SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 17. septembra 2019(1)
Zadeva C‑489/19 PPU
NJ (državno tožilstvo na Dunaju)
kazenski postopek
ob udeležbi
Generalstaatsanwaltschaft Berlin
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 6(1) – Odreditveni pravosodni organ – Neodvisnost državnega tožilstva v razmerju do izvršilne veje oblasti – Merila presoje – Evropski nalog za prijetje, ki ga izda državni tožilec in ga pred izvedbo po celovitem nadzoru odobri redno sodišče“
1. Sodišče je v sodbi OG in PI(2), izrečeni v velikem senatu, razsodilo, da je treba pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ(3) razlagati tako, da ne zajema državnega tožilstva države članice, za katero obstaja tveganje, da bodo nanj v okviru sprejetja odločitve v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje naslovljeni posamezni napotki ali navodila izvršilne veje oblasti. Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), pri katerem so avstrijski organi vložili zahtevo za predajo, s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje o uporabi navedene zahteve po neodvisnosti in o merilih presoje, ki jih je treba upoštevati v obravnavani zadevi v zvezi z evropskim nalogom za prijetje, ki ga je izdalo državno tožilstvo in ga je predhodno odobrilo sodišče.(4)
Zakonodajni okvir
Pravo Unije
Okvirni sklep 2002/584
2. V uvodnih izjavah Okvirnega sklepa 2002/584 je zakonodajalec Evropske unije navedel:
„(5) Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo, v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.
[…]
(8) Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje morajo biti pod zadostnim nadzorom, kar pomeni, da bo pravosodni organ države članice, kjer bodo zahtevano osebo prijeli, moral odločiti o njeni predaji.
[…]
(10) Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.
[…]
(12) Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 Pogodbe o Evropski uniji in jih izraža Listina [Evropske unije o temeljnih pravicah], zlasti Poglavje VI Listine. […]“
3. Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
4. Člen 2(1) navedenega okvirnega sklepa določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti[,] izrečena, za kazni do najmanj štirih mesecev.“
5. V skladu s členom 2(2) so kazniva dejanja, navedena v tej določbi, če so v odreditveni državi članici kazniva z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti do najmanj treh let, in kot so opredeljena po pravu odreditvene države članice, brez ugotavljanja dvojne kaznivosti storjenega dejanja razlog za predajo osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje. To velja za rop v skupini ali oborožen rop.(5)
6. V členih 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 so našteti razlogi za obvezno in fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.
7. Člen 6 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni [pravosodni] organ je pristojen po njenem pravu.“
8. Člen 8 navedenega okvirnega sklepa določa vsebino in obliko evropskega naloga za prijetje.
9. Člen 11 istega okvirnega sklepa v zvezi s pravicami zahtevane osebe določa, da „[p]o prijetju zahtevane osebe izvršitveni pravosodni organ po pravu svoje države zahtevano osebo obvesti o evropskem nalogu za prijetje in o njegovi vsebini ter o možnosti soglašanja s predajo odreditvenemu pravosodnemu organu“.
10. Člen 14 določa, da „[k]adar prijeta oseba ne soglaša s predajo, kakor je navedeno v členu 13, ima pravico do zaslišanja pred izvršitvenim pravosodnim organom v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice“.
Avstrijsko pravo
11. Člen 2(1) Staatsanwaltschaftsgesetz (zakon o državnem tožilstvu; v nadaljevanju: StAG) določa:
„Pri vsakem Landesgericht (deželno sodišče), ki je pristojno za kazenske zadeve, obstaja državno tožilstvo, pri vsakem Oberlandesgericht (višje deželno sodišče) višje državno tožilstvo in pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) generalno državno tožilstvo. Državna tožilstva so neposredno podrejena višjim državnim tožilstvom in so vezana na njihova navodila, višja državna tožilstva in generalno državno tožilstvo pa so neposredno podrejena zveznemu ministru za pravosodje in vezana na njegova navodila.“
12. Člen 29 Gesetz über die Justizielle Zusammenarbeit in Strafsachen mit den Mitgliedstaaten der Europäischen Union (zakon o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije; v nadaljevanju: EU-JZG) določa zahtevo po sodni odobritvi evropskega naloga za prijetje (odobritvi, ki je bila v tej zadevi dana). Člen 29(1), prvi stavek, EU-JZG določa:
„Državno tožilstvo odredi prijetje z evropskim nalogom za prijetje, ki ga odobri sodišče, in po potrebi razpiše ukrep za iskano osebo v schengenskem informacijskem sistemu v skladu s členom 95 Schengener Durchführungsübereinkommen [Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma] prek pristojnih varnostnih organov, če obstaja povod za izdajo tiralice zaradi prijetja v vsaj eni državi članici.“
13. V okviru tega sodnega preizkusa je treba upoštevati merila zakonitosti in sorazmernosti v skladu s členom 5(1) in (2) Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku; v nadaljevanju: StPO):
„(1) Kriminalistična policija, državno tožilstvo in sodišče smejo pri izvajanju svojih pooblastil in zbiranju dokazov poseči v pravice oseb le, če je to izrecno določeno v zakonu in kot je potrebno za izpolnitev njegovih nalog. Vsak tak poseg v pravice mora biti sorazmeren s težo kaznivega dejanja, stopnjo suma in zastavljenim ciljem.
(2) Izmed več preiskovalnih dejanj in prisilnih ukrepov, ki privedejo do istega cilja, morajo kriminalistična policija, državno tožilstvo in sodišče poseči po tistih, ki najmanj posegajo v pravice zadevnih oseb. Pooblastila, ki jih daje zakon, je treba v vsaki fazi postopka izvrševati na način, ki ne pritegne nepotrebne pozornosti, ki varuje dostojanstvo zadevnih oseb ter njihove pravice in interese, ki jih je treba zaščititi.“
14. Sodno odobritev je mogoče v skladu s členom 87(1) StPO izpodbijati s pritožbo.(6)
15. Postopek sodne odobritve se izvede v skladu s členom 105 StPO:
„(1) Sodišče mora odločati o predlogih za odreditev in podaljšanje pripora ter odobritev določenih drugih prisilnih sredstev. Za izvršitev ukrepa, ki ga odobri (člen 101(3)), mora sodišče določiti rok, po izteku katerega odobritev v primeru neizvršitve ukrepa preneha veljati. V primeru odreditve ukrepa za prijetje v skladu s členom 169 se v rok ne všteva obdobje veljavnosti razpisanega ukrepa, vendar mora državno tožilstvo najmanj enkrat letno preveriti, ali so še podane predpostavke za prijetje.
(2) Če je za odločitev o predlogu v skladu s prvim odstavkom zaradi pravnih ali dejanskih razlogov potrebno, lahko sodišče kriminalistični policiji odredi nadaljnjo preiskavo ali pa jo izvede po uradni dolžnosti. Od državnega tožilstva in kriminalistične policije lahko zahteva tudi pojasnila glede dejanskih elementov v spisu in posredovanje poročila o izvršitvi odobrenega ukrepa in nadaljnje preiskave. Po odreditvi pripora lahko sodišče odredi, da se mu tudi v nadaljevanju posredujejo kopije listin iz spisa, ki so navedene v členu 52(2), točki 2 in 3.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16. Na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan v obravnavani zadevi, so avstrijski organi zaprosili za prijetje osebe NJ in njeno predajo zaradi kazenskega pregona, ker naj bi zadevna oseba storila naslednja dejanja na Dunaju v Avstriji.
17. Oseba NJ naj bi 9. avgusta 2018 s sostorilcem vlomila v potovalni avtobus podjetja SQ Equipment Leasing Polska in iz njega odtujila kamero in torbo, dva nahrbtnika, denarnico in 1000 CYN (kitajski juan) (približno 128 EUR) gotovine. Ob tem naj bi si oseba NJ prisvojila tudi kreditno kartico, ki je bila last enega od oškodovancev. Oseba NJ naj bi 10. avgusta 2018 s sostorilcem vlomila v vozilo podjetja W.E. Blaschitz, da bi iz njega odtujila osebne predmete, a naj bi pobegnila brez plena, ko ju je opazila tretja oseba, ki pa naj jima ne bi sledila zaradi njune grožnje z nožem. Oseba NJ naj bi 17. avgusta 2018 s sostorilcem odtujila torbico z denarnico, mobilnim telefonom in očali v skupni vrednosti 950 EUR ter 50 EUR gotovine; oseba NJ naj bi torbico vzela, medtem ko naj bi oškodovankinega moža zamotil sostorilec. Oseba NJ naj bi 18. avgusta 2018 s sostorilcem vlomila v tuj avtomobil tako, da je razbila stransko steklo, da bi odtujila osebne predmete, a naj ne bi našla ničesar (v nadaljevanju: domnevna kazniva dejanja).
18. Oseba NJ je od 14. maja 2019 v priporu, ker je obdolžena tatvine v okviru postopka, ki ga je uvedlo državno tožilstvo v Berlinu (Nemčija). Iz evropskega naloga za prijetje, ki ga je 16. maja 2019 izdalo državno tožilstvo na Dunaju in je bil sodno odobren s sklepom Landesgericht Wien (deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) z dne 20. maja 2019, je razvidno, da je državno tožilstvo na Dunaju 14. maja 2019 zoper osebo NJ pod isto opravilno številko izdalo nacionalni nalog za prijetje v zvezi z zatrjevanimi kaznivimi dejanji, ki ga je 16. maja 2019 sodno odobrilo isto deželno sodišče.
19. Oseba NJ 24. maja 2019 ni soglašala s poenostavljeno predajo.(7) S sklepom z dne 29. maja 2019 je predložitveno sodišče zoper osebo NJ (zaradi dvomov glede pravosodnega organa, ki je odredil evropski nalog za prijetje) odredilo le pripor zaradi predaje, pri čemer je zabeležilo, da je ta oseba že v priporu.
20. Avstrijska vlada v izjavi(8), ki jo je dala po izreku sodbe OG in PI(9), meni, da ta sodba nikakor ne vpliva na Avstrijo, ker po njenem mnenju postopek, izoblikovan v avstrijskem pravu(10), izpolnjuje zahteve, navedene v tej sodbi. Vendar se predložitveno sodišče s to analizo ne strinja, ker so po njegovem mnenju pogoji iz točk 74 in 75 sodbe OG in PI kumulativni (in ne alternativni, kot se zdi, da meni avstrijska vlada v navedeni izjavi).(11)
21. Predložitveno sodišče je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali podrejenost državnega tožilstva onemogoča veljavno izdajo evropskega naloga za prijetje tudi takrat, kadar je takšna odločitev pred izvršitvijo evropskega naloga za prijetje predmet celovitega sodnega nadzora?“
22. Pisna stališča so predložile avstrijska in nemška vlada ter Evropska komisija. Navedene stranke in španska vlada so ustno podale navedbe na obravnavi 3. septembra 2019.
Uporaba nujnega postopka predhodnega odločanja
23. Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča.
24. Predložitveno sodišče je v utemeljitev tega predloga navedlo, da je zadevni osebi trenutno odvzeta prostost iz dveh razlogov. Po eni strani je ta namreč trenutno v priporu v okviru kazenskega postopka, ki je bil zoper njo uveden v Nemčiji (v nadaljevanju: prvi pripor) zaradi dejanj, nepovezanih s sporom o glavni stvari. Ta prvi pripor, ki lahko traja največ šest mesecev, bi se lahko kadar koli končal. Po drugi strani je predložitveno sodišče – čeprav je podvomilo o odreditvenem pravosodnem organu in veljavnosti evropskega naloga za prijetje, izdanega v tej zadevi – odredilo še drugi ukrep pripora zaradi morebitne predaje zadevne osebe avstrijskim organom (v nadaljevanju: drugi pripor). Ta drugi ukrep naj bi začel veljati šele po izteku prvega pripora in naj po zakonu ne bi mogel biti daljši od dveh mesecev.
25. Iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je razvidno, prvič, da bi lahko sodba, ki jo bo izreklo Sodišče, vplivala na trajanje drugega pripora in s tem na skupno trajanje pripora zadevne osebe ter, drugič, da obstaja resnično tveganje – zlasti ob upoštevanju trajanja prvega pripora in postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem – da bi bilo treba zadevno osebo izpustiti na prostost in bi se tako lahko izognila kazenskemu pregonu, uvedenemu zoper njo, kar bi pomenilo oviro za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki so ga izdali avstrijski organi.
26. Na prvem mestu je treba poudariti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Okvirnega sklepa 2002/584, ki spada med področja iz naslova V tretjega dela PDEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Ta predlog se torej lahko obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja v skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča.
27. Na drugem mestu, glede merila nujnosti je treba ugotoviti, da je osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari, trenutno odvzeta prostost in da lahko rešitev spora o glavni stvari zelo vpliva na trajanje tega odvzema.(12) Poleg tega je treba položaj zadevne osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.(13) V obravnavani zadevi je bilo na dan preizkusa predloga, ki ga je vložilo predložitveno sodišče, ugotovljeno, da je zadevna oseba dejansko v priporu in da bo to, ali bo ostala v priporu, odvisno zlasti od rešitve spora o glavni stvari.(14)
28. Poleg tega je treba upoštevati tveganje, da bo zadevna oseba izpuščena na prostost, kar bi lahko v obravnavani zadevi vplivalo na učinkovitost sistema predaje, izoblikovanega z Okvirnim sklepom 2002/584, in na izpolnitev obveznosti izvršitve evropskega naloga za prijetje, to je obveznosti, ki je v skladu s sodno prakso Sodišča osrednjega pomena.(15)
29. Glede na navedeno se je drugi senat Sodišča 11. julija 2019 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku.
Analiza
Uvodne ugotovitve
30. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da ta zadeva spada na področje uporabe Okvirnega sklepa 2002/584. Zatrjevana dejstva se namreč delno ujemajo s kaznivimi dejanji, ki izpolnjujejo merilo dvojne kaznivosti, določeno v členu 2(1) Okvirnega sklepa, po drugi strani pa spadajo med kazniva dejanja, navedena v členu 2(2) Okvirnega sklepa (glede na to, da bi ta dejstva lahko pomenila rop v skupini ali oborožen rop).(16)
31. Poleg tega je iz navedenega predloga razvidno, da evropski nalog za prijetje, ki ga je izdalo državno tožilstvo na Dunaju, izpolnjuje zahteve glede vsebine in oblike, določene v členu 8 Okvirnega sklepa 2002/584.
32. Preden se lotim analize, moram pojasniti še obseg vprašanja za predhodno odločanje.
33. Predložitveno sodišče se želi s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu prepričati, ali je državno tožilstvo na Dunaju „odreditveni pravosodni organ“ ter ali izpolnjuje zahteve po neodvisnosti v skladu s členom 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in sodbo Sodišča OG in PI, pri čemer je treba po eni strani upoštevati, da je to tožilstvo lahko vezano na posamezna navodila izvršilne veje oblasti, vendar se po drugi strani nad njegovo odločitvijo o izdaji evropskega naloga za prijetje vedno opravi sodni nadzor, preden ta nalog začne učinkovati (torej nadzor ex ante, kar se v obravnavani zadevi kaže v obliki sodne odobritve).
34. Povedano drugače, to vprašanje za predhodno odločanje se torej ne nanaša na položaj, v katerem bi državno tožilstvo, ki bi bilo lahko vezano na posamezna navodila izvršilne veje oblasti, izdalo evropski nalog za prijetje, ki začne učinkovati in zoper katerega zadevna oseba lahko vloži pravno sredstvo, zaradi katerega se opravi naknadni sodni nadzor (nadzor ex post). Naj podobno kot Komisija navedem, da je Sodišče pojasnilo, da tak naknadni sodni nadzor ne pomeni zadostnega jamstva neodvisnosti državnega tožilstva.(17)
Povzetek ugotovitev iz sodbe OG in PI
35. Uvodoma ugotavljam, da je bila sodba OG in PI izdana na podlagi predlogov za sprejetje predhodne odločbe dveh irskih sodišč v okviru izvršitve evropskih nalogov za prijetje, ki sta ju izdala Staatsanwaltschaft bei dem Landgericht Lübeck (državno tožilstvo na deželnem sodišču Lübeck, Nemčija) v zadevi C‑508/18 zaradi kazenskega pregona zoper osebo OG oziroma Staatsanwaltschaft Zwickau (državno tožilstvo v Zwickauu, Nemčija) v zadevi C‑82/19 PPU zaradi kazenskega pregona zoper osebo PI.
36. Zadevni osebi, to je osebi OG in PI, sta trdili, da državni tožilstvi, ki sta izdali ta naloga za prijetje, nista „odreditvena pravosodna organa“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa, zato naj navedena naloga ne bi bila veljavna.
37. Irski predložitveni sodišči sta Sodišču postavili vprašanje, ali je treba pojem „odreditveni pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa razlagati tako, da se nanaša na tožilstvo države članice, ki je pristojno za izvajanje kazenskega pregona in je podrejeno izvršilni veji oblasti te države članice, kot je minister za pravosodje, in za katero lahko neposredno ali posredno veljajo posamezni napotki ali navodila ministra za pravosodje v okviru sprejetja odločitve v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje.
38. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo nikalno.
39. Sodišče je v sodbi najprej opozorilo na načelo, da je treba izraz „pravosodni organ“ razlagati avtonomno in enotno. Poleg tega je ob sklicevanju na svojo prejšnjo sodno prakso tudi poudarilo, da ta izraz „ni omejen zgolj na sodnike ali sodišča katere od držav članic, ampak ga je treba razumeti tako, da širše zajema organe, ki v tej državi članici sodelujejo pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, v nasprotju, med drugim, z ministrstvi ali službami policije, ki so del izvršilne oblasti“.(18)
40. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je treba organ, kot je državno tožilstvo, ki ima v okviru kazenskega postopka pristojnost, da sproži pregon zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, z namenom, da bi bila privedena pred sodišče, obravnavati kot organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti zadevne države članice.
41. Sodišče se je nato izreklo o zahtevi po neodvisnosti, ki velja za odreditvene pravosodne organe.(19)
42. Potem ko je opozorilo, da sistem evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi,(20) je Sodišče poudarilo načelo, ki je bilo potrjeno (zlasti) v sodbi Kovalkovas(21), v skladu s katerim druga raven varstva pravic zadevne osebe „pomeni, da pravosodni organ, ki je po nacionalni zakonodaji pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje, zlasti spremlja izpolnjevanje pogojev, potrebnih za to izdajo, in preuči, ali je glede na posebnosti vsakega posameznega primera navedena izdaja naloga sorazmerna“(22). S tega vidika navedena druga raven varstva torej vključuje nadzor nad zakonitostjo in sorazmernostjo tako izdanega evropskega naloga za prijetje.
43. V tem okviru je Sodišče v točkah 74 in 75 sodbe OG in PI, ki ju je treba navesti obširno, razsodilo:
„74. […] odreditveni pravosodni organ [mora biti] sposoben izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotoviti, da glede na jamstva, ki jih zagotavlja pravni sistem odreditvene države članice, deluje neodvisno pri opravljanju svojih funkcij v zvezi z izdajo evropskega naloga za prijetje. Ta neodvisnost zahteva, da obstajajo statusna in organizacijska pravila, ki zagotavljajo, da odreditveni pravosodni organ v okviru sprejetja odločitve o izdaji takega naloga za prijetje ni izpostavljen kakršnemu koli tveganju, da bo zlasti podrejen posameznim navodilom izvršilne veje oblasti.
75. Poleg tega mora v odreditveni državi članici – kadar zakonodaja te države članice podeljuje pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti te države članice, ni sodna oblast – obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji takega naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.“
44. Poleg tega je Sodišče v zvezi s tveganjem, da bi izvršilna oblast v posameznem primeru lahko vplivala na državno tožilstvo, v točkah 85 in 87 sodbe pojasnilo:
„85. [t]e ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da se, kot je trdila nemška vlada na obravnavi pred Sodiščem, zoper odločitve državnega tožilstva o izdaji evropskega naloga za prijetje, kot sta tisti iz postopka v glavni stvari, lahko zadevna oseba pritoži pred pristojnimi nemškimi sodišči.
[…]
87. Namreč, čeprav taka pravna sredstva zagotavljajo, da je opravljanje funkcij državnega tožilstva odvisno od možnosti naknadnega sodnega nadzora, morebitno posamično navodilo ministrstva za pravosodje državnemu tožilstvu pri izdaji evropskega naloga za prijetje vsekakor ostaja dovoljeno z nemškim pravom.“
45. Te trditve Sodišča se ujemajo s sodbo PF,(23) ki je bila izrečena istega dne kot sodba OG in PI ter se je nanašala na neodvisnost generalnega državnega tožilca Litve. Tu opozarjam, da sta točki 52 in 53 sodbe PF enaki točkama 74 in 75 sodbe OG in PI.
46. Medtem ko je Sodišče v sodbi OG in PI menilo, da nemška tožilstva ne izpolnjujejo zgoraj navedene zahteve po neodvisnosti, pa je v sodbi PF, nasprotno, menilo, da litovski državni tožilec deluje brez kakršnih koli zunanjih vplivov in da je njegov ustavni status tak, da ne zagotavlja zgolj „objektivnosti njegove naloge“, ampak tudi jamstvo neodvisnosti v razmerju do izvršilne veje oblasti v okviru izdaje evropskega naloga za prijetje.(24)
47. Zdaj je treba ugotovitve, ki izhajajo iz te sodne prakse, prenesti v okvir obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe.
Odreditveni pravosodni organ v obravnavani zadevi glede na člen 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584
48. Ali je nacionalni organ, kot je avstrijsko državno tožilstvo, pravosodni organ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584?
49. Glede na pisna stališča strank in njihove ustne navedbe na obravnavi ni sporno, da to, da je lahko navedeno državno tožilstvo vezano na posamezna navodila izvršilne veje oblasti, ni ovira za veljavno izdajo evropskega naloga za prijetje, če je v zvezi z njim sodišče opravilo predhodno in sistematično odobritev.(25) Naj v zvezi s tem navedem, da lahko začne po avstrijskem pravu evropski nalog za prijetje pravno učinkovati šele po navedeni odobritvi. Evropskega naloga za prijetje brez odobritve (ker jo je sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, zavrnilo) ni mogoče upoštevati.
50. Najprej je treba ugotoviti, da je to državno tožilstvo organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah,(26) saj ima v okviru kazenskega postopka pristojnost, da sproži pregon zoper osebo, osumljeno storitve kaznivega dejanja, z namenom, da bi bila privedena pred sodišče.(27)
51. Kot je namreč razvidno iz predložitvenega sklepa – pa tudi iz pisnih in ustnih stališč avstrijske vlade – je v avstrijskem kazenskem pravu obtožbeni postopek v pristojnosti državnega tožilstva, ki mora tudi predhodno zbrati potrebne informacije. Državno tožilstvo ima v kazenskem preiskovalnem postopku vodilno vlogo. Ta organ odgovarja za napredek preiskovalnega postopka in vodi kazenski spis. V tem okviru lahko navedeno tožilstvo daje napotke kriminalistični policiji, pristojni za preiskave, ali – če je to učinkoviteje – samo izvede preiskovalna dejanja.
52. V okviru izdaje evropskega naloga za prijetje med kazenskim preiskovalnim postopkom (pred obdolžitvijo) državno tožilstvo odredi prijetje, vendar s pridržkom sodne odobritve iz člena 29(1), prvi stavek, EU-JZG (ki jo je mogoče v skladu s členom 87(1) StPO – v nasprotju z odločitvijo državnega tožilstva kot tako – izpodbijati s pritožbo).
53. S tega vidika avstrijsko državno tožilstvo lahko prevzame vlogo odreditvenega pravosodnega organa v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če je izpolnjeno merilo glede neodvisnosti, izpostavljeno v sodbi OG in PI. K temu elementu se bom vrnila v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.(28)
54. Vendar je treba pred preizkusom jamstev glede neodvisnosti, kadar evropski nalog za prijetje izda navedeno tožilstvo, kljub vsemu razjasniti spodaj navedeni vidik. V nasprotju s tistim, za kar se zdi, da so trdile avstrijska in nemška vlada ter Komisija s sklicevanjem na sodbo Özçelik,(29) menim, da sodišča, pristojnega za sodno odobritev evropskega naloga za prijetje, ni mogoče šteti za dejanskega avtorja navedenega naloga, in sicer iz treh razlogov.
55. Prvič, naj poudarim, da se je postopek, ki se je izpodbijal v zadevi Özçelik, nanašal na nacionalni nalog za prijetje, ki ga je izdala madžarska policija, „potrdilo“ pa ga je državno tožilstvo. V zvezi s tem je Sodišče menilo, da pomeni odločba, s katero je državno tožilstvo potrdilo nalog za prijetje, ki ga je izdala zadevna policija, temelj evropskega naloga za prijetje, izdanega v tem okviru. Sodišče je dodalo, da je odločba, s katero je državno tožilstvo potrdilo nalog, ki ga je izdala ta policija, pravni akt, s katerim državno tožilstvo preveri in potrdi ta nalog za prijetje. Zaradi te potrditve, ki je bila navedena v evropskem nalogu za prijetje, je bilo treba šteti, da je bilo državno tožilstvo odgovorno za izdajo nacionalnega naloga za prijetje.
56. V zvezi s tem je treba pripomniti, da take policije – v nasprotju z državnim tožilstvom – ne bi bilo mogoče nikoli opredeliti kot pravosodni organ, saj je strukturno del izvršilne veje oblasti.(30) Prav iz tega razloga je bilo državno tožilstvo prek mehanizma potrditve edini pravosodni organ, ki je lahko veljavno izdal evropski nalog za prijetje v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
57. Kot sem že navedla v točki 53 zgoraj, je v obravnavani zadevi avstrijsko državno tožilstvo lahko organ, ki sodeluje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah in je torej lahko pooblaščen za izdajo evropskega naloga za prijetje. Položaj takega tožilstva ipso facto ni primerljiv s položajem policije iz zadeve Özçelik.
58. Drugič, ugotoviti je treba, da v postopkovni ureditvi, ki jo je izoblikoval avstrijski zakonodajalec, obstaja zelo jasna ločnica med fazo kazenske preiskave (pred obdolžitvijo), v okviru katere ima državno tožilstvo vodilno funkcijo, ki mu omogoča, da zbere potrebne dokaze, in glavnim postopkom, v katerem sodni postopek vodi sodišče, ki mu je bila zadeva predložena (in ki je v tej vlogi pooblaščeno za odreditev prijetja na podlagi evropskega naloga za prijetje, če je to primerno na predlog državnega tožilstva).
59. V preiskovalni fazi državno tožilstvo in sodišče, pristojno za odobritev evropskega naloga za prijetje, izvajata po naravi različne prerogative. Pobudo za izdajo naloga za prijetje da državno tožilstvo (ki odredi prijetje na podlagi člena 171 StPO). Kot tako je državno tožilstvo tisto, ki „upravlja postopek“(31) in ki odloča zlasti o primernosti takega ukrepa.(32) V zvezi s tem je vloga sodišča večinoma preučiti zakonitost in sorazmernost odločitve, ki jo je sprejelo državno tožilstvo (ki je v praksi pripravljena v obliki obrazca), in sicer v skladu s členom 5(1) in (2) StPO. V tem okviru mora sodišče preučiti spis, ki mu je bil predložen v celoti (in vsebuje kopijo napotkov, ki so jih na državno tožilstvo naslovili nadrejeni organi, na primer izvršilna veja oblasti). Če sodišče meni, da je to potrebno, lahko v tem okviru odredi ali izvede dodatna preiskovalna dejanja. Če sodišče po tem nadzoru privoli v podelitev odobritve, je ta dana v obliki preprostega stavka, dopisanega v obrazec. Odobritvi ni priložena odredba državnemu tožilstvu glede izvršitve zadevnega ukrepa: sodišče določi zgolj rok veljavnosti odobritve (po izteku katerega zadevni ukrep preneha veljati). Ko je ta odobritev izdana, mora državno tožilstvo podpisati evropski nalog za prijetje, ga izvesti in poslati izvršitveni državi članici. Državno tožilstvo bi se na primer lahko odločilo, da tako odobrenega naloga ne bo izvedlo in poslalo.
60. Kot je navedla avstrijska vlada v pisnih in ustnih stališčih, je porazdelitev pristojnosti med državnim tožilstvom in sodiščem rezultat reforme avstrijskega kazenskega prava, ki je začela veljati 1. januarja 2008. Na podlagi te reforme je bila funkcija, ki so jo pred tem opravljali preiskovalni sodniki, zaupana državnemu tožilstvu, kot protiutež temu prenosu pristojnosti pa je bil vzpostavljen sodni nadzor (odobritev).
61. Tretjič in nazadnje, opozoriti je treba, da mora v skladu s členom 6(3) Okvirnega sklepa 2002/584 vsaka država članica Generalni sekretariat Sveta obvestiti, kateri pravosodni organ je po njenem pravu pristojen za izdajo evropskega naloga za prijetje. Kot kaže, je Avstrija 28. januarja 2008 (glej dokument Sveta št. 5711/08) izjavila, da je pristojni pravosodni organ v smislu te določbe državno tožilstvo(33) kraja, v katerem ima sedež eno od Landesgericht (deželno sodišče).
62. Na obravnavi so se stranke spraševale zlasti o možnosti obstoja „dvojnega“ organa za izdajo v avstrijskem sistemu, ki bi bil sestavljen iz državnega tožilstva in sodišča (kar pomeni, da bi bila informacija, ki jo je Republika Avstrija posredovala Generalnemu sekretariatu Sveta, delno netočna). Pri tem se postavlja tudi vprašanje, ali bi Okvirni sklep 2002/584, ki napotuje na pristojni organ v ednini, sploh dopuščal tako binarno ali kompleksno strukturo, zaradi katere bi bila lahko oslabljena odgovornost pri izdaji evropskega naloga za prijetje.
63. Menim, da je treba pri tem upoštevati informacijo, ki jo je Generalnemu sekretariatu Sveta predložila avstrijska vlada. Za imenovanje – v skladu s členom 6(3) Okvirnega sklepa 2002/584 – pristojnega organa po nacionalnem pravu je namreč pristojna zadevna država članica. Zdi se mi, da ni v pristojnosti niti Sodišča, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, niti organov izvršitvene države članice, da dopolnjujejo ali popravljajo informacije, ki jih je odreditvena država članica pravilno predložila Svetu, ter da s tega vidika odločajo o (morda) binarni ali kompleksni strukturi navedenega organa, ki izda nalog.
64. Menim, da je iz vseh teh razlogov to, da se sodišče – ki sodeluje le v poznejši fazi, saj je vodenje faze kazenske preiskave v pristojnosti državnega tožilstva – obravnava kot avtor evropskega naloga za prijetje, dokaj umeten konstrukt. Ne zdi se mi, da bi na ta vidik kakor koli vplivalo dejstvo, da se pritožba, ki jo lahko vloži zadevna oseba, nanaša na sodno odobritev (ne pa na odločitev državnega tožilstva v ozkem pomenu). V nasprotju s stališčem, ki ga je zagovarjala Komisija na obravnavi, menim, da državno tožilstvo ostaja avtor naloga, čeprav si odgovornost za to odločitev na nek način deli s sodiščem, ki privoli v njeno izvedbo in zoper odločitev katerega je mogoče v zvezi s tem vložiti pritožbo.
65. Torej se ne strinjam s stališčem avstrijske vlade, da naj bi bilo zaradi sodne odobritve mogoče šteti, da je avtor nacionalnega ali evropskega naloga za prijetje sodišče.
66. Menim, da je torej prav državno tožilstvo tisto, ki v avstrijskem kazenskem sistemu izda evropski nalog za prijetje. Zato je treba preučiti njegov položaj in zlasti njegovo neodvisnost ter pri tem upoštevati mehanizem sodne odobritve, izoblikovan s členom 29(1), prvi stavek, EU-JZG.
Zahteva po neodvisnosti odreditvenega pravosodnega organa
67. Kot sem že navedla zgoraj, je Sodišče v sodbi OG in PI ugotovilo, da sistem evropskega naloga za prijetje vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh, ki mora biti zagotovljeno zahtevani osebi. Tej osebi mora biti zagotovljeno sodno varstvo na prvem mestu ob sprejetju nacionalne odločbe, kakršna je nacionalni nalog za prijetje, in na drugem mestu ob izdaji evropskega naloga za prijetje.(34)
68. V samem središču obravnavane zadeve je vprašanje, ali je mogoče z avstrijskim sistemom popolnoma neodvisno zagotoviti pravice zadevne osebe ob upoštevanju zahtev, neločljivo povezanih z učinkovitim sodnim varstvom.
Pojem neodvisnosti v avstrijskem sistemu ob upoštevanju zadeve OG in PI
69. Sodišče je presodilo, da je namreč „,odreditveni pravosodni organ‘ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, torej subjekt, ki na koncu sprejme odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, […] tisti, ki mora zagotoviti drugo raven varstva, tudi če evropski nalog za prijetje temelji na nacionalni odločbi, ki jo izda sodnik ali sodišče“. Torej mora biti „odreditveni pravosodni organ“ neodvisen, kar pomeni, da ne sme biti „[…] izpostavljen tveganju, da bi za njegovo odločanje lahko veljali zunanji ukazi ali navodila, zlasti od izvršilne veje oblasti, tako da ni nobenega dvoma o tem, da je odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje v pristojnosti tega organa in ne navedene oblasti“.(35)
70. Kot sem že navedla, je Sodišče ugotovilo, da navedeni pojem neodvisnosti večinoma temelji na dveh elementih. Odreditveni pravosodni organ mora biti sposoben izvršitvenemu pravosodnemu organu zagotoviti, da v njegovi državi članici obstajajo statusna in organizacijska pravila, ki zagotavljajo, da navedeni odreditveni pravosodni organ v okviru sprejetja odločitve o izdaji takega naloga za prijetje ni izpostavljen kakršnemu koli tveganju, da bo zlasti podrejen posameznim navodilom izvršilne veje oblasti. Poleg tega, če je odreditveni pravosodni organ organ, ki ni sodišče (če je na primer tožilstvo, kot v obravnavani zadevi), mora v odreditveni državi članici obstajati možnost sodnega nadzora nad odločitvijo o izdaji naloga za prijetje in zlasti nad sorazmernostjo takšne odločitve, ki v celoti izpolnjuje zahteve učinkovitega sodnega varstva.(36)
71. Razprave, ki so se razvile na obravnavi, so omogočile ugotovitev, da je avstrijski sistem sodne odobritve odločitve državnega tožilstva, glede izdaje evropskega naloga za prijetje, atipičen v primerjavi z ureditvami, ki veljajo v drugih državah članicah. Kljub temu menim, da tak nacionalni sistem izpolnjuje zahteve iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584.(37)
72. Iz informacij v predložitvenem sklepu je razvidno, da mora v skladu z upoštevnimi zakonskimi določbami avstrijskega prava sodišče, ki mu je zadeva predložena, v okviru sodnega nadzora, ki ga opravi zaradi odobritve, preučiti vprašanje, ali odločitev državnega tožilstva izpolnjuje zakonske zahteve – tudi z vidika temeljnih pravic – in ali je ta odločitev sorazmerna,(38) pri čemer mora upoštevati dejanske okoliščine, v katerih je bila sprejeta.(39) Poleg tega ima zahtevana oseba zoper odobritev kot tako pravico vložiti pritožbo.(40)
73. Zdi se mi, da v obravnavani zadevi ob upoštevanju elementov, predstavljenih v predložitvenem sklepu, ter pisnih in ustnih stališč avstrijske vlade tak nacionalni sistem (vključno zlasti s postopkom odobritve) zagotavlja temeljit preizkus odločitve državnega tožilstva, ki ga opravi sodišče, ki mu je zadeva predložena. Namen tega sodnega nadzora je preveriti skladnost izdaje evropskega naloga za prijetje glede na postavljene zakonske zahteve, vključno z vidikom sorazmernosti. Menim, da cilj nadzora, ki ga opravi sodišče, ni preveriti morebitni obstoj navodil, ki bi jih državno tožilstvo dobilo od izvršilne veje oblasti v posameznem primeru (čeprav morajo biti po navedbah avstrijske vlade taka navodila podana v pisni obliki in vložena v kazenski spis, ki je predložen sodišču, ki odloča o odobritvi).(41) Razlika ni velika, je pa pomembna. Po mojem mnenju mora opravljeni sodni nadzor sodišču, ki mu je zadeva predložena, predvsem omogočiti ugotovitev celostnega spoštovanja pogojev zakonitosti. Obravnavani sistem mora zagotavljati, da je zadevni pravosodni organ ob izdaji evropskega naloga za prijetje v celoti ravnal v skladu s pravom. Torej mora tak sistem omogočati odpravo nezakonitih posledic pristojnosti dajanja napotkov, ki jo uživa izvršilna veja oblasti, s čimer se po zaslugi predhodnega nadzora, ki ga opravi sodišče, prepreči izvedba nezakonitih odločitev državnega tožilstva.(42)
74. Menim, da je s takim sistemom zagotovljeno spoštovanje temeljne podlage sistema evropskega naloga za prijetje, izoblikovanega z Okvirnim sklepom 2002/584, to je medsebojnega zaupanja med državami članicami v okviru njihovega sodelovanja v kazenskih zadevah.(43)
75. Naj zaradi izčrpnosti še dodam, da bi morali v primeru obstoja tveganja, da bi državno tožilstvo prejelo napotke izvršilne veje oblasti, ki bi se nanašali na izvedbo in pošiljanje evropskega naloga za prijetje izvršitveni državi članici po odobritvi (pri čemer pa to tveganje v obravnavani zadevi nikakor ni izkazano), to vprašanje preučiti organi izvršitvene države članice in po potrebi iz njega izpeljati ustrezne posledice. Vsekakor moram ugotoviti, da bi lahko tako tveganje obstajalo tudi v kateri koli drugi ureditvi izdaje evropskega naloga za prijetje in da poleg tega to, da organi odreditvene države članice naloga ne izvedejo in pošljejo, nikakor ne more negativno vplivati na pravice zahtevane osebe – kar pa je predmet moje analize v obravnavani zadevi.
Pogoji iz sodbe OG in PI
76. Predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba pogoje, navedene v točkah 74 in 75 sodbe OG in PI, razlagati kumulativno ali alternativno.
77. Nemška vlada trdi, da tako ugotovitev, do katere je prišlo Sodišče v sodbi OG in PI v zvezi z nemškimi državnimi tožilstvi, kot tudi besedilo točk 74 in 75 navedene sodbe (v katerih je uporabljena besedna zveza „poleg tega“) nakazujeta na kumulativno razumevanje obeh navedenih pogojev. Po drugi strani pa avstrijska vlada meni, da ni treba preučiti vprašanja razmerja med točkama 74 in 75 sodbe OG in PI, ker bi bilo treba v obravnavani zadevi sodišče, zadolženo za odobritev naloga za prijetje, obravnavati kot odgovorno za izdajo tega naloga, zato naj bi to vprašanje postalo brezpredmetno. Nazadnje, Komisija meni, da gre za ločeni vprašanji, med katerima ni nikakršne kumulativne ali alternativne povezave, ampak je treba vsako od njiju preučiti na podlagi njemu lastnih meril in zahtev. Komisija meni, da gre za pravne zahteve, ki se po eni strani uporabljajo za veljavno izdajo evropskega naloga za prijetje, po drugi pa za sodno varstvo zoper tako izdane evropske naloge za prijetje.
78. Za začetek menim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča analizo opraviti ob hkratnem upoštevanju besedila člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, okvira, v katerega je vključen, in cilja, zastavljenega s tem okvirnim sklepom.(44) Naj k temu še dodam, da se Sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU – kadar v konkretnem okviru postopka, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, razlaga pravo Unije – omeji na to, da iz besedila in duha tega prava izpelje pomen z njim določenih standardov, medtem ko je uporaba tako razloženih standardov v obravnavani zadevi pridržana za nacionalno sodišče.(45)
79. Tako je v obravnavani zadevi Sodišče pristojno za razlago člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in za to, da predložitvenemu sodišču zagotovi potrebna merila za analizo, da bo lahko opredelilo, ali zadevni nacionalni sistem izpolnjuje zahteve iz navedenega okvirnega sklepa. V pristojnosti Sodišča je, da razjasni standarde preverjanja, ki jih je izpostavil veliki senat v sodbi OG in PI. Pri tem ne gre za naložitev dodatnih zahtev glede na zadevno določbo, ampak za razjasnitev zahtev, ki izhajajo iz samega pojma „odreditveni pravosodni organ“.
80. Menim, da je treba pri presoji sodnega nadzora, ki ga nad odločitvijo državnega tožilstva opravi sodišče, pristojno za odobritev, upoštevati oba pogoja, navedena v točkah 74 in 75 sodbe OG in PI. Strinjam se s stališčem Komisije, da se teh pogojev ne zdi primerno opredeliti kot „alternativna“ ali „kumulativna“, saj se njun predmet razlikuje in ju je treba presojati na podlagi lastnih meril in zahtev vsakega od njiju. V zvezi s tem menim, da je Sodišče tako izpostavilo dve potrebni fazi pri presoji sodnega nadzora nad odločitvijo državnega tožilstva.
81. Tako bi moral biti evropski nalog za prijetje, če se v zvezi z njim ne preverijo jamstva glede neodvisnosti organa, pooblaščenega za izdajo evropskega naloga za prijetje v pravnem redu odreditvene države članice, in glede sorazmernosti zadevnega evropskega naloga za prijetje, brez pravnih učinkov.
Jamstva
82. Za začetek je treba ugotoviti, da je ugotavljanje izpolnjevanja zahtev iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584 znotraj odreditvene države članice v pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa. Popolnoma se strinjam s pristopom žal pokojnega kolega in prijatelja, generalnega pravobranilca Y. Bota, ki je v sklepnih predlogih v zadevi Bob-Dogi poudaril:
„Po mojem mnenju izrazito uokvirjenje razlogov za neizvršitev evropskega naloga za prijetje predpostavlja, da na drugi strani obstajajo konkretna in učinkovita postopkovna jamstva pravic do obrambe v državi članici, ki je izdala evropski nalog za prijetje, brez katerih bi bilo podrto nujno ravnotežje med zahtevami po učinkovitosti kazenskega pravosodja in zahtevami po varstvu temeljnih pravic, ki je neločljivo povezano z oblikovanjem evropskega pravosodnega prostora.“(46)
83. Torej mora biti vsak nacionalni sistem zmožen zagotoviti postopkovna jamstva, ki se v celoti skladajo z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).(47) To je razvidno iz ustaljene sodne prakse, po kateri evropski nalog za prijetje temelji na načelu medsebojnega priznavanja.(48) Načelo medsebojnega priznavanja, ki je, kot izhaja zlasti iz uvodne izjave 6 Okvirnega sklepa 2002/854, „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, je konkretizirano v členu 1(2) navedenega okvirnega sklepa, v skladu s katerim so države članice načeloma zavezane k izvršitvi vsakega evropskega naloga za prijetje.(49)
84. Glede zahtev po neodvisnosti in sorazmernosti v skladu s členom 6(1) Okvirnega sklepa 2002/854 je treba pripomniti, da prva zajema temeljne pravice zahtevane osebe.(50) Namen druge je zagotoviti, da pravosodni organi držav članic navedene osebe ne preganjajo zaradi manj hudih kaznivih dejanj.(51) V zvezi s to drugo zahtevo je splošno sprejeto, da je vprašanje nadzora nad sorazmernostjo ena največjih težav, s katerimi se sistem evropskega naloga za prijetje spopada od začetka uporabe. Od izreka sodbe OG in PI je jasno, da je nadzor nad sorazmernostjo temeljna zahteva.(52)
85. Sodišče je že poudarilo zahtevi glede neodvisnosti in sorazmernosti, ki se uporabita, kadar odreditvena država članica podeli pristojnost za izdajo evropskega naloga za prijetje organu, ki, čeprav sodeluje pri izvajanju sodne oblasti te države članice, ni sodišče (kot v obravnavani zadevi), ob upoštevanju ciljev in sistematike Okvirnega sklepa 2002/584.(53)
86. Menim, da bi bilo preprosteje odgovoriti na vprašanje, ali nacionalni organ, pooblaščen za izdajo evropskega naloga za prijetje, izpolnjuje pogoje iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če bi Sodišče navedlo referenčne standarde, ki jih je treba v zvezi s tem upoštevati. Naj v zvezi s tem poudarim, da je treba obvezno določiti postopkovna jamstva v fazi izdaje evropskega naloga za prijetje.
87. Po mojem mnenju je – če se v pravnem redu odreditvene države članice dopušča to, da odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje sprejme organ, ki sam ni sodišče, vendar se zahteva, da to odločitev odobri sodišče – temeljnega pomena to, da je navedena država sposobna dokazati, da tako vzpostavljen sodni nadzor ne pomeni zgolj pripisa zaznamka „nihil obstat“ brez resničnega preizkusa v zvezi s prvotno odločitvijo organa, kakršen je državno tožilstvo.
88. Naj k temu še dodam, da je treba v primeru, da je pravosodni organ, ki je sprejel odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje, državno tožilstvo, ki bi bilo lahko vezano na napotke zlasti izvršilne veje oblasti (kot v obravnavani zadevi), zagotoviti, da se sodna odobritev take odločitve izvede, preden začne ta nalog za prijetje pravno učinkovati.
89. Nazadnje, ker lahko izdaja evropskega naloga za prijetje poseže v pravico zadevne osebe do svobode, določeno v členu 6 Listine, bi moral po mojem mnenju nacionalni sistem odobritve zahtevani osebi omogočati izjavo pred sodiščem in s tem izpodbijanje veljavnosti te odločitve v skladu s členom 47 Listine.
Uporaba v obravnavani zadevi
90. Kako sodba, ki jo je Sodišče izreklo v zadevi OG in PI, vpliva na spor o glavni stvari?
91. Menim, da se avstrijski sistem jasno razlikuje od nemškega sistema iz navedene sodbe, in sicer z bistvenih vidikov.(54)
92. Državna tožilstva so v hierarhiji avstrijskega sistema sicer res podrejena izvršilni veji oblasti. Iz informacij, navedenih v predložitvenem sklepu, je namreč razvidno, da so državna tožilstva neposredno podrejena višjim državnim tožilstvom in so vezana na njihova navodila, višja državna tožilstva in generalno državno tožilstvo pa so podrejena zveznemu ministru za pravosodje.
93. Kot pa navaja tudi samo predložitveno sodišče, se postopek izdaje evropskega naloga za prijetje v Avstriji razlikuje od okoliščin, v katerih je bila izrečena sodba OG in PI. Prvič, v avstrijskem sistemu je določena sodna odobritev evropskega naloga za prijetje (ki je bila v obravnavani zadevi tudi izvedena). Drugič, ta sodna odobritev vključuje preverjanje izpolnjevanja meril zakonitosti in sorazmernosti (v skladu s členom 5(1) in (2) StPO). Tretjič, postopek sodne odobritve je urejen z zakonom; če je treba za odločitev o odobritvi naloga za prijetje izvesti dodatna preiskovalna dejanja, lahko sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, njihovo izvedbo odredi kriminalistični policiji ali jih izvede po uradni dolžnosti.(55) Četrtič in nazadnje, zoper odobritev je mogoče v skladu s členom 87(1) StPO vložiti pravno sredstvo pri sodišču.(56) Menim, da je tako pravno sredstvo element, s katerim je v celoti zadoščeno zahtevam, neločljivo povezanim z učinkovitim sodnim varstvom.
94. Naj ob tem še pripomnim, da je sodna odobritev izvedena, preden začne odločitev državnega tožilstva učinkovati.
95. Glede na informacije iz predložitvenega sklepa, pisnih in ustnih stališč avstrijske vlade ter odgovorov te vlade na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče na obravnavi, se zdi, da morajo v skladu z avstrijsko zakonodajo nacionalna sodišča izvesti poglobljen in temeljit preizkus vsakega naloga, ki jim je predložen, ter z njim povezanega kazenskega spisa. V okviru tega sodnega preizkusa je treba upoštevati merila zakonitosti in sorazmernosti.
96. Ker sistem, vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2002/584, temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami, kar pomeni domnevo, da posamezna država članica spoštuje pravice, določene z Listino, po mojem mnenju brez ustrezno podkrepljenega dokaza ni mogoče izpodbijati tega, da je z Listino in navedenim okvirnim sklepom skladen zakonski sistem, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, v katerem je izdaja evropskega naloga za prijetje s strani državnega tožilstva podrejena predhodnemu sodnemu nadzoru. To domnevo bi bilo mogoče utemeljeno ovreči le na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov v zvezi z delovanjem pravosodnega sistema v odreditveni državi članici,(57) ki bi pomenili tak nasprotni dokaz – za katere pa se zdi, da v obravnavani zadevi ne obstajajo.
97. Zato ob upoštevanju elementov, predloženih v presojo Sodišču, menim, da ureditev, kakršna je trenutno v veljavi v Avstriji, izpolnjuje z zahteve iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
98. Na podlagi tega ugotavljam, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščinah zadeve v glavni stvari preveriti, ali sistem zadevne odreditvene države članice vključuje postopkovna jamstva, potrebna za zaščito pravic do obrambe osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, in zagotovitev nadzora nad sorazmernostjo tega naloga v skladu z zahtevami iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584. V zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, mora navedeni nacionalni sistem vključevati te elemente: prvič, prvotna odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje mora biti predmet sodnega nadzora, v okviru katerega sodišče, ki mu je zadeva predložena, navedeno odločitev pred izdajo odobritve temeljito preizkusi; drugič, ta sodni nadzor mora biti izveden, preden začne navedeni nalog pravno učinkovati, in tretjič, zoper samo odobritev evropskega naloga za prijetje (izdano na podlagi tega sodnega nadzora) mora biti mogoče vložiti pravno sredstvo.
Predlog
99. Glede na vse navedeno menim, da je treba na vprašanje, ki ga je Sodišču postavilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), odgovoriti tako:
Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve v skladu s členom 6(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, preveriti, prvič, ali je v obravnavani zadevi evropski nalog za prijetje izdal pravosodni organ, drugič, ali je ta pravosodni organ deloval popolnoma neodvisno ter tretjič, ali je navedeni organ preizkusil zakonitost in sorazmernost odločitve o izdaji takega naloga.
V zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, lahko to, da sistem odreditvene države članice izpolnjuje zahteve, neločljivo povezane z učinkovitim sodnim varstvom, izkazujejo ti elementi:
– prvotna odločitev o izdaji evropskega naloga za prijetje je predmet sodnega nadzora, v okviru katerega sodišče, ki mu je zadeva predložena, pred izdajo odobritve navedeno odločitev temeljito preizkusi;
– ta sodni nadzor je izveden, preden začne navedeni nalog pravno učinkovati;
– zoper samo odobritev evropskega naloga za prijetje (izdano na podlagi tega sodnega nadzora) je mogoče vložiti pravno sredstvo.