T:2013:399), in ne kot v obravnavanem primeru v povezavo dveh grafično ločenih izrazov, ni upoštevna. V skladu z ustaljenim načelom sodne prakse, ki je bilo uporabljeno v navedenih zadevah in ki ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru, je treba namreč ugotoviti, da bo upoštevna javnost pomen, ki ga izražajo znaki, sestavljeni iz več na videz ločenih besednih elementov ali enega samega besednega elementa, sestavljenega iz več izrazov, razumela, če to razumevanje ne zahteva posebnega intelektualnega napora.
63 To pa velja za obravnavano zadevo, saj je zaporedje izrazov „simply“ in „connected“ skladno z običajnim vrstnim redom teh izrazov v angleščini in pomeni „preprosto povezan“, ne da bi se angleško govoreča javnost morala posebej potruditi. Glede na ta očiten pomen predpostavka tožeče stranke, da bo upoštevna javnost iz obstoja tipografskih posebnosti, kot sta superpozicija izrazov ter obstoj velikih začetnic in pike, sklepala, da ta pomen ni mogoč, ni verjetna.
64 Iz tega sledi, da je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del: povezava med besednima elementoma prijavljenih znamk je jezikovno neobičajna
65 Po mnenju tožeče stranke sta znaka, za katera se zahteva registracija, sestavljena iz dveh stavkov, ki vsak vsebuje eno besedo. Tako naj bi prvi stavek vseboval prislov „simply“, drugi pa glagol „connected“. Take kompozicije naj bi bile očitno v nasprotju s slovničnimi pravili. V skladu s sodno prakso naj bi to opazno odstopanje od jezika, ki ga upoštevna javnost običajno uporablja za označevanje proizvodov ali storitev, v zvezi s katerimi se zahteva registracija, ali njihovih bistvenih lastnosti, prijavljenim znamkam zagotavljalo razlikovalni učinek, ki omogoča njihovo registracijo (sodba z dne 20. septembra 2001, Procter & Gamble/UUNT, C‑383/99 P, EU:C:2001:461, in sklep z dne 30. aprila 2015, Castel Frères/UUNT, C‑622/13 P, neobjavljen, EU:C:2015:297).
66 Po mnenju tožeče stranke upoštevna javnost namreč stavkov, ki ju vsebujeta znaka, za katera se zahteva registracija, ne uporablja za označevanje proizvodov in storitev, v zvezi s katerimi se zahteva registracija, ali njihovih bistvenih lastnosti. Zato naj bi prijavljeni znamki imeli potreben minimalni razlikovalni učinek v smislu sodne prakse (sodba z dne 25. septembra 2015, Bopp/UUNT (Upodobitev zelenega osmerokotnega okvira), T‑209/14, neobjavljena, EU:T:2015:701).
67 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
68 Razlogi, ki vodijo k zavrnitvi prvega dela drugega tožbenega razloga, temeljijo na dejstvu, da se zdi bolj verjetno, da upoštevna javnost zadevna znaka dojema kot pomensko smiselno zaporedje dve sopostavljenih izrazov v običajnem vrstnem redu v angleščini kot pa kot dva neodvisna stavka brez pomena, od katerih prvi vsebuje samostojno stoječ prislov, in to kljub superpoziciji izrazov ter uporabi velike začetnice in pike (glej točke od 59 do 63 zgoraj).
69 Zaradi takih preudarkov tudi ni mogoče sprejeti trditev tožeče stranke, da bosta zadevna znaka dojeta kot stavka, od katerih je vsak sestavljen iz enega elementa, kar naj bi pomenilo opazno odstopanje od pravil angleške slovnice in jezika, ki ga običajno uporablja upoštevna javnost, kar je dovolj, da imata prijavljeni znamki razlikovalni učinek.
70 Zato je treba zavrniti tudi drugi del drugega tožbenega razloga.
– Tretji del: neobstoj dovolj neposredne in konkretne povezave s proizvodi in storitvami, v zvezi s katerimi se zahteva registracija
71 Tožeča stranka trdi, da bi tudi ob predpostavki – ki jo izpodbija – da upoštevna javnost znaka, za katera se zahteva registracija, razume, kot da pomenita „preprosto povezan [z omrežjem]“ ali „predvsem povezan [z omrežjem]“, kot je predpostavljal odbor za pritožbe, to ostalo brez pomena v zvezi s spornimi proizvodi in storitvami. Čeprav tožeča stranka priznava, da so, v zvezi s prenosnimi računalniki, mobilnimi telefoni, tablicami in slušalkami, taki proizvodi dejansko lahko povezani z omrežjem, zlasti internetom, pa nasprotno, v zvezi s spornimi proizvodi in storitvami iz razredov 9, 37, 38, 41 in 42 upoštevni potrošnik po njenem mnenju zadevnih znakov ne bo mogel dojemati, kot da imata opisni pomen.
72 Glede proizvodov iz razreda 9 naj potrošnik torej ne bi vedel, da so „antene za radijske in televizijske aparate“, „avtomobilske antene“, „električni filtri“, „polprevodniške naprave“, „tiskana, korodirana in vlita vezja, integrirana vezja, releji, varovalke, napeljave za električne, elektronske in optične signale, kabelske povezave, električno stikalo“, „baterije“, „ojačevalci, transformatorji, kabelski bobni“ lahko povezani z omrežjem. To naj bi veljalo za vse proizvode iz razreda 9, za katere je preizkuševalec zavrnil zahtevi za registracijo.
73 V zvezi s storitvami iz razreda 37 naj bi bila napačna tudi trditev, ki jo je odbor za pritožbe navedel v točki 26 izpodbijanih odločb in v skladu s katero upoštevna javnost zadevna znaka v povezavi z „vgradnjo“, „servisiranjem“ in „popravilom delov in opreme za različne proizvode“ dojema, kot da opisujeta njihovo lastnost, to je, da so namenjeni temu, da se povežejo z omrežjem. Na eni strani, odbor za pritožbe naj ne bi dokazal nič takega. Nemogoče naj bi bilo razumeti, zakaj so deli in oprema motornih vozil, avtoradijske naprave idr., na katere se nanašajo storitve iz razreda 37, proizvodi, ki so običajno povezani z omrežjem. Zlasti glede „ročnih obdelovalnih strojev“ in „sanitarne opreme“ naj bi bila trditev odbora za pritožbe povsem zgrešena. Na drugi strani, pomen, ki ga zatrjuje odbor za pritožbe, in sicer „preprosto povezan [z omrežjem]“, naj ne bi vseboval nobenega sklicevanja na lastnosti storitev, v zvezi s katerimi se zahteva registracija, obravnavanih ločeno. Kadar se proizvodi vgrajujejo, servisirajo ali popravljajo, naj upoštevna javnost namreč ne bi pričakovala, da je omrežna povezava vzpostavljena.
74 Poleg tega naj komunikacijske storitve iz razreda 38 prav tako ne bi bile „preprosto povezane“. Te storitve naj bi se uporabljale samo za opravljanje prenosa prek telekomunikacij. Zato naj znaka, za katera se zahteva registracija, ne bi dovolj neposredno opisovala niti vsebine niti lastnosti teh storitev, kar je v nasprotju s tem, kar je odbor za pritožbe menil v točki 26 izpodbijanih odločb.
75 Poleg tega naj tudi storitve izobraževanja in poučevanja iz razreda 41 ne bi bile dovolj neposredno in konkretno povezane z znakoma, za katera se zahteva registracija. Take storitve naj namreč ne bi bile ozko osredotočene le na vzpostavitev povezav, kar je v nasprotju s tem, kar je odbor za pritožbe navedel v točki 26 izpodbijanih odločb.
76 Nazadnje, enako naj bi veljalo za storitve „izdelave in instalacije programov za obdelavo podatkov“ ter „tehničnega svetovanja“ iz razreda 42. Po mnenju tožeče stranke trditev odbora za pritožbe v točki 26 izpodbijanih odločb, da zadevne storitve „lahko zasledujejo cilj vzpostavitve omrežne povezave“, ni dovolj obrazložena. Poleg tega meni, da je ta trditev napačna, saj upoštevna javnost ne more brez predhodnega razmisleka predpostavljati, da se z zadevnimi storitvami uresničuje samo cilj vzpostavitve omrežne povezave.
77 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
78 Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da se odbor za pritožbe pri zavrnitvi pritožb ni oprl na uporabo člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, temveč se je oprl na uporabo člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Čeprav je v točki 5 ene od obeh izpodbijanih odločb člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 navedel kot eno od podlag za svojo odločbo, je namreč skoraj vsa obrazložitev, ki sledi tej točki, vsebovana pod naslovom „Člen 7(1)(b) [Uredbe št. 207/2009]“. Iz tega sledi, da odboru za pritožbe ni bilo treba ugotoviti razlikovalnega učinka zadevnih znakov za sporne proizvode in storitve.
79 Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe, kot je bilo navedeno v točkah od 41 do 45 zgoraj, zadostno navedel razloge, iz katerih naj bi potrošniki spornih proizvodov in storitev zadevna znaka dojemali kot pohvalen slogan, ki napotuje na lastnost, ki bi se jim lahko pripisala.
80 Odbor za pritožbe je namreč zadevne proizvode in storitve pred tem razvrstil v enotne kategorije v smislu sodne prakse, navedene v točki 50 zgoraj, to je v tiste, ki imajo zadostne skupne lastnosti ali značilnosti, da je za celotno kategorijo mogoče uporabiti isti razlog. Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija upoštevnosti teh kategorij. Odbor za pritožbe ob upoštevanju razvoja interneta stvari utemeljeno trdi, da bo upoštevna javnost v zadevnih znakih videla navedbo sposobnosti spornih proizvodov, da se povežejo, in bo sporne storitve dojemala kot povezane s takimi povezavami.
81 Tako so v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, sporni proizvodi iz razreda 9, kot je pravilno navedel odbor za pritožbe, deli ali oprema za druge proizvode ter se bodisi lahko povežejo neposredno z omrežjem (to velja za „antene za radijske in televizijske antene“ ter „avtomobilske antene“) bodisi se lahko vgradijo v povezane predmete.
82 Glede spornih storitev iz razreda 37 je odbor za pritožbe prav tako pravilno menil, da bodo pridobitelji teh storitev zadevna znaka razumeli v tem smislu, da so ali povezane s proizvodi, ki se lahko povežejo z omrežjem, ali da se lahko same izvedejo s pomočjo omrežne povezave (na primer s sporočanjem morebitnih okvar avtomehanični delavnici, da lahko pripravi potrebne dele za popravilo).
83 Glede spornih storitev iz razreda 38 tožeča stranka sama priznava, da se uporabljajo za prenos prek telekomunikacij. Taki postopki očitno zahtevajo povezavo in zadevna znaka se lahko dojemata kot pohvalen opis te povezave.
84 Tožeča stranka izpodbija presojo odbora za pritožbe, v skladu s katero se storitve „izobraževanja in poučevanja tretjih oseb na področju elektrotehnike in elektronike“ jasno nanašajo na elektrotehnične in elektronske pogoje in podrobnosti, ki omogočajo omrežno povezavo. Glede na predmet zadevnih storitev izobraževanja (iz elektronike in elektrotehnike) pa je očitno, da bo upoštevna javnost v primeru teh storitev zadevna znaka razumela kot slogan, ki se nanaša na vsebino tega izobraževanja.
85 Nazadnje, odbor za pritožbe je prav tako pravilno lahko menil, da je predmet spornih storitev iz razreda 42, to je „izdelave in instalacije programov za obdelavo podatkov“ na eni strani in „tehničnega svetovanja“ na drugi, lahko omrežna povezava. Čeprav tožeča stranka tega izrecno ne izpodbija, odboru za pritožbe očita, da ni dokazal, da je izključni namen teh storitev vzpostaviti omrežno povezavo.
86 V zvezi s tem je seveda treba spomniti, da pohvalna konotacija, ki jo podajajo besedni elementi, iz katerih je sestavljena znamka Evropske unije, ne pomeni, da ta zato potrošnikom ne more dati zagotovila o izvoru proizvodov ali storitev, ki jih označuje. Tako lahko tako znamko upoštevna javnost zaznava hkrati kot oglaševalsko formulo in kot označbo trgovskega izvora proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 4. julija 2018, Deluxe Entertainment Services Group/EUIPO (deluxe), T‑222/14 RENV, neobjavljena, EU:T:2018:402, točki 36 in 48 ter navedena sodna praksa).
87 Vendar je treba spomniti, da se mora zavrniti registracija znaka, če vsaj eden od njegovih možnih pomenov označuje lastnosti zadevnih proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 25. aprila 2013, Bayerische Motoren Werke/UUNT (ECO PRO), T‑145/12, neobjavljena, EU:T:2013:220, točka 34 in navedena sodna praksa). Ta sodna praksa, ki je bila najprej razvita v okviru člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, se po analogiji uporablja tudi za člen 7(1)(b) navedene uredbe (sodba z dne 28. junija 2017, Colgate-Palmolive/EUIPO (AROMASENSATIONS), T‑479/16, neobjavljena, EU:T:2017:441, točka 24).
88 Iz navedenega pa izhaja, da tožeča stranka ni upravičena trditi, da ne obstaja možen pomen slogana „Simply. Connected.“, ki bi označeval lastnost, ki jo je mogoče pripisati spornim proizvodom in storitvam, ki bi jih lahko tržila pod prijavljenima znamkama (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2007, Tegometall International/UUNT – Wuppermann (TEK), T‑458/05, EU:T:2007:349, točke od 89 do 93 in navedena sodna praksa).
89 Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga zavrniti.
– Četrti del: obstoj neobičajnih sprememb, ki lahko omogočijo registracijo prijavljenih znamk
90 Tožeča stranka trdi, da bi tudi ob domnevi, da se na eni strani znaka, za katera se zahteva registracija, lahko – kar izpodbija – razumeta, kot da pomenita „preprosto povezan [z omrežjem]“, in da na drugi strani obstaja dovolj neposredna in konkretna povezava med tem pomenom ter spornimi proizvodi in storitvami, njuna neobičajna sopostavitev zadostovala, da se navedenima znakoma podeli minimalni razlikovalni učinek, ki je potreben za njuno registracijo. Prijavljeni znamki naj bi namreč bili sestavljeni iz dveh sopostavljenih stavkov, od katerih je vsak sestavljen iz ene same besede, to je „simply“ in „connected“. Taka konstrukcija naj bi bila za angleško govorečo javnost neobičajna in naj bi vzbujala vtis celote, ki presega vsoto njenih elementov. Zato naj bi odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijanih odločb napačno navedel, da „zaporedje besed Simply. Connected. predstavlja predvsem preprosto, jasno razumljivo in slovnično pravilno sporočilo, ki ne vsebuje neobičajnega jezikovnega elementa“.
91 Tožeča stranka poleg tega zanika, da bi upoštevna javnost sporne proizvode in storitve ali njihove bistvene lastnosti lahko opisala kot „simply connected“ v smislu, ki ga je odbor za pritožbe tem izrazom pripisal v izpodbijanih odločbah.
92 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
93 Tožeča stranka se s četrtim delom drugega tožbenega razloga znova opira na superpozicijo besednih elementov v zadevnih znakih.
94 Iz razlogov, predstavljenih v točki 59 zgoraj, pa ta superpozicija nikakor ni neobičajna. Dodati je treba, da se ob obravnavanju znaka kot celote za superpozicijo elementov „simply“ in „connected“ lahko v očeh upoštevne javnosti zdi, da jo narekuje želja, da bi se prilegala pravokotniku z zaobljenimi vogali, ki ju obkroža. Zato ni verjetno, da upoštevna javnost tej superpoziciji lahko pripiše kakršen koli razlikovalni učinek.
95 Trditev, da upoštevna javnost spornih proizvodov in storitev ali njihovih bistvenih lastnosti ne bo opisala kot „simply connected“, je brezpredmetna, ker odbor za pritožbe zavrnitve pritožb, o katerih je odločal, ni oprl na določbe člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009.
96 Zato je treba četrti del drugega tožbenega razloga zavrniti kot delno neutemeljen in delno brezpredmeten.
– Peti del: napaka pri celoviti presoji znakov, za katera se zahteva registracija
97 Tožeča stranka meni, da odbor za pritožbe s tem, kar je storil v točkah od 17 do 19 izpodbijanih odločb, ni pravilno presodil znakov v celoti. Upoštevati naj bi namreč moral na eni strani nezaprt kvadrat z zaobljenimi vogali in na drugi strani tri valove, ki so vključeni v vsakega od znakov, za katera se zahteva registracija. To izvirno grafično obliko, povezano z besednima elementoma, na katera se je odbor za pritožbe neupravičeno osredotočil v svoji analizi, naj bi si upoštevna javnost zlahka in takoj zapomnila, tako da naj bi ji prijavljeni znamki omogočili, da prepozna trgovski izvor spornih proizvodov in storitev.
98 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
99 Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da je odbor za pritožbe v točki 17 izpodbijanih odločb upošteval obstoj teh dveh figurativnih elementov in da je menil, da nimata posledic za pomen zadevnih znakov pri upoštevni javnosti. Odbor za pritožbe je v točki 19 izpodbijanih odločb menil, da ob upoštevanju podpovprečne ravni pozornosti, ki jo bo upoštevna javnost namenila sloganu, figurativni element, iz katerega je sestavljen okvir, ne bo opažen in zato ne bo imel razlikovalnega učinka. V isti točki in v točki 29 izpodbijanih odločb je poleg tega menil, da bo obstoj treh koncentričnih valov, ki simbolizirajo brezžično omrežno povezavo, okrepil pomen, ki ga posredujeta besedna elementa.
100 Na drugem mestu, strinjati se je treba z vsemi preudarki, ki jih je v zvezi s tem upošteval odbor za pritožbe. Celovita preučitev zadevnih znakov namreč krepi prevlado besednih elementov nad figurativnimi, preučenimi v točki 99 zgoraj, ta znaka v celoti pa se ne bosta dojemala kot označbi trgovskega izvora spornih proizvodov in storitev.
101 Iz tega sledi, da je treba peti del drugega tožbenega razloga in posledično celoten drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009
102 Tožeča stranka trdi, da medtem ko je odbor za pritožbe v točki 5 ene od izpodbijanih odločb navedel, da člen 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009 preprečuje registracijo prijavljenih znamk, je nato v obeh izpodbijanih odločbah analizo opravil samo na podlagi člena 7(1)(b) navedene uredbe. Tako naj bi bila trditev v točki 30 izpodbijanih odločb, v skladu s katero je treba zahtevo za registracijo prijavljenih znamk zavrniti tudi na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, očitno napačna in naj bi jo bilo treba nedvomno razumeti, kot da se nanaša na uporabo člena 7(1)(c) navedene uredbe. Ta trditev pa naj v izpodbijanih odločbah nikakor ne bi bila podprta.
103 Poleg tega tožeča stranka izpodbija, da bi se prijavljeni znamki glede na sporne proizvode in storitve lahko šteli kot opisni v smislu navedene določbe.
104 EUIPO nasprotuje tem trditvam.
105 Ugotoviti je treba, da izpodbijani odločbi ne vsebujeta presoj opisne narave zadevnih znakov. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 28 izpodbijanih odločb kot brezpredmetno zavrnil trditev v zvezi z neobrazložitvijo opisne narave prijavljenih znamk, ker absolutni razlog za zavrnitev, določen v členu 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ni odvisen od opisne narave znakov.
106 Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 29 izpodbijanih odločb navedel:
„S preostalimi pojasnili vlagatelja pritožbe [prav tako] ni mogoče ovreči sklepov preizkuševalca. Med drugim tudi grafična konfiguracija prijavljenemu znaku ne podeljuje zahtevanega razlikovalnega učinka. Ciljna javnost kot razlikovalnih lastnosti trgovinskega izvora ne bo dojemala modre barve [samo v zadevi T‑252/17], preprostega okvira in pik, ki se dojemajo kot ločila. Poleg tega se figurativni element v zgornjem desnem vogalu ujema s simbolom za brezžično povezavo in torej samo krepi koncept povezave, izražen z besednima elementoma. Znak tako nima elementa, ki bi mu lahko poleg pohvalne narave zagotovil razlikovalni učinek v dojemanju ciljne javnosti. Ker ima prijavljeni znak v celoti samo oglaševalsko funkcijo, potrošnik iz njega ne bo sklepal o izvoru proizvodov ali storitev.“
107 V točki 30 izpodbijanih odločb je navedeno:
„Iz teh razlogov se registracija znamke zavrne tudi zaradi razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(b) [Uredbe št. 207/2009].“
108 Tožeča stranka se sklicuje na obstoj členka „tudi“ v točki 30 izpodbijanih odločb in glede na omembo člena 7(1)(c) v točki 5 ene od izpodbijanih odločb meni, da je odbor za pritožbe storil tipkarsko napako. Po njenem mnenju je odbor za pritožbe v točki 30 izpodbijanih odločb želel navesti, da tudi absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 nasprotuje registraciji prijavljenih znamk. Ker pa v izpodbijanih odločbah niso izrecno navedeni razlogi, iz katerih bi se uporabil tudi ta drugi absolutni razlog za zavrnitev registracije, naj odbor za pritožbe teh odločb ne bi obrazložil.
109 Vseeno je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe svoje presoje nikakor ni oprl na opisno naravo prijavljenih znamk in da je treba členek „tudi“ v točki 30 izpodbijanih odločb razumeti, kot da se nanaša na dodatne razloge, predstavljene v točki 29 izpodbijanih odločb.
110 Zato tretji tožbeni razlog v delu, v katerem tožeča stranka meni, da je potreben očiten popravek točke 30 izpodbijanih odločb, izhaja iz napačne razlage teh odločb. Ker odbor za pritožbe presoje ni oprl na člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, je očitek, ki se nanaša na neobrazložitev, in očitek, ki se nanaša na napako pri presoji v zvezi z uporabo te določbe, mogoče zgolj zavrniti kot brezpredmetna.
111 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba tožbi zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)
razsodilo:
1. Zadevi T‑251/17 in T‑252/17 se združita za izdajo sodbe.
2. Tožbi se zavrneta.
3. Družbi Robert Bosch GmbH se naloži plačilo stroškov.
Frimodt Nielsen | Kreuschitz | Forrester |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. marca 2019.
Podpisi