Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supremo Tribunal Administrativo (Portugalska) 17. februarja 2020 (popravek 16. aprila 2020) — BPC Lux 2 Sàrl in drugi/Banco de Portugal in drugi
(Zadeva C-83/20)
Jezik postopka: portugalščina
Predložitveno sodišče
Supremo Tribunal Administrativo
Stranke v postopku v glavni stvari
Pritožnice v postopku s kasacijsko pritožbo: BPC Lux 2 Sàrl, BPC UKI LP, Bennett Offshore Restructuring Fund Inc., Bennett Restructuring Fund, LP, Queen Street Limited, BTG Pactual Global Emerging Markets and Macro Master Fund, LP, BTG Pactual Absolute Return II Master Fund LP, CSS LLC, Beltway Strategic Opportunities Fund LP, EJF Debt Opportunities Master Fund, LP, TP Lux HoldCo Sàrl, VR Global Partners LP, CenturyLink Inc. Defined Benefit Master Trust, City of New York Group Trust, Dignity Health, GoldenTree Asset Management Lux Sàrl, GoldenTree High Yield Value Fund Offshore 110 Two Ltd, San Bernardino County Employees Retirement Association, EJF DO Fund (Cayman) LP, Massa Insolvente da Espírito Santo Financial Group S.A.
Nasprotne stranke v postopku s kasacijsko pritožbo: Banco de Portugal, Banco Espírito Santo, S.A., Novo Banco, S.A. DO
Vprašanji za predhodno odločanje
Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 17 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah] ter Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta1 z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta, zlasti njene člene 36, 73 in 74, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je zgoraj opisana, ki se je uporabila z ukrepom za reševanje, in sicer z ustanovitvijo premostitvene institucije in izločitvijo sredstev, ter ki glede na to, da je bila navedena direktiva z njo prenesena delno in preden se je iztekel rok za njen prenos:
ni določala izvedbe razumnega, preudarnega in realnega vrednotenja sredstev in obveznosti kreditne institucije, za katero je veljal ukrep za reševanje, pred sprejetjem tega ukrepa;
ni določala plačila morebitnega nadomestila na podlagi vrednotenja, navedenega v prejšnji točki (a), instituciji v postopku reševanja oziroma po potrebi imetnikom delnic ali drugih listin o lastništvu, in je namesto tega samo določala, da se morebitni preostanek prihodkov od prodaje premostitvene banke vrne prvotni kreditni instituciji ali v njeno stečajno maso;
ni določala, da imajo delničarji institucije v postopku reševanja pravico prejeti znesek, ki ni nižji od zneska, za katerega se šteje, da bi ga prejeli, če bi se institucija likvidirala v celoti v okviru rednega insolvenčnega postopka, to shemo zaščitnega ukrepa pa je določala za upnike, katerih krediti niso bili preneseni, in
ni določala vrednotenja, ki bi se razlikovalo od navedenega v točki (a) in katerega cilj bi bil ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki obravnavani ugodneje, če bi bil proti kreditni instituciji v postopku reševanja uveden redni postopek zaradi insolventnosti?
Ali lahko glede na sodno prakso Sodišča iz sodbe z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie [zadeva C-129/962 , sodna praksa, ki jo je navedeno sodišče pozneje potrdilo], nacionalna zakonodaja, kot je opisana v obravnavani zadevi, ki delno prenaša Direktivo 2014/59/EU, resno ogrozi uresničitev cilja, ki ga določa zadevna direktiva, zlasti njeni členi 36, 73 in 74, v okviru izvajanja ukrepa za reševanje?
____________
1 UL 2014, L 173, str. 190.
2 EU:C:1997:628.